Kategorizacije simptomov

Trenutna razvojna faza razumevanja duševnosti še ni dosegla stopnje, na kateri bi sprejeli konsenz glede kategorizacije duševnih težav, motenj in bolezni. V zahodnem prostoru sta v uporabi dva glavna psihiatrična diagnostična priročnika, ki duševne motnje klasificirata po simptomatskih slikah. Duševna motnja je definirana kot seznam izbranih simptomov, od katerih moramo potrditi določen delež, da diagnozo potrdimo. Ta pristop uporabljata Diagnostični in statistični priročnik duševnih motenj (DSM) ter Mednarodna klasifikacija bolezni (MKB). Pojavljajo se tudi poskusi etiološke klasifikacije, tj. klasifikacije po mehanizmih nastanka, vendar za tako klasifikacijo primanjkuje znanja. Za veliko duševnim motenj in stisk ne znamo u gotovostjo povedati, kako in zakaj so se pojavile, predvsem pa ne znamo pojasniti, kateri sistem ne delujejo. Za razliko od običajnega medicinskega pristopa tudi (še) ne ločimo med zaščitnimi odzivi in okvarami. Prizadevna na področju etiološkega pojasnjevanja in klasificiranja duševnih motenj je že od svojih začetkov psihoanaliza, vendar rezultati niso dovolj prepričljivi, da bi bili širše sprejeti.

Diagnostične priročnike skladno z novimi spoznanji in ugotovitvami redno prenavljamo. Trenutno sta v uporabi peta različica DSM ter deseta različica MKB. Med obema priročnikoma ter njunimi posamičnimi izdajami se pojavljajo različna odstopanja, ki ponazarjajo slabo razumevanje duševnih motenj na trenutni stopnji razvoja. Težave se pojavljajo že na ravni grupiranja duševnih motenj v različne vrste, na primer osebnostne motnje, razpoloženjske motnje, odvisnosti, vedenjski sindromi, organske motnje ipd. Obsesivno-kompulzivna motnja se na primer pojavlja kot osebnostna motnja, kot klinični sindrom, lahko je umeščena med stresne motnje ali stoji kot samostojna kategorija. Tudi druge motnje doživljajo modifikacije opredelitev in pomenovanj ter premike med kategorijami. Zavedanje nejasnosti in nedorečenosti je pomembno za razumevanje, da so diagnoze le imena, ki jih nadenemo skupini simptomov, ki jih pri človeku opazimo. Raziskave veljavnosti diagnostičnih instrumentov pri tem kažejo, da lahko tudi pri teh opažanjih prihaja do pomembnih odstopanj.[1]

S primerjavo različnih klasifikacijskih sistemov vidimo, da večinoma v bolj ali manj skupinih sklopih obravnavamo organske motnje, odvisnosti, shizofrenične motnje, razpoloženjske motnje, osebnostne motnje ter motnje v duševnem razvoju. Motnje v duševnem razvoju in osebnostne motnje veljajo po definiciji za dolgotrajne in stalne motnje, medtem ko se ostale motnje lahko pojavljajo v bolj ali manj kronični ali akutni obliki. Motnje v duševnem razvoju zajemajo različne oblike razvojnih zaostalosti, večinoma kognitivnih in socialnih. Socialne oblike zaostalosti mejijo na čustvene zastoje, ki se pojavljajo pri osebnostnih motnjah. Čustveni zastoji pri osebnostnih motnjah so pri osebnostnih motnjah neposredno povezani z osebnostjo, torej celotnih človekovih duševnim delovanjem. Osebnostne motnje se od zdravih osebnosti razlikujejo v tem, da so osebnostne poteze do te mere izrazite, da posamezniku oz. njegovi okolici povzročajo težave. Psihoterapija osebnostnih motenj teži predvsem k blaženju izrazitosti, ne pa k spremembi osebnosti, medtem ko za motnje v duševnem razvoju ni indicirana. Tudi organskih motenj, kot so demence, običajno se obravnavamo v psihoterapiji, lahko pa psihoterapija pomaga pri duševnih stiskah, ki se pojavljajo zaradi duševne manjrazvitosti ali organske patologije.

S psihoterapevtsko obravnavo zelo pogosto obravnavamo razpoloženjske motnje. Te so lahko pogosto spremljajoči sindromi osebnostnih motenj, duševne manjrazvitosti, organskih motenj, lahko pa se pojavljajo izolirano. Pojavljajo se lahko v akutnih ali kroničnih oblikah in predvidevamo, da so odraz področja človekove ranljivosti in posledica okoliščin. V istih obremenilnih okoliščinah se tako pri različnih ljudeh pojavi bolj ali manj različna simptomatika ter predvsem v različnih intenzivnostih, na primer depresivna motnja, anksiozna motnja, obsesivno-kompulzivna motnjam. Za shizofrenijo ugibamo, da je v veliki meri dedno pogojena, vendar pa je prav tako od okoliščin odvisno, ali pride do njenega izbruha ter v kakšni intenzivnosti. Mnenja glede učinkovitosti psihoterapije pri zdravljenju shizofrenije se razlikujejo ter zajemajo stališča, da je shifofrenijo s psihoterapijo mogoče pozdraviti, da se je s psihoterapijo mogoče z motnjo naučiti živeti, da je motnja brez zdravil neobvladljiva ipd. Glede razpoloženjskih motenj obstaja najvišja stopnja konsenza, da je psihoterapija zelo primerna oblika zdravljenja. S psihoterapevtskimi in dodatnimi podpornimi pristopi običajno obravnavamo tudi odvisnosti.

Probleme prekrivajočih se kategorizacij duševnih motenj pogojuje dejstvo, da skušamo v nekaj enodimenzionalnih kategorij razvrstiti obširne heterogene pojave, ki so v naravi večdimenzionalni in multifaktorski. Umetno razvrščanje je potem žrtev domino efekta, saj v naravi ni »čistih« primerov in sta združevanje in razdruževanje posameznih duševnih lastnosti zgolj arbitrarna. Čeprav smo v preteklosti predvidevali, da bo mogoče bolj jasne klasifikacijske kriterije osnovati na podlagi bioloških modelov, so tudi biološki vidiki delovanja človekove duševnosti in motenj tako heterogeni in kompleksni, da jih še zdaleč niti nismo vseh identificirali, kaj šele pojasnili njihove manifestacije na duševni ravni.[4] Ne glede na to, na katero klasifikacijo se opiramo, moramo torej obdržati v mislih, da gre zgolj za opisne in arbitrarne koncepte, saj so pojavi duševnih motenj v naravi preveč raznovrstni, da bi jih bilo mogoče razvrščati v jasno zamejene skupine.

***

[1] Vanheule, S., Desmet, M., Meganck, R., Inslegers, R., Willemsen, J., De Schryver, M. in Devisch, I. (2014). Reliability in psychiatric diagnosis with the DSM: old wine in new barrels. Psychotherapy and psychosomatics, 83(5), 313–336.
[2] McWilliams, N. (2017). Psihoanalitična diagnostika. Ljubljana: UMCO.
[3] Lingiardi, V., & McWilliams, N. (2015). The psychodynamic diagnostic manual. 2nd edition (PDM‐2). New York: The guilford press.
[4] Deacon, B. J. (2013). The biomedical model of mental disorder: a critical analysis of its validity, utility, and effects on psychotherapy research. Clinical psychology review, 33(7), 846–861.

***

KNJIŽICA O PSIHOTERAPIJI

. . .

Vsebine na spletni strani niso recenzirane in lektorirane. Iskreno sem hvaležna za vsa opozorila na vsebinske nejasnosti in nedoslednosti, dvomljive ali zmotne trditve ter slogovne in pravopisne napake. PRIJAVI NAPAKO.

 

Malka Čeh

Magistrandka psihoterapevtske znanosti in specializantka nevro/psihoanalitične psihoterapije

Psihoterapevtsko delo od 2018 opravljam v fakultetni ambulanti Fakultete za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda (FPZ SFU) ter od 2019 v zasebni specialistični kliniki Razvojno-raziskovalnega psihoterapevtskega inštituta FPRZ Moji supervizorji so doc. dr. Emil Benedik, klin. psih., mag. pth. Urška Battelino, pa. pth. in asist. Parov Anzelc, univ. dipl. fil.