Tag: socialna nevroznanost

Osnovna biologija psihoterapije

Psihoterapija se kot disciplina od začetkov, skozi desetletje svojega razvoja ter vse do danes postavlja v specifične družbene pozicije.[1],[2] Že ob nastanku psihoanalitične metode kot prve deklarativne oblike psihoterapije so se vnele polemike, ali naj psihoterapijo izvajajo zdravniki in če (ni)so za to bolj ali manj primerno usposobljene druge stroke.[3] V 50. letih 19. stoletja je proti psihoterapiji ostro nastopil z več vidikov kontroverzen psiholog Eysenck, ki je s svojimi študijami dokazoval, da je psihoterapija neučinkovita ter celo škodljiva.[4] Prvi se je dokazovanju nasprotnega v 60. letih posvetil Strupp,[5],[6] ki so mu sledili drugi avtorji,[7],[8] vendar debata še danes ni dosegla konsenza.[9],[10] Poleg številnih študij, ki ugotavljajo učinkovitost psihoterapije, veliko kritikov ostaja skeptičnih. Uporaba psihoterapije je v okviru zdravstvene dejavnosti kljub temu naraščala do 90. let, od odkritja antidepresivov vrste SSRI pa v javnih zdravstvenih sistemih beležimo njen padec.[11],[12],[13],[14] Medtem ko obseg psihoterapevtskih storitev v zasebnem sektorju raste, je v zdravstvu bolj razširjeno predpisovanje zdravil. To je zanimivo, ker za psihofarmake v velikem deležu ne vemo točno, po kakšnih poteh pravzaprav delujejo.[15] Učinkovalnost psihoterapije pa lahko pojasnimo na več ravneh, tudi na biološki.

Delovanje psihoterapije na biološki ravni ponazarjajo različne nevrološke raziskave s snemalnimi metodami. Tekom različnih oblik psihoterapije, vse od bolj kognitivno-vedenjskih do bolj psihodinamskih, lahko sočasno s spremembami, ki se odražajo na duševni ravni, na organski ravni opazujemo spremembe v obliki nastajanja novih nevronskih povezav in zgoščanja možganskih struktur. Kot učinek psihoterapevtskega procesa se kaže postopno spreminjanje aktivacijskih vzorcev, tako da postajajo nekatere možganske strukture ter nekatere povezave med njimi bolj in druge manj aktivne. Psihoterapija je s človekovim živčnim sistemom v interakciji na isti način, na katerega se možgani razvijajo, zorijo in delujejo tekom življenja, interakcija pa je pri tem terapevtsko oblikovana. Psihoterapija sledi principom evolucijske adaptacije, genetike in epigenetike ter predvsem zdravi problematične prilagoditve možganov na isti način, na katerega so se razvile. Med psihoterapevtskih procesom prihaja do postopne deaktivacije neustreznih nevronskih poti, ki so podlaga nefunkcionalnim in patološkim vedenjskim, kognitivnim in čustvenim vzorcem, s tem ko nastajajo nove funkcionalne nevronske povezave.

Mesta povečane in zmanjšane možganske aktivnosti med inhibicijo vedenja ob negativnem čustvenem dražljaju.[16]
Možgani delujejo tako, da človekove izkušnje in spomine mapirajo s tvorjenjem trilijonov nevronskih povezav. Te medsebojne povezave tvorijo večje mreže, ki se razpredajo vertikalno in horizontalno med različnimi možganskimi središči. Človek je s temeljnimi vzorci delovanja rojen, velik del možganskih poti pa se strukturira v interakciji z okoljem, v katerem se uči delovati. Ko se prilagaja svojemu okolju, možgani s tvorjenjem nevronskih povezav mapirajo njegove čustvene in socialne izkušnje z namenom učinkovitejšega delovanja in obvladovanja interakcije z okolico v prihodnosti. Slabo funkcionalna in patogena odnosna okolja imajo zaradi tega tako globoke in obsežne posledice. Možgani beležijo izkušnje prijetnih in neprijetnih dogodkov, človekovega delovanja in odzivanja ter posledic vseh interakcij s primarnim in sekundarnim okoljem. Oblikovanje individualne nevronske strukture se prične v prednatalnem obdobju ter se najbolj aktivno nadaljuje v otroštvu in mladostništvu, sicer pa v manjši ali večji meri poteka vse življenje. V psihoterapevtskem procesu s ponavljajočimi korektivnimi izkušnjami spodbujamo preoblikovanje oblikovanih vzorcev delovanja, ki povzročajo težave in stiske.

***

[1] Herbert, W. (2014). Why psychotherapy appears to work (even when it doesn’t). Pridobljeno z https://www.psychologicalscience.org/news/were-only-human/why-psychotherapy-appears-to-work-even-when-it-doesnt.html.
[2] Engel, J. (2008). American therapy: the rise of psychotherapy in the United States. New York: Avery.
[3] Freud, S. (1926). Die Frage der Laienanalyse: Unterredungen mit einem Unpartenschen. Berlin: International Psychoanalytic University.
[4] Eysenck, H. J. (1952). The effects of psychotherapy: an evaluation. Journal of consulting psychology, 16(5), 319-326.
[5] Strupp, H. H. (1963). The outcome problem in psychotherapy revisited. Psychotherapy: theory, research & practice, 1(1), 1-13.
[6] Strupp, H. H. (1964). The outcome problem in psychotherapy: a rejoinder. Psychotherapy: theory, research & practice, 1(3), 101-114.
[7] Rosenzweig, S. (1954). A transvaluation of psychotherapy: a reply to Hans Eysenck. The journal of abnormal and social psychology, 49(2), 298-304.
[8] Luborsky, L. (1954). A note on Eysenck’s article the effects of psychotherapy: an evaluation. British journal of psychology, 45(2), 129.
[9] Erwin, E. (1980). Psychoanalytic therapy: The Eysenck argument. American Psychologist, 35(5), 435-443.
[10] Barlow, D. H., Boswell, J. F., & Thompson-Hollands, J. (2013). Eysenck, Strupp, and 50 years of psychotherapy research: A personal perspective. Psychotherapy, 50(1), 77-87.
[11] Gaudiano, A. B. (2013). Psychotherapy’s image problem. Pridobljeno z https://www.nytimes.com/2013/09/30/opinion/psychotherapys-image-problem.html.
[12] Pollecoff, M. (2016). Trends in psychotherapy in the UK. London: UK Council for Psychotherapy.
[13] Counseling Directory (2016). Statistics about mental health treatment and services. Pridobljeno z https://www.counselling-directory.org.uk/talk-therapy-stats.html.
[14] Whyman, C. (2018). Rise in demand for private counsellors as patients say NHS waiting lists are too long. Pridobljeno z https://www.mentalhealthtoday.co.uk/news/awareness/rise-in-demand-for-private-counsellors-as-patients-say-nhs-waiting-lists-are-too-long.
[15] Baldessarini, R. J. (2013). Chemotherapy in psychiatry. New York: Springer Press.
[15]  Perez, D. L., Vago, D. R., Pan, H., Root, J., Tuescher, O., Fuchs, B. H., … in Lenzenweger, M. F. (2016). Frontolimbic neural circuit changes in emotional processing and inhibitory control associated with clinical improvement following transference‐focused psychotherapy in borderline personality disorder. Psychiatry and clinical neurosciences, 70(1), 51-61.

Trajanje psihoterapevtskega procesa

Če razmišljate o tem, da bi začeli s psihoterapijo, se najbrž sprašujete, kako dolgo bo trajalo, da boste videli prve učinke. Želite si čim hitreje ali pa vsaj jasen odgovor. Žal ima vprašanje še več možnih odgovorov, kot če bi poskušali izračunati, kako dolgo traja, da pridete na Pipanovo. Odvisen je od vaše trenutne lokacije, vrste vašega transporta, vaših trenutnih obveznosti, razmer na cesti zaradi ure, dneva in zapor, mogoče vremena, nenazadnje tudi tega, ali želite na Pipanovo v Ljubljani, Šenčurju, Miklavžu … Dejavniki, ki vplivajo na doseganje psihoterapevtskih ciljev, so še veliko bolj kompleksni in številni. O pričakovanjih glede trajanja se v psihoterapiji pogovorimo na začetku, nato pa spremljamo napredek. Zmeraj sledimo vašim potrebam.

Če potrebujete varen prostor, kjer ste deležni podpore in sprejemanja v trenutkih preobremenjenosti in akutne stiske, vas lahko razbremeni že eno srečanje. Sprejemanje in uresničitev enostavne odločitve ali programiranje omejene vedenjske spremembe lahko ob dobrih pogojih uresničite v nekaj tednih. Za zdravljenje težjih stisk in globjih težav potrebujete dolgotrajnejšo psihoterapijo, ki zajema več faz procesa. Čeprav se psihoterapevtski pristopi razlikujejo v tem, ali učinke povprečno dosegajo hitreje ali počasneje, lahko prehitro doseženi učinki popustijo. S počasnejšimi metodami vplivamo na bolj robustne možganske strukture, s hitrejšimi pa na bolj plastične, ki hitreje pozabljajo. Če se hočete preseliti, potrebujete več časa, kot če greste samo na obisk.


Tako 170 ur rastejo povezave med nevroni[1]

Na biološki ravni se vaše duševno delovanje odvija z aktivacijskimi vzorci nevronov, ki se povezujejo v nevronske mreže. Tako kot s povezovanjem 25 črk v besede in povedi povemo neskončno število zgodb, aktivacija povezovav med nevroni spremlja zaznave, vtise, spomine, čustva, misli, dejanja, navade. Čeprav je velik del nevronskih povezav mogoče spreminjati, to zahteva svoj čas, tako kot vse druge spremembe žive materije. Če želite vzgojiti sončnico, ste omejeni z zakonitostmi naravnega procesa rasti in isto velja za vaše možgane. Ker svojega duševnega razvoja ne vidite, kot vidite rožo, lahko oblikujete previsoka pričakovanja. Lahko se vam zdi, da bi morali svoja vedenja, razmišljanja, čustvovanja spremeniti z enkratno odločitvijo. Če si predstavljate, da je vaše delovanje spojeno s fiziološkimi procesi, boste morda lažje sprejeli, da potrebujete čas.


HCP posnetek možganskih poti [3]

Ob vprašanju, kdaj lahko pričakujete učinke, imejte torej v mislih tudi vprašanje trajnosti psihoterapevtskega izida. Možnosti, da globoko spremembo sprožimo z enim ukrepom, na primer z nekim pomembnim uvidom, ki deluje kot vzvod in ima zato dolgotrajni učinek, so drobne. Če želimo čim prej olajšati hudo stisko, hkrati pa kasneje zagotoviti trajno spremembo, lahko v različnih fazah psihoterapije uporabimo različne vrste metod. K prestrukturiranju vzorcev pristopimo z obeh smeri, hitrejše in kratkotrajne ter počasnejše in dolgotrajne, poti pa na koncu združimo. Tudi kombiniran pristop pa prinaša kompromis, saj lahko pogojuje podaljšanje  procesa kot celote. Pri doseganju trajnih psihoterapevtskih sprememb preprosto ne moremo zaobiti postopnega napredovanja in nihanj v procesu. Dobro je, če ste na to pripravljeni ter se odločate z realnimi pričakovanji.

***

[1] Needleman, L. (2015). Neuron time-lapse video. Pridobljeno z https://www.youtube.com/watch?v=cvcsZxfE2HY.
[2] Knekt, P., Virtala, E., Härkänen, T., Vaarama, M., Lehtonen, J., & Lindfors, O. (2016). The outcome of short-and long-term psychotherapy 10 years after start of treatment. Psychological medicine, 46(6), 1175-1188.
[3] Human Connectome Pproject (2019). White matter fiber arhitecture from the Connectome Scanner dataset. Pridobljeno z http://www.humanconnectomeproject.org/gallery/.

Konfliktnost možganov

Ujeti ste v iluzijo enosti in enotnosti vašega bitja. Občutek imate, da imate en “jaz”, ki zaznava, doživlja, razmišlja, se odloča, ravna tako ali drugače. Kako to ne drži, pojasnjujejo filozofija, budizem, psihologija, nevroznanost in gotovo še kakšna disciplina. Da vaš “jaz” sestavlja več jazov, ste gotovo kdaj izkusili tudi sami. Ne ravnate zmeraj povsem v skladu s tem, kar veste, da je za vas najbolje, kajne? Mogoče živite nezdravo, čeprav dobro veste, kakšen je zdrav življenjski slog. Lahko vztrajate v odnosih in navadah, ki vam škodijo. Ujezite se zaradi nepomembne malenkosti. Žalostni ste brez jasnega razloga ali se bojite situacije, ki ne predstavlja resnične grožnje. Soočanje s takšnimi razglašenostmi in razdvojenostmi vam lahko vzbuja neprijetne občutke. Zaradi njih ste lahko do samih sebe kdaj nestrpni ali imate občutek ujetosti ter samosabotaže. Iluzija enosti v takšnih situacijah razpade in zaznavati začnete svojo notranjo razdvojenost. Nekateri vaši jazi so vam lahko tuji, saj sledijo neki drugi volji. Normalno je, ko vas to frustrira. Notranja nasprotja včasih upodabljamo s prepiri med srcem in možgani. V resnici pa so v medsebojnem konfliktu različni deli vaših možganov.

Različni deli možganov nosijo različne jaze

Struktura vaših možganov odraža človeški filogenetski razvoj. To pomeni, da so sestavljeni v istih plasteh, kakršne so se razvijale plasti možganov skozi evolucijo. Ne samo to. V istem vrstnem redu, kot so se človeški možgani razvijali skozi evolucijo, se vaši možgani razvijajo tudi od spočetja do poznih 20. let. Najgloblje v notranjosti se nahajajo deli, ki so nastali najprej in so najstarejši. Najstarejše področje imenujemo možgansko deblo. Zgradba vašega možganskega debla je določena filogenetsko. To pomeni, da na njegovo sestavo nič ne vplivajo vaše življenjske okoliščine. Pri vseh ljudeh in številnih drugih živalih, je zgradba možganskega debla ista. Na nasprotnem koncu, najbolj na površini oz. v možganski skorji, se nahajajo najkasneje razvita področja. Zgradba te plasti je povsem posledica vaših življenjskih izkušenj. Če ste od rojstva slepi, na primer na površini možganov ne razvijete centra za vid. Vaše življenjske okoliščine ne spodbudijo razvoja takega centra in področje porabite za kaj drugega. Razvoj globjih vmesnih možganskih plasti je določen bolj filogenetsko in genetsko. Bolj kot je plast zunanja, bolj od odvisna od vaših življenjskih okoliščin.

Zgradba in delovanje dela vaših možganov je torej določen vnaprej. Nekateri drugi deli se oblikujejo zgoraj v otroštvu. Nekateri se še v odraslosti zlahka spreminjajo. Možgani so tako zgrajeni, ker opravljajo zelo različne funkcije. Nekatere morajo potekati nemoteno, na primer uravnavanje glukoze v krvi. Druge pa morajo potekati čim bolj skladno z zahtevami okolja, v kakršnega ste se rodili. Če ste rojeni v okolje, kjer je žalost nesprejemljiva, se jo vaši možgani naučijo ne izražati.

Človeški možgani so se razvii iz možganov prednikov, zato si najstarejše plasti delimo z največ drugimi vrstami. Najmlajši del možganov oz. najbolj zunanje plasti, pa so značilni samo za človeško vrsti. Za svoje možgane si zati lahko predstavljate, da so sestavljeni iz možganov kuščarja, možganov sesalca in človeškega preostanka:

  • Najstarejši, plazilski ali kuščarski del vaših možganov, sestavljata možgansko deblo in mali možgani. Te plazilske nevronske mreže nadzorujejo življenjske funkcije, kot so srčni utrip, dihanje, telesna temperatura in ravnotežje. V tem delu možganov potekajo tudi osnovna čustva: radovednost, strah, jeza, žalost, nego, strast, igrivost. Ta možganska področja so robustna, nesprejemljiva in na varnem v notranjosti glave. Delujejo izjemno zanesljivo, saj zagotavljajo osnovno preživetje. Posledično je njihovo delovanje kompulzivno in rigidno in vse te procese, na primer tudi primarna čustva, zelo težko zavestno nadzorujete.

  • Naslednje plasti, limbični deli možganov, se v evolucijskem drevesu pojavijo pri prvih sesalcih. Ključna pridobitev te razvojne plasti možganov je beleženje prijetnih in neprijetnih izkušenj v spominu. To omogoča čustveno učenje in ta del možganov se deloma že oblikuje glede na vaše življenjske okoliščine. Glavne strukture limbičnih možganov so hipokampus, amigdala, hipotalamus. Limbični možgani so sedež vašega nezavednega presojanja, ki temelji zlasti na vaših zgodnjih izkušnjah. Okolje, v katerega se rodite in v katerem odraščate, ima zato tako močan vpliv na vaše čustvovanje, mišljenje, vedenje.

  • Neokorteks oz. najvišja plast vaših možganov pa procesira abstraktno razmišljanje, zavest, jezik in druge višje kognitivne funkcije. Ti deli so izjemno plastični in zato imate na tem področju praktično neskončne zmožnosti učenja.

Ti različni deli vaših možganov poskušajo v praksi sodelovati. Kot bi skušali usklajevati doživljanje in odzivanje kameleona, mačke in človeka.

Ko vaši možgani nastajajo, najprej plazilski deli omogočajo in usmerjajo razvoj sesalskih. Ko se razvijejo višji deli, na primer človeški, pa ti glede na naučeno vplivajo na delovanje nižjih delov. Višji deli se prilagajajo in učijo, vendar delujejo počasneje in manj zanesljivo. Ko ste obremenjeni zaradi teh značilnosti procesiranje in odzivanje prevzemajo nižji deli. Ti delujejo bolj zanesljivo in hitreje, ampak tudi rigidno in avtomatsko brez ozira na to, kar ste se naučili. Do konflikta pa pride, ko skušajo situacijo obvladovati vse strukture hkrati in jo vsaka oceni drugače. Vaši plazilski možgani pri tem sploh niso prilagojeni številnim novim okoliščinam, na primer stalni dostopnosti hrane. Sesalski možgani reagirajo tako, kot bi bilo za vsa najbolje, če ne bi bili odrasli. Najmlajša možganska središča pa to delovanje spremljajo z aktualne točke vašega življenja in izgubljajo potrpljenje.

Eden od ciljev psihoterapije je postopna sinhronizacija različnih ravni delovanja vaših možganov. Velik del te naloge opravljamo tako, da se vam s perspektive človeških možganov, iz katerih izhajata zavedanje in jezik, odpira vpogled v vsebino in delovanje nižjih delov možganov. Če razumete svoje doživljanje, vas lahko to do neke mere pomirja in ga lažje sprejemate. Z implicitnim delovanjem tudi počasi in nadzorovano preoblikujemo delovanje srednjih plasti, tako da niso več samo neposredni odtis vaših zgodnjih življenjskih izkušenj. Do zelo omejene mere lahko vplivamo tudi na najstarejše in najgloblje strukture, ki procesirajo primarna čustva. V tem zahtevnem procesu lovimo ravnotežje med spodbujanjem in pomirjanjem delovanja različnih ravni. To je naporno delo, vendar prinaša dragocene izide.

***

Mc Gill, C. (2019). The Brain from top to the bottom. Pridobljeno z https://thebrain.mcgill.ca/flash/d/d_05/d_05_cr/d_05_cr_her/d_05_cr_her.html.
Krubitzer, L., Campi, K. L., & Cooke, D. F. (2011). All rodents are not the same: a modern synthesis of cortical organization. Brain, behavior and evolution, 78(1), 51-93.

Kako je sestavljeno vaše doživljanje

Sodobno psihoterapijo sestavlja veliko smeri. Nekatere delajo neposredno na spreminjanju vedenja in razmišljanja. To so kognitivno-vedenjski pristopi. Druge smeri se osredotočajo na čustvovanje in spominjanje. To so psihodinamski pristopi. (Za namen debate zapostavimo vse pristope, ki so nekje vmes.) Zagovorniki kognitivno-vedenjske filozofije menijo, da s spreminjanjem misli in vedenj  vplivamo na počutje, osebnost, čustva. Ukvarjanje s preteklostjo, čustvi, implicitnimi spomini imajo za neučinkovito in potratno. Zagovorniki psihodinamske filozofije nasprotujejo, da sta razmišljanje in vedenje samo površinski odraz globljih implicitnih procesov. Če se ne lotimo globinskega dela, so psihoterapevtski učinki samo začasni. Ali z mislimi lahko vplivamo na čustva ali s čustvi na misli, je zelo pomembno vprašanje. Na katero debatno stran bi se postavili vi? Če boste brali naprej, boste svoje mnenje mogoče spremenili ali pa ne. Predstavila vam bom arhitekturo vašega doživljanja. Lahko da se boste z novim vedenjem tudi bolje razumeli in lažje sprejeli kakšno svojo neobvladljivost ali pa dobili zamisel, kako jo ukrotiti.

Ugibam (pa me popravite, če ni tako), da bi na vprašanje, kaj doživljate, v različnih okoliščinah najpogosteje odgovorili, kaj razmišljate. Od svojih občutkov se najbrž najhitreje, najpogosteje, najlažje zaveste svojih misli. Misli razvrščamo na tretjo in najbolj površinsko raven doživljanja, ki vam je najlažje dostopna. Na srednji ravni doživljanja najdete svoje naučeno čustvovanje, samodejno odzivanje, navade in razvade. Prva in najgloblja raven doživljanja obsega vaša osnovna, prirojena čustva. Tri ravni doživljanja izhajajo iz treh možganskih plasti, ki jih bomo skupaj s procesi, ki tam potekajo, natančneje pogledali v nadaljevanju. Preden se tega lotimo, bi dodala le še opombo, da te ravni v naravi niso jasno ločene. Ločnice med možganskimi plastmi in ločnice med ravnmi doživljanja postavljamo, da so nam lažje obvladljive v razumevanju in predstavljanju.

1. raven doživljanja: osnovna čustva in možgansko deblo

Možgansko deblo je najstarejši del vaših možganov. Razvijati se je začelo že v šestem tednu nosečnosti ter je bilo ob rojstvu že polno funkcionalno. Ko ste se rodili, ste s svojim možganskim deblom že ugotavljali, če vam je toplo, če ste siti in če ste na varnem. Ena vrsta osnovnih občutkov, s katerimi ste bili rojeni, so senzorične oz. čutne zaznave, tj. okus, vonj, dotik, sluh, vid. Vsi ti občutki, predvsem na primer vid, so se kasneje razvijali še naprej. So vam pa že takoj dovajali osnovne podatke o tem, kaj se dogaja v vaši okolici. Druge vrste občutki, kot sta lakota in žeja, so vam sporočali, kakšno je stanje v vaši notranjosti. Biološki namen vseh teh občutkov je vzdrževanje homeostaze oz. ravnovesja v najširšem pomenu. Ravnovesje v najširšem pomenu pomeni zagotavljati preživetje, in sicer tako na ravni lakote, kot na ravni bega pred plenilcem. Da ste lahko preživeli, ste se zato rodili tudi z osnovnimi čustvi. Od prvega dne ste lahko začutili surovo obliko panike, obupa, jeze, radovednosti, igrivosti, ugodja, skrbi. Če si težje predstavljate, zakaj bi bila ta čustva takrat za vas življenjskega pomena, pomislite z evolucijskega vidika. Če bi bili rojeni v naravnem življenjskem okolju, prvih let ne bi preživeli v dnevni sobi, izven dosega vseh plenilcev. Le nekaj sekund mamine odsotnosti bi lahko pomenilo smrtno tveganje, zato se v takem primeru aktivira čustvo panike. Panika sproži jok, ki mamo pokliče nazaj. Osnovna čustva se od ostalih osnovnih občutkov razlikujejo ravno po tem, da imajo vedenjsko komponento. To pomeni, da vsako čustvo aktivira neke vedenjske preživetvene strategije. Poleg joka še na primer beg, boj, mirovanje, približevanje ipd.

2. raven doživljanja: naučeno čustvovanje in samodejni vedenjski vzorci

Ko ste odraščali, ste se na mamino odsotnost vse manj odzivali s paniko, hkrati pa ste se s paniko začeli odzivati na druge okoliščine. Vaš organizem se je učil, čemu se je dobro izogibati, kako se je najbolje na kaj odzivati, kaj prinaša ugodje. Ko ste zaslišali škrtanje ključa v vhodih vratih, ste se mogoče razveselili, mogoče ste se ustrašili. Stekli ste k vratom ali pa v drugo sobo. Učili ste se, da vaš jok pridobi tolažbo ali sproži zavračanje. Okoliščine in izkušnje so začele oblikovati vaše vzorce čustvovanja in vedenja. Vaš organizem je narejen tako, da se je druga raven doživljanja programirala glede na okolje, v katerega ste bili rojeni. Na tak način ste se najbolje prilagodili preživetju v tem okolju. Predel možganov, v katerega so se ti vzorci zapisali, imenujemo limbični sistem. To je sloj nevronskih mrež, ki možgansko deblo povezuje z najvišjim slojem oz. možgansko skorjo. Vaše limbične mreže so se razvijale z novim povezovanjem osnovnih občutkov. Te nove povezave so lahko zavrle stare povezave, zato niste več jokali, če ste zaznali, da so vas odrasli pustili same. Hkrati pa ste mogoče začeli jokati, ko ste zaznali, da so vas pripeljali v vrtec. Druga raven vašega doživljanja se je povezala s prvo.

3. raven doživljanja: razmišljanje

Na tretjo raven vašega doživljanja se umeščajo razmišljanje, načrtovanje, sklepanje, uporaba jezika in teoretičnih znanj ipd. Ti procesi izhajajo iz najmlajšega dela vaših možganov, to je možganska skorja ali korteks. Korteks je najbolj zunanji sloj vaših možganov, ki se aktivno razvija še globoko v dvajseta leta.  S procesi možganske skorje soustvarjate človeško kulturo, človeška kultura pa aktivno sooblikuje vaš korteks. Načini in vsebine doživljanja na tretji ravni odražajo kulturo, v kateri živite. Ta plast možganov se je razvijala v interakciji med kulturo in vašimi predhodnimi izkušnjami. Če ste doživljali prijetna čustva ob tem, ko so vam starši brali pravljice, ste kasneje mogoče raje posegali po knjigah. Če ste imeli zgodnjo izkušnjo, da vas je napadla kakšna žival, je manjša verjetnost, da ste se šolali za zoologa. Kortikalne vsebine so najmanj vnaprej določene in najbolj neposredni odraz vaših življenjskih okoliščin. Če bi bili od rojstva slepi, v korteksu niti ne bi razvili centra za vid, ker ga ne bi potrebovali. Tisto področje korteksa, ki je temu običajno namenjeno, bi opravljalo kakšno drugo funkcijo. Korteks je tudi zelo plastični sloj, kar pomeni, da se lahko nevronske mreže tekom celega življenja hitro spreminjajo. Kar počnete s korteksom, se naučite hitreje in hitreje pozabite, kot tisto, kar počnete z drugim in prvim slojem možganov.

V sprednjem delu korteksa (če ga imate, sicer pa kje drugje), to je nad in za očmi, se nahaja središče vaše zavedne volje in discipline. Če je vaša disciplina močna, je bolj verjetno, da pozimi zgodaj vstajate in tečete. Če bi želeli, da je močnejša, ne pozabite, da je korteks najbolj plastični del možganov. Lahko jo okrepite, tako kot mišice. Najlažje z zavedno voljo upravljate doživljanje, ki izhaja iz korteksa. Običajno se odločite, da boste brali knjigo, ne zgodi se samodejno, tako kot se zgodi samodejno, da se prestrašite. Sami veste, da je tudi razmišljanje včasih težko preusmeriti, še težje pa nadzorujete globlje procese. Ti izhajajo iz manj ali sploh ne plastičnih možganskih struktur.

Zaključek

Temeljni občutki zastavijo izhodišča vaše interakcije z zunanjim svetom in samim seboj. So vaši prvi usmerjevalci, saj si glede na naravo občutka česa želite več ali manj. Temeljni občutki, npr. radovednost, jeza, strah, skrb, pa tudi bolečina, lakota in žeja, delujejo stimulativno. Usmerjali so vaš razvoj, danes pa usmerjajo vaše življenje, ker imate željo občutek ponoviti ali se mu izogniti. Na drugi ravni ste ustvarili številne vzročno-posledične povezave, s katerimi ste primarna doživljanja nadgradili s sekundarnimi. Sekundarne nevronske mreže lahko zdaj prožijo nevronske mreže prvega možganskega sloja. Surovih čustev ne morete doživljati zavedno, ker so zmeraj filtrirana skozi višje procese.

Primarni občutki so temelj, iz katerega izhajajo sekundarni in terciarni procesi ter s tem celotno vaše duševno življenje. To potrjujejo tudi možganske poškodbe možganskega debla, ki ne povzročijo samo okvare primarnega doživljanja, ampak celotnega. Možganska skorja se ne more razviti in ne more delovati, če ne prejema vsebin iz drugega sloja in prvega sloja možganov. Ne bi torej mogli razmišljati, pisati, brati, se pogovarjati, načrtovati, prepričevati sebe in drugih, če ob tem ne bi tudi čustvovali. Vendar pa ravno razmišljanje, pisanje, branje, pogovarjanje, načrtovanje, prepričevanje čustva vzbujajo.

Vrnimo se k vašemu izhodiščnemu odgovoru. Ga, kar ste izvedeli, podpira? Se vam zdi, da lahko v psihoterapiji dostopamo do vaših najglobljih procesov in spreminjamo arhitekturo od spodaj navzgor? Ali menite, da je bolje, če se osredotočimo na preoblikovanje možganske skorje, ki je bolj plastična, in poskusimo prodirati od zgoraj navzdol? Kakšen je vaš zaključek?

Zdravljenje duševnih motenj

Zdravljenje duševnih motenj in pomoč iz duševne stiske obsega različne pristope. Med temi so skupinske in individualne psihoterapije, psihološko, psihosocialno, psihoterapevtsko svetovanje, bolnišnično in izvenbolnišnično psihiatrično zdravljenje z zdravili ali elektrokonvulzivnimi terapijami, različni skupinski podporni programi, podporne skupin za samopomoč ter še različne druge alternativne metode. V grobem lahko pristope zdravljenja in pomoči kategoriziramo v … Continue reading “Zdravljenje duševnih motenj”

Zdravljenje duševnih motenj in pomoč iz duševne stiske obsega različne pristope. Med temi so skupinske in individualne psihoterapije, psihološko, psihosocialno, psihoterapevtsko svetovanje, bolnišnično in izvenbolnišnično psihiatrično zdravljenje z zdravili ali elektrokonvulzivnimi terapijami, različni skupinski podporni programi, podporne skupin za samopomoč ter še različne druge alternativne metode. V grobem lahko pristope zdravljenja in pomoči kategoriziramo v psihiatrično obravnavo z zdravili, psihotarapevtsko obravnavo in podporne oblike pomoči.

Psihiatrično zdravljenje poteka bolnišnično in izvenbolnišnično, ambulantno.  Psihiatrično zdravljenje s hospitalizacijo je primerno za hujše in/ali akutne oblike duševnih bolezni, zaradi katerih ima posameznik velike težave v vsakodnevnem  delovanju in skrbi zase, ali če predstavlja grožnjo samemu sebi oz. svoji okolici. Običajno zajema psihofarmakološko zdravljenje, individualno psihoterapevtsko obravnavo in skupinsko psihoterapijo. Izvenbolnišnično psihiatrično zdravljenje v večji meri obsega zdravljenje z zdravili in v manjši meri psihoterapevtsko svetovanje, redkeje pa tudi psihoterapijo pri psihiatru ali kliničnem psihologu na stroške zdravstvenega zavarovanja.

Pristopi k obravnavi duševnih stisk in zdravljenje duševnih motenj so v veliki meri pogojeni z družbenimi sistemi, ki v sisteme javnega zdravstva in zdravstvenega zavarovanja vključujejo različne oblike pomoči. V Sloveniji sta psihiatrična in kliničnopsihološka psihoterapija opredeljeni kot zdravstveni dejavnosti, medtem ko psihoterapija izven psihiatrične in kliničnopsihološke dejavnosti ni sistemsko urejena. Po drugi strani ureditev znotraj zdravstva ne zahteva, da imata psihiater ali klinični psiholog opravljeno psihoterapevtsko usposabljanje. Problem je tudi  zagotavljanje pomoči v zadostnem obsegu in ustreznih oblikah. Večji delež psihoterapevtske obravnave duševnih stisk se zato v Sloveniji opravlja izven javnih in zdravstvenih sistemov, kjer pa psihoterapevtka dejavnost ni regulirana. Opravljanje psihoterapevtskih storitev se tako v zasebnem sektorju dopušča tudi izvajalcem brez kakršnega koli usposabljanja.[1]

Načini obravnave duševnih stisk tudi znotraj posameznih nacionalnih in družbenih sistemov nimajo jasne ločnice. To je posledica različnih zgodovinskih izhodišč, iz katerih so se pristopi razvijali, ter posledica raznolikih področij in strok, ki v duševnih stiski nudijo pomoč. Med strokami, ki so najbolj specifično omejene na pomoč v duševni stiski, sta psihiatrija in psihoterapija, ki si delite razvojne korenine. Bolj v preteklosti kot danes, je velik del psihiatrije zajemal psihoterapijo, medtem ko postaja psihiatrija v zadnjih desetletjih vse bolj omejena na predpisovanje zdravil. Skozi razvoj so se pojavljali tudi nekateri drugi medicinski pristopi, od katerih je velik del prešel v območje nevrologije, danes pa se na obrobju psihiatrije razvijajo metode, kot je globinska možganska stimulacija. Glavni metodološki psihiatrični pristop v trenutni razvojni fazi je brez dvoma farmakološko zdravljenje, psihoterapija pa se postopoma osamosvaja kot samostojna znanstvena in klinična disciplina.[2]

Psihoterapija se od psihiatrične obravnave v tem, da ne uporablja zdravil in drugih medicinskih postopkov, kot so elektrokonvulzivne terapije. Psihoterapevtske metode praviloma temeljijo na pogovoru, vključujejo pa tudi druge izrazne tehnike, kot so ples, slikanje, simboliziranje s predmeti ipd. Psihoterapijo praviloma ločujemo od svetovanja, saj razen v izjemnih primerih ogroženosti ne zajema komponente usmerjanja in direktivnega pristopa. V praksi načine dela prilagodimo potrebam posameznika, hkrati pa vsak psihoterapevt uporablja svoj terapevtsko-svetovalni slog. V zasebnem sektorju so uporabnikom na razpolago številne oblike psihoterapevtskih pristopov, pa tudi znotraj posameznih pristopov se pojavljajo razlike med posameznimi psihoterapevti. Študije učinkovitosti pri tem kažejo, da med pristopi ni pomembnih razlik v psihoterapevtskih izidih, zaradi česar naj bi začetna izbira ne bila tako bistvenega pomena. [3] Bolj ključna za psihoterapevtsko delo sta dober psihoterapevtski odnos ter občutek ujemanja, ki sta pogojena z odprto komunikacijo. 

***

[1] Hočevar, B. (2014). V črni luknji psihoterapevtskih storitev. Delo 14(10), 11.
[2] Baldessarini, R. J. (2013). Chemotherapy in psychiatry. New York: Springer Press.
[3] de Felice, G., Giuliani, A., Halfon, S., Andreassi, S., Paoloni, G. in Orsucci, F. F. (2019). The misleading Dodo Bird verdict. How much of the outcome variance is explained by common and specific factors?. New Ideas in Psychology, 54, 50-55.

***

KNJIŽICA O PSIHOTERAPIJI

 

 

 

Psihoterapija M. Čeh