Tag: duševne motnje

Borderline motnja

Borderlina motnja, mejna motnja ali čustveno nestabilna motnja imenujemo sindrom trajnih vzorcev čustvene nestabilnosti in impulzivnosti, čustvenega preplavljanja, difuzne identitete, nestabilnih odnosov in impulzivnega vedenja.[1],[2] Ime “borderline” je sindrom dobil zaradi predpostavke, da gre za osebnostno strukturo, ki je na meji med t. i. “nevrotično” in psihotično organizacijo. Prvi pomembni zapisi o borderline motnji iz leta 1938 so nastai ob opazovanju skupine pacientov, ki naj bi imeli izkušnjo z blago obliko shizofrenije, tj. na meji med nevrozo in psihozo.[3] Značilnost psihotične organizacije je izgubljanje stika z realnostjo zaradi neustreznega čustvovanja, kar se (v manj intenzivni obliki kot pri psihozi) pojavlja tudi pri borderline motnji. Če imate lastno izkušnjo z borderline motnjo lahko zaradi intenzivnega čustvovanja težko ustrezno presojate ter težje obvladujete svoje vedenje. Nekatere klasifikacije borderline motnjo zaradi obsežne in dramatične simptomatike globjega izvora uvrščajo med osebnostne motnje, vendar gre etiološko pravzaprav za čustveno (stresno, travmatsko) motnjo. Je pa simptomatika lahko tako intenzivna, da “prekrije” človekovo osebnost.[4] Osebnostne motnje so posledica preveč intenzivnih in rigidnih osebnostnih karakteristik, ki so predvsem genetsko določene. Čeprav je tudi pri borderline motnji genetska ranljivost dejavnik tveganja, pa ne poznamo “borderline” tipa osebnosti, ki bi se lahko intenziviral v motnjo. Borderline motnja se lahko pojavi pri več tipih osebnosti, posebej pa pri depresivnih, na nastanek pa kritično vplivajo slabe zgodnje izkušnje, večinoma travmatični odnosi [5],[6],[7],[8]

ZNAČILNOSTI BORDERLINE MOTNJE

Najbolj izrazit simptom borderline motnje je intenzivno čustvovanje, ki v jedru izhaja iz arhaične separacijske panike. Stalni panični strah pred zapuščanjem in izgubo destabilizira vse vaše odnose, vključno z odnosom do samega sebe ter odnosom do sveta kot celote. Težave pri vzpostavljanju in vzdrževanju dolgotrajnih in zadovoljujočih tesnih odnosov in stabilnega, zadovoljivega življenja vas zapirajo v začaran krog vedno novih slabih izkušenj in travmatizacije. Ključna čustva so strah, bes, sram in notranja praznina. Kronično spremenljivo intenzivno čustvovanje vam povzroča težave s prenašanjem, obvladovanjem in regulacijo občutkov, huda čustvena nihanja, katastrofiziranje, stalne izbruhe, impulzivno in tvegano vedenje. Močna čustva zlahka uidejo izpod nadzora ali pa dosegajo skrajne intenzitete v obliki disociaciji in transu podobnih stanj odmaknjenosti. Značilno za borderline motnjo je hitro preklapljanje iz enega afekta v drugega, od ene percepcije sebe do druge, ene percepcije drugega do druge. V samem trenutku dogajanja inkonsistenco med čustvi, predstavami in stanji sami težko identificirate.

Intenzivno nestabilno čustvovanje usodno vpliva na vaše odnose. Zaradi stalnega strahu pred zapuščanjem neustrezno interpretirate vedenja, namere, potrebe in čustva drugih ter z reakcijami na svoje predpostavke odnosu kritično škodujete. V odnosih nihate od idealizacije do razvrednotenja, npr. od intenzivnega občudovanja do sovraštva in prezira, zato to vaši odnosi večinoma intenzivni, vendar kratkotrajni. Sami težite k zlivanju z drugim ter imate potrebo po hitrem in globokem zbliževanju, običajne meje v odnosih pa doživljate kot zavrnitve. Od drugega pričakujete, da vas bo razumel veliko bolje, kot to ljudje zmoremo, zato druge doživljate kot brezbrižne in egoistične. Ljudi in dogodke vidike binarno, kot izključno dobre ali izključno slabe. Posledice fragmentiranih in krhkih odnosov so pogosto menjavanje delovnega okolja, prijateljev in življenjskega sloga, spremenljivost pa pogojujejo tudi vaše težave z zaznavanjem kontinuitete lastnega doživljanja, doživljanjem kontinuitete sebe in drugih, negotova identiteta in nestabilna samopodoba.[9]

Vaše čustveno in kognitivno doživljanje se prenaša na vedenjsko raven, ki ga zaznamujeta predvsem impulzivnost in nepremišljenost ravnanja. Zapadate lahko v različna tvegana vedenja, s katerimi poskušate blažiti visoke ravno tesnobe, od prekomernega zapravljanja, prenajedanja, promiskuitetnega vedenja, samopoškodovanja, tvegane vožnje, zlorabe psihoaktivnih substanc do samomorilnega vedenja. Z impulzivnimi odzivi lahko neredko slabo vplivate na svoje odnose z drugimi, ko se na primer bodisi morete zadržati bodisi v danem trenutku napačno presodite, da vas kdo napada, ogroža, zapušča, vam dela krivico, vam želi škoditi ipd. Vaši odzivi so intenzivni, tako da kričite, jokate, mečete ali uničujete predmete, fizično in verbalno napadate, zapuščate, poškodujete sebe ipd. Ob impulzivnem vedenjskem odzivu lahko začutite začasno olajšanje, lahko pa se zgolj še bolj vznemirite, vendar nad svojim ravnanjem nimate nadzora. Lahko se vam zdi, da zanj niti niste odgovorni in da so za vaše ravnanje odgovorni ljudje okoli vas ter da so vaše vedenje namerno izzivali.[10]

DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA RAZVOJ BORDERLINE MOTNJE

Na razvoj borderline motnje vpliva genetska ranljivost in razvojni dejavniki.[11],[12] Borderline motnjo lahko razumemo predvsem kot posledico kumulativne travmatizacije. Razvojni dejavniki zajemajo specifike vašega zgodnjega okolja in odnosov, pa tudi družbene in kulturne faktorje. Dedna ranljivost pomeni šibkejše nevronske in endokrine kapacitete za prenašanje travmatskih izkušenj, stresa in intenzivnega čustvovanja ter hiperaktivne sisteme čustvovanja. Ključni faktorji so razvojni in se nanašajo predvsem na relacijsko travmatizacijo v disfunkcionalnih družinskih odnosih z motnjami navezanosti.[13],[14] Borderline motnjo razvijete, če vam primarni odnos ni nudil čustvene pomiritve in čustvenega zatočišča. Čustvene regulacije ste se namreč učili na ta način, da vas je pomembni odrasli pomiril, ko ste doživeli neprijetni občutek. Če te izkušnje niste prejeli, se niste mogli naučiti učinkovitega samopomirjanja. Še verjetneje borderline motnjo razvijete, če ste bili namesto pomiritve deležni še dodatnega vznemirjanja, ker je vaša čustvena stiska pri pomembnemu odraslem vzbudila tesnobo, žalost ali jezo ter posledično sprožila njegovo umikanje, odrivanje, napadanje, zasmehovanje ali vcepljanje občutka krivde. Takšna dinamika se nanaša predvsem na tako zgodnje izkušnje, da se jih ne morete spomniti, to je pred tretjim letom starosti.

Ja pa običajno, da lahko tudi iz izkušenj kasnejšega obdobja sklepate na dinamiko odnosov v vaši najzgodnejši dobi. Če so pomembni odrasli iz vašega otroštva nestabilni, čustveno hladni, odvisni, imajo čustvene težave ipd., lahko sklepate na zgodnjo razvojno travmatizacijo. Podobne negativne učinke kot odnosne travme lahko imajo tudi hude bolezni do tretjega leta starosti, ker pogosto pomenijo prezgodnjo separacijo od pomembnega odraslega in predvsem kritične motnje v odnosu z njim. Na razvoj borderline motnje lahko vplivajo tudi kasnejše travmatske izkušnje, kot so seksualne in telesne zlorabe.[15] Zaradi takšnih razvojnih ovir ne morete razviti nevronskih in hormonskih sistemov za funkcionalno uporabo čustvenih mehanizmov. Slabe zgodnje izkušnje poleg tega spodbujajo razvoj prekomerno občutljivih sistemov čustvene zaščite, zaradi katerih se vaš organizem ob različnih dražljajih premočno vznemirja oz. jih interpretirate kot prekomerno ogrožajoče. Tako ste bili namreč naučeni v primarnih odnosih, ki so bili nepredvidljivi in čustveno ogrožajoči.[16],[17]

SAMOPOMOČ IN PSIHOTERAPIJA

Čeprav sodi borderline med težje motnje, ki povzročajo najhujše duševne stiske in najbolj negativno vplivajo na vašo kakovost življenja, lahko v psihoterapiji in z različnimi metodami samopomoči spodbudite veliko trajne rehabilitacije. Pomembna etiološka komponenta borderline motnje je, da še niste razvili robustnih mehanizmov čustvene regulacije. Čeprav je čustveno učenje v kasnejših obdobjih počasnejše, ker vam ni treba zgolj razviti elevacijskih in regulacijskih mehanizmov, ampak razviti nove, ki bodo postopoma zamenjali stare, je vaš nevroendokrini sistem dovolj plastičen, da to zmorete. Razvijanja kapacitet zdravega čustvenega delovanja se lahko lotite na različne načine, od učenja najenostavnejših sprostitvenih tehnik do zahtevnejših pristopov čuječnosti in meditacije. Pri tem vam bo lažje, če sprejmete zakonitost čustvene rehabilitacije, da se boste morali verjetno najprej naučiti prenašanja hudih čustvenih stisk, šele nato bo hiperaktivacija vaših čustvenih sistemov začela upadati. Pri krepitvi čustvene čvrstosti vam lahko veliko pomaga športna dejavnost, pri kateri razvijate kapacitete samodiscipline, samopreseganja in prenašanja smiselnega neugodja.

Prva izbira zdravljenja borderline motnje je psihoterapija  vrsti za ljudi z mejno osebnostno motnjo. Psihoterapijo borderline motnje običajno začenjamo v individualni obravnavi, kasneje pa je smiselno, da se vključite tudi v skupinsko. Individualna obravnava omogoča večjo predvidljivost in prilagodljivost vašega psihoterapevtskega programa, skupinska psihoterapija pa vam olajša prenos doseženih razvojnih korakov iz diadnega odnosa individualne psihoterapije v kompleksnejše odnosne konstelacije. Individualna psihoterapija vam zagotavlja korektivno odnosno izkušnjo, ki deluje na implicitni ravni, ter od psihoterapevtskega pristopa odvisne eksplicitne tehnike, s katerimi vodeno vzpostavljate nove vzorce čustvovanja, razmišljanja in vedenja. Učinkovitost v zdravljenju borderline motnje kažejo različni psihoterapevtski pristopi, od katerih sta najpogosteje v rabi dialektična vedenjska psihoterapija in kognitivna vedenjska psihoterapije, ki ste osredotočata zlasti na blaženje in obvladovanje simptomov.[18] Dialektične, kognitivne in vedenjske tehnike za obvladovanje simptomatike uporabljamo tudi v psihoanalitični psihoterapiji, po vzpostavitvi osnovne stabilnosti pa se preusmerimo na globlje prestrukturiranje sistemov vašega delovanja.[19],[20], [21],[22],[23]

***

[1] Paris, J. (2019). Treatment of borderline personality disorder: A guide to evidence-based practice. New York: Guilford Publications.
[2] Lieb, K., Zanarini, M. C., Schmahl, C., Linehan, M. M. in Bohus, M. (2004). Borderline personality disorder. The lancet, 364(9432), 453–461.
[3] Stern, A. (1938). Psychoanalytic investigation of and therapy in the borderline group of neuroses. Psychoanalytic quarterly, 7(4): 467–489.
[4] Sauer‐Zavala, S. in Barlow, D. H. (2014). The case for borderline personality disorder as an emotional disorder: implications for treatment. Clinical psychology: science and practice, 21(2), 118–138.
[5] Lonie, I. (1993). Borderline disorder and post-traumatic stress disorder: an equivalence? Australian & new zealand journal of psychiatry, 27(2), 233–245.
[6] Bandelow, B., Krause, J., Wedekind, D., Broocks, A., Hajak, G. in Rüther, E. (2005). Early traumatic life events, parental attitudes, family history, and birth risk factors in patients with borderline personality disorder and healthy controls. Psychiatry research, 134(2), 169–179.
[7] Van der Kolk, B. A., Hostetler, A., Herron, N. in Fisler, R. E. (1994). Trauma and the development of borderline personality disorder. Psychiatric clinics of North America, 17(4), 715–730.
[8] Ball, J. S. in Links, P. S. (2009). Borderline personality disorder and childhood trauma: evidence for a causal relationship. Current psychiatry reports, 11(1), 63–68.
[9] Lingiardi, V. in McWilliams, N. (2017). Psychodynamic diagnostic manual: PDM-2. New York: Guilford Publications.
[10] Paris, J. (2018). Clinical features of borderline personality disorder. V Livesley, W. J. in Larstone, R. (ur)., Handbook of Personality Disorders: Theory, Research, and Treatment (419–429). New York: Guilford Publications.
[11] Marziali, E. (1992). The etiology of borderline personality disorder: developmental factors. V Clarkin, J. F., Marziali, E. in Munroe-Blum, H. (ur.), Borderline personality disorder: clinical and empirical perspectives (27–44). New York: Guilford Press.
[12] Lingiardi in McWilliams, 2017.
[13] Zanarini, M. C., Temes, C. M., Magni, L. R., Aguirre, B. A., Hein, K. E. in Goodman, M. (2019). Risk factors for borderline personality disorder in adolescents. Journal of personality disorders, 1(8), 123–141.
[14] Belsky, D. W., Caspi, A., Arseneault, L., Bleidorn, W., Fonagy, P., Goodman, M., … in Moffitt, T. E. (2012). Etiological features of borderline personality related characteristics in a birth cohort of 12-year-old children. Development and psychopathology, 24(1), 251–265.
[15] Zanarini, M. C. (1997). Role of sexual abuse in the etiology of borderline personality disorder. American Psychiatric Pub.
[16] Bradley, R., Jenei, J. in Westen, D. (2005). Etiology of borderline personality disorder: Disentangling the contributions of intercorrelated antecedents. The journal of nervous and mental disease, 193(1), 24–31.
[17] Ryan, R. M. (2005). The developmental line of autonomy in the etiology, dynamics, and treatment of borderline personality disorders. Development and psychopathology, 17(4), 987–1006.
[18] National Institute of Mental Health Information Resource Center (2017). Borderline Personality Disorder. Dostopno na https://www.nimh.nih.gov/health/topics/borderline-personality-disorder/index.shtml (15. 3. 2020).
[19] Leichsenring, F., Masuhr, O., Jaeger, U., Dally, A. in Streeck, U. (2010). The effectiveness of psychoanalytic-interactional psychotherapy in borderline personality disorder. Bulletin of the menninger clinic, 74(3), 206–218.
[20] Grotstein, J. S., Solomon, M. F. in Lang, J. A. (2014). The Borderline patient: emerging concepts in diagnosis, psychodynamics, and treatment. London: Routledge.
[21] Carsky, M. (2013). Supportive psychoanalytic therapy for personality disorders. Psychotherapy, 50(3), 443–461.
[22] Masterson, J. F. (2013). Psychotherapy of the borderline adult: A developmental approach. New York: Routledge.
[23] Clarkin, J. F. in Kernberg, O. F. (2015). Transference-focused psychotherapy for borderline personality disorder: A clinical guide. New York: American Psychiatric Pub.

Shizoidna osebnostna motnja

Shizoidna osebnostna motnja je motnja osebnosti, ki se lahko razvije pri shizoidnem karakterju. Osebnost razumemo kot skup človekovih značilnosti, ki se kažejo na vseh področjih njegovega delovanja, npr. v čustvovanju, zaznavanju, razmišljanju, vedenju, odnosih itn. Shizoidna osebnost imenujemo množico osebnostnih značilnosti, ki se izraža predvsem kot družbena odmaknjenost. Poleg shizoidne osebnosti poznamo še npr. narcistično osebnost, obsesivno osebnost, depresivno osebnost, manično osebnost itn. Če so osebnostne lastnosti nekega tipa tako nadpovrečno in intenzivno izražene, da vam povzročajo težave, lahko govorimo o osebnostni motnji.

ZNAČILNOSTI SHIZOIDNE OSEBNOSTNE MOTNJE

Shizoidna motnja imenujemo izrazito osebnostno strukturo, za katero sta najbolj značilni introvertiranost in kreativnost. Če ste shizoidno osebnostno strukturirani, se radi posvečate svojim interesom, radi ste sami in človeška družba vas lahko hitro prestimulira. Meja med shizoidno osebnostjo in shizoidno osebnostno motnjo je intenzivnost takšnih shizoidnih lastnosti. Če vas lastnosti ovirajo pri tem, da bi živeli kakovostno, zadovoljno in izpolnjujoče življenje, se soočate s shozoidno motnjo. Če te lastnosti pri sebi opažate, vendar vam ne povzročajo težav in stisk, vam ni treba skrbeti. Shizoidna osebnostna motnja je razmeroma redka osebnostna motnja in jo po nekaterih podatkih najdemo le pri 1 odstotku populacije. Shizoidna struktura osebnosti se v veliko značilnostih tudi prekriva z značilnostmi avtističnega spektra in glede razlikovanja med enim in drugim poimenovanjem nimamo jasnih dogovorov.[1],[2],[3]

Če je vaša osebnostna struktura shizoidna, ste zelo verjetno poiskali poklic v znanosti ali umetnosti oziroma v podobnih poklicih, kjer pridejo do izraza vaša ustvarjalnost, poglobljenost in predanost delu. Ustvarjanju se prepuščate raje kot druženju in delo raje opravljate sami kot v sodelovanju z drugimi. Do drugih, tudi najbližjih, lahko redko čutite globoko pripadnost in imate manjše potrebe po bližini in odnosih, hkrati pa večjo potrebo po samoti. Lahko se vedete nekonvencionalno ali celo ekscentrično in bizarno ter ste brezbrižni do običajnih družbenih navad, vrednot in pričakovanj. Delujete lahko odmaknjeno, ironično, tudi prezirljivo, vendar tudi blago, spokojno, mehkobno, milo. Lahko da si ne prizadevate ustvariti vtisa in načeloma niste ustrežljivi ali pretirano konformni. Pomembno vam je, da ohranjate občutek integritete in tudi če bi vam kaj koristilo reči ali narediti, s čimer se povsem ne strinjate, tega ne storite, ker bi se počutili sleparsko. Odmikanje in zoperstavljanje sta lahko pri vas v funkciji ohranjanja občutka lastne integritete in kot obramba pred tem, da bi vas opredeljevala okolica. Ste samokritični z visokimi kriteriji. Vaše samospoštovanje temelji na ustvarjalnosti, samoveljava na osebni integriteti in samoizraznosti, samopotrditev na avtentičnosti, senzibilnosti in enkratnosti. S sramom in krivdo nimate izrazitih težav ter sprejemate sebe in svet, kakršna sta.[4]

Običajno potrebujete veliko miru in tišine. Hitro se počutite prestimulirane, zato ne marate gneče, hrupa in kdaj lahko vas motita tudi svetloba in gibanje. Zaradi odsotnosti običajnih duševnih obramb, prihajate hitro in neposredno v stik s svojimi zaznavami, notranjimi vsebinami, čustvenimi reakcijami. Del vaše shizoidne odtujenosti lahko zato izvira tudi iz doživljanja lastne čustvene, intuicijske in zaznavne nepriznanosti oz. opažanja, kaj drugi tajijo ali ignorirajo. Lahko se počutite drugačne, ker imate različne prioritete od večine in pomen pripisujete drugim rečem, kot ljudje okoli vas. Ljudje se vam lahko zdijo površinski in odtujeni sami od sebe, ker sami intenzivno doživljate svoje notranje dogajane. Redko uporabljate obrambe, ki dušijo afektivne in zaznavne informacije, npr. tajenje ali potlačitev, redko tudi ločevanje dobrega in slabega, npr. predeljevanje, moraliziranje, razresničevanje, rekativno tvorjenje, obračanje proti sebi. Potlačujete večinoma le agresivnost in hotenje. Vaša glavna obramba je umik, ki se lahko kaže kot topost, medlost, neustreznost. Poleg umika lahko uporabljate tudi projekcijo, introjekcijo, idealiziranje in razvrednotenje, med zrelimi obrambami predvsem intelektualizacijo.[5]

Vaš primarni konflikti je dilema med bližino in distanco oz. med naklonjenostjo in strahom pred tem, da bi se v odnosih z drugimi izgubili. Konflikt vam lahko povzroča občutke tesnobe v zvezi z osnovno varnostjo, saj odnos hkrati predstavlja zatočišče in nevarnost. V zvezi z navezanostjo doživljate globoko protislovnost čustev: zaradi utesnjenosti se v odnosu distancirate, nato pa se lahko počutite osamljeni ter si zaželite več bližine. Posledično doživljate bežna obdobja intenzivnega stika in dolga obdobja odmaknjenosti, zaradi katerih težko vzpostavljate in vzdržujete ljubezenske partnerske odnose. Ti so lahko za vas preintenzivni že sami po sebi, lahko pa so ogrožajoča prevelika pričakovanja drugega glede vaše predanosti, odprtosti, čustvene izraženosti. Pri spolnosti ste lahko mehanični, apatični in odsotni, čeprav ste spolno funkcionalni in nimate težav z erekcijo ali orgazmom. Pogosto lahko hrepenite po nedosegljivih spolnih objektih ali romantičnih razmerjih, če pa ti postanejo dosegljivi, se vas hitro loti brezbrižnost. Dobro se razumete s toplimi, ekspresivnimi, družabnimi ljudmi, kot so histrionične osebnosti, ki pa jih lahko vaša odmaknjenost frustrira.[6]

Če ste shizoidno strukturirani, lahko zaradi konflikta med bližino in osamljenostjo delujete rigidno, nečustveno in se na probleme odzivate z racionalizacijo in intelektualizacijo. Nagnjeni ste lahko k obsesivno-kompulzivnemu urejanju, s katerim ohranjate občutek nadzora nad mejami med vami in drugimi. Shizoidno osebnostno strukturo je zaradi tega včasih težko ločiti od obsesivno-kompulzivne strukture. Ključna razlike med shizoidno in obsesivno strukturo je ta, da vas skrbi, kaj si o vas misli okolica in ste družabni, če ste strukturirani obsesivno, če ste strukturirani shizoidno, pa ne. Če je vaša osebnost obsesivna, tudi tajite in izolirate čustva, če je shizoidna, pa se jih zaveste, vendar se od njih odmikate in jih nočete izražati ter deliti z drugimi. Povsem mogoče je seveda, da je vaša osebnost mešanega tipa, da imate torej tako značilnosti shizoidne kot značilnosti obsesivne strukture.[7]

DEJAVNIKI NASTANKA SHIZOIDNE OSEBNOSTNE MOTNJE

Pomembni dejavniki razvoja osebnostne motnje so genetske predispozicije in vaše zgodnje odnosne izkušnje. Prizadevanja nastanek shizoidne osebnostne motnje umestit v razvojno fazo niso obrodila sadov in zato nimamo konsenza glede razvojnega obdobja, ki je za nastanek shizoidne osebnostne motnje najpomembnejše. Razumemo pa temeljne konfliktne shizoidne osebnosti kot probleme na ravni oralnosti: simbolično se bojite použitja in vsrkanja vase, kar lahko čutite, kot da vas pomembni drugi preplavljajo, da se v odnosu z njimi izgubljate. Simbolični strahovi so lahko posledica intruzivnosti, ki ste jo doživljali v zgodnjem obdobju življenja, lahko pa posledica zanemarjanja, zaradi katerega ste trpeli hude frustracije svojih osnovnih potreb. Simbolika použitja je lahko tako tudi transformacija vaše lastne duševne lakote, čeprav teh potreb ne doživljate zavedno in se ne nanašajo na vaše subjektivno doživljanje, ampak na vašo notranjo dinamiko umikanja vase. Shizoidna osebnostna motnja je tako ali drugače produkt ponavljajoče, kumulativne odnosne travme.[8]

Pojav shizoidnosti se prekriva z izogibajočo obliko navezanosti. Pomembna specifika izogibajoče oblike navezanosti je brezbrižnost navidezna, katere funkcija je prekrivanje oz. zatajevanje visoke stopnje stresa zaradi socialnega ali separacijskega stresa. Samozadostnost je bodisi obramba otroka zaradi zanemarjanja ali pa obramba pred vsiljevanjem in premočno vpletenostjo pomembnih odraslih, ki na različne načine prestopajo meje; lahko so vsiljivi, zapeljivi, napadalni, nepotrpežljivi, grajajoči. Izogibajoča navezanost je tako lahko posledica zavračanja in zlasti neodzivnosti odraslih na vašo žalost, če so bili pomembni odrasli so po značaju osorni, čustveno neodzivni, nenaklonjeni telesnemu stiku. Lahko pa so se pomembni odrasli tudi prekomerno identificirali z vami, se na vas zanašali v zadovoljevanju njihovih odnosnih potreb ter vam niso nudili osnovne materinske zaščite. Lahko ste bili prejemnik protislovnih, begajočih, dvoumnih, neiskrenih sporočil, zaradi katerih je ste se od odnosov obrambno distancirali. V vseh takšnih primerih niste prejeli temeljne izkušnje varnega odnosa, v katerem bi lahko kot otrok zadovoljevali svoje osnovne potrebe po občutku varnosti in zaščitenosti.[9]

SAMOPOMOČ IN PSIHOTERAPIJA

Če ste premočno shizoidno strukturirani, se lahko soočate z bolečimi občutki izoliranosti in osamljenosti, zaradi katerih razvijete depresivno in anksiozno simptomatiko. Če niste komunikativni, lahko imate težave z opravljanjem družbenih vlog, zlasti če opravljate kakšen specifični poklic ali pa ste v odnosu s kom, ki od vas pričakuje večjo odnosno vpletenost. Pri vzpostavljanju distance in izoliranosti je dobro, da poskrbite za vmesne vsakdanje intenzivnosti stikov. Če se shizoidni, vam lahko poklici, ki od vas zahtevajo neposredne intenzivne človeške stike, povzročajo previsoke ravni socialnega stresa. Povsem osamiti se za vas prav tako ni dobro, čeprav bi se vam takšno življenje mogoče zdelo najbolj udobno. Predvsem ob izbiri nekaterih specifičnih lahko poklicev zapadete v intenzivno izoliranost, ki je prav tako ogrožajoča za vaše zdravje kot prekomerna socialna stimulacija. Poskrbite, da kljub neugodju večate ali vsaj vzdržujete svoje kapacitete za vzpostavljanje in ohranjanje človeških stikov, hkrati pa si zagotovite dovolj miru, ki ga potrebujete za regeneracijo.[10]

V psihoterapiji se boste zaradi vnaprej zagotovljenih mej in pravil odnosa dobro počutili ter zlahka sodelovali, ker imate dar dobrega zaznavanja svojega notranjega dogajanja. Lahko boste imeli nekaj težav na začetku, ker drugim niste vajeni pripovedovati o sebi in lastnem doživljanju. Kasneje vam bo prostor za samoizražanje, kjer se vam ne bo treba bati posmeha ali prezira, zelo dobro del. Pridobili boste korektivno izkušnjo odnosa, katerega intenzivnost diktirate vi sami in ki je na razpolago za zadovoljevanje vaših odnosnih potreb. Psihoterapevt vam bo pustil čas, da sami narekujete tempo in določate področja dela. Ne bo vam treba spreminjati tistih svojih navad in značilnosti, ki so vam ljube in s katerimi se identificirate. Bistveno v psihoterapevtskem procesu je, da psihoterapevtskega odnosa ne začnete uporabljati kot nadomestek, namesto kot krepitev realnega življenja. Prenos izkušnje bližine iz terapevtskega odnosa v zunanji svet bo za vas poseben izziv, zato je pomembno, da si za to pustite dovolj časa in ste sami s seboj potrpežljivi.[11]

***

[1] Ford, T. C. in Crewther, D. P. (2014). Factor analysis demonstrates a common schizoidal phenotype within autistic and schizotypal tendency: implications for neuroscientific studies. Frontiers in psychiatry, 5(1), 117–132.
[2] Cook, M. L., Zhang, Y. in Constantino, J. N. (2020). On the continuity between autistic and schizoid personality disorder trait burden: a prospective study in adolescence. The Journal of nervous and mental disease, 208(2), 94–100.
[3] Marle, P., Rhoades, C., Coolidge, F. in Monaghan, P. (2011). A new measure to differentiate the autism spectrum from schizoid personality disorder. Washington: American Psychological Association.
[4] McWilliams, N. (2017). Psihoanalitična diagnostika. Ljubljana: Umko.
[5] Ibidem.
[6] Ibidem.
[7] Ibidem.
[8] Ibidem.
[9] Ibidem.
[10] Ibidem.
[11] Ibidem.

Anksiozne motnje

Anksiozne motnje so duševne motnje, za katere so značilne različne oblike prekomerne bojazni, ki se lahko pojavlja bodisi kot strah pred jasno bodisi kot tesnoba zaradi nejasne nevarnosti. Lahko vas je strah specifičnih objektov (predmetov, živali, ljudi) ali situacij, npr. nastopanja in pajkov. Lahko pa je bojazen prosto lebdeča in ji ne morete določiti jasnega cilja oz. ste stalno hudo zaskrbljeni zaradi različnih povodov.[1] Medtem ko anksiozna občutja sama po sebi niso patološka in igrajo pomembno vlogo pri vaši zaščiti in obrambi, so pri anksioznih motnjah pretirana in s tem nefunkcionalna. Biološko poznamo dve osnovni obliki strahu, in sicer strah pred napadom ter strah pred izgubo. V prvem primeru vas je strah, da vam bo kdo škodil, v drugem primeru pa, da vas bo kdo zapustil oz. vam bo kaj dragocenega odvzeto. Strah pred tem, da vam bo kdo škodil, vas motivira za to, da zaščitite sebe, strah pred tem, da vam bo kaj dragocenega odvzeto, pa da zaščitite svoje vire in interese. Vsaka vrsta strahu poteka po različnih živčnih in hormonskih poteh (glej sliko) in v psihiatrični obravnavi prvo zdravimo s pomirjevali in antipsihotiki, drugo pa z antidepresivi.[2][3]

Možganska mreža čustva panike oz. žalovanja
Možganska mreža čustva panike oz. žalovanja, ki je hiperaktivna pri anksioznih motnjah.
Možganska mreža čustva strahu
Pri anksioznih motnjah je hiperaktivna možganska mreža čustva strahu.

Pri posamezni anksiozni motnji se lahko pojavljata obe obliki bojazni, v nekaterih primerih posamično in v neredkih primerih obe hkrati. Najbolj pogoste anksiozne motnje so panična motnja z agorafobijo ali brez, generalizirana anksiozna motnja, socialna anksiozna oz. socialna fobija, specifične fobije, separacijska oz. ločitvena anksiozna motnja ter obsesivno-kompulzivna motnja.[4] Pri generalizirani anksiozni motnji občutja bojazni vztrajajo neprekinjeno oz. zgolj nekoliko nihajo v intenzivnosti, pri fobični anksiozni motnji se občutja bojazni pojavljajo v specifičnih okoliščinah, pri panični motnji pa se izrazito intenzivni strah pojavi nenadoma in ni vezan na specifične okoliščine.[5] Separacijska oz. ločitvena anksiozna motnja označuje prekomerno bojazen pred zapustitvijo,[6] za obsesivno-kompulzivno motnjo pa so značilni implicitna anksiozna občutja, ki motivirajo kompulzivna dejanja. [7] Epidemiološke raziskave kažejo, da skoraj 35 odstotkov ljudi vsaj enkrat v življenju prizadene katera od anksioznih motenj, odstotek diagnosticiranih primerov pa v zadnjem desetletju narašča.[8] Pri vseh anksioznih motnjah se pojavljajo tako intenzivno neugodje zaradi neprijetnih občutkov kot tudi kritični negativni učinek na vašo življenjsko funkcionalnost.[9] Kljub razširjenosti in visoki stopnji obremenilnosti velik delež anksioznih motenj še vedno ni ustrezno obravnavan, kar lahko pomeni vseživljenjsko oviranost. Čeprav anksiozne motnje s starostjo običajno upadajo, imajo namreč praviloma kronični potek.[10]

Občutje anksioznosti sestavljajo neprijetna duševna in telesna stanja: vsesplošna napetost in razdraženost, tesnobnost in prestrašenost, ki jih spremljajo trajne ali ponavljajoče se negativne misli oz. skrbi. Simptomi anksioznih motenj se pojavljajo na duševni in telesni ravni, ki zajema živčne in hormonske aktivnosti, mišične odzive ter odzive avtonomnih funkcij, kot sta dihanje in bitje srca (glej seznam simptomov). Stanje anksioznosti na splošno spremljajo vzorci vzdraženosti simpatičnega živčnega sistema in povišanih stresnih hormonov. Bojazen je signal organizma, da ste s tega ali drugega vidika ogroženi, na kar se odzivate s povišano vzdržanostjo, opreznostjo, negotovostjo, živčnostjo in nemirom. Funkcija teh občutkov je pripravljenost se na grožnjo optimalno odzivati. Aktivacija subkortikalnih možganski mrež in hormonskih sistemov organizem spodbudi, da bodisi otrpne, beži, napade, kriči, se skrije. Ključna značilnost anksioznih motenj je, da je ocena nevarnosti in ogroženosti neustrezna, preintenzivna, prepogosta, trajna, s tem pa nefunkcionalna. Vaš organizem ob vzdrževanju dolgotrajnih stanj visoke vzdraženosti ne more optimalno delovati in prekomerna aktivacija sistemov ima različne negativne posledice.

Simptomi anksioznih motenj

  • Duševna vzdraženost: pričakovanje, opreznost, razdražljivost, nemir, občutljivost, zvišana pozornost, zaskrbljenost, miselno premlevanje.
  • Vzdraženost (simpatičnega) avtonomnega živčnega sistema:
    • na ravni prebavil suha usta, težave s požiranjem, želodčne težave, prebavne težave;
    • na ravni dihal stiskanje v prvih, težave z dihanjem, plitko dihanje, zadihanost;
    • na kardiovaskularni ravni palpitacije, stiskanje v prsnem košu, aritmija;
    • na ginekološki ravni po
    • gosto uriniranje, težave z erekcijo, menstrualne bolečine, vmesne krvavitve
  • Vzdraženost mišičnega sistema: tresenje, glavoboli, bolečine v mišicah, mravljinčenje
  • Motnje spanja: nespečnost, nočne more.

Anksiozne motnje imajo različne izvore. Površno bi jih lahko opisali kot posledice slabo razvitih in šibkih kapacitet samopomirjanja ter posledice izkušenj, da so okolica in odnosi nepredvidljivi in nevarni. Samopomirjanja ste se učili v svojih zgodnjih odnosih, tako da je vaš organizem avtomatiziral procese, ki so se odvijali ob tem, ko vas je pomirjala odrasla oseba. Če vam odrasli, ki so skrbeli za vas, niso nudili čustvenega zatočišča oz. ste imeli slabe in/ali redke izkušnje, da bi vas odrasli pomirili, so bile vaše priložnosti za učenje samopomirjanja slabe. Če se v primarnih odnosih niste počutili varne, če so vas odrasli čustveno ali celo fizično ogrožali, je temeljna izkušnja vašega organizma, da je svet nevaren in da je dobro biti na preži. Anksiozna stanja so posledice primarnih izkušenj, ki vaš organizem oblikujejo za najbolj optimalno delovanje v okoliščinah, v katerih ste rojeni. V prvih letih življenja se aktivno učite predvidevati nevarnosti in ščititi z oblikovanjem čustvenih, kognitivnih in vedenjskih odzivov. Dražljaje, ki se jih v večji meri ne zavedate, povežete z negativnimi posledicami, ki jih sledijo. V prihodnosti se skušate pred tem posledicami zavarovati na način, da ste visoko občutljivi in odzivni.

[1] Ries Merikangas, K. (2017). Anxiety Disorders. V Sadock, B. J. in Sadock, V. (ur.), Kaplan & Sadock’s comprehensive textbook of psychiatry (4407–4652). New York: Lippincott Williams & Wilkins.
[2] Panksepp, J. (2004). Affective neuroscience: the foundations of human and animal emotions. Oxford: Oxford university press.
[3] Solms, M. (2018). Workshop with Mark Solms: a practical introduction to neuropsychoanalysis and clinical implications. Rim: Italian Psychoanalytic Dialogues.
[4] Bandelow, B. in Michaelis, S. (2015). Epidemiology of anxiety disorders in the 21st century. Dialogues in clinical neuroscience, 17(3), 327–335.
[5] Harrison, P., Cowen, P, Burns, T. in Fazel, M. (2018). Shorter Oxford textbook of psychiatry. Oxford: Oxford university press.
[6] Bögels, S. M., Knappe, S., & Clark, L. A. (2013). Adult separation anxiety disorder in DSM-5. Clinical psychology review, 33(5), 663–674.
[7] Bandelow in Michaelis, 2015.
[8] Bandelow in Michaelis, 2015.
[9] Ries, 2017.
[10] Hendriks, S. M., Spijker, J., Licht, C. M., Hardeveld, F., de Graaf, R., Batelaan, N. M., in Beekman, A. T. (2016). Long-term disability in anxiety disorders. BMC psychiatry, 16(1), 248–266.

Socialna anksiozna in fobična motnja

Socialna anksiozna in socialna fobična motnja, za kateri uporabljamo tudi izraza socialna anskionost in socialna fobija, sodita med anksiozne oy. tesnobne motnje. Anksiozne motnje so motnje, pri katerih doživljate prekomerna občutja strahu, ki jih aktualne okoliščine objektivno ne upravičujejo. Neutemeljenosti svojih občutkov se pri tem lahko zavedate, vendar vam to ne pomaga ali pa celo povzroča še dodatno stisko. Strah oz. tesnoba se pri anksioznih motnjah se pojavljata v različnih oblikah in sta lahko povezan s specifično okoliščino ali predmetom strahu, lahko pa občutku ne morete določiti zunanjega izvora oz. je teh cela množica.[1] Diagnostične statistike kažejo, da so anksiozne motnje najpogostejši psihiatrični sindrom sodobnega časa in da skoraj petina odraslih poroča o vsaj eni izkušnji z anksiozno motnjo v življenju. Anksiozne motnje označujejo intenzivno subjektivno stisko in lahko pomembno negativno vplivajo na vaše vsakodnevno delovanje.[2] Zlasti socialna anksioznost in socialna fobija lahko resno motita vaše vključevanje v družbeno življenje in negativno vplivata na vaše socialno, izobraževalno in poklicni udejstvovanje. Evropske epidemiološke raziskave kažejo, da je s tema motnjama vsaj enkrat v življenju soočeno sedem odstotkov populacije.[3] Kljub velikemu bremenu se pri anksioznih motnjah na splošno pojavlja največji delež neustrezne obravnave. Če torej zbolite za socialno anksioznostjo ali socialno fobijo, obstaja veliko tveganje, da ne boste poiskali potrebne pomoči. [4]

Diagnostični kriteriji socialne anksiozne in fobične motnje

Bistvena značilnost socialne anksiozne in socialne motnje je izrazit ali intenziven strah oz. huda tesnoba, ki se pojavljata v povezavi s socialnim interakcijami in situacijami.[5] Socialna Socialne anksiozne motnje in socialne fobične motnje v diagnotičnih merilih ne lotimo, saj se pogosto prekrivata in prehajata ena v drugo. Razlika med anksioznostjo in fobičnostjo je ta, da je ankziosnost praviloma razpršen občutek strahu, fobičnost pa bolj fokusiran. Če je povezan z jasno specifično socialno situacijo, raje govorimo o socialni fobiji, če pa z več splošnimi in nedoločenimi socialnimi situacijami, pa o socialni anksioznosti.[6] Če ste socialno anksiozni ali fobični, vas je predvsem strah, da vas bodo drugi, ko boste v stiku z njimi, ocenili negativno. Bojite se, da boste videti tesnobni, šibki, neumni, dolgočasni, umazani, čudni, neurejeni, neustrezni. Stalno se sprašujete se, če ste se, če se ali če se boste vedli na neustrezen in neprimeren način. Skrbi vas, da izražate znake svojega tesnobnega počutja, kot so zardevanje, tresenje, potenje, spotikanje, zatikanje, strmenje. Pričakujete, da vas bodo drugi prizadeli ali zavrnili, hkrati pa se bojite, da boste koga na kak način sami užalili.[7] Prekomerna skrb je torej vezana na takšno ali drugačno presojanje in ocenjevanje glede ustreznosti ali medosebnega stika, prevladuje pa strah pred tem, da bi se osramotili.[8]

Socialne situacije skoraj vedno izzovejo določeno stopnjo strahu ali tesnobe in če postanete v socialnih interakcijah in svojih družbenih vlogah občasno zaskrbljeni, še zdaleč ne pomeni, da ste zboleli za socialno anksiozno ali fobično motnjo. Za socialno ankzionost in fobijo je značilno, da precenjujete negativne posledice socialnih situacij in da vaš strah pred njimi resno ovira vaše udejstvovanje in delovanje. Čeprav lahko tudi sami racionalno presodite, da vaši občutku strahu niso v sorazmerju z dejanskimi tveganji, vas to ne pomiri.[9] Da diagnosticiramo socialno anksiozno ali fobično motnjo, običajno preverimo, ali simptomi trajajo dlje kot 6 mesecev ter se zaradi njih v celoti ali deloma izogibate specifičnih družbenih situacij oz. ob njih doživljate izrazito tesnobo, kar povzroča pomembno motnjo v vašem življenju.[10] Socialna anksiozna in fobična motnja je sicer med najpogostejšimi anksioznimi motnjami, in sicer prizadene od 2 do 3 odstotke populacije. Pogostejša je pri ženskah kot pri moških, največja verjetnost pa je, da zanjo zbolite v zgodnjih najstniških letih, pogosto ob prehodu v srednjo šolo ali fakulteto oz. ob kakšnih drugih večjih spremembah socialnega okolja.[11]

Mednarodna klasifikacija bolezni 10

 

Izraziti strah ali izogibanje temu, da bi bili v središču pozornosti ali da bi se vedli na neustrezen ali neroden način, ki se kažeta na socialnem področju.

Dva čustvena simptoma tesnobe in vsaj en fizični simptom, kot so zardevanje, tresenje, slabost ipd.

Simptomi, ki so omejeni na ali pa vsaj prevladujejo v specifičnih socialnih situacijah ali ob razmišljanju o teh situacijah

Izrazita čustvena stiska, prepoznana kot pretirana ali nerazumna.

 Diagnostični in statistični priročnik duševnih motenj 5

 

Izraziti strah ali izogibanje situacijam, v katerih ste izpostavljeni neznanim ljudem ali opazovanju, zaradi bojazni, da bi se vedli nerodno ali neustrezno.

Socialne situacije vam skoraj vedno izzovejo tesnobo ali se jih izogibate.

Strah je nesorazmeren z dejansko ogroženostjo, ki jo predstavljajo socialne okoliščine.

Strah moti vaše življenje in/ali vam povzroča izrazito stisko.

Pristotnost simptomov vsaj 6 mesecev.

Pri socialni anksiozni ali fobični motnji lahko razvijete ananticipatorno tesnobo ali panične napade. Anticipatorna tesnoba je strah pred situacijo, za katero veste, da vam vzbuja tesnobo, in ker se bojite tega strahu, se začnete situacije izogibati, kar pa strah samo še bolj okrepi. Izogibanje situacijam zaradi anticipatorne tesnobe je lahko zelo izrazito, da se na primer prenehate družiti, prekinete šolanje ali ne hodite iz hiše, ali pa subtilno, da se na primer prekomerno pripravljate, kaj boste povedali, preusmerjate pozornost na druge, se izogibate očesnemu stiku ipd.[12] Socialna fobija se neredko pojavlja tudi v kombinaciji z drugimi čustvenimi motnjami, predvsem depresivno motnjo in se v simptomatiki precej prekriva s shizoidno in izogibajočo osebnostno motnjo. Težave se lahko pojavljajo pri razločevanju agorafobije (strahu pred odprtimi prostori in zapuščanjem stanovanja) od socialne anksiozne ali fobične motnje, hkrati pa se obe anskiozni motnji pogosto pojavljata skupaj.[13] Ob socialni anskiozni ali fobični motnji se neredko razvije tudi odvisnost od psihoaktivnih snovi, saj je tesnoba pogosto motivacija za začetek zlorabe subtanc, ki tesnobo akutno blažijo.

Razvoj socialne anskiozne in fobične motnje

Razvoj socialne anskiozne ali fobične motnje je pogojen z genetsko in razvojno pridobljeno ranljivostjo ter z aktualnimi obremenitvami in življenjskimi okoliščinami. Genetsko pogojenost potrjujejo raziskave vpliva sorodstvenih vezi na prisotnost socialne anksioznosti ter študije enojajčnih dvojčkov. Dednost socialne anskionoznosti je ocenjena na okoli 55 odstotkov, zgodnje družinsko okolje pa naj bi imelo relativno majhen učinek. Dejavniki tveganja za motnjo socialne anksioznosti tako vključujejo prisotnost motnje v družinski anamnezi ter s tem genetsko ranljivost, poleg tega pa tudi ženski spol ter osebnostne poteze, ki se izrazijo že kot znaki vedenjske inhibicije v otroštvu. [14]

Večina socialnih anksioznih motenj se začne z nenadno epizodo tesnobe v okoliščinah, podobnih tistim, ki kasneje postanejo sprožilec fobije ali anksioznosti. Običajno se fobični in ankziozni simptomi kasneje generalizirajo in se začnejo pojavljato v vse več različnih socialnih situacijah. Glavni kognitivni dejavnik razvoja socialne fobije je neupravičena skrb, da bodo drugi v družbenih situacijah do vas kritični, kar imenujemo strah pred negativnim vrednotenjem. Te strahove spremlja več drugih načinov razmišljanja, vključno s pretirano visokimi standardi družbenega uspeha, negativnimi prepričanji o sebi, pretiranim preverjanjem lastne ustreznosti v družbenih situacijah ter vsiljivimi negativnimi predstavami o tem, kako vas vidijo drugi.[15]

Socialna fobija ali ankziosnost se običajno pojavi že zgodaj, običajno v otroštvu ali mladostništvu ter lahko vztraja več let, včasih tudi v starosti. Ustrezno pomoč poišče le okoli 50 odstotkov oseb, običajno šele po večletnih težavah.[16]

Zdravljenje in samopomoč

Smernice za psihiatrično zdravljenje socialne anksiozne ali fobične motnje kot prvo izbiro običajno priporočajo antidepresive tipa SSRI. Učinek zdravil se običajno pokaže po 6 tednih, zdravljenje pa traja vsaj 6 mesecev. Pogosto traja tudi dlje, ker obstaja visoko tveganje za ponovitev motnje. S prenehanjem jemanja antidepresivov je treba nujno začeti počasi, predvsem ne prekiniti zdravljenja po akutnem odzivu. Tudi pomirjevala so učinkovita in jih je mogoče uporabiti za kratkotrajno lajšanje simptomov, vendar jih ne smete jemati dolgo zaradi nevarnosti odvisnosti. Glavni namen uporabe pomirjeval je, da vam pomagajo pri soočanju z bistvenimi socialnimi obveznostmi, medtem ko čakate na začetek učinkov drugih vrst zdravljenja.[17]

Socialno anksiozno ali fobično motnjo lahko zdravimo z različnimi oblikami psihoterapije. Vedenjsko-kognitivne oblike psihoterapij se posvečajo predvsem obvladovanju simptomatike, učenju tehnik sproščanja in novih vedenj ter premagovanju strahu na način soočanju s socialnimi okoliščinami, ki vam strah vzbujajo.[18] Psihodinamične oblike psihoterapij se osredotočajo na identifikacijo in odpravljanje vzrokov za razvoj socialne ali anksiozne fobične motnje.[19] Socialna in aksiozna fobična motnja se dobro odziva tako na individualne kot skupinske pristope.[20]

Pri blaženju simptomatike socialne anksiozne ali fobične motnje si lahko do neke mere pomagate tudi sami. Med tehnikami samopomoči so:[21]

  • sprejemanje, da je strah naravni občutek na grožnjo;
  • osredotočanje na dejstvo, da strah pri socialni anksioznosti ali fobiji ni realen;
  • opazovanje in poimenovanje občutkov, ki ji doživljate;
  • počasno, globoko dihanje s trebušno prepono;
  • usmerjanje pozornosti na zunanje dražljaje;
  • izražanje občutkov in pogovor;
  • krepitev kapacitete za prenašanje strahu z načrtnim in sistematičnim izpostavljanjem.

***

[1] Crome, E., Grove, R., Baillie, A. J., Sunderland, M., Teesson, M. in Slade, T. (2015). DSM-IV and DSM-5 social anxiety disorder in the Australian community. Australian & New Zealand journal of psychiatry, 49(3), 227–235.
[2] Ries Merikangas, K. (2017). Anxiety Disorders. V Sadock, B. J. in Sadock, V. (ur.), Kaplan & Sadock’s comprehensive textbook of psychiatry (4407–4652). New York: Lippincott Williams & Wilkins.
[3] Lecrubier, Y., Wittchen, H. U., Faravelli, C., Bobes, J., Patel, A. in Knapp, M. (2000). A European perspective on social anxiety disorder. European psychiatry, 15(1), 5–16.
[4] Ries Merikangas, 2017.
[5] American Psychiatric Association (2013). Diagnostic and statistical manual of mental disorders, 5th edition. Philapelphia: APA.
[6] Ries Merikangas, 2017
[7] American Psychiatric Association, 2013.
[8] Crome, 2015.
[9] American Psychiatric Association, 2013.
[10] Crome, 2015.
[11] Ries Merikangas, 2017.
[12] American Psychiatric Association, 2013.
[13] Ries Merikangas, 2017.
[14] Ries Merikangas, 2017.
[15] Harrison, P., Cowen, P, Burns, T. in Fazel, M. (2018). Shorter Oxford textbook of psychiatry. Oxford: Oxford university press.
[16] Harrison idr., 2018.
[17] Harrison idr., 2018.
[18] Hofmann, S. G. in Otto, M. W. (2017). Cognitive behavioral therapy for social anxiety disorder: evidence-based and disorder specific treatment techniques. New York: Routledge.
[19] Egger, N., Konnopka, A., Beutel, M. E., Herpertz, S., Hiller, W., Hoyer, J., … in Wiltink, J. (2016). Long‐term cost‐effectiveness of cognitive behavioral therapy versus psychodynamic therapy in social anxiety disorder. Depression and anxiety, 33(12), 1114–1122.
[20] Barkowski, S., Schwartze, D., Strauss, B., Burlingame, G. M., Barth, J. in Rosendahl, J. (2016). Efficacy of group psychotherapy for social anxiety disorder: a meta-analysis of randomized-controlled trials. Journal of anxiety disorders, 39(1), 44–64.
[21] Markway, B. (2013). Must-have coping strategies for social anxiety. Dostopno na https://www.psychologytoday.com/us/blog/shyness-is-nice/201305/must-have-coping-strategies-social-anxiety (9. 12. 2019).

Epizodična impulzivna motnja

Ste kdaj opazili, da lahko tri od štirih osnovih čustev po Ekmanu in Plutchiku[1] povežemo z najbolj znanimi duševnimi motnjami? Pretirana žalost je značilna za depresijo, pretirano veselje za manijo oz. bipolarno motnjo. Pretiran strah je značilen za anksiozne motnje, kot so generalizirana anksioznost, socialna anksioznost, panične motnje, specifične fobije. Kaj pa, če je čustvo, ki vam povzroča največje težave, jeza? Ali poznate čustveno motnjo, za katero je značilna pretirana jeza? Nekatere psihoanalitične teorije predpostavljajo, da je depresija pravzaprav posledica navznoter usmerjene jeze, anksiozne (paranoidne) motnje pa posledica v okolje projicirane jeze. Takšna konceptualizacija implicira, da je jeza neke vrste progenitorno čustvo, ki se v duševnih motnjah uresničuje v posrednih oblikah strahu in žalosti. Sami pa imate morda izkušnjo, da vam lahko jeza velike težave in stiske povzroča v svoji elementarni in neposredni obliki. Preprosto kot jeza. Tudi pretirani jezi je v diagnostičnem priročniku pripisana kategorizacije, le da ni zelo znana in v slovenščini še niti ni najti prevoda. Pretirana jeza je osrednja značilnost epizodične eksplozivne motnje (ang. intermittent explosive disorder), ki ji bo posvečen zbornik v izhajanju Intermittent explosive disorder: etiology, assessment, and treatment.[2]

Epizodična eksplozivna motnja je v diagnostičnem priročniku duševnih motenj trenutno razvrščena v kategorijo motenj nadzora nad impulzi in ravnanjem.[3] Za motnjo so značilni kratki, manj kot eno uro trajajoči izbruhi jeze, ki se večinoma izražajo z različnimi oblikami aktivnega ali pasivnega destruktivnega vedenja. Izbruhe besa lahko spremljajo različni telesnimi simptomi, kot so potenje, tresenje, občutek napetosti v prsih, razbijanje srca, omotica, panični napadi. Verbalni, psihični ali fizični sprostitvi napetosti neredko sledi začasni občutek olajšanja in v nekaterih primerih užitek, kasneje pa pogosto utrujenost, obžalovanje, sram, žalost.[4] Splošno počutje in razpoloženje med izbruhi lahko zaznamujejo napetost, nemir, nesproščenost ali pa daljša obdobja pomirjenosti in sproščenosti.  Ključni diagnostični kriterij epizodične eksplozivne motnje je, da so izbruhi besa nesorazmerni glede na sprožilno situacijo. Impulzivna agresija ni namerna in preračunljiva, ampak jo pogojuje nesorazmerna čustvena reakcija na provokacijo, ki je lahko dejanska ali ne. Izbruhi jeze so lahko nenadni in nepričakovani, lahko pa že pred izbruhom zaznate spremembo svojega čustvenega stanja, in sicer v obliki povišane napetost, anskioznosti, žalosti ipd.[5] Ne glede na to, ali so izbruhi običajno pričakovani ali ne, vam pozvročajo veliko stisko, negativno vplivajo na vaše osebne in poklicne odnose ter lahko imajo celo pravne in finančne posledice.[6]

Epizodična eksplozivna motnja je praviloma kronična motnja, čeprav lahko intenzivnost izbruhov niha in s starostjo praviloma upada. Običajno se začne v otroštvu ali v najstniških letih ter je pogostejša pri mlajših kot pri starejših odraslih. Motnja nima enega samega vzroka, ampak na njen razvoj vplivajo številni okoljski in biološki dejavniki. Velik vpliv na razvoj motnje ima zgodnje okolje. Če trpite za epizodično eksplozivno motnjo, je zelo verjetno, da ste odraščali v družini, kjer so bili prisotni impulzivno vedenje ter verbalna in/ali fizična zloraba. Če ste bili v otroštvu izpostavljeni fizičnemu ali psihičnemu nasilju, obstaja večja verjetnost, da ste te načine delovanja ponotranjili in da so vaše nevronske čustvene mreže prekomerno vzdražene. Dodatni dejavnik pri transgeneracijskem prenosu je lahko tudi genetska komponenta. V obeh primerih vaši možgani delujejo drugače zaradi razlik v strukturi in biokemični funkcionalnosti. Čustveni mehanizmi v limbičnih možganih in možganskem deblu so hipersenzibilni, nevronske povezave z izvršilnim nadzorom v prefrontalnih delih pa šibke.[7]

Zdravljenje epizodična eksplozivne motnje lahko vključuje zdravila in psihoterapijo, ki vam pomagajo pri samopomirjanju in nadziranju agresivnih impulzov, dolgoročno pa vplivajo na postopno desenzitizacijo hipersensibilnih nevronskih mrež. Od zdravil so v zdravljenju motnje v uporabi antidepresivi, antikonvulzanti ali stabilizatorji razpoloženja.[8] Psihoterapija se v prvi fazi osredotoča predvsem na prepoznavanje sprožilcev in kognitivno-vedenjske tehnike obvladovanje odzivov, nato pa prehaja na identifikacijo kompleksnih čustvenih vsebin in njihovo predelavo, vzpostavljanje mehanizma izvršilnega in nato implicitnega samopomirjanja ter nazadnje na desenzitizacijo primarnih čustvenih mrež.  Poleg psihoterapije in zdravil si lahko na različne načine dodatno ali samostojno pomagate tudi sami:[9]

  • Učite se lahko tehnik sproščanja in jih redno uporabljajte. Vaje globokega dihanja, sproščujoče vizualizacije, čuječnosti, meditacije, joge lahko doprinesejo splošnem pomirjanju vašega organizma.
  • Razvijajte nove načine razmišljanja (kognitivno prestrukturiranje). Sistematično spreminjanje načina razmišljanja o situacijah, ki vas jezijo, vam lahko v akutni situaciji omogočijo drugačen pogled in odziv na dogodke.
  • Seznanite se z načini izboljšanja komunikacije. Posvetite se poslušanju sporočila, ki ga z vami skuša deliti oseba, ki vas jezi. O svojem odgovoru poskusite premisliti, namesto da odgovorite prvo, kar vam šine v glavo.
  • Nadzorujte svoje izpostavljanje. Kadar je mogoče, se izogibajte situacijam, ki vas vznemirjajo. Tudi načrtovanje osebnega časa vam lahko omogoči boljše obvladovanje stresnih situacij.
  • Izogibajte se uživanju vseh psihoaktivnih snovi, ki kakor koli vplivajo na vaše razpoloženje. Nikakor ne uživajte alkohola ali rekreativnih ali nezakonitih drog.

***

[1] Ekman, P. (2016). What scientists who study emotion agree about. Perspectives on psychological science, 11(1), 31-34.
[2] Coccaro, E. F. in McCloskey, M. S. (2020). Intermittent Explosive Disorder: Etiology, Assessment, and Treatment. New York: Elsevier.
[3] American Psychiatric Association (2013). Diagnostic and statistical manual of mental disorders 5. Philadelphia: APA.
[4] Scott, K. M., Lim, C. C. W., Hwang, I., Adamowski, T., Al-Hamzawi, A., Bromet, E., … & Hinkov, H. (2016). The cross-national epidemiology of DSM-IV intermittent explosive disorder. Psychological medicine, 46(15), 3161-3172.
[5] McElroy, 1999). Recognition and treatment of DSM-IV intermittent explosive disorder. The Journal of clinical psychiatry.
[6] Coccaro, E. F. in McCloskey, M. S. (2020). Phenomenology of impulsive aggression and intermittent explosive disorder. V Coccaro, E. F. in McCloskey, M. S. (ur.), Intermittent Explosive Disorder: Etiology, Assessment, and Treatment (37–65). New York: Elsevier.
[7] McCloskey, M. S., Phan, K. L., Angstadt, M., Fettich, K. C., Keedy, S. in Coccaro, E. F. (2016). Amygdala hyperactivation to angry faces in intermittent explosive disorder. Journal of Psychiatric Research, 79, 34-41.
[8] Lee, R. J., Wang, J. in Coccaro, E. F. (2020). Pharmacologic treatment of intermittent explosive disorder. V Coccaro, E. F. in McCloskey, M. S. (ur.), Intermittent Explosive Disorder: Etiology, Assessment, and Treatment (221–234). New York: Elsevier.
[9] Mayo Clinic (2019). Intermittent explosive disorder. Dostopno na https://www.mayoclinic.org/diseases-conditions/intermittent-explosive-disorder/symptoms-causes/syc-20373921 (26. 11. 2019).

Narcistična osebnostna motnja

Narcistična osebnostna motnja je motnja osebnosti, ki se lahko razvije pri narcističnem karakterju. Karakter je množica relativno trajnih karakteristik, ki se kažejo na vseh področjih človekovega delovanja, npr. v čustvovanju, zaznavanju, razmišljanju, pomnjenju, predpostavljanju, izražanju, vedenju. Psihologija osebnosti, ki si prizadeva ljudi glede na te značilnosti klasificirati v različne tipske kategorije, ima dolgo in bogato zgodovino. Najverjtneje je, da vaš karakter sestavljajo značilnosti različnih tipov osebnosti, med katerimi so ene bolj in druge manj intenzivno izražene. Če so karakteristike določenega osebnostnega tipa pri vas izražene do te mere, da vam osebnostna struktura povzroča stiske ali konflikte z okolico, lahko govorimo o osebnostni motnji. V psihoterapiji, psihiatriji in psihologiji poznamo več klasifikacij osebnostnih motenj, ki se pogosto spreminjajo. To je posledica zapletenosti pojava osebnosti, ki ga je težko predalčkati. Ko se opredeljujete glede svoje osebnosti, imejte zato v mislih, da je karakter samo teoretični koncept. V naravi ne obstaja kot zaključena celota, ampak kot množica lastnosti, ki lahko bolj ali manj sodijo v eno ali drugo opisno množico.

NARCISISTIČNA OSEBNOST

Vsaka kultura ima svoje značilnosti in značilnosti kulture, v kateri živite, vplivajo na vašo osebnost. Vaša kultura spodbuja razvoj in izražanje nekaterih osebnostnih potez, razvoj in izražanje drugih osebnostnih potez pa blaži. Za sodobno zahodno družbo je značilno, da krepi predvsem narcistične osebnostne poteze. Evropska družba prejšnjega stoletja je spodbujala izražanje histeričnih potez. Čeprav so že psihoanalitiki na prelomu 19. in 20. stoletja pisali o narcizmu, narcistična osebnost v njihovem času ni bila tako pogosta prevladujoča karakterna slika, kot je danes. Značilnosti narcistične osebnosti so lahko pri vas tako kot karakteristike vseh drugih osebnosti bolj ali manj izražene.[1] Predispozicije za razvoj karakternih značilnosti so po našem do zdajšnjem vedenju pretežno genetske, njihovo izražanje pa pogojujejo dejavniki vašega okolja. Razvoj narcističnih karakteristik je tesno je povezan z regulacijo samozavesti in čustev ter z občutkom nadzora in kompetentnosti.

ZNAČILNOSTI NARCISTIČNE OSEBNOSTNE MOTNJE

Če imate karakteristike narcistične osebnosti, se intenzivneje kot je to običajno ukvarjate in obremenjujete s tem, kako vas vidijo drugi, s svojo zunanjo podobo, s svojim družbenim statusom, s pozicioniranjem in rangiranjem v odnosih in okolici ter manj z zasebnimi vsebinami in intimnimi vprašanji. Doživljate lahko močan strah pred neuspehom in kritiko ter čutite močno potrebo po stalnem potrjevanju. Vaše samospoštovanje ni relativno stabilno, ampak se lahko hitro spreminja in je neposredno odvisno od sporočil, ki vam jih glede vaše vrednosti pošilja okolica. Aktualno dogajanje lahko povzroči, da hitro zanihate med zelo pozitivno in zelo negativno samopodobo. Težko vzdržujete stabilno samospoštovanje in imate občutek, da bi se lahko z neko potezo povsem razsulo. Lahko se soočate z občutki praznosti in šibke identitete, kot da vaš občutek samega sebe ne bi izhajal iz vaše notranjosti, ampak bi ga bilo treba graditi od zunaj. Kot da sami ne veste, kdo ste, če vam tega ne pove vaša okolica. Vaša usmerjenost nase se lahko odraža kot obsedenost s telesnim zdravjem, hipohondrična dovzetnost, groza pred smrtjo.[2]

Vaše predstave o tem, kakšni bi morali biti vi sami in drugi, so zahtevne in perfekcionistične. Ker jih je težko izpolnjevati, vas lahko pestijo občutki sramu, zadrege, nestrpnosti, jeze, razočaranja. Če se vam ne uspe prepričati, da dosegate svoje visoke kriterije in ideale, se počutite nesposobni, se sovražite, razvrednotite in zapadate v depresivna občutja. Zaradi zahteve po popolnosti ste do sebe in drugih kritični in navdajajo vas občutki strahu, nezadostnosti, sramu, šibkosti, manjvrednosti, nejasne ponarejenosti, zavisti, praznine, necelovitosti, grdote. Vaše obrambne strategije pred temi občutki se lahko izražajo kot zaničevanje, prevzetnost, prezir, samozadostnost, nečimrnost, večvrednost, nadutost, nedostopnost, fantazije vsemogočnost, precenjevanje. Težko sprejemate svojo nepopolnost, zmotljivost, odvisnost, stisko, nemoč. Tudi občutki obžalovanja in hvaležnosti so vam sila neprijetni. Lahko da težko prosite, saj bi to pomenilo, da zmore kdo storiti kaj, česar sami ne zmorete. Posledično si želite, da bi drugi uganili vaše potrebe, da vam prositi ne bi bilo treba. Ker se to pogosto ne dogaja, se vam mogoče zdi, da vas obdajajo brezobzirneži in egocentriki.[3]

Čeprav ljudi potrebujete za vzdrževanje svoje samopodobe, so vaši odnosi lahko plitki in stiki siromašni. Glede drugih ste lahko pozorni predvsem na to, koliko so vam koristni ter koliko vi koristite njim. Svoje družbo, prijatelje, partnerje izbirate pragmatično. Odnose lahko v določenih okoliščinah in nekaterih primerih hitro prekinete, odsekate ter navežete nove. Hitro lahko spremenite življenjsko okolje in življenjski slog, s tem pa tudi življenjske sopotnike Odnosi so za vas pomembni predvsem, da v njih najdete podporo svojemu samospoštovanju s pritrjevanjem, občudovanjem, odobravanjem drugih. Ostali vidiki odnosov, kot so prijateljstvo, povezanost, skrb, vzajemno zanimanje lahko posledično zbledijo. Ne čutite, če vas bi ljudje imeli radi, ampak prej čutite, če vas občudujejo. V odnosih ste osredotočeni predvsem nase in manj neposredno na okolico oz. le na okolico v odnosu do vas. Socialno okolje je za vas polje rangiranja, ocenjevanja, dokazovanja. Dobro se počutite le ob ljudeh, ki jih idealizirate, ali ob ljudeh, ki idealizirajo vas.[4]

Ko se sprašujete, ali imate narcistično osebnostno motnjo, upoštevajte, da se lahko zaradi ranjenega samospoštovanja vsak vede narcistično. Če to ni vaš prevladujoč in trajen način vedenja in delovanja, lahko gre zgolj za reakcijo na situacijo ali življenjsko obdobje. Vsak človek premore narcistično funkcijo, saj je potrebna za ohranjanje samospoštovanja in pozitivne samopodobe ter nenazadnje za ustrezno skrb zase. Tako kot pri vseh duševnih pojavih je tudi v primeru narcizma meja med zdravim in patološkim fluidna. Narcistična osebnostna motnja pomeni trajne, samodejne, od situacije neodvisne vzorce brezobzirnosti, kritizerstva, praznega idealiziranja, ki negativno vplivajo na kakovost vašega življenja. Nekatere značilnosti si narcistična struktura deli tudi z drugimi osebnostmi. Perfekcionizem je lahko na primer značilnost obsesivne motnje, vendar se pri obsesivni motnji običajno bolj kaže tudi v vsakdanjih malenkostih. Pri narcistični motnji je perfekcionizem bolj vezan na megalomanskost in na razkazovanje popolnosti.[5]

Konceptualizacije in diagnostične definicije narcistične motnje osebnosti so se v prvi fazi razvoja osredotočale zlasti na bolj izstopajoče vedenje, kot so izpostavljanje, aroganca in vzvišenost, neempatičnost, egoizem. Danes vse več pozornosti namenjamo temeljnim notranjim vsebinam narcizma, kar pripomore k temu, da diagnoza izgublja negativno konotacijo. Eden najpomembnejših napredkov zadnjih kliničnih in empiričnih raziskav narcistične motnje osebnosti je prepoznavanje ranljivosti, negotovosti, občutkov manjvrednosti, krhkosti, ki spremljajo deregulacijo čustev. Kompetentnost, samopodoba in pozitivne medosebne interakcije so pri narcistični motnji zavajajoče in obrambne ter prekrivajo resnično izjemno ranljivo sebstvo.[6]

DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA RAZVOJ NARCISTIČNE OSEBNOSTNE MOTNJE

Koliko se neka osebnost pri vas izrazi je pogojeno:[7]

  • z dednimi dejavniki in prirojenimi predispozicijami;
  • z vašimi zgodnjimi izkušnjami in odnosi s pomembnimi drugimi;
  • s specifikami vaše življenjske zgodbe in
  • z aktualno življenjsko situacijo.

Narcistično osebnostno sliko lahko razvijete zaradi genske predispozicije in različnih dejavnikov vašega zgodnjega življenja. Narcistične lastnosti so posledice posebne vrste sodelovanja v starševskem programu, katerega temeljna značilnost sta pogojena pozornost in pogojena podpora. Mogoče je, da ste bili že kot otrok posebej občutljivi na neverbalizirana čustvena sporočila in bili posledično nadpovprečno uglašeni z neizraženimi afekti, držami, pričakovanji drugih. Odrasli so lahko v tem primeru nezavedno izkoriščali vaš naravni talent, sami pa ste tako predvsem sledili zunanjim sporočilom ter se niste naučili poslušati svojih notranjih potreb. Nadarjenemu otroku se tudi lažje zgodi, da za starše postane pomemben zaradi tega, ker zadovoljuje njihove potrebe. Če ste bili sami takšni, ste lahko postali narcistični podaljšek svojih staršev. Narcistične značilnosti so posledica stalnega ocenjevanja znotraj družine ter eksplicitne ali implicitne kritičnosti. V najhujši obliki ste lahko doživljali zasramovanje, če niste izpolnjevali pričakovanj staršev. Iste posledice lahko imajo tudi stalno hvaljenje, aplavdiranje, razvajanje in obravnava otroka kot izjemnega. V vseh teh primerih se je najbrž zgodilo, da niste mogli ločiti med lastnimi čustvi in potrebo po ugajanju. Svojih resničnih čustev niste mogli kazati, ker ste naleti na zavračanje ali ponižanje. Posledično ste razvili lažno, želeno sebstvo.[8]

SAMOPOMOČ IN PSIHOTERAPIJA NARCISTIČNE MOTNJE

Narcistična osebnost še ne pomeni narcistične osebnostne motnje, saj narcisizem sega vse od zdravega in normalnega do patološkega in hudo malignega. Če zase ocenjujete, da vaše narcistične poteze dosegajo škodljivo intenzivnost, lahko sami delate na njihovem blaženju ali vstopite tudi v psihoterapijo. Pomembno je, da svoje karakteristike sprejmete in ste sami s seboj potrpežljivi, ker boste tako sami s seboj lažje iskreni. Iskrenost je predpogoj, da začnete krepiti svoje skrito notranje sebstvo. Tudi če ste si izgradili na videz prepričljivo zunanjo podobo samozavestni, si dovolite prihajati v stik s svojo notranjo negotovostjo. Razmišljajte o nepopolnosti kot normalni ter poskusite zavzemati bolj nekritizersko, realistično gledanje na lastne šibkost. Sebe in druge skušajte sprejemati z manj kritizerstva in izkoriščanja. Opazujte, kako je imeti rad druge, kakršni so, brez da jih idealizirate. Dovolite si vsaj pri sebi izražati čustva nemoči in strahu brez sramu. Pomembno je, da cilj svoje spremembe ne vidite v doseganju perfekcije, ampak v iskanju konstruktivnih načinov zadovoljevanja svojih potreb.[9]

***

[1] McWilliams, N. (2017). Psihoanalitična diagnostika. Ljubljana: Umko.
[2] Ibidem.
[3] Ibidem.
[4] Ibidem.
[5] Ibidem.
[6]  Ronningstam, E. (2019). New Insights Into Narcissistic Personality Disorder. Dostopno na https://www.psychiatrictimes.com/special-reports/new-insights-narcissistic-personality-disorder (16. 11. 2019).
[7] Ibidem.
[8] Ibidem.
[9] McWilliams, 2017.

Visoko funkcionalna duševna motnja: nevidne bitke uspešnih

Splošno prepričanje duševne motnje običajno povezuje z umikanjem, zaostajanjem, nezmožnostjo, pasivnostjo in posledicami, ki se jasno odražajo v življenjskem statusu, slogu, dosežkih in osebnostnih značilnosti. Duševnim motnjam je pogosto zelo zmotno pripisano, da se odražajo kot težave v vsakdanjem delovanju, na primer na poklicnem področju ali v družbenih odnosih. Če ste družbeno in poklicno uspešni, lahko celo sami dvomite, da so vaše stiske vredne pozornosti. Okolica vaših namigov, da se počutite slabo, ne jemlje resno, kar vam lahko vzbuja dvom v vaše lastno doživljaje. V takšnih primerih, ko ostajajo duševne težave skrite za splošno učinkovitostjo, govorimo o visoko funkcionalnih duševnih motnjah. Visoko funkcionalne duševne motnje ne obremenjujejo javnih sistemov ali bližnje okolice, zato obstaja večja verjetnost, da pri soočanju z njihovimi učinki ne prejemate zunanje podpore. V življenju se dobro znajdete, čeprav so vaše kapacitete dodatno obremenjene in stalno delujete na višjih obratih, kot bi bilo normalno.

Duševno stisko si je lahko težko priznati in jo še težje razkriti drugemu. Duševne motnje so povezane z ostro stigmo, ki so jo oblikovale generacije nerazumevanja. V današnjem visoko konkurenčnem okolju se ob soočanju z duševno krizo znajdete v dilemi, ali vam priznanje težave ne bo bolj škodilo kot koristilo. Lahko vas je strah, da vas bo ukvarjanje z doživljanjem preplavilo, zato se bodrite, da ni tako hudo, kot se občasno zdi. Duševno motnjo težko jasno opredelite, živite pa v okolju, kjer ste vajeni zahtevati vidne dokaze, da čemu verjamete. Razširjene so obrambne filozofije, da »je vse v glavi« in »je treba samo pozitivno razmišljati«. Vaša splošna naravnanost lahko gotovo usmerja vaše počutje in zdravje, vendar nekaterih težav ne morete preprosto odmisliti. Koristno je prepoznati mejo, od katere je takšen pristop soočanja s stisko škodljiv, ker težavo samo pasivno zanikate. Konstruktivno je aktivno soočenje, vključno s prepoznavanjem, sprejemanjem, realno oceno intenzivnosti in razsežnosti, nato oblikovanjem strategij za zdravljenje in njihovim uresničevanjem.

Ni nujno, da zanemarjanje vaše duševne stiske povzroči hudo in kritično škodo ali do bo do tega kdaj prišlo. Zato govorimo o visoko funkcionalnih motnjah. Lahko vas le bremeni in ovira, tako kot delovna oprema slabe kakovosti. Čeprav tečete s kamenčkom v supergi, še vedno tečete, bi bil pa tek prijetnejši in morda bi dosegli boljši rezultat, če bi kamenček vrgli ven. Če živite in delate z visoko funkcionalno duševno motnjo, ste podobni močnemu računalniku s kopico naloženih starih programov, ki tečejo v ozadju in porabljajo vašo procesorsko moč. Še vedno delujete in lahko da boste delovali še naprej, bi bilo pa vaše življenje bolj tekoče, če bi se lotili čiščenja in defragmentacije. Visoko funkcionalna duševna motnja ima to specifiko, da je mogoče niti vi sami, kaj šele vaša okolica ne jemljete resno. V družbi ste polni energije, duhoviti, sproščeni, v pomoč in podporo drugim, vedno pripravljeni na nove izzive. Nekje v ozadju dnevnega dogajanja in svojega zavedanja pa imate občutek, da bi se lahko vsak čas razsuli. Neskladje tega kontrasta s splošnimi predstavami o duševnem zdravju, je velika ovira ustreznemu naslavljanju visoko funkcionalne motnje.

V družbi ste polni energije, duhoviti, sproščeni, v pomoč in podporo drugim, vedno pripravljeni na nove izzive. Nekje v ozadju dnevnega dogajanja in svojega zavedanja pa imate občutek, da bi se lahko vsak čas razsuli.

Počasi zbiramo podatke in še počasneje ozaveščamo o povezanosti duševnih motenj z visoko funkcionalnostjo. Rezultati študij opozarjajo s pomembnimi statistikami: Višji družbeni status je v visoki korelaciji z depresijo, bipolarno motnjo in anskioznostjo.[1] Izvršni direktorji so izpostavljeni dvakrat večjemu tveganju za razvoj depresije kot splošna populacija.[2] Z duševno motnjo se sooča 49 odstotkov podjetnikov.[3] Ženske na vodilnih delovnih mestih pogosteje zbolijo za depresivno motnjo kot ženske, ki opravljajo druge vrste poklicev.[4] 71 odstotkov uveljavljenih glasbenikov poroča o paničnih napadih in anksioznih motnjah, 69 odstotkov pa se jih bori z depresijo.[5] Posamezniki z višjim družbenim statusom doživljajo manjše zadovoljstvo pri delu, intenzivnejši stres in občutek neuspeha, kar pogojuje tveganja za razvoj duševne motnje.[6] Otroci višjih družbenih razredov razvijejo več motenj, kot so anksiozne motnje, depresivne motnje in zloraba snovi, ter doživljajo močnejše duševne stiske zaradi velikih pritiskov ter čustvene in fizične izolacije.[7] Posamezniki z višjimi prihodki so izpostavljeni večjemu tveganju za samomor, ker je visoko funkcionalna duševna motnja povezana z močnejšo stigmatizacijo in intenzivnejšimi občutki sramu.[8]

Uspeh nosi svojo ceno, bodisi visoko finančno odgovornost, pričakovanja glede uspešnosti, višje ravni javnega nadzora. Ob pritisku ohraniti težko doseženo pozicijo, v katero ste vložili leta svojih virov, je priznanje duševne stiske izjemno težko. Če ste s hudim trudom uspeli uresničiti svoje cilje, je lahko toliko bolj grozljiva misel, da bi vas imela okolica za šibke ali manj sposobne. Ponosni ste na svoje zmogljivosti in zato se toliko težje odločite sprejeti pomoč. Prigovarjate si, naj se zberete in se bolj potrudite premagati takšno nevidno težavo, kot je duševna motnja. Pomembno vlogo v ozaveščanju razcepa med zunanjo podobo in notranjo stisko igrajo znane osebnosti. Jim Carrey, Joanne  K. Rowling, Dwayne Johnson živijo s klinično depresijo, Ted Turner in Demi Lovato z bipolarno motnjo, Chris Evans in Ryan Reynolds trpi z anksioznimi motnjami, Herschel Walker z disociativno motnjo, Brian Wilson s shizofrenijo, Lady Gaga s posttravmatsko motnjo. Do korigiranja družbenih predstav, da so duševne motnje na nek način drugačne od ostalih zdravstvenih težav in lahko prizadenejo samo določene družbene skupine, pa nas čaka še veliko dela.

* **

[1] Johnson, s. (2015). Wealth and power tied to depression and other mental disorders. Psychology and psychotherapy: theory, research and practice, 88(4), 394–411.
[2] Barnard, J. W. (2008). Narcissism, over-optimism, fear, anger, and depression: The interior lives of corporate leaders. University of Cincinnati law review, 8(77), 405–423.
[3] Freeman, M. A., Johnson, S. L., Staudenmaier, P. J. in Zisser, M. R. (2015). Are entrepreneurs touched with fire? San Francisco: University of California.
[4] Pudrovska, T. in Karraker, A. (2014). Gender, job authority, and depression. Journal of health and social behavior, 55(4), 424–441.
[5] Gross, S. in Musgrave, G. (2016). Can music make you sick, part 1: a study into the incidence of musicians London: University of Westminster.
[6] Damaske, S., Zawadzki, M. J. in Smyth, J. M. (2016). Stress at work: Differential experiences of high versus low SES workers. Social science & medicine, 15(6), 125–133.
[7] Luthar, S. S. in Latendresse, S. J. (2005). Children of the affluent: challenges to well-being. Current directions in psychological science, 14(1), 49–53.
[8] Agerbo, E., Gunnell, D., Mortensen, P. B., Eriksson, T., Qin, P. in Westergaard-Nielsen, N. (2001). Suicide and income: is the risk greater in rich people who develop serious mental illness? British medical journal, 322(7282), 334-335.

Panični napadi in panična motnja

Panična motnja označuje anksiozno motnjo, pri kateri doživljate ponavljajoče se panične napade brez jasnega sprožilca. Panični napad sestavljajo nenadni intenzivni strah ali močno nelagodje ter telesni simptomi, kot so razbijanje in pospešeno bitje srca, hitro in plitko dihanje, potenje, tresenje ali trepetanje, dušenje, davljenje, bolečine v prsih, slabost, trebušne bolečine, vrtoglavica, nezavest, mrzlica, oblivanje, ortplost, otopelost, mravljinčenje, derealizacije ali deprersonalizacije, strah pred izgubo nazdora ali stika z realnostjo in/ali občutek, da boste umrli. [1] Panični napad se lahko pojavi v različnih stresnih okoliščinah, ki jih je mogoče ali pa tudi ni mogoče identificirati.[2] Napadu lahko sledi stalni strah pred ponovitvijo napada, zaradi katerega se izogibate situacijam, za katere ocenjujete, da bi panični napad lahko sprožile. Pogostost in intenzivnost paničnih napadov lahko niha ter se razlikuje med posamezniki. Panično motnjo lahko zaznamujejo tudi nočni panični napadi, ob katerih se zaradi občutkov panike zbudite iz spanja. Nočni napadi se pojavljajo pri okoli tretjini primerov panične motnje.[3]

Če imate panične napade, je zelo verjetno, da ste prekomerno zaskrbljeni in pogosto pričakujete najslabše. Zaradi stalne tesnobe ste lahko nagnjeni k distruktivnim oblikam samopomoči, kot so prepogosto uživanje alkohola, pomirjeval ali nedovoljenih drog. Panični napadi lahko pogojujejo tudi skrbi glede vašega fizičnega zdravja. Včasih je težko verjeti, da so tako močni simptomi, kot so simptomi paničnega napada, res psihičnega izvora.[4] V akutnem stanju se lahko samega napada zelo prestrašite, zlasti če niste povzem prepričani, kar se vam dogaja, kar simptome še poslabša. Zaskrbljenost, ki panično motnjo pogosto spremlja, lahko prav tako deluje kot dejavnik dovzetnosti za panični napad.[5] Panična motnja je kljub temu ena od duševnih motenj z najboljšo prognozo in je običajno hitro in dobro obvladljiva.[6] Če pa motnje ne zdravite, je kronična z bolj in manj intenzivnimi obdobji. Pogosto se pojavlja v kombinaciji z drugimi čustvenimi motnjami, kot so depresivne in anskiozne motnje. Diagnozo panične motnje ima okoli 2 odstotkih prebivalstva, od tega dvakrat pogostejša pri ženskah. Najbolj verjetno je, da prvi panični napad doživite med 20. in 24. letom.

BIOLOGIJA PANIČNEGA NAPADA

Kaj se med paničnim napadom dogaja na biološki ravni? Ob občutkih strahu se aktivira amigdala, del možganov, ki leži v senčnih režnjih. Aktivacija se nato prenese tako na simpatični živčni kot na hormonski sistem. Na ravni simpatičnega živčnega sistema, amigdala aktivira jedro coerules, ki se nahaja v možganskem deblu.  S tem se vzdraži simpatčni živčni sistem in simpatični nevronski impulzi aktivirajo neposredno organe, kot so srce, krvne žile, potne žleze, oči. Posledično se pospeši srčni utrip in poveča srčni pritisk, krvne žile se razširijo v mišičnem sistemu in skrčijo v gastrotestinalnih organih, zenice se razširijo. Poleg naštetih organov simpatični živčni sistem neposredno sproži delovanje adrenalnih žlez v ledvičnih sredicah. Te v krvni obtok spristijo adrenalin in noradrelanih. Oba hormona učinkujeta na različne organe, kot so srce in pljuča, tako da se še bolj povišata srčni utrip in pritistk ter še bolj pospeši dihanje. Na ravni aktivacije hormonske osi amigdala aktivira hipotalamus, del možganov nad možganskim deblom. Hipotalamus izloči hormon CRF, ki potuje v hipofizo, žlezo na možagnskem dnu. Hipofiza izloči hormon ACTH, ki potuje v skorjo nadledvične zleze. Nadledvična žleza v krvni obrok izloči kortizol, še en stresni hormon. Ta učinkuje na povišanje glukoze v krvi, ki zagotavlja energijske vire in zatre imunski sistem.[7]

Zaradi hiperventilacije med paničnim napadom dihate plitko, z zgornjim delom pljuč, namesto s trebuhom in z diafragmo. Med paničnim napadom tako odvajate preveč CO2, kar povzroči dihalno alkozo. Dihalna alkoza pomeni povišanje pH krvi in lahko povzroča oz doprinaša vrsto simptomov paničnega napada, kot so vrtoglavica, šibkost, izgubljanje zavesti, glavobol, mravljinčenje dlani in stopal ter epileptični napadi. Dihalno alkozo preprečite z dihanjem v papirnato vrečko, saj tako CO2 vračate v krvni obtok, zmanjšujete simptome paničnega napada in normalizirate dihanje.[8]

DEJAVNIKI NASTANKA PANIČNE MOTNJE

Poznavanje biologije samega procesa paničnega napada nam žal ne pomaga veliko pri ugotavljanju vzrokov za sam razvoj panične motnje. Biokemična teorija panične motnje ugotavlja, da so panični napadi povezani z različnimi ravnmi nevrotransmitorjev, kot so serotonin, noradrenalin, dopamin in GABA. Metabolična teorija izhaja iz ugotovitve, da je mogoče panične napade sprožiti z injekcijo mlečne kisline ali dovajanjem CO2. Eksperimenti kažejo, da so trigerji paničnih napadov lahko tudi kafein, nikotin, alkohol.[9] Vendar pa vse te korelacije same po sebi ne povedo veliko. Predpostavimo lahko, da je panična motnja posledica delovanja več genetskih in okoljskih dejavnikov, ki jih vseh ne poznamo. Različni avtorji so v preteklosti razvili več vzročnih modelov panične motnje, kot so psihodinamična hipoteza, več kognitivnih hipotez in bioloških hipotez. Ti modeli imajo nekatere podobnosti in razlike, ki so jih Fava in sodelavci[10] združili v združeni model faktorjev razvoja panične motnje.

Združeni model nastanka panične motnje kaže, da lahko panični napad sprožijo notranji ali zunanji dražljaji, znani in zavedni ali nezavedni dražljaji. Da vaš organizem reagira na sprožilec, pa se mora najprej razviti sprožilni mehanizem, ki ob objektivno neustreznih okoliščinah aktivira vaš zaščitni stresni odziv. Večina teoretičnih modelov kot pomemben dejavnik razvoja panične motnje poudarja prirojeno občutljivost v povezavi z zgodnjo izkušnjo (zavedne ali nezavedne) travme ali travmatizacije. Travmatizacija lahko obstaja v obliki težav s temeljno navezanostjo, saj varna navezanost v zgodnjem razvoju zagotavlja razvoj kapacitete za samopomirjanje in notranje gotovosti. Če mehanizem samopomirjanja in vzdrževanja pomirjenosti simpatičnega živčnega sistema ni robusten, lahko pride kasneje ob različnih obremnjujočih okoliščinah do napak v delovanju. Travmatizacija se lahko vrši tudi v obliki negotovega odnosnega okolja, previsokih pričakovanj in podobnih okoliščin, ki so bile za vas preobremenjujoče. V takšnih pogojih razvit mehanizem stresnega odziva se lahko začne kasneje sprožati ob dražljajih, ki v objektivno niso ogrožajoči, niti niso neposredno povezani s travmo ali travmatizacijo.

Dražljaj, ki sproži panični napad, pa je lahko tudi neposredno povezan z (zavedno ali nezavedno) travmatično izkušnjo. V tem primeru je stresni odziv ustrezen v kontekstu izkušnje same, ki je premočna, da bi odziv lahko nadzorovali. Vaš organizem je namreč povsem biološko zgrajen tako, da v akutnih primerih krize delovanje prevzamejo samodejni sistemi, katerih osnovna značilnost je visoka učinkovitost. Učinkovitost pri tem ni vezana na vašo funkcionalnost, ampak na hitrost delovanja in na majhno porabo virov. Kaj kriza je, se naučite predvsem tekom zgodnjih izkušenj, ko ste nemočni in ima vaš organizem bistveno nižji tolerančni prag. Destabilizacije zaradi čustvene obremenitve lahko v takšnih okoliščinah vpliva bodisi za prepoznavanje določenih dražljajev kot izrazito ogrožajočih bodisi na ranljivost mehanizmov vzdržavenja pomirjenosti. Mehanizem prekomernega stresnega odziva se lahko v takem primeru aktivira z časovnim zamikom več let, ko ste izpostavljeni večjim obremenitvam.[11]

Panična motnja tako predstavlja uresničitev ranljivosti na ravni sistema simpatičnega in parasimpatičnega sistema, ki skrbita za aktivacijo in pomirjanje organizma. Lahko jo razumete kot kronično bolezen, ki lahko izbruhne v obdobjih večjih telesnih in/ali duševnih obremenitev. Ko panične napade odpravite, se lahko lotite nadaljnjega dela na razkrivanju izvorov panične motnje ter na njihovem zdravljenju. Lahko pa se odločite z motnjo živeti, zlasti če je večinoma v latentni fazi in vam ne otežuje življenja. V tem primeru ni odveč, če posebno pozornost namenite učenju tehnik sproščanja. Za vas je namreč še posebej pomembno, da zagotavljate čim manj stresno vsakdanje življenje.

***

[1] American Psychiatric Association (2013). Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders, 5th Edition: DSM-5. Philadelphia: APA.
[2] Carandang, C. (2016). The Neurobiology of Panic Attacks. Dostopno na https://pro.psychcentral.com/the-neurobiology-of-panic-attacks/ (14. 11. 2019).
[3] American Psychiatric Association (2013). Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders, 5th Edition: DSM-5. Philadelphia: APA.
[4] Ibidem.
[5] Fava, L. in Morton, J. (2009). Causal modeling of panic disorder theories. Clinical psychology review, 29(7), 623-637.
[6] Benedik, E. (2019). Diagnostično kodiranje. Ljubljana: SFU.
[7] Carandang, C. (2016). The Neurobiology of Panic Attacks. Dostopno na https://pro.psychcentral.com/the-neurobiology-of-panic-attacks/ (14. 11. 2019).
[8] Carandang, C. (2016). The Neurobiology of Panic Attacks. Dostopno na https://pro.psychcentral.com/the-neurobiology-of-panic-attacks/ (14. 11. 2019).
[9] Ankrom, S. (2019). Biological theories of panic disorder. Dostopno na https://www.verywellmind.com/biological-theories-of-panic-disorder-2583924 (14. 11. 2019).
[10] Fava, L., & Morton, J. (2009). Causal modeling of panic disorder theories. Clinical psychology review, 29(7), 623-637.
[11] Fava, L., & Morton, J. (2009). Causal modeling of panic disorder theories. Clinical psychology review, 29(7), 623-637.

Kategorizacije simptomov

Trenutna razvojna faza razumevanja duševnosti še ni dosegla stopnje, na kateri bi sprejeli dogovor glede kategorizacije duševnih težav, motenj in bolezni. V zahodnem prostoru sta v uporabi dva glavna psihiatrična diagnostična priročnika, ki duševne motnje klasificirata po simptomatskih slikah. Duševna motnja je definirana kot seznam izbranih simptomov, od katerih moramo potrditi določen delež, da diagnozo … Continue reading “Kategorizacije simptomov”

Trenutna razvojna faza razumevanja duševnosti še ni dosegla stopnje, na kateri bi sprejeli dogovor glede kategorizacije duševnih težav, motenj in bolezni. V zahodnem prostoru sta v uporabi dva glavna psihiatrična diagnostična priročnika, ki duševne motnje klasificirata po simptomatskih slikah. Duševna motnja je definirana kot seznam izbranih simptomov, od katerih moramo potrditi določen delež, da diagnozo potrdimo. Ta pristop uporabljata Diagnostični in statistični priročnik duševnih motenj (DSM) ter Mednarodna klasifikacija bolezni (MKB). Pojavljajo se tudi poskusi etiološke klasifikacije, tj. klasifikacije po mehanizmih nastanka, vendar za tako klasifikacijo primanjkuje znanja. Za veliko duševnim motenj in stisk ne znamo u gotovostjo povedati, kako in zakaj so se pojavile, predvsem pa ne znamo pojasniti, kateri sistem ne delujejo. Za razliko od običajnega medicinskega pristopa tudi (še) ne ločimo med zaščitnimi odzivi in okvarami. Prizadevna na področju etiološkega pojasnjevanja in klasificiranja duševnih motenj je že od svojih začetkov psihoanaliza, vendar rezultati niso dovolj prepričljivi, da bi bili širše sprejeti.

Diagnostične priročnike skladno z novimi spoznanji in ugotovitvami redno prenavljamo. Trenutno sta v uporabi peta različica DSM ter deseta različica MKB. Med obema priročnikoma ter njunimi posamičnimi izdajami se pojavljajo različna odstopanja, ki ponazarjajo slabo razumevanje duševnih motenj na trenutni stopnji razvoja. Težave se pojavljajo že na ravni grupiranja duševnih motenj v različne vrste, na primer osebnostne motnje, razpoloženjske motnje, odvisnosti, vedenjski sindromi, organske motnje ipd. Obsesivno-kompulzivna motnja se na primer pojavlja kot osebnostna motnja, kot klinični sindrom, lahko je umeščena med stresne motnje ali stoji kot samostojna kategorija. Tudi druge motnje doživljajo modifikacije opredelitev in pomenovanj ter premike med kategorijami. Zavedanje nejasnosti in nedorečenosti je pomembno za razumevanje, da so diagnoze le imena, ki jih nadenemo skupini simptomov, ki jih pri človeku opazimo. Raziskave veljavnosti diagnostičnih instrumentov pri tem kažejo, da lahko tudi pri teh opažanjih prihaja do pomembnih odstopanj.[1]

S primerjavo različnih klasifikacijskih sistemov vidimo, da večinoma v bolj ali manj skupinih sklopih obravnavamo organske motnje, odvisnosti, shizofrenične motnje, razpoloženjske motnje, osebnostne motnje ter motnje v duševnem razvoju. Motnje v duševnem razvoju in osebnostne motnje veljajo po definiciji za dolgotrajne in stalne motnje, medtem ko se ostale motnje lahko pojavljajo v bolj ali manj kronični ali akutni obliki. Motnje v duševnem razvoju zajemajo različne oblike razvojnih zaostalosti, večinoma kognitivnih in socialnih. Socialne oblike zaostalosti mejijo na čustvene zastoje, ki se pojavljajo pri osebnostnih motnjah. Čustveni zastoji pri osebnostnih motnjah so pri osebnostnih motnjah neposredno povezani z osebnostjo, torej celotnih človekovih duševnim delovanjem. Osebnostne motnje se od zdravih osebnosti razlikujejo v tem, da so osebnostne poteze do te mere izrazite, da posamezniku oz. njegovi okolici povzročajo težave. Psihoterapija osebnostnih motenj teži predvsem k blaženju izrazitosti, ne pa k spremembi osebnosti, medtem ko za motnje v duševnem razvoju ni indicirana. Tudi organskih motenj, kot so demence, običajno se obravnavamo v psihoterapiji, lahko pa psihoterapija pomaga pri duševnih stiskah, ki se pojavljajo zaradi duševne manjrazvitosti ali organske patologije.

S psihoterapevtsko obravnavo zelo pogosto obravnavamo razpoloženjske motnje. Te so lahko pogosto spremljajoči sindromi osebnostnih motenj, duševne manjrazvitosti, organskih motenj, lahko pa se pojavljajo izolirano. Pojavljajo se lahko v akutnih ali kroničnih oblikah in predvidevamo, da so odraz področja človekove ranljivosti in posledica okoliščin. V istih obremenilnih okoliščinah se tako pri različnih ljudeh pojavi bolj ali manj različna simptomatika ter predvsem v različnih intenzivnostih, na primer depresivna motnja, anksiozna motnja, obsesivno-kompulzivna motnjam. Za shizofrenijo ugibamo, da je v veliki meri dedno pogojena, vendar pa je prav tako od okoliščin odvisno, ali pride do njenega izbruha ter v kakšni intenzivnosti. Mnenja glede učinkovitosti psihoterapije pri zdravljenju shizofrenije se razlikujejo ter zajemajo stališča, da je shifofrenijo s psihoterapijo mogoče pozdraviti, da se je s psihoterapijo mogoče z motnjo naučiti živeti, da je motnja brez zdravil neobvladljiva ipd. Glede razpoloženjskih motenj obstaja najvišja stopnja konsenza, da je psihoterapija zelo primerna oblika zdravljenja. S psihoterapevtskimi in dodatnimi podpornimi pristopi običajno obravnavamo tudi odvisnosti.

Probleme prekrivajočih se kategorizacij duševnih motenj pogojuje dejstvo, da skušamo v nekaj enodimenzionalnih kategorij razvrstiti obširne heterogene pojave, ki so v naravi večdimenzionalni in multifaktorski. Umetno razvrščanje je potem žrtev domino efekta, saj v naravi ni »čistih« primerov in sta združevanje in razdruževanje posameznih duševnih lastnosti zgolj arbitrarna. Čeprav smo v preteklosti predvidevali, da bo mogoče bolj jasne klasifikacijske kriterije osnovati na podlagi bioloških modelov, so tudi biološki vidiki delovanja človekove duševnosti in motenj tako heterogeni in kompleksni, da jih še zdaleč niti nismo vseh identificirali, kaj šele pojasnili njihove manifestacije na duševni ravni.[4] Ne glede na to, na katero klasifikacijo se opiramo, moramo torej obdržati v mislih, da gre zgolj za opisne in arbitrarne koncepte, saj so pojavi duševnih motenj v naravi preveč raznovrstni, da bi jih bilo mogoče razvrščati v jasno zamejene skupine.

***

[1] Vanheule, S., Desmet, M., Meganck, R., Inslegers, R., Willemsen, J., De Schryver, M. in Devisch, I. (2014). Reliability in psychiatric diagnosis with the DSM: old wine in new barrels. Psychotherapy and psychosomatics, 83(5), 313–336.
[2] McWilliams, N. (2017). Psihoanalitična diagnostika. Ljubljana: UMCO.
[3] Lingiardi, V., & McWilliams, N. (2015). The psychodynamic diagnostic manual. 2nd edition (PDM‐2). New York: The guilford press.
[4] Deacon, B. J. (2013). The biomedical model of mental disorder: a critical analysis of its validity, utility, and effects on psychotherapy research. Clinical psychology review, 33(7), 846–861.

***

Zdravljenje duševnih motenj

Zdravljenje duševnih motenj in pomoč iz duševne stiske obsega različne pristope. Med temi so skupinske in individualne psihoterapije, psihološko, psihosocialno, psihoterapevtsko svetovanje, bolnišnično in izvenbolnišnično psihiatrično zdravljenje z zdravili ali elektrokonvulzivnimi terapijami, različni skupinski podporni programi, podporne skupin za samopomoč ter še različne druge alternativne metode. V grobem lahko pristope zdravljenja in pomoči kategoriziramo v … Continue reading “Zdravljenje duševnih motenj”

Zdravljenje duševnih motenj in pomoč iz duševne stiske obsega različne pristope. Med temi so skupinske in individualne psihoterapije, psihološko, psihosocialno, psihoterapevtsko svetovanje, bolnišnično in izvenbolnišnično psihiatrično zdravljenje z zdravili ali elektrokonvulzivnimi terapijami, različni skupinski podporni programi, podporne skupin za samopomoč ter še različne druge alternativne metode. V grobem lahko pristope zdravljenja in pomoči kategoriziramo v psihiatrično obravnavo z zdravili, psihotarapevtsko obravnavo in podporne oblike pomoči.

Psihiatrično zdravljenje poteka bolnišnično in izvenbolnišnično, ambulantno.  Psihiatrično zdravljenje s hospitalizacijo je primerno za hujše in/ali akutne oblike duševnih bolezni, zaradi katerih ima posameznik velike težave v vsakodnevnem  delovanju in skrbi zase, ali če predstavlja grožnjo samemu sebi oz. svoji okolici. Običajno zajema psihofarmakološko zdravljenje, individualno psihoterapevtsko obravnavo in skupinsko psihoterapijo. Izvenbolnišnično psihiatrično zdravljenje v večji meri obsega zdravljenje z zdravili in v manjši meri psihoterapevtsko svetovanje, redkeje pa tudi psihoterapijo pri psihiatru ali kliničnem psihologu na stroške zdravstvenega zavarovanja.

Pristopi k obravnavi duševnih stisk in zdravljenje duševnih motenj so v veliki meri pogojeni z družbenimi sistemi, ki v sisteme javnega zdravstva in zdravstvenega zavarovanja vključujejo različne oblike pomoči. V Sloveniji sta psihiatrična in kliničnopsihološka psihoterapija opredeljeni kot zdravstveni dejavnosti, medtem ko psihoterapija izven psihiatrične in kliničnopsihološke dejavnosti ni sistemsko urejena. Po drugi strani ureditev znotraj zdravstva ne zahteva, da imata psihiater ali klinični psiholog opravljeno psihoterapevtsko usposabljanje. Problem je tudi  zagotavljanje pomoči v zadostnem obsegu in ustreznih oblikah. Večji delež psihoterapevtske obravnave duševnih stisk se zato v Sloveniji opravlja izven javnih in zdravstvenih sistemov, kjer pa psihoterapevtka dejavnost ni regulirana. Opravljanje psihoterapevtskih storitev se tako v zasebnem sektorju dopušča tudi izvajalcem brez kakršnega koli usposabljanja.[1]

Načini obravnave duševnih stisk tudi znotraj posameznih nacionalnih in družbenih sistemov nimajo jasne ločnice. To je posledica različnih zgodovinskih izhodišč, iz katerih so se pristopi razvijali, ter posledica raznolikih področij in strok, ki v duševnih stiski nudijo pomoč. Med strokami, ki so najbolj specifično omejene na pomoč v duševni stiski, sta psihiatrija in psihoterapija, ki si delite razvojne korenine. Bolj v preteklosti kot danes, je velik del psihiatrije zajemal psihoterapijo, medtem ko postaja psihiatrija v zadnjih desetletjih vse bolj omejena na predpisovanje zdravil. Skozi razvoj so se pojavljali tudi nekateri drugi medicinski pristopi, od katerih je velik del prešel v območje nevrologije, danes pa se na obrobju psihiatrije razvijajo metode, kot je globinska možganska stimulacija. Glavni metodološki psihiatrični pristop v trenutni razvojni fazi je brez dvoma farmakološko zdravljenje, psihoterapija pa se postopoma osamosvaja kot samostojna znanstvena in klinična disciplina.[2]

Psihoterapija se od psihiatrične obravnave v tem, da ne uporablja zdravil in drugih medicinskih postopkov, kot so elektrokonvulzivne terapije. Psihoterapevtske metode praviloma temeljijo na pogovoru, vključujejo pa tudi druge izrazne tehnike, kot so ples, slikanje, simboliziranje s predmeti ipd. Psihoterapijo praviloma ločujemo od svetovanja, saj razen v izjemnih primerih ogroženosti ne zajema komponente usmerjanja in direktivnega pristopa. V praksi načine dela prilagodimo potrebam posameznika, hkrati pa vsak psihoterapevt uporablja svoj terapevtsko-svetovalni slog. V zasebnem sektorju so uporabnikom na razpolago številne oblike psihoterapevtskih pristopov, pa tudi znotraj posameznih pristopov se pojavljajo razlike med posameznimi psihoterapevti. Študije učinkovitosti pri tem kažejo, da med pristopi ni pomembnih razlik v psihoterapevtskih izidih, zaradi česar naj bi začetna izbira ne bila tako bistvenega pomena. [3] Bolj ključna za psihoterapevtsko delo sta dober psihoterapevtski odnos ter občutek ujemanja, ki sta pogojena z odprto komunikacijo. 

***

[1] Hočevar, B. (2014). V črni luknji psihoterapevtskih storitev. Delo 14(10), 11.
[2] Baldessarini, R. J. (2013). Chemotherapy in psychiatry. New York: Springer Press.
[3] de Felice, G., Giuliani, A., Halfon, S., Andreassi, S., Paoloni, G. in Orsucci, F. F. (2019). The misleading Dodo Bird verdict. How much of the outcome variance is explained by common and specific factors?. New Ideas in Psychology, 54, 50-55.

***

KNJIŽICA O PSIHOTERAPIJI

 

 

 

Psihoterapija M. Čeh