predelovanje čustev Arhiv - Psihoterapija M. Čeh

Psihoterapija travme

Duševna travma ima veliko obrazov in vsaka globinska psihoterapija je na neki ravni psihoterapija travme. K zavedanju in prepoznavanju različnih oblik travme je v zadnjem desetetju pomembno pripomogel Bessel van der Kolk. Nekdanji psihiater, raziskovalec, psihoterapevt in avtor knjige The Body Keeps the Score sicer raziskuje telesne in biološke temelje in zdravljenje travme. Njegova aktivnost in popularnost pa je vzbudila večje splošno zanimanje za pojav travme in njene posledica. Van der Kolk je na marčevski konferenci letos opozoril, da ima tradicionalni medicinski model diagnostike in duševnega zdravljenja premalo znanstvene in psihološke veljave ter predvsem ni učinkovit pri pomoči žrtvam travme. Posledice travme se namreč zdaleč ne kažejo le v obliki posttravmatske stresne motnje, ampak so različni tipi travme ključni dejavnik praktično vseh duševnih motenj, od osebnostnih do čustvenih. Travma je vsak dogodek, ki v času odvijanja presega vaše kapacitete soočanja in odzivanja ter povzroči bodisi trajno duševno poškodbo bodisi trajno okvaro v obliki obrambnega odzivanja.

Duševna travma je vsak stres, katerega intenzivnost v času dogajanja presega vaše zmožnosti, ne glede na to, ali od povprečja odstopa intenzivnost dogodka ali ste v času odvijanja sami iz takšnih in drugačnih razlogov bolj ranljivi. Najbolj pogosti in najpomembnejši razlog povečane ranljivosti je zgodnja starost. Otroška duševnost je neprimerno bolj občutljiva kot duševnost odraslega, zato možnosti travmatskih učinkov dogajanja povsem običajne intenzivnosti nikdar ne sodite skozi oči odraslega. Travma se poleg tega ne pojavlja zgolj kot posamezni dogodek, ampak jo veliko pogosteje srečujemo v drugi obliki. Travma drugega tipa je kumulativna travma, posledica številnih, ponavljajočih se pojavov drobnega stresorja. Kumulativna travma najpogosteje nastaja v zgodnjih odnosih, saj je odnosno okolje primarno okolje otroške duševnosti. Otrokov nevroendokrini sistem se razvija glede na odnose, tako kot mlada rastlina raste glede na svoje fizično okolje.

V zgodnjem razvoju, pa tudi v odrasli dobi ste lahko v vsakdanjem življenju izpostavljeni ponavljajočemu doživljanju čustveno obremenilnih interakcij, ki vas zadržujejo v stanju kontinuirane vznemirjenosti. Ob tem se vzbuja vaša potreba se pred temi obremenitvami zavarovati ali razviti načine kompenzacije poškodb. Če ste čustvenim obremenitvam izpostavljeni v zgodnjem obdobju, ko se aktivno razvijajo limbični deli vaših možganov, se ti deli prilagodijo delovanju v patogenih okoliščinah. Strukture, ki se razvijajo kasneje in kot nadgradnja limbičnih delov, so nato prav tako prizadete. Če odraščate v okolju, ki vam povzroča kontinuirane mikrostrese, se vaš organizem prilagodi na različne načine, npr. razvijete stalno pripravljenost na nevarnost v obliki generalizirane anksioznosti. Organizem lahko zaradi stalne pripravljenosti in odzivanja na stresorje prej ali kasneje tudi pregori, kar se pokaže v obliki akutne ali kronične depresije.

V psihoterapiji takšne posledice travme zdravimo na isti način, na katerega so nastajale. Z raziskovanjem, spominjanjem, podoživljanjem postopoma aktiviramo vaše prizadete živčne mreže in nevroendokrine sisteme. Z nadzorovano in sistematično aktivacijo vpeljujemo interakcijo travmatiziranih mehanizmov in sistema zavedanja, s čimer postopoma krepimo vaše notranje zmožnosti usmerjanja in obvladovanja posledic travme. Z delom v varnem in podpornem psihoterapevtskem okolju pogojujemo vnos pomiritvene korektivne izkušnje ob stiku z obremenitvami in s spominom nanje. Soočanje z vsebinami, ki so v času hude ranljivosti povzročale premočne obremenitve in preintenzivno stimulacijo, lahko prinese tudi uvid v to, da ste danes veliko močnejši in iste vsebine niso več isto ogrožujoče. Bistvenega pomena v psihoterapiji travme je temeljito procesno delo, ki zahteva potrpežljivost, čas in predanost obeh; vas in vašega psihoterapevta.

Sanje v psihoterapiji

Kaj ste danes sanjali? Si sanje kdaj poskusite pojasniti? V psihoterapiji veliko pristopov dela s sanjami, interpretiranje sanj pa je bila pravzaprav ena prvih psihoterapevtskih metod. Interpretacija sanj temelji na predpostavki, da sanje bodisi neposredno izražajo vaše nezavedne vsebine bodisi jih izražate, ko sanje interpretirate.^[1]Sanje raziskujemo že več desetletij, vendar še vedno nismo dosegli konsenza glede osnovnih vprašanj. Zakaj sanjamo? Kako sanjamo? Enega od odmevnih fiziološk

ih modelov sanjanja je ob koncu 80. let prejšnjega stoletja opisal psiholog Allan Hobson. , ki je izhajal iz aktivacijsko-sintetične hipoteze. Predpostavil je, da se med REM spanjem v možganskem deblu prožijo naključni nevronski signali ter se od tam širijo v korteks in limbični del možganov, kjer neposredno oblikujejo vizualne in motorične halucinacije, čustvovanje in bizarne kognitivne procese, značilne za sanjsko dejavnost. Ti kaotično generirani signali naj bi delovali kot fiziološke Rorschachove slike, ki sprožajo asociativne procese sintetiziranja podob in konstrukcijo sanjskih scenarijev. Nevropsihoanalitik Solms v zadnjih desetletjih dokazuje, da je aktivacija možganskega debla za sanjanje nujna, vendar ni dovolj. Za oblikovanje posebne karakteristike sanjske zavesti so pomembni tudi aktivacija temeljnih čustvenih in motivacijskih mrež v limbičnih in paralimbčnih možganskih predelih, aktivacija zaznavnega sistema v zadnjih delih možganov ter deaktivacija mehanizmov izvršilnega kognitivnega nadzora. Solms svoja dognanja argumentira s študijami poškodb različnih delov možganov, ki kažejo, katere funkcije sanj so ob poškodbi določenega nevronskega področja okrnjene.^[2]

Ne glede na to, ali vsebina in pomen sanj nastajata neposredno tekom sanjanja ali kasneje ob poskusih priklica in interpretacije, je za psihoterapijo pomembno, da sanje oblikujejo osebne pripovedi, vsebujejo osebne simbole in imajo psihološki pomen. Medtem ko skušamo sanjske procese razvozlati s pomočjo biologije, tudi v psihoterapiji ugibamo, kakšni mehanizmi iz vaših izkušenj in doživljanj oblikujejo sanjske vzorce. Freud je predlagal, da sanje izhajajo iz stereotipnih vzorcev, ki jih oblikujejo zgodnje izkušnje in ki se aktivirajo ob interakcijah z drugimi tekom življenja. Psiholog Luborsky in sodelavci so v zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja razvijali koncept temeljne konfliktne teme odnosov (Core Conflictual Relationship Theme), s katerim so prikazali transfer oz. ponavljanje človekovih življenjskih vzorcev. V študijah so zbirali različne vrste zgodb, od resničnih do izmišljenih in sanjskih ter iz prepisov izluščili narative, želje, strahove, reakcije, misli, občutke in dejanja. Pri tem so ugotavljali presenetljivo podobnost med različnimi zgodbami istega posameznika, naj si je šlo za zgodbe iz zgodnjega otroštva, iz sedanjosti, fantazije in/ali sanje. Tekom psihoterapevtskega procesa so vzorci počasi izgubljali na rigidnosti, bili manj stereotipizirani ter dopuščali alternativne scenarije. Spremembe v narativnih vzorcih so kazale korelacijo z zmanjšanjem psihopatologije, npr. depresivnimi simptomi in anksioznostjo. Delo na postopnem razkrojevanju vzorcev je lahko izhajalo bodisi iz vsakodnevnega dogajanja, iz preteklih izkušenj ali iz sanjskega materiala.

Vaughan^[3] človekove možgane opisuje kot sintetizator, ki na osnovi zgodnih izkušenj oblikuje osebne zgodbe in osebne like ter usmerja vaš pristop in doživljanje v vsakodnevnih odnosih. Tudi med sanjanjem vaši možgani snujejo vsebine, ki tako izražajo vaše reprezentacije sebe in drugih. Sanje hkrati izražajo čisto obliko notranjih vsebin, saj nanje ne vplivajo interakcije v realnem času, ampak se nastajanje odvija v omejenem prostoru vašega notranjega sveta. Sanje nam tako služijo kot vsebine za odkrivanje vaših mehanizmov zaznavanja, interpretacije, doživljanja in interakcije, ki se kažejo skozi sanjske zgodbe in občutenja. Ob pripovedovanju sanjskih vsebin se s podoživljanjem aktivirajo nevronske mreže, ki so nosilke notranjih mehanizmov in temeljnih vzorcev vašega delovanja. Ob asociiranju in interpretaciji pomenov pa v psihoterapiji ustvarjamo nove povezave in nove vzorce. V psihoterapevtskem procesu tako nastajajo novi nevronski vzorci in se krepijo, nekateri stari pa šibijo in se prekinjajo, s čimer se preoblikujejo vaše notranje naracije. Proces je postopen in dolgotrajen, tako kot vsak proces preoblikovanja žive snovi.

***

[1] Vaughan, C. S. (2019). The talking cure. The science behind psychotherapy. New Work: International Psychotherapy Institute.
[2] Ruby, P. M. (2011). Experimental research on dreaming: state of the art and neuropsychoanalytic perspectives. Frontiers in Psychology, 2(1), 286–295.
[3] Vaughan, C. S. (2019). The talking cure. The science behind psychotherapy. New Work: International Psychotherapy Institute.

Ozaveščanje v psihoterapiji

V psihoterapiji se pogosto posvečamo ozaveščanju vašega nezavednega doživljanja. Ozaveščanje se ne nanaša nujno na travmatične spomine, ki bi jih zaradi nevzdržnosti potlačili. Pogosteje ozaveščamo vsakdanje dogajanje, spregledana občutenja, čustvene spomine. Vaš organizem je biološko programiran, da varčuje z delovnim spominom, zato procese doživljanja in ravnanja avtomatizirate. Človekov delovni spomin, vključno s pozornostjo in zavedanjem, je v primerjavi z nezavednim spominom zelo omejen. Zavedno se zato posvečate le procesom, ki samodejno (še) ne morejo potekati. Ko nekaj vsaj za silo obvladate, začnete t delati samodejno in nezavedno. Tak delovni mehanizem lahko potem ostane takšen, kot ste ga shranili, lahko pa se brez vaše zavednosti tudi spreminja. V psihoterapiji (poleg ostalega) opazujemo, ali so vaši samodejni mehanizmi funkcionalni ali bi jih bilo bolje prilagoditi. V ta namen jih ozaveščamo. (Ni pa ozaveščanje edini način prilagajaja samodejnih mehanizmov.) Ozaveščanje lahko v biološkem jeziku opišemo kot prestrukturiranje vaši možganov, tako da se krepijo povezave nevronskih mrež nezavednega spomina in nevronskih mrež zavednih procesov.

Čeprav o tem skoraj gotovo ne razmišljate, vsakodnevno uporabljate različne spominske sisteme.^[1] Na primer kratkoročnega in dolgoročnega. Kratkoročni spomin je delovni spomin,[2] s katerim obdelujete podatke, kot so vidni in slušni dražljaji, kognitivne podatke, kot so številke, besede, ipd. Te podatke pridobivate z zaznavanjem iz okolice in s priklicem iz svojega dolgoročnega spomina. Če so podatki pomembni ali se ponavljajo, jih integrirate v dolgoročni spomin, drugače pa jih zavržete. Dolgoročni spomin ima veliko večje kapacitete, zato tja hranite vsebine, ki jih ne potrebujete v delovnem spominu. Delovni spomin lahko deluje z vašim zavedanjem in brez njega, ne morete se pa zavedati, česar ne prikličete v delovni spomin.^[3][4] Nekatere vsebine iz dolgoročnega spomina lahko enostavno prikličete v kratkoročnega, druge težje, tretjih pa sploh ne. Veliko vsebin, ki jih lahko, pa sami po sebi ne bi priklicali v delovni spomin, ker to namensko redko počnemo. Razen v psihoterapiji. 😉

V dolgoročni spomin hranite deklarativne in nedeklarativne podatke. Deklarativni podatki so takšni, ki jih lahko ubesedite (deklarirate), na primer dogodki (epizodični spomin) in teoretična znanja (semantični spomin). S semantičnim spominom se v psihoterapiji ne ukvarjamo pogosto. Veliko več se posvečamo epizodičnemu spominu, saj obiskujemo različne dogodke iz vaše preteklosti. Pri tem smo posebej pozorni na čustvene spomine, ki so s temi dogodki povezani. Čustveni spomini so v osnovi nedeklarativni in implicitni. To pomeni, da jih lahko približno ubesedite z opisovanjem, v psihoterapiji pa vas spodbujam k temu, da jih podoživljate. Ko čustveni spomin namensko preklicujete v delovni spomin in ga ozaveščate, se krepijo vaše nevronske povezave. Učite se vešče vstopati v stik s svojimi čustvi, jih prepoznavati, upoštevati, sprejeti in asertivno izraziti, če se tako odločite.

Nedeklarativni spomin je sicer impliciten in ga bolj uporabljate, kot da bi ga ubesedovali. Uporabljate ga na primer, ko vozite, se ukvarjate s športom, igrate glasbilo, ali ko čustvujete. V nedeklaratini spomin hranite tudi povezave, ki se jih učite iz izkušenj. To so preprosti asociativni spomini, ki temeljijo na klasičnem pogojevanju. Klasično pogojevanje pomeni, da nek dražljaj, ki bi bil sicer za vas nevtralen, povežete z dražljajem, ki pri vas izzove odziv, nato pa se odzivate tudi na primarno nevtralen dražljaj. Če je vaš zoprni sosed nosi rdeč telovnik, se mogoče zdrznete ob vsakem rdečem telovniku. Rdeč telovnik ste namreč povezali z neprijetnostmi. In obratno, če vaša simpatija vozi rumenega golfa, se vznemirite, ko uzrete katerega koli rumenega golfa. V svoj dolgoročni spomin ste shranili številne asociacije, jih samodejno uporabljate. Mogoče vas bauhausov prodajalec mimogrede strašno ob živce spravi, pa sploh ne veste, zakaj.

Tretja oblika implicitnega oz. nedeklarativnega spomina je neasociativno povezovanje. To je najbolj preprosta biološka oblika učenja, ki zajema senzitizacijo in desenzitizacijo. Desenzitizacija pomeni zmanjševanje odziva na nek nek dražljaj, ki ste mu izpostavljeni. Če začnete nositi ročno uro, najprej čutite, da jo nosite, čez čas pa je ne čutite več. Podobno neobčutljivi lahko postanete tudi na dražljaje, za katere bi vam koristilo, da jih zaznavate. Lahko so to impulzi, ki jih pošiljate sami sebi, lahko so to sporočila vaše okolice, ki jih spregledate. Senzitizacija pa pomeni povečanje odziva zaradi ponavljajočega se izpostavljanja dražljaju. Če vam pušča pipa, boste najbrž v nekaj minutah postali zelo občutljivi na zvok kapljanja. Če je bil starš do vas pogosto kritičen, boste lahko posebej občutljivi na kritiko.

Takšne in podobne vsebine, ki se kdaj povežejo tudi v kompleksne gmote, v psihoterapiji odkrivamo, jih rahljamo, gladimo, povežemo v nove vzorce ipd. Najbrž ne gre toliko za to, da se takšnega duševnega prečiščevanja v psihoterapiji učite, ampak da vam predvsem samo preide v navado. Mogoče se vam je že ob teh primerih utrnil kakšnen uvidi v vaše samodejne vzorce. Če niso preveč osebne narave, jih lahko podelite v komentarjih.

***

[1] Sayin, A. in Ceylan, M. E. (2013). The neurobiology of transference. The journal of mind and behavior, 34(3/4), 233–258.
[2] Kratkoročni in delovni spomin nista povsem sinonimna koncepta, vendar glede razlikovanja še nismo dosegli konsenza. Aben, B., Stapert, S. in Blokland, A. (2012). About the distinction between working memory and short-term memory. Frontiers in psychology, 3(1), 301–3010.
[3] Kandel, E. R., Schwartz, J. H., Jessell, T. M., Siegelbaum, S. A. in Hudspeth, A. J. (2013). Principles of neural science. New York: McGraw-Hill.
[4] Persuh, M., LaRock, E., & Berger, J. (2018). Working memory and consciousness: The current state of play. Frontiers in human neuroscience, 12, 78.
[5] Panksepp, J. (2010). Affective neuroscience of the emotional BrainMind: evolutionary perspectives and implications for understanding depression. Dialogues in clinical neuroscience, 12(4), 533–545.

Kako je sestavljeno vaše doživljanje

Sodobno psihoterapijo sestavlja veliko smeri. Nekatere delajo neposredno na spreminjanju vedenja in razmišljanja. To so kognitivno-vedenjski pristopi. Druge smeri se osredotočajo na čustvovanje in spominjanje. To so psihodinamski pristopi. (Za namen debate zapostavimo vse pristope, ki so nekje vmes.) Zagovorniki kognitivno-vedenjske filozofije menijo, da s spreminjanjem misli in vedenj vplivamo na počutje, osebnost, čustva. Ukvarjanje s preteklostjo, čustvi, implicitnimi spomini imajo za neučinkovito in potratno. Zagovorniki psihodinamske filozofije nasprotujejo, da sta razmišljanje in vedenje samo površinski odraz globljih implicitnih procesov. Če se ne lotimo globinskega dela, so psihoterapevtski učinki samo začasni. Ali z mislimi lahko vplivamo na čustva ali s čustvi na misli, je zelo pomembno vprašanje. Na katero debatno stran bi se postavili vi? Če boste brali naprej, boste svoje mnenje mogoče spremenili ali pa ne. Predstavila vam bom arhitekturo vašega doživljanja. Lahko da se boste z novim vedenjem tudi bolje razumeli in lažje sprejeli kakšno svojo neobvladljivost ali pa dobili zamisel, kako jo ukrotiti.

Ugibam (pa me popravite, če ni tako), da bi na vprašanje, kaj doživljate, v različnih okoliščinah najpogosteje odgovorili, kaj razmišljate. Od svojih občutkov se najbrž najhitreje, najpogosteje, najlažje zaveste svojih misli. Misli razvrščamo na tretjo in najbolj površinsko raven doživljanja, ki vam je najlažje dostopna. Na srednji ravni doživljanja najdete svoje naučeno čustvovanje, samodejno odzivanje, navade in razvade. Prva in najgloblja raven doživljanja obsega vaša osnovna, prirojena čustva. Tri ravni doživljanja izhajajo iz treh možganskih plasti, ki jih bomo skupaj s procesi, ki tam potekajo, natančneje pogledali v nadaljevanju. Preden se tega lotimo, bi dodala le še opombo, da te ravni v naravi niso jasno ločene. Ločnice med možganskimi plastmi in ločnice med ravnmi doživljanja postavljamo, da so nam lažje obvladljive v razumevanju in predstavljanju.

1. raven doživljanja: osnovna čustva in možgansko deblo

Možgansko deblo je najstarejši del vaših možganov. Razvijati se je začelo že v šestem tednu nosečnosti ter je bilo ob rojstvu že polno funkcionalno. Ko ste se rodili, ste s svojim možganskim deblom že ugotavljali, če vam je toplo, če ste siti in če ste na varnem. Ena vrsta osnovnih občutkov, s katerimi ste bili rojeni, so senzorične oz. čutne zaznave, tj. okus, vonj, dotik, sluh, vid. Vsi ti občutki, predvsem na primer vid, so se kasneje razvijali še naprej. So vam pa že takoj dovajali osnovne podatke o tem, kaj se dogaja v vaši okolici. Druge vrste občutki, kot sta lakota in žeja, so vam sporočali, kakšno je stanje v vaši notranjosti. Biološki namen vseh teh občutkov je vzdrževanje homeostaze oz. ravnovesja v najširšem pomenu. Ravnovesje v najširšem pomenu pomeni zagotavljati preživetje, in sicer tako na ravni lakote, kot na ravni bega pred plenilcem. Da ste lahko preživeli, ste se zato rodili tudi z osnovnimi čustvi. Od prvega dne ste lahko začutili surovo obliko panike, obupa, jeze, radovednosti, igrivosti, ugodja, skrbi. Če si težje predstavljate, zakaj bi bila ta čustva takrat za vas življenjskega pomena, pomislite z evolucijskega vidika. Če bi bili rojeni v naravnem življenjskem okolju, prvih let ne bi preživeli v dnevni sobi, izven dosega vseh plenilcev. Le nekaj sekund mamine odsotnosti bi lahko pomenilo smrtno tveganje, zato se v takem primeru aktivira čustvo panike. Panika sproži jok, ki mamo pokliče nazaj. Osnovna čustva se od ostalih osnovnih občutkov razlikujejo ravno po tem, da imajo vedenjsko komponento. To pomeni, da vsako čustvo aktivira neke vedenjske preživetvene strategije. Poleg joka še na primer beg, boj, mirovanje, približevanje ipd.

2. raven doživljanja: naučeno čustvovanje in samodejni vedenjski vzorci

Ko ste odraščali, ste se na mamino odsotnost vse manj odzivali s paniko, hkrati pa ste se s paniko začeli odzivati na druge okoliščine. Vaš organizem se je učil, čemu se je dobro izogibati, kako se je najbolje na kaj odzivati, kaj prinaša ugodje. Ko ste zaslišali škrtanje ključa v vhodih vratih, ste se mogoče razveselili, mogoče ste se ustrašili. Stekli ste k vratom ali pa v drugo sobo. Učili ste se, da vaš jok pridobi tolažbo ali sproži zavračanje. Okoliščine in izkušnje so začele oblikovati vaše vzorce čustvovanja in vedenja. Vaš organizem je narejen tako, da se je druga raven doživljanja programirala glede na okolje, v katerega ste bili rojeni. Na tak način ste se najbolje prilagodili preživetju v tem okolju. Predel možganov, v katerega so se ti vzorci zapisali, imenujemo limbični sistem. To je sloj nevronskih mrež, ki možgansko deblo povezuje z najvišjim slojem oz. možgansko skorjo. Vaše limbične mreže so se razvijale z novim povezovanjem osnovnih občutkov. Te nove povezave so lahko zavrle stare povezave, zato niste več jokali, če ste zaznali, da so vas odrasli pustili same. Hkrati pa ste mogoče začeli jokati, ko ste zaznali, da so vas pripeljali v vrtec. Druga raven vašega doživljanja se je povezala s prvo.

3. raven doživljanja: razmišljanje

Na tretjo raven vašega doživljanja se umeščajo razmišljanje, načrtovanje, sklepanje, uporaba jezika in teoretičnih znanj ipd. Ti procesi izhajajo iz najmlajšega dela vaših možganov, to je možganska skorja ali korteks. Korteks je najbolj zunanji sloj vaših možganov, ki se aktivno razvija še globoko v dvajseta leta. S procesi možganske skorje soustvarjate človeško kulturo, človeška kultura pa aktivno sooblikuje vaš korteks. Načini in vsebine doživljanja na tretji ravni odražajo kulturo, v kateri živite. Ta plast možganov se je razvijala v interakciji med kulturo in vašimi predhodnimi izkušnjami. Če ste doživljali prijetna čustva ob tem, ko so vam starši brali pravljice, ste kasneje mogoče raje posegali po knjigah. Če ste imeli zgodnjo izkušnjo, da vas je napadla kakšna žival, je manjša verjetnost, da ste se šolali za zoologa. Kortikalne vsebine so najmanj vnaprej določene in najbolj neposredni odraz vaših življenjskih okoliščin. Če bi bili od rojstva slepi, v korteksu niti ne bi razvili centra za vid, ker ga ne bi potrebovali. Tisto področje korteksa, ki je temu običajno namenjeno, bi opravljalo kakšno drugo funkcijo. Korteks je tudi zelo plastični sloj, kar pomeni, da se lahko nevronske mreže tekom celega življenja hitro spreminjajo. Kar počnete s korteksom, se naučite hitreje in hitreje pozabite, kot tisto, kar počnete z drugim in prvim slojem možganov.

V sprednjem delu korteksa (če ga imate, sicer pa kje drugje), to je nad in za očmi, se nahaja središče vaše zavedne volje in discipline. Če je vaša disciplina močna, je bolj verjetno, da pozimi zgodaj vstajate in tečete. Če bi želeli, da je močnejša, ne pozabite, da je korteks najbolj plastični del možganov. Lahko jo okrepite, tako kot mišice. Najlažje z zavedno voljo upravljate doživljanje, ki izhaja iz korteksa. Običajno se odločite, da boste brali knjigo, ne zgodi se samodejno, tako kot se zgodi samodejno, da se prestrašite. Sami veste, da je tudi razmišljanje včasih težko preusmeriti, še težje pa nadzorujete globlje procese. Ti izhajajo iz manj ali sploh ne plastičnih možganskih struktur.

Zaključek

Temeljni občutki zastavijo izhodišča vaše interakcije z zunanjim svetom in samim seboj. So vaši prvi usmerjevalci, saj si glede na naravo občutka česa želite več ali manj. Temeljni občutki, npr. radovednost, jeza, strah, skrb, pa tudi bolečina, lakota in žeja, delujejo stimulativno. Usmerjali so vaš razvoj, danes pa usmerjajo vaše življenje, ker imate željo občutek ponoviti ali se mu izogniti. Na drugi ravni ste ustvarili številne vzročno-posledične povezave, s katerimi ste primarna doživljanja nadgradili s sekundarnimi. Sekundarne nevronske mreže lahko zdaj prožijo nevronske mreže prvega možganskega sloja. Surovih čustev ne morete doživljati zavedno, ker so zmeraj filtrirana skozi višje procese.

Primarni občutki so temelj, iz katerega izhajajo sekundarni in terciarni procesi ter s tem celotno vaše duševno življenje. To potrjujejo tudi možganske poškodbe možganskega debla, ki ne povzročijo samo okvare primarnega doživljanja, ampak celotnega. Možganska skorja se ne more razviti in ne more delovati, če ne prejema vsebin iz drugega sloja in prvega sloja možganov. Ne bi torej mogli razmišljati, pisati, brati, se pogovarjati, načrtovati, prepričevati sebe in drugih, če ob tem ne bi tudi čustvovali. Vendar pa ravno razmišljanje, pisanje, branje, pogovarjanje, načrtovanje, prepričevanje čustva vzbujajo.

Vrnimo se k vašemu izhodiščnemu odgovoru. Ga, kar ste izvedeli, podpira? Se vam zdi, da lahko v psihoterapiji dostopamo do vaših najglobljih procesov in spreminjamo arhitekturo od spodaj navzgor? Ali menite, da je bolje, če se osredotočimo na preoblikovanje možganske skorje, ki je bolj plastična, in poskusimo prodirati od zgoraj navzdol? Kakšen je vaš zaključek?