Nadajenost osebnostnih motenj

Osebnostne motnje so motnje, ki jih povzročajo izrazito izražene osebnostne značilnosti. Večinoma jih enoznačno predstavljamo patološko, kot problem. Kot večina pojavov, pa imajo negativne in pozitivne plati. Osebnostne motnje izhodiščno označujemo kot neobičajne vzorce čustvovanja, zaznavanja, doživljanja, razmišljanja, pomnjenja, predpostavljanja, izražanja, vedenja, povezovanja, komuniciranja. Zaradi te neobičajnosti lahko v družbenih in medosebnih stikih povzročajo neskladnosti, trenja, konflikte in težave osebi z osebnostno motnjo ali njeni okolici. Osebnostne motnje posledično pogosto ne le obravnavamo, ampak tudi opredeljujemo z vidika teh težav. Bolj celostno razumevanje osebnostnih motenj pa razkriva njihove druge plati. Neobičajne osebnostne značilnosti ne morejo imeti samo slabih posledic. Eden pomembnih vidikov osebnostnih motenj so različne vrste nadarjenosti.

Osebnost razumemo kot množico osebnostnih značilnosti. To so načini vedenja, odzivanja, delovanja v odnosih, doživljanja, čustvovanja, razmišljanja itn. Vaša osebnost je lahko takšna, da ste bolj ali manj odprti, bolj ali manj vestni, bolj ali manj družabni, bolj ali manj podredljivi, bolj ali manj čustveni itn. Najbolj verjetno je, da se na teh dimenzijah uvrščate nekam v sredino. Če se na kakšni od osebnostnih dimenziji uvrščate na en skrajni konec, to običajno pomeni, da se tudi na kakšni drugi dimenziji uvrščate na drugi skrajni konec. Če ste denimo zelo družabni obstaja velika verjetnost, da ste na drugi strani manj samostojni in težko prenašate samoto. To so povsem hipotetične kombinacije. Če ste v čem nadpovprečni, pa je praviloma tako, da ste v čem drugem podpovprečni. Osebnostne motnje lahko s tega vidika prepoznavamo kot neenakomerne in neobičajne razporeditve življenjskih veščin.[1]

Če pri sebi prepoznavate lastnosti osebnostne motnje, lahko to pomeni da ste v zgodnjem ali kasnejšem obdobju preživeli v bolj ekstremnih okoliščinah. Lahko tudi pomeni, da ste vrojeno prilagojeni preživetju v neobičajnih pogojih. Posledično težko delujete v običajnih razmerah, v katerih najbolje deluje večina ljudi. To lahko vam in drugim povzroča težave. Med neobičajnimi osebnostnimi značilnostmi so npr. visoka odpornost na pritiske, prisila nenehnega delovanja, zmožnost velike samotnosti, velike kapacitete samozaščite, zmožnost intenzivnega čustvovanja, sposobnost samozatajevanja. Veliko teh karakternih lastnosti se je preprosto ohranilo skozi zgodovino človeške vrste, ker so zagotavljale pomembno prednost in preživetje posamezniku in skupnosti. Če ne bi zagotavljale prednosti in preživetja, se ne bi ohranile. Te iste skrajne lastnosti najdemo tudi v biografijah številnih posameznikov s ključnimi doprinosi za človeštvo.[2] Izjemni posamezniki skoraj potrebujejo izjemne lastnosti, kajne?

Le redko kdo lahko sproščeno in zbrano brez čustev reže človeško srce in opravlja delo srčnega kirurga. Imeti mora psihopatske lastnosti. Za psihopatsko osebnostno motnjo je značilno plitko čustvovanje.[3] Čustva človeka usmerjajo, da kaj stori oz. počne ali pa da česa ne stori oz. ne počne. Uravnavajo razmišljanje in zaznavanje. Če čustva ne usmerjajo vaših zaznav, doživljanj, razmišljanj, ravnanja, se lahko glede teh povsem premišljeno odločate. Če vas ni strah, kaj si bodo o vas mislili drugi, si upate se bolj drzno postavljati zase. Če vas ni strah skočiti v reko, lahko iz nje rešitev utapljajočega se otroka. Ker vas ne zmedejo čustva, lahko razmišljate strateško, odlično komunicirate, sledile zastavljenemu. Grandioznost, prepričljivost, šarm, brezobzirnost, odsotnost obžalovanja in zmožnost manipulacije lahko uporabljate v dobre in zle namene. [4]

Civilizacijski napredek pogosto sloni na samotnem delu posameznikov z izjemnimi intelektualnimi in kreativnimi sposobnostmi. Biografije pomembnih izumiteljev, mislecev, umetnikov, znanstvenikov, filozofov in aktivistov kažejo, da neredko izbirajo bolj ali manj družbeno izolirano življenje in gojijo malo medosebnih odnosov. Njihove osebnosti odražajo lastnosti shizoidnih karakterjev. Za njih so hkrati značilne slabše osnovne življenjske zmožnosti in šibke odnosne kapacitete.[5] Če ste shizoidno strukturirani, vam lahko težave povzročajo povezovanje z drugimi, medosebna intimnost, seksualnost, fizični stik z ljudmi, čustvovanje, navezanost ipd. Lahko pa vam introvertnost in odmaknjenost ne povzročata posebnih težav ali stisk, le živite na svojstven način. Ne udeležujete se običajnih družbenih aktivnosti ter veselja, hrepenenj, želja, strahov ne delite z drugimi. Neodvisnost in samostojnost vam omogočata, da življenje podredite svojim ustvarjalnim procesom. Ljubezen, skrb, strast, čas, pozornost, energijo, osredotočenost, ki jih ljudje običajno namenijo svojim bližnjim, posvetite drugim projektom.

Za obsesivno-kompulzivno osebnostno motnjo je značilna prisila k delovanju. To pomeni močno usmerjenost v naloge in cilje. Če imate značilnosti obsesivno-kompulzivne motnje, nimate dostopa stanja počitka. Obsesivno-kompulzivna osebnost premore veliko volje ali motivacije za kontinuirano delo, zato je struktura značilna za najbolj plodne podjetnike. Prisila delovanja lahko zagotavlja impresivno produktivnost. Strategijo, da ste nenehno zasedeni in usmerjeni v delo, sicer lahko zlorabljate, da se izognete stiku z bolečimi in težkimi občutki iz preteklosti ali sedanjosti. Strategija je običajno zelo učinkovita. Včasih se te strategije poslužujejo tudi druge osebnosti. Če ne želite čutiti ali razmišljati o čem, kar boli, ste stalno zaposleni. Pozitivna, produktivna in konstruktivna strategija ima torej tudi negativno plat, ki lahko vodi v odvisnost.[6]

Narcistično osebnost in odvisnostno osebnost lahko povežemo z nadpovprečnimi zmožnostmi prizadevanja za lastne interese in nadpovprečnimi zmožnostmi odpovedovanja. V prvem primeru gre za izrazito postavljanje sebe pred druge in v drugem za izrazito postavljanje druge pred sebe. V običajnih življenjskih okoliščinah nobena skrajnost ni dobra, saj bodisi vi jemljete drugim, bodisi dovolite, da drugi jemljejo vam. V obeh primerih je kdo oškodovan. Lahko pa zmožnosti omogočita preživetje v ostrih razmerah, kjer so materialni in psihični viri preživetja izjemno skopi in običajni ljudje v njih ne bi preživeli.

  • Narcistična struktura se na ogrožajoče razmere odzove z napadom. Če ste narcistično strukturirani, lahko dobro poskrbite za svoje interese in ste radi v ospredju. Narcistične osebnosti blestijo na področjih, kjer so potrebne veščine nastopanja in predstavljanja. Občudovanje krepi pozicijo moči in dostop do virov. Narcistična struktura vam lahko zelo pomaga, da uspete v zabavni industriji in politiki. Narcistične osebnosti so neredko tudi oportunistični podjetniki, ki najdejo najhitrejše načine, kako uspeti.
  • Odvisnostna struktura se na ogrožajoče razmere odziva na način sprejemanja. Pogosta strategija sprejemanja sta nega in skrb za druge, razdajanje časa, energije, prostora in čustev. Razvoj strategije odpovedovanja okrepi zgodnja konstelacija, v kateri otrok prevzema vlogo starša. Skrb je lahko usmerjena v ljudi, živali, naravo. Odvisnostna osebnost lahko s predajanjem in odrekanjem ogromno prispeva. Pogosto se zgodi, da je gonilna sila, vendar ne zahteva pravic do prepoznavnosti ali izpostavljenosti. Odvisnost pri odvisnosti motnji pa je zapletena. Bolj kot je druga oseba odvisna od vas, bolj ste vi odvisni od njene odvisnosti.

Borderline (mejna) osebnostna motnja označuje čustveno intenzivne osebnosti. Zaradi čustvene intenzivnosti ste lahko nestabilni in nepredvidljivi, vendar tudi visoko intuitivni in dojemljivi.[7][8] Splošna funkcija čustev je samodejno in hitro informiranje o tem, kaj je za vas dobro ali slabo ter na kak način.[9][10] Če imate značilnosti borderline osebnosti, lahko pri sebi opazite nadpovprečno razvite zmožnosti zaznavanja čustvenih indicev in čustvenih stanj pri drugih.[11][12][13] Bolj ali manj jasno lahko pri drugih prepoznavate tudi zavedne in nezavedne misli in občutke, celo fizična občutja.[14][15] Borderline motnja je lahko zaradi tega povezana z izkušnjo, da se vas ljudje izogibajo. Vaše zaznavanje njihovih notranjih procesov jim ni prijetno.[16] Zaradi takšnega podpražnega stika lahko imate tudi dobro sposobnost vplivanja na druge in vzpostavljanja intenzivnih odnosov.[17] Nadpovprečna intuitivnost in dojemljivost lahko prinašata dobro in slabo, ugodje in neugodje, koristno in škodljivo. Izid je pogosto odvisen od številnih razvojnih in kasnejših dejavnikov in okoliščin.[18]

Kaj storiti z vsemi temi izjemnimi osebnostmi? Se vam zdi, da jih moramo zdraviti?

***

[1] Paul, F. (2019). Gifts of wounds and personality disorders traits. Oregon: TedxBend
[2] Paul, 2019.
[3] Paul, 2019.
[4] Dutton, K. (2012). The wisdom of psychopaths: what saints, spies, and serial killers can teach us about success. New York: Scientific American.
[5] Newport, C. (2016). Deep work: rules for focused success in a distracted world. New York: Piatkus.
[6] Paul, 2019.
[7] Selby, E. A. in Joiner Jr, T. E. (2009). Cascades of emotion: the emergence of borderline personality disorder from emotional and behavioral dysregulation. Review of general psychology, 13(3), 219–229.
[8] Leible, T. L. in Snell Jr, W. E. (2004). Borderline personality disorder and multiple aspects of emotional intelligence. Personality and individual differences, 37(2), 393–404.
[9] Davis, K. L. in Panksepp, J. (2018). The emotional foundations of personality: a neurobiological and evolutionary approach. New York: WW Norton & Company.
[10] Panksepp, J. (2004). Affective neuroscience: The foundations of human and animal emotions. Oxford: Oxford university press.
[11] Daros, A. R., Uliaszek, A. A. in Ruocco, A. C. (2014). Perceptual biases in facial emotion recognition in borderline personality disorder. Personality disorders: theory, research, and treatment, 5(1), 79–89.
[12] McLaren, 2013.
[13] Gleichgerrcht and Decety, 2012.
[14] Birg, J. A. (2020). Borderline personality disorder traits and empathy: the moderating role of emotion regulation. New Yokr: American University.
[15] Gleichgerrcht, E. in Decety, J. (2013). Empathy in clinical practice: how individual dispositions, gender, and experience moderate empathic concern, burnout, and emotional distress in physicians. PloS one, 8(4), e61526.
[16] Hughes, C. D. (2017). Biases in affective forecasting and recall as a function of borderline personality disorder symptoms. Brunswick: Rutgers University.
[17] Park, L. C., Imboden, J. B., Park, T. J., Hulse, S. H., & Unger, H. T. (1992). Giftedness and psychological abuse in borderline personality disorder: their relevance to genesis and treatment. Journal of personality disorders, 6(3), 226–240.
[18] Paul, 2019.

Borderline motnja

Borderlina motnja, mejna motnja ali čustveno nestabilna motnja imenujemo sindrom trajnih vzorcev čustvene nestabilnosti in impulzivnosti, čustvenega preplavljanja, difuzne identitete, nestabilnih odnosov in impulzivnega vedenja.[1],[2] Ime “borderline” je sindrom dobil zaradi predpostavke, da gre za osebnostno strukturo, ki je na meji med t. i. “nevrotično” in psihotično organizacijo. Prvi pomembni zapisi o borderline motnji iz leta 1938 so nastai ob opazovanju skupine pacientov, ki naj bi imeli izkušnjo z blago obliko shizofrenije, tj. na meji med nevrozo in psihozo.[3] Značilnost psihotične organizacije je izgubljanje stika z realnostjo zaradi neustreznega čustvovanja, kar se (v manj intenzivni obliki kot pri psihozi) pojavlja tudi pri borderline motnji. Če imate lastno izkušnjo z borderline motnjo lahko zaradi intenzivnega čustvovanja težko ustrezno presojate ter težje obvladujete svoje vedenje. Nekatere klasifikacije borderline motnjo zaradi obsežne in dramatične simptomatike globjega izvora uvrščajo med osebnostne motnje, vendar gre etiološko pravzaprav za čustveno (stresno, travmatsko) motnjo. Je pa simptomatika lahko tako intenzivna, da “prekrije” človekovo osebnost.[4] Osebnostne motnje so posledica preveč intenzivnih in rigidnih osebnostnih karakteristik, ki so predvsem genetsko določene. Čeprav je tudi pri borderline motnji genetska ranljivost dejavnik tveganja, pa ne poznamo “borderline” tipa osebnosti, ki bi se lahko intenziviral v motnjo. Borderline motnja se lahko pojavi pri več tipih osebnosti, posebej pa pri depresivnih, na nastanek pa kritično vplivajo slabe zgodnje izkušnje, večinoma travmatični odnosi [5],[6],[7],[8]

ZNAČILNOSTI BORDERLINE MOTNJE

Najbolj izrazit simptom borderline motnje je intenzivno čustvovanje, ki v jedru izhaja iz arhaične separacijske panike. Stalni panični strah pred zapuščanjem in izgubo destabilizira vse vaše odnose, vključno z odnosom do samega sebe ter odnosom do sveta kot celote. Težave pri vzpostavljanju in vzdrževanju dolgotrajnih in zadovoljujočih tesnih odnosov in stabilnega, zadovoljivega življenja vas zapirajo v začaran krog vedno novih slabih izkušenj in travmatizacije. Ključna čustva so strah, bes, sram in notranja praznina. Kronično spremenljivo intenzivno čustvovanje vam povzroča težave s prenašanjem, obvladovanjem in regulacijo občutkov, huda čustvena nihanja, katastrofiziranje, stalne izbruhe, impulzivno in tvegano vedenje. Močna čustva zlahka uidejo izpod nadzora ali pa dosegajo skrajne intenzitete v obliki disociaciji in transu podobnih stanj odmaknjenosti. Značilno za borderline motnjo je hitro preklapljanje iz enega afekta v drugega, od ene percepcije sebe do druge, ene percepcije drugega do druge. V samem trenutku dogajanja inkonsistenco med čustvi, predstavami in stanji sami težko identificirate.

Intenzivno nestabilno čustvovanje usodno vpliva na vaše odnose. Zaradi stalnega strahu pred zapuščanjem neustrezno interpretirate vedenja, namere, potrebe in čustva drugih ter z reakcijami na svoje predpostavke odnosu kritično škodujete. V odnosih nihate od idealizacije do razvrednotenja, npr. od intenzivnega občudovanja do sovraštva in prezira, zato to vaši odnosi večinoma intenzivni, vendar kratkotrajni. Sami težite k zlivanju z drugim ter imate potrebo po hitrem in globokem zbliževanju, običajne meje v odnosih pa doživljate kot zavrnitve. Od drugega pričakujete, da vas bo razumel veliko bolje, kot to ljudje zmoremo, zato druge doživljate kot brezbrižne in egoistične. Ljudi in dogodke vidike binarno, kot izključno dobre ali izključno slabe. Posledice fragmentiranih in krhkih odnosov so pogosto menjavanje delovnega okolja, prijateljev in življenjskega sloga, spremenljivost pa pogojujejo tudi vaše težave z zaznavanjem kontinuitete lastnega doživljanja, doživljanjem kontinuitete sebe in drugih, negotova identiteta in nestabilna samopodoba.[9]

Vaše čustveno in kognitivno doživljanje se prenaša na vedenjsko raven, ki ga zaznamujeta predvsem impulzivnost in nepremišljenost ravnanja. Zapadate lahko v različna tvegana vedenja, s katerimi poskušate blažiti visoke ravno tesnobe, od prekomernega zapravljanja, prenajedanja, promiskuitetnega vedenja, samopoškodovanja, tvegane vožnje, zlorabe psihoaktivnih substanc do samomorilnega vedenja. Z impulzivnimi odzivi lahko neredko slabo vplivate na svoje odnose z drugimi, ko se na primer bodisi morete zadržati bodisi v danem trenutku napačno presodite, da vas kdo napada, ogroža, zapušča, vam dela krivico, vam želi škoditi ipd. Vaši odzivi so intenzivni, tako da kričite, jokate, mečete ali uničujete predmete, fizično in verbalno napadate, zapuščate, poškodujete sebe ipd. Ob impulzivnem vedenjskem odzivu lahko začutite začasno olajšanje, lahko pa se zgolj še bolj vznemirite, vendar nad svojim ravnanjem nimate nadzora. Lahko se vam zdi, da zanj niti niste odgovorni in da so za vaše ravnanje odgovorni ljudje okoli vas ter da so vaše vedenje namerno izzivali.[10]

DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA RAZVOJ BORDERLINE MOTNJE

Na razvoj borderline motnje vpliva genetska ranljivost in razvojni dejavniki.[11],[12] Borderline motnjo lahko razumemo predvsem kot posledico kumulativne travmatizacije. Razvojni dejavniki zajemajo specifike vašega zgodnjega okolja in odnosov, pa tudi družbene in kulturne faktorje. Dedna ranljivost pomeni šibkejše nevronske in endokrine kapacitete za prenašanje travmatskih izkušenj, stresa in intenzivnega čustvovanja ter hiperaktivne sisteme čustvovanja. Ključni faktorji so razvojni in se nanašajo predvsem na relacijsko travmatizacijo v disfunkcionalnih družinskih odnosih z motnjami navezanosti.[13],[14] Borderline motnjo razvijete, če vam primarni odnos ni nudil čustvene pomiritve in čustvenega zatočišča. Čustvene regulacije ste se namreč učili na ta način, da vas je pomembni odrasli pomiril, ko ste doživeli neprijetni občutek. Če te izkušnje niste prejeli, se niste mogli naučiti učinkovitega samopomirjanja. Še verjetneje borderline motnjo razvijete, če ste bili namesto pomiritve deležni še dodatnega vznemirjanja, ker je vaša čustvena stiska pri pomembnemu odraslem vzbudila tesnobo, žalost ali jezo ter posledično sprožila njegovo umikanje, odrivanje, napadanje, zasmehovanje ali vcepljanje občutka krivde. Takšna dinamika se nanaša predvsem na tako zgodnje izkušnje, da se jih ne morete spomniti, to je pred tretjim letom starosti.

Ja pa običajno, da lahko tudi iz izkušenj kasnejšega obdobja sklepate na dinamiko odnosov v vaši najzgodnejši dobi. Če so pomembni odrasli iz vašega otroštva nestabilni, čustveno hladni, odvisni, imajo čustvene težave ipd., lahko sklepate na zgodnjo razvojno travmatizacijo. Podobne negativne učinke kot odnosne travme lahko imajo tudi hude bolezni do tretjega leta starosti, ker pogosto pomenijo prezgodnjo separacijo od pomembnega odraslega in predvsem kritične motnje v odnosu z njim. Na razvoj borderline motnje lahko vplivajo tudi kasnejše travmatske izkušnje, kot so seksualne in telesne zlorabe.[15] Zaradi takšnih razvojnih ovir ne morete razviti nevronskih in hormonskih sistemov za funkcionalno uporabo čustvenih mehanizmov. Slabe zgodnje izkušnje poleg tega spodbujajo razvoj prekomerno občutljivih sistemov čustvene zaščite, zaradi katerih se vaš organizem ob različnih dražljajih premočno vznemirja oz. jih interpretirate kot prekomerno ogrožajoče. Tako ste bili namreč naučeni v primarnih odnosih, ki so bili nepredvidljivi in čustveno ogrožajoči.[16],[17]

SAMOPOMOČ IN PSIHOTERAPIJA

Čeprav sodi borderline med težje motnje, ki povzročajo najhujše duševne stiske in najbolj negativno vplivajo na vašo kakovost življenja, lahko v psihoterapiji in z različnimi metodami samopomoči spodbudite veliko trajne rehabilitacije. Pomembna etiološka komponenta borderline motnje je, da še niste razvili robustnih mehanizmov čustvene regulacije. Čeprav je čustveno učenje v kasnejših obdobjih počasnejše, ker vam ni treba zgolj razviti elevacijskih in regulacijskih mehanizmov, ampak razviti nove, ki bodo postopoma zamenjali stare, je vaš nevroendokrini sistem dovolj plastičen, da to zmorete. Razvijanja kapacitet zdravega čustvenega delovanja se lahko lotite na različne načine, od učenja najenostavnejših sprostitvenih tehnik do zahtevnejših pristopov čuječnosti in meditacije. Pri tem vam bo lažje, če sprejmete zakonitost čustvene rehabilitacije, da se boste morali verjetno najprej naučiti prenašanja hudih čustvenih stisk, šele nato bo hiperaktivacija vaših čustvenih sistemov začela upadati. Pri krepitvi čustvene čvrstosti vam lahko veliko pomaga športna dejavnost, pri kateri razvijate kapacitete samodiscipline, samopreseganja in prenašanja smiselnega neugodja.

Prva izbira zdravljenja borderline motnje je psihoterapija  vrsti za ljudi z mejno osebnostno motnjo. Psihoterapijo borderline motnje običajno začenjamo v individualni obravnavi, kasneje pa je smiselno, da se vključite tudi v skupinsko. Individualna obravnava omogoča večjo predvidljivost in prilagodljivost vašega psihoterapevtskega programa, skupinska psihoterapija pa vam olajša prenos doseženih razvojnih korakov iz diadnega odnosa individualne psihoterapije v kompleksnejše odnosne konstelacije. Individualna psihoterapija vam zagotavlja korektivno odnosno izkušnjo, ki deluje na implicitni ravni, ter od psihoterapevtskega pristopa odvisne eksplicitne tehnike, s katerimi vodeno vzpostavljate nove vzorce čustvovanja, razmišljanja in vedenja. Učinkovitost v zdravljenju borderline motnje kažejo različni psihoterapevtski pristopi, od katerih sta najpogosteje v rabi dialektična vedenjska psihoterapija in kognitivna vedenjska psihoterapije, ki ste osredotočata zlasti na blaženje in obvladovanje simptomov.[18] Dialektične, kognitivne in vedenjske tehnike za obvladovanje simptomatike uporabljamo tudi v psihoanalitični psihoterapiji, po vzpostavitvi osnovne stabilnosti pa se preusmerimo na globlje prestrukturiranje sistemov vašega delovanja.[19],[20], [21],[22],[23]

***

[1] Paris, J. (2019). Treatment of borderline personality disorder: A guide to evidence-based practice. New York: Guilford Publications.
[2] Lieb, K., Zanarini, M. C., Schmahl, C., Linehan, M. M. in Bohus, M. (2004). Borderline personality disorder. The lancet, 364(9432), 453–461.
[3] Stern, A. (1938). Psychoanalytic investigation of and therapy in the borderline group of neuroses. Psychoanalytic quarterly, 7(4): 467–489.
[4] Sauer‐Zavala, S. in Barlow, D. H. (2014). The case for borderline personality disorder as an emotional disorder: implications for treatment. Clinical psychology: science and practice, 21(2), 118–138.
[5] Lonie, I. (1993). Borderline disorder and post-traumatic stress disorder: an equivalence? Australian & new zealand journal of psychiatry, 27(2), 233–245.
[6] Bandelow, B., Krause, J., Wedekind, D., Broocks, A., Hajak, G. in Rüther, E. (2005). Early traumatic life events, parental attitudes, family history, and birth risk factors in patients with borderline personality disorder and healthy controls. Psychiatry research, 134(2), 169–179.
[7] Van der Kolk, B. A., Hostetler, A., Herron, N. in Fisler, R. E. (1994). Trauma and the development of borderline personality disorder. Psychiatric clinics of North America, 17(4), 715–730.
[8] Ball, J. S. in Links, P. S. (2009). Borderline personality disorder and childhood trauma: evidence for a causal relationship. Current psychiatry reports, 11(1), 63–68.
[9] Lingiardi, V. in McWilliams, N. (2017). Psychodynamic diagnostic manual: PDM-2. New York: Guilford Publications.
[10] Paris, J. (2018). Clinical features of borderline personality disorder. V Livesley, W. J. in Larstone, R. (ur)., Handbook of Personality Disorders: Theory, Research, and Treatment (419–429). New York: Guilford Publications.
[11] Marziali, E. (1992). The etiology of borderline personality disorder: developmental factors. V Clarkin, J. F., Marziali, E. in Munroe-Blum, H. (ur.), Borderline personality disorder: clinical and empirical perspectives (27–44). New York: Guilford Press.
[12] Lingiardi in McWilliams, 2017.
[13] Zanarini, M. C., Temes, C. M., Magni, L. R., Aguirre, B. A., Hein, K. E. in Goodman, M. (2019). Risk factors for borderline personality disorder in adolescents. Journal of personality disorders, 1(8), 123–141.
[14] Belsky, D. W., Caspi, A., Arseneault, L., Bleidorn, W., Fonagy, P., Goodman, M., … in Moffitt, T. E. (2012). Etiological features of borderline personality related characteristics in a birth cohort of 12-year-old children. Development and psychopathology, 24(1), 251–265.
[15] Zanarini, M. C. (1997). Role of sexual abuse in the etiology of borderline personality disorder. American Psychiatric Pub.
[16] Bradley, R., Jenei, J. in Westen, D. (2005). Etiology of borderline personality disorder: Disentangling the contributions of intercorrelated antecedents. The journal of nervous and mental disease, 193(1), 24–31.
[17] Ryan, R. M. (2005). The developmental line of autonomy in the etiology, dynamics, and treatment of borderline personality disorders. Development and psychopathology, 17(4), 987–1006.
[18] National Institute of Mental Health Information Resource Center (2017). Borderline Personality Disorder. Dostopno na https://www.nimh.nih.gov/health/topics/borderline-personality-disorder/index.shtml (15. 3. 2020).
[19] Leichsenring, F., Masuhr, O., Jaeger, U., Dally, A. in Streeck, U. (2010). The effectiveness of psychoanalytic-interactional psychotherapy in borderline personality disorder. Bulletin of the menninger clinic, 74(3), 206–218.
[20] Grotstein, J. S., Solomon, M. F. in Lang, J. A. (2014). The Borderline patient: emerging concepts in diagnosis, psychodynamics, and treatment. London: Routledge.
[21] Carsky, M. (2013). Supportive psychoanalytic therapy for personality disorders. Psychotherapy, 50(3), 443–461.
[22] Masterson, J. F. (2013). Psychotherapy of the borderline adult: A developmental approach. New York: Routledge.
[23] Clarkin, J. F. in Kernberg, O. F. (2015). Transference-focused psychotherapy for borderline personality disorder: A clinical guide. New York: American Psychiatric Pub.

Psihoterapija M. Čeh