Borderlina motnja, mejna motnja ali čustveno nestabilna motnja imenujemo sindrom trajnih vzorcev čustvene nestabilnosti in impulzivnosti, čustvenega preplavljanja, difuzne identitete, nestabilnih odnosov in impulzivnega vedenja.[1],[2] Ime “borderline” je sindrom dobil zaradi predpostavke, da gre za osebnostno strukturo, ki je na meji med t. i. “nevrotično” in psihotično organizacijo. Prvi pomembni zapisi o borderline motnji iz leta 1938 so nastai ob opazovanju skupine pacientov, ki naj bi imeli izkušnjo z blago obliko shizofrenije, tj. na meji med nevrozo in psihozo.[3] Značilnost psihotične organizacije je izgubljanje stika z realnostjo zaradi neustreznega čustvovanja, kar se (v manj intenzivni obliki kot pri psihozi) pojavlja tudi pri borderline motnji. Če imate lastno izkušnjo z borderline motnjo lahko zaradi intenzivnega čustvovanja težko ustrezno presojate ter težje obvladujete svoje vedenje. Nekatere klasifikacije borderline motnjo zaradi obsežne in dramatične simptomatike globjega izvora uvrščajo med osebnostne motnje, vendar gre etiološko pravzaprav za čustveno (stresno, travmatsko) motnjo. Je pa simptomatika lahko tako intenzivna, da “prekrije” človekovo osebnost.[4] Osebnostne motnje so posledica preveč intenzivnih in rigidnih osebnostnih karakteristik, ki so predvsem genetsko določene. Čeprav je tudi pri borderline motnji genetska ranljivost dejavnik tveganja, pa ne poznamo “borderline” tipa osebnosti, ki bi se lahko intenziviral v motnjo. Borderline motnja se lahko pojavi pri več tipih osebnosti, posebej pa pri depresivnih, na nastanek pa kritično vplivajo slabe zgodnje izkušnje, večinoma travmatični odnosi [5],[6],[7],[8]
ZNAČILNOSTI BORDERLINE MOTNJE
Najbolj izrazit simptom borderline motnje je intenzivno čustvovanje, ki v jedru izhaja iz arhaične separacijske panike. Stalni panični strah pred zapuščanjem in izgubo destabilizira vse vaše odnose, vključno z odnosom do samega sebe ter odnosom do sveta kot celote. Težave pri vzpostavljanju in vzdrževanju dolgotrajnih in zadovoljujočih tesnih odnosov in stabilnega, zadovoljivega življenja vas zapirajo v začaran krog vedno novih slabih izkušenj in travmatizacije. Ključna čustva so strah, bes, sram in notranja praznina. Kronično spremenljivo intenzivno čustvovanje vam povzroča težave s prenašanjem, obvladovanjem in regulacijo občutkov, huda čustvena nihanja, katastrofiziranje, stalne izbruhe, impulzivno in tvegano vedenje. Močna čustva zlahka uidejo izpod nadzora ali pa dosegajo skrajne intenzitete v obliki disociaciji in transu podobnih stanj odmaknjenosti. Značilno za borderline motnjo je hitro preklapljanje iz enega afekta v drugega, od ene percepcije sebe do druge, ene percepcije drugega do druge. V samem trenutku dogajanja inkonsistenco med čustvi, predstavami in stanji sami težko identificirate.
Intenzivno nestabilno čustvovanje usodno vpliva na vaše odnose. Zaradi stalnega strahu pred zapuščanjem neustrezno interpretirate vedenja, namere, potrebe in čustva drugih ter z reakcijami na svoje predpostavke odnosu kritično škodujete. V odnosih nihate od idealizacije do razvrednotenja, npr. od intenzivnega občudovanja do sovraštva in prezira, zato to vaši odnosi večinoma intenzivni, vendar kratkotrajni. Sami težite k zlivanju z drugim ter imate potrebo po hitrem in globokem zbliževanju, običajne meje v odnosih pa doživljate kot zavrnitve. Od drugega pričakujete, da vas bo razumel veliko bolje, kot to ljudje zmoremo, zato druge doživljate kot brezbrižne in egoistične. Ljudi in dogodke vidike binarno, kot izključno dobre ali izključno slabe. Posledice fragmentiranih in krhkih odnosov so pogosto menjavanje delovnega okolja, prijateljev in življenjskega sloga, spremenljivost pa pogojujejo tudi vaše težave z zaznavanjem kontinuitete lastnega doživljanja, doživljanjem kontinuitete sebe in drugih, negotova identiteta in nestabilna samopodoba.[9]
Vaše čustveno in kognitivno doživljanje se prenaša na vedenjsko raven, ki ga zaznamujeta predvsem impulzivnost in nepremišljenost ravnanja. Zapadate lahko v različna tvegana vedenja, s katerimi poskušate blažiti visoke ravno tesnobe, od prekomernega zapravljanja, prenajedanja, promiskuitetnega vedenja, samopoškodovanja, tvegane vožnje, zlorabe psihoaktivnih substanc do samomorilnega vedenja. Z impulzivnimi odzivi lahko neredko slabo vplivate na svoje odnose z drugimi, ko se na primer bodisi morete zadržati bodisi v danem trenutku napačno presodite, da vas kdo napada, ogroža, zapušča, vam dela krivico, vam želi škoditi ipd. Vaši odzivi so intenzivni, tako da kričite, jokate, mečete ali uničujete predmete, fizično in verbalno napadate, zapuščate, poškodujete sebe ipd. Ob impulzivnem vedenjskem odzivu lahko začutite začasno olajšanje, lahko pa se zgolj še bolj vznemirite, vendar nad svojim ravnanjem nimate nadzora. Lahko se vam zdi, da zanj niti niste odgovorni in da so za vaše ravnanje odgovorni ljudje okoli vas ter da so vaše vedenje namerno izzivali.[10]
DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA RAZVOJ BORDERLINE MOTNJE
Na razvoj borderline motnje vpliva genetska ranljivost in razvojni dejavniki.[11],[12] Borderline motnjo lahko razumemo predvsem kot posledico kumulativne travmatizacije. Razvojni dejavniki zajemajo specifike vašega zgodnjega okolja in odnosov, pa tudi družbene in kulturne faktorje. Dedna ranljivost pomeni šibkejše nevronske in endokrine kapacitete za prenašanje travmatskih izkušenj, stresa in intenzivnega čustvovanja ter hiperaktivne sisteme čustvovanja. Ključni faktorji so razvojni in se nanašajo predvsem na relacijsko travmatizacijo v disfunkcionalnih družinskih odnosih z motnjami navezanosti.[13],[14] Borderline motnjo razvijete, če vam primarni odnos ni nudil čustvene pomiritve in čustvenega zatočišča. Čustvene regulacije ste se namreč učili na ta način, da vas je pomembni odrasli pomiril, ko ste doživeli neprijetni občutek. Če te izkušnje niste prejeli, se niste mogli naučiti učinkovitega samopomirjanja. Še verjetneje borderline motnjo razvijete, če ste bili namesto pomiritve deležni še dodatnega vznemirjanja, ker je vaša čustvena stiska pri pomembnemu odraslem vzbudila tesnobo, žalost ali jezo ter posledično sprožila njegovo umikanje, odrivanje, napadanje, zasmehovanje ali vcepljanje občutka krivde. Takšna dinamika se nanaša predvsem na tako zgodnje izkušnje, da se jih ne morete spomniti, to je pred tretjim letom starosti.
Ja pa običajno, da lahko tudi iz izkušenj kasnejšega obdobja sklepate na dinamiko odnosov v vaši najzgodnejši dobi. Če so pomembni odrasli iz vašega otroštva nestabilni, čustveno hladni, odvisni, imajo čustvene težave ipd., lahko sklepate na zgodnjo razvojno travmatizacijo. Podobne negativne učinke kot odnosne travme lahko imajo tudi hude bolezni do tretjega leta starosti, ker pogosto pomenijo prezgodnjo separacijo od pomembnega odraslega in predvsem kritične motnje v odnosu z njim. Na razvoj borderline motnje lahko vplivajo tudi kasnejše travmatske izkušnje, kot so seksualne in telesne zlorabe.[15] Zaradi takšnih razvojnih ovir ne morete razviti nevronskih in hormonskih sistemov za funkcionalno uporabo čustvenih mehanizmov. Slabe zgodnje izkušnje poleg tega spodbujajo razvoj prekomerno občutljivih sistemov čustvene zaščite, zaradi katerih se vaš organizem ob različnih dražljajih premočno vznemirja oz. jih interpretirate kot prekomerno ogrožajoče. Tako ste bili namreč naučeni v primarnih odnosih, ki so bili nepredvidljivi in čustveno ogrožajoči.[16],[17]
SAMOPOMOČ IN PSIHOTERAPIJA
Čeprav sodi borderline med težje motnje, ki povzročajo najhujše duševne stiske in najbolj negativno vplivajo na vašo kakovost življenja, lahko v psihoterapiji in z različnimi metodami samopomoči spodbudite veliko trajne rehabilitacije. Pomembna etiološka komponenta borderline motnje je, da še niste razvili robustnih mehanizmov čustvene regulacije. Čeprav je čustveno učenje v kasnejših obdobjih počasnejše, ker vam ni treba zgolj razviti elevacijskih in regulacijskih mehanizmov, ampak razviti nove, ki bodo postopoma zamenjali stare, je vaš nevroendokrini sistem dovolj plastičen, da to zmorete. Razvijanja kapacitet zdravega čustvenega delovanja se lahko lotite na različne načine, od učenja najenostavnejših sprostitvenih tehnik do zahtevnejših pristopov čuječnosti in meditacije. Pri tem vam bo lažje, če sprejmete zakonitost čustvene rehabilitacije, da se boste morali verjetno najprej naučiti prenašanja hudih čustvenih stisk, šele nato bo hiperaktivacija vaših čustvenih sistemov začela upadati. Pri krepitvi čustvene čvrstosti vam lahko veliko pomaga športna dejavnost, pri kateri razvijate kapacitete samodiscipline, samopreseganja in prenašanja smiselnega neugodja.
Prva izbira zdravljenja borderline motnje je psihoterapija vrsti za ljudi z mejno osebnostno motnjo. Psihoterapijo borderline motnje običajno začenjamo v individualni obravnavi, kasneje pa je smiselno, da se vključite tudi v skupinsko. Individualna obravnava omogoča večjo predvidljivost in prilagodljivost vašega psihoterapevtskega programa, skupinska psihoterapija pa vam olajša prenos doseženih razvojnih korakov iz diadnega odnosa individualne psihoterapije v kompleksnejše odnosne konstelacije. Individualna psihoterapija vam zagotavlja korektivno odnosno izkušnjo, ki deluje na implicitni ravni, ter od psihoterapevtskega pristopa odvisne eksplicitne tehnike, s katerimi vodeno vzpostavljate nove vzorce čustvovanja, razmišljanja in vedenja. Učinkovitost v zdravljenju borderline motnje kažejo različni psihoterapevtski pristopi, od katerih sta najpogosteje v rabi dialektična vedenjska psihoterapija in kognitivna vedenjska psihoterapije, ki ste osredotočata zlasti na blaženje in obvladovanje simptomov.[18] Dialektične, kognitivne in vedenjske tehnike za obvladovanje simptomatike uporabljamo tudi v psihoanalitični psihoterapiji, po vzpostavitvi osnovne stabilnosti pa se preusmerimo na globlje prestrukturiranje sistemov vašega delovanja.[19],[20], [21],[22],[23]
***
[1] Paris, J. (2019). Treatment of borderline personality disorder: A guide to evidence-based practice. New York: Guilford Publications.
[2] Lieb, K., Zanarini, M. C., Schmahl, C., Linehan, M. M. in Bohus, M. (2004). Borderline personality disorder. The lancet, 364(9432), 453–461.
[3] Stern, A. (1938). Psychoanalytic investigation of and therapy in the borderline group of neuroses. Psychoanalytic quarterly, 7(4): 467–489.
[4] Sauer‐Zavala, S. in Barlow, D. H. (2014). The case for borderline personality disorder as an emotional disorder: implications for treatment. Clinical psychology: science and practice, 21(2), 118–138.
[5] Lonie, I. (1993). Borderline disorder and post-traumatic stress disorder: an equivalence? Australian & new zealand journal of psychiatry, 27(2), 233–245.
[6] Bandelow, B., Krause, J., Wedekind, D., Broocks, A., Hajak, G. in Rüther, E. (2005). Early traumatic life events, parental attitudes, family history, and birth risk factors in patients with borderline personality disorder and healthy controls. Psychiatry research, 134(2), 169–179.
[7] Van der Kolk, B. A., Hostetler, A., Herron, N. in Fisler, R. E. (1994). Trauma and the development of borderline personality disorder. Psychiatric clinics of North America, 17(4), 715–730.
[8] Ball, J. S. in Links, P. S. (2009). Borderline personality disorder and childhood trauma: evidence for a causal relationship. Current psychiatry reports, 11(1), 63–68.
[9] Lingiardi, V. in McWilliams, N. (2017). Psychodynamic diagnostic manual: PDM-2. New York: Guilford Publications.
[10] Paris, J. (2018). Clinical features of borderline personality disorder. V Livesley, W. J. in Larstone, R. (ur)., Handbook of Personality Disorders: Theory, Research, and Treatment (419–429). New York: Guilford Publications.
[11] Marziali, E. (1992). The etiology of borderline personality disorder: developmental factors. V Clarkin, J. F., Marziali, E. in Munroe-Blum, H. (ur.), Borderline personality disorder: clinical and empirical perspectives (27–44). New York: Guilford Press.
[12] Lingiardi in McWilliams, 2017.
[13] Zanarini, M. C., Temes, C. M., Magni, L. R., Aguirre, B. A., Hein, K. E. in Goodman, M. (2019). Risk factors for borderline personality disorder in adolescents. Journal of personality disorders, 1(8), 123–141.
[14] Belsky, D. W., Caspi, A., Arseneault, L., Bleidorn, W., Fonagy, P., Goodman, M., … in Moffitt, T. E. (2012). Etiological features of borderline personality related characteristics in a birth cohort of 12-year-old children. Development and psychopathology, 24(1), 251–265.
[15] Zanarini, M. C. (1997). Role of sexual abuse in the etiology of borderline personality disorder. American Psychiatric Pub.
[16] Bradley, R., Jenei, J. in Westen, D. (2005). Etiology of borderline personality disorder: Disentangling the contributions of intercorrelated antecedents. The journal of nervous and mental disease, 193(1), 24–31.
[17] Ryan, R. M. (2005). The developmental line of autonomy in the etiology, dynamics, and treatment of borderline personality disorders. Development and psychopathology, 17(4), 987–1006.
[18] National Institute of Mental Health Information Resource Center (2017). Borderline Personality Disorder. Dostopno na https://www.nimh.nih.gov/health/topics/borderline-personality-disorder/index.shtml (15. 3. 2020).
[19] Leichsenring, F., Masuhr, O., Jaeger, U., Dally, A. in Streeck, U. (2010). The effectiveness of psychoanalytic-interactional psychotherapy in borderline personality disorder. Bulletin of the menninger clinic, 74(3), 206–218.
[20] Grotstein, J. S., Solomon, M. F. in Lang, J. A. (2014). The Borderline patient: emerging concepts in diagnosis, psychodynamics, and treatment. London: Routledge.
[21] Carsky, M. (2013). Supportive psychoanalytic therapy for personality disorders. Psychotherapy, 50(3), 443–461.
[22] Masterson, J. F. (2013). Psychotherapy of the borderline adult: A developmental approach. New York: Routledge.
[23] Clarkin, J. F. in Kernberg, O. F. (2015). Transference-focused psychotherapy for borderline personality disorder: A clinical guide. New York: American Psychiatric Pub.