depresija Arhiv - Psihoterapija M. Čeh

Depresivne motnje

Med depresivne motnje uvrščamo veliko in široko množico motenj občutij žalosti in občutij praznine, npr. veliko depresivno motnjo, trajno depresivno motnjo, bipolarno (manično-depresivno) motnjo, sezonsko čustveno motnjo, psihotično depresijo, poporodno depresijo, predmenstrualno disforično motnjo, situacijsko depresijo, atipično depresijo, na zdravljenje odporno depresijo itn. Na nevronski ravni gre za motnje delovanja sekundarnih in terciarnih mrež jedrnega čustva ločitvene stiske (kar se odraža z občutji žalosti) in jedrnega čustva iskanja (kar se odraža z občutji praznine). Depresivne motnje nastanejo predvsem kot posledica genetsko predisponiranih osebnostnih lastnosti, zgodnjih odnosnih izkušenj in življenjskih okoliščin ter se pojavljajo v številnih kombinacijah in intenzivnostih.

Depresivne motnje prvega tipa, pri katerih prihaja predvsem do občutij žalosti, so najbolj povezane z odnosnimi izgubami. Odnosne izgube ne zajemajo le dejanskih izgub oseb, ampak tudi izgube vseh vrst odnosnih vsebin, tj. pomanjkanja tistega, kar v odnosu potrebujete. To so lahko varnost, prisotnost, naklonjenost, sprejemanje, odobravanje, občudovanje, hvaležnost ipd. Dejavnik depresije v teh primerih ni nujno odsotnost ali absolutno pomanjkanje vsebine v odnosu, temveč zgolj relativno pomanjkanje te v primerjavi z vašimi potrebami.

Depresivne motnje drugega tipa, pri katerih prihaja zlasti do občutij praznine, se izražajo kot pomanjkanje volje, motivacije, smisla. Motnje delovanja sekundarnih in terciarnih mrež jedrnega čustva hotenja so povezane s travmatizacijo, ki pogojuje zaščitno zapiranje organizma. Gre za kompleksnejšo obliko depresivnih motenj, ker je delovanje mrež jedrnega čustva hotenja močno povezano z mrežami vseh preostalih jedrnih čustev.

Oba tipa depresivnih motenj se nikakor ne izključujeta. Depresivna simptomatika lahko obsega občutja žalosti, obupa, praznine, osamljenosti; odsotnost veselja, pričakovanja, zadovoljstva; povečanje ali zmanjšanje telesne teže, nespečnost ali prekomerno potrebo po spanju; težave s koncentracijo; utrujenost; občutja krivde, sramu, neustreznosti; razmišljanje o samomoru ipd.

Za zdravljenje depresivnih motenj so pogosto v uporabi zdravila – antidepresivi, ki vplivajo na delovanje komunikacijskih molekul v možganih. Po naključju je bilo ugotovljeno, da nekatera zdravila, ki so se prvotno uporabljala za kaj drugega (npr. tuberkulozo, alergije), zmanjšujejo depresivno simptomatiko. Na osnovi tega je bila oblikovana predpostavka, da neustrezne ravni komunikacijskih molekul pogojujejo razvoj depresivnih motenj. Za simptomatiko prvega tipa depresivnih motenj se tako praviloma predpisujejo antidepresivi, ki vplivajo na ravni serotonina, za simptomatiko drugega tipa depresivnih motenj pa antidepresivi, ki vplivajo na ravni dopamina. Antidepresivi, ki vplivajo na ravni noradrenalina, se predpisujejo za oba tipa depresivne simptomatike.

Depresivne motnje zdravimo tudi z različnimi oblikami psihoterapije. Obravnava lahko zajema ozaveščanje doživljanja, predelovanje preteklosti, oblikovanje razumevanja, razvoj alternativnih vzorcev ipd. V globinski psihoterapiji motnjo obravnavamo v širšem diahronem in sinhronem kontekstu. Diahroni kontekst pomeni, da raziščemo zgodnje dejavnike in sprožilce nastanka. Sinhroni kontekst pomeni, da pri obravnavi upoštevamo vaše osebnostne lastnosti, obstoječe vzorce delovanja, značilnosti odnosov in vplive življenjskih okoliščin. Vključimo lahko kratkoročne strategije, s katerimi olajšamo akutno stisku, poudarek pa je na globinskem delu, ki zagotavlja trajne učinke. Lajšanje akutne stiske je pogosto potrebno, da se lahko vključite v globinsko delo.

***

Panksepp, J. (2010). Affective neuroscience of the emotional BrainMind: evolutionary perspectives and implications for understanding depression. Dialogues in clinical neuroscience, 12(4), 533.
Plutchik, R. in Kellerman, H. (2013). Theories of emotion. Academic Press.
Davis, K. L., Montag, C. (2019). Selected principles of Pankseppian affective neuroscience. Frontiers in neuroscience, 12(1), 1025.
Pletscher, A. (1991). The discovery of antidepressants: a winding path. Experientia, 47(1), 4-8.

Jedrno čustvo: ločitvena stiska

Jedrna čustva sestavljajo osnovo vašega doživljanja in osebnosti. S polno delujočimi nevronskimi mrežami jedrnih čustev ste bili rojeni. Omogočila so vam osnovne vzorce odzivanja na okoliščine in vplivanja nanje. Na temelju jedrnih čustvenih sistemov ste skozi interakcijo z okoljem in učenje tudi razvili sekundarne čustvene sisteme. Vaše vzorce odzivanja na sekundarni ravni so oblikovale zgodnje izkušnje, ko ste se v odnosih učili, kaj je dobro in slabo, zaželeno in nezaželeno, prijetno in neprijetno. Na organski ravni so se ti mehanizmi oblikovali v srednji liniji možganov, nad možganskim deblom s strukturami jedrnih čustev. Ob razvoju najvišje plasti možganov in s tem racionalnih sposobnosti ste čustveno doživljanje začeli ozaveščati, o njem razmišljati, govoriti, ga usmerjati. Danes vaše čustveno doživljanje sestavljajo vse tri oblike in vaša zavestna čustvena izkušnja izhaja iz aktivacije sistemov na vseh treh možganskih ravneh. Do izoliranega jedrnega čustva ne morete doživljajsko dostopati, bi pa v možganskem deblu še vedno lahko opazovali aktivacijo nevronske mreže posameznega jedrnega čustva. Eno od takšnih jerdnih čustev je ločitvena stiska (izv. sadness).

Nevronske mreže osnovnih čustev se nahajajo v možganskem deblu. — Možganske strukture osnovnih čustev se nahajajo v možganskem deblu.

Jedrno čustvo ločitvene stiske (izv. sadness) vas spodbuja k ohranjanju odnosnega stika. Sistem je delujoč že ob rojstvu ter se aktivira, ko potrebujete bližino negovalne osebe (običajno je to mati). Prvi odziv na aktivacijo ločitvene stiske je protest, alarm, najbolj značilno v obliki joka. Namen vedenjskega odziva, ki ga čustvo sproži, je priklicati negovalca oz. vzbuditi njegovo pozornost, ga opozoriti nase ter na potrebo po bližini. Čustveni sistem ločitvene stiske je poimenovan tudi panika (izv. panic) ter predstavlja najbolj osnovni tesnobni odziv, ki vas motivira, da iščete bližino sočloveka. Tekom razvoja se izraža na različne načine, ki se jih učite v interakciji z okoljem ter ob razvoju novih sposobnosti. Vaša okolica vas uči, katera vedenja ob aktivaciji sistema ločitvene stiske dosežejo želeni učinek, tj. stik in zaščito. Na ta način v svojih zgodnjih odnosih razvijete odzive, ki so v kasnejših odnosih bolje ali slabše sprejeti, zaželeni, učinkoviti.

Drugo ime za sistem ločitvene stiske je tudi žalost (izv. sadness, grief). Če se negovalna oseba na izražanje ločitvene stiske v prvi fazi ne odzove, nastopi namreč odziv druge faze, ki se izraža kot izklop. Sistem ločitvene stiske ima (ob delovanju drugih sistemov primarnih čustev) varovalo, da preprečuje izčrpanost zaradi razmeroma dramatičnega in izčrpavajočega odziva prve faze. Če alarm ob aktivaciji ločitvene stiske v nekem času ne doseže učinka, tj. bližine negovalca, preidete v fazo izčrpanja, varčevanja. Odziv se v tej fazi izraža kot praznina, nemoč, izgorelost. Druga faza aktivacije sistema ločitvene stiske je povezana z izklopom jedrnega čustva hotenja in je znak travmatizacije v prvi fazi ločitvene stiske. Ob odzivih okolice na vedenje prve faze ločitvene stiske se med drugim učite, kako hitro je smiselno preklapljati v drugo fazo. To učenje se realizira kot oblikovanje sekundarnih in terciarnih mrež, povezanih s primarnim čustvenim sistemom ločitvene stiske, ter je kritični dejavnik razvoja depresivnih motenj.

***

Davis, K. L., Montag, C. (2019). Selected principles of Pankseppian affective neuroscience. Frontiers in neuroscience, 12(1), 1025.
Panksepp, J. (2010). Affective neuroscience of the emotional BrainMind: evolutionary perspectives and implications for understanding depression. Dialogues in clinical neuroscience, 12(4), 533-563.

Visoko funkcionalna duševna motnja: nevidne bitke uspešnih

Splošno prepričanje duševne motnje običajno povezuje z umikanjem, zaostajanjem, nezmožnostjo, pasivnostjo in posledicami, ki se jasno odražajo v življenjskem statusu, slogu, dosežkih in osebnostnih značilnosti. Duševnim motnjam je pogosto zelo zmotno pripisano, da se odražajo kot težave v vsakdanjem delovanju, na primer na poklicnem področju ali v družbenih odnosih. Če ste družbeno in poklicno uspešni, lahko celo sami dvomite, da so vaše stiske vredne pozornosti. Okolica vaših namigov, da se počutite slabo, ne jemlje resno, kar vam lahko vzbuja dvom v vaše lastno doživljaje. V takšnih primerih, ko ostajajo duševne težave skrite za splošno učinkovitostjo, govorimo o visoko funkcionalnih duševnih motnjah. Visoko funkcionalne duševne motnje ne obremenjujejo javnih sistemov ali bližnje okolice, zato obstaja večja verjetnost, da pri soočanju z njihovimi učinki ne prejemate zunanje podpore. V življenju se dobro znajdete, čeprav so vaše kapacitete dodatno obremenjene in stalno delujete na višjih obratih, kot bi bilo normalno.

Duševno stisko si je lahko težko priznati in jo še težje razkriti drugemu. Duševne motnje so povezane z ostro stigmo, ki so jo oblikovale generacije nerazumevanja. V današnjem visoko konkurenčnem okolju se ob soočanju z duševno krizo znajdete v dilemi, ali vam priznanje težave ne bo bolj škodilo kot koristilo. Lahko vas je strah, da vas bo ukvarjanje z doživljanjem preplavilo, zato se bodrite, da ni tako hudo, kot se občasno zdi. Duševno motnjo težko jasno opredelite, živite pa v okolju, kjer ste vajeni zahtevati vidne dokaze, da čemu verjamete. Razširjene so obrambne filozofije, da »je vse v glavi« in »je treba samo pozitivno razmišljati«. Vaša splošna naravnanost lahko gotovo usmerja vaše počutje in zdravje, vendar nekaterih težav ne morete preprosto odmisliti. Koristno je prepoznati mejo, od katere je takšen pristop soočanja s stisko škodljiv, ker težavo samo pasivno zanikate. Konstruktivno je aktivno soočenje, vključno s prepoznavanjem, sprejemanjem, realno oceno intenzivnosti in razsežnosti, nato oblikovanjem strategij za zdravljenje in njihovim uresničevanjem.

Ni nujno, da zanemarjanje vaše duševne stiske povzroči hudo in kritično škodo ali do bo do tega kdaj prišlo. Zato govorimo o visoko funkcionalnih motnjah. Lahko vas le bremeni in ovira, tako kot delovna oprema slabe kakovosti. Čeprav tečete s kamenčkom v supergi, še vedno tečete, bi bil pa tek prijetnejši in morda bi dosegli boljši rezultat, če bi kamenček vrgli ven. Če živite in delate z visoko funkcionalno duševno motnjo, ste podobni močnemu računalniku s kopico naloženih starih programov, ki tečejo v ozadju in porabljajo vašo procesorsko moč. Še vedno delujete in lahko da boste delovali še naprej, bi bilo pa vaše življenje bolj tekoče, če bi se lotili čiščenja in defragmentacije. Visoko funkcionalna duševna motnja ima to specifiko, da je mogoče niti vi sami, kaj šele vaša okolica ne jemljete resno. V družbi ste polni energije, duhoviti, sproščeni, v pomoč in podporo drugim, vedno pripravljeni na nove izzive. Nekje v ozadju dnevnega dogajanja in svojega zavedanja pa imate občutek, da bi se lahko vsak čas razsuli. Neskladje tega kontrasta s splošnimi predstavami o duševnem zdravju, je velika ovira ustreznemu naslavljanju visoko funkcionalne motnje.

V družbi ste polni energije, duhoviti, sproščeni, v pomoč in podporo drugim, vedno pripravljeni na nove izzive. Nekje v ozadju dnevnega dogajanja in svojega zavedanja pa imate občutek, da bi se lahko vsak čas razsuli.

Počasi zbiramo podatke in še počasneje ozaveščamo o povezanosti duševnih motenj z visoko funkcionalnostjo. Rezultati študij opozarjajo s pomembnimi statistikami: Višji družbeni status je v visoki korelaciji z depresijo, bipolarno motnjo in anskioznostjo.[1] Izvršni direktorji so izpostavljeni dvakrat večjemu tveganju za razvoj depresije kot splošna populacija.[2] Z duševno motnjo se sooča 49 odstotkov podjetnikov.[3] Ženske na vodilnih delovnih mestih pogosteje zbolijo za depresivno motnjo kot ženske, ki opravljajo druge vrste poklicev.[4] 71 odstotkov uveljavljenih glasbenikov poroča o paničnih napadih in anksioznih motnjah, 69 odstotkov pa se jih bori z depresijo.[5] Posamezniki z višjim družbenim statusom doživljajo manjše zadovoljstvo pri delu, intenzivnejši stres in občutek neuspeha, kar pogojuje tveganja za razvoj duševne motnje.[6] Otroci višjih družbenih razredov razvijejo več motenj, kot so anksiozne motnje, depresivne motnje in zloraba snovi, ter doživljajo močnejše duševne stiske zaradi velikih pritiskov ter čustvene in fizične izolacije.[7] Posamezniki z višjimi prihodki so izpostavljeni večjemu tveganju za samomor, ker je visoko funkcionalna duševna motnja povezana z močnejšo stigmatizacijo in intenzivnejšimi občutki sramu.[8]

Uspeh nosi svojo ceno, bodisi visoko finančno odgovornost, pričakovanja glede uspešnosti, višje ravni javnega nadzora. Ob pritisku ohraniti težko doseženo pozicijo, v katero ste vložili leta svojih virov, je priznanje duševne stiske izjemno težko. Če ste s hudim trudom uspeli uresničiti svoje cilje, je lahko toliko bolj grozljiva misel, da bi vas imela okolica za šibke ali manj sposobne. Ponosni ste na svoje zmogljivosti in zato se toliko težje odločite sprejeti pomoč. Prigovarjate si, naj se zberete in se bolj potrudite premagati takšno nevidno težavo, kot je duševna motnja. Pomembno vlogo v ozaveščanju razcepa med zunanjo podobo in notranjo stisko igrajo znane osebnosti. Jim Carrey, Joanne K. Rowling, Dwayne Johnson živijo s klinično depresijo, Ted Turner in Demi Lovato z bipolarno motnjo, Chris Evans in Ryan Reynolds trpi z anksioznimi motnjami, Herschel Walker z disociativno motnjo, Brian Wilson s shizofrenijo, Lady Gaga s posttravmatsko motnjo. Do korigiranja družbenih predstav, da so duševne motnje na nek način drugačne od ostalih zdravstvenih težav in lahko prizadenejo samo določene družbene skupine, pa nas čaka še veliko dela.

* **

[1] Johnson, s. (2015). Wealth and power tied to depression and other mental disorders. Psychology and psychotherapy: theory, research and practice, 88(4), 394–411.
[2] Barnard, J. W. (2008). Narcissism, over-optimism, fear, anger, and depression: The interior lives of corporate leaders. University of Cincinnati law review, 8(77), 405–423.
[3] Freeman, M. A., Johnson, S. L., Staudenmaier, P. J. in Zisser, M. R. (2015). Are entrepreneurs touched with fire? San Francisco: University of California.
[4] Pudrovska, T. in Karraker, A. (2014). Gender, job authority, and depression. Journal of health and social behavior, 55(4), 424–441.
[5] Gross, S. in Musgrave, G. (2016). Can music make you sick, part 1: a study into the incidence of musicians London: University of Westminster.
[6] Damaske, S., Zawadzki, M. J. in Smyth, J. M. (2016). Stress at work: Differential experiences of high versus low SES workers. Social science & medicine, 15(6), 125–133.
[7] Luthar, S. S. in Latendresse, S. J. (2005). Children of the affluent: challenges to well-being. Current directions in psychological science, 14(1), 49–53.
[8] Agerbo, E., Gunnell, D., Mortensen, P. B., Eriksson, T., Qin, P. in Westergaard-Nielsen, N. (2001). Suicide and income: is the risk greater in rich people who develop serious mental illness? British medical journal, 322(7282), 334-335.