Psihoterapevt opravlja psihoterapijo. To pomeni, da vam pomaga predvsem s sistematično strukturiranim delovnim odnosom in nadzorovanim usmerjenim pogovorom. Uporablja lahko tudi alternativne tehnike in vaje, kot so risanje, igre vlog, upodabljanje, ples ipd. Psihoterapevt poklic pridobi s klinično specializacijo, njegova osnovna izobrazba pa ni nujno psihoterapevtska. Za opravljanje psihoterapevtskega dela se lahko poleg psihoterapevtov specializirajo tudi drugi poklicni profili, na primer psihiatri in psihologi, socialni delavci, pedagoški delavci, filozofi, sociologi ipd. Psihoterapevtska specializacija običajno traja vsaj štiri leta, psihoterapevt pa jo lahko v Sloveniji opravlja na več akreditiranih inštitutih.
Psihoterapevt opravlja psihoterapijo.
Psihiater je zdravnik in vam pomaga zlasti tako, da vam predpiše potrebna zdravila. S psihiatrom se lahko o svojih težavah tudi pogovorite in prejmete nasvet, vendar za takšno obravnavo zaradi sistemskih omejitev pogosto nima veliko časa. Psihiater najprej zaključi splošni 6-letni splošni študij medicine, nato pa še 5-letni študij specializacije. Psihiater svoje storitve opravlja na napotnico.
Psihiater vam predpiše zdravila.
Psiholog se od psihoterapevta in psihiatra razlikuje predvsem v tem, da lahko opravlja številne različne poklice. Medtem ko sta delo psihoterapevta in psihiatra omejena na področje duševnega zdravja, se lahko psihologi odločajo tudi za delo v šolstvu, športu, organizacijah, marketingu, forenziki ipd. Psihologi lahko opravljajo specializacijo klinične psihologije, tekom katere se usposobijo za delo na področju zdravstvenega varstva. Klinični psiholog potem obravnava problematiko psihičnih težav in psihičnih motenj v okviru javnih in zasebnih zdravstvenih institucijah. Klinični psiholog lahko svoje storitve opravlja na napotnico.
Klinični psiholog obravnava psihične motnje in težave v okviru zdravstvenega varstva.
Vedenjsko-kognitivne psihoterapije (VKT) so se tekom razvoja psihoterapije pojavile kot drugi val psihoterapevtskih smeri in temeljijo na kombinaciji osnovnih principov vedenjske in kognitivne psihologije. Vedenjsko-kognitivne psihoterapije zajemajo kognitivno in vedenjsko komponento. Kognitivna komponenta se nanaša na prilagajanje nekoristnih ali škodljivih kognitivnih distorzij, to so misli, prepričanja, stališča. Vedenjska komponenta se osredotoča na spremembo vedenja. Sprememba … Continue reading “Vedenjska in kognitivna psihoterapija”
Vedenjsko-kognitivne psihoterapije (VKT) so se tekom razvoja psihoterapije pojavile kot drugi val psihoterapevtskih smeri in temeljijo na kombinaciji osnovnih principov vedenjske in kognitivne psihologije. Vedenjsko-kognitivne psihoterapije zajemajo kognitivno in vedenjsko komponento. Kognitivna komponenta se nanaša na prilagajanje nekoristnih ali škodljivih kognitivnih distorzij, to so misli, prepričanja, stališča. Vedenjska komponenta se osredotoča na spremembo vedenja. Sprememba vedenja lahko pomeni razvoj učinkovitejših strategij soočanja in reševanja težav ali pa izboljšanje regulacije čustev. Temeljne specifike vedenjsko-kognitivnih psihoterapij v odnosu do psihodinamične (globinske) psihoterapije so njena strukturiranost, osredotočenost na ožje opredeljen problem, neposredno delo s simptomi ter delo zgoraj-navzdol.
Strukturiranost vedenjsko-kognitivnih psihoterapij pomeni, da obravnava pogosteje sledi protokolu. Potek obravnave je vnaprej bolje opredeljen, in sicer tako z vidika strukture celotne obravnave kot z vidika strukture posameznih srečanj. Osredotočenost na ožje opredeljen problem označuje omejenost obravnave na določeno vsebino brez umeščanja te v vaš širši življenjski kontekst. Neposredno delo s simptomi izključuje ukvarjanje z izvori, dejavniki in vzroki simptomov. V vedenjsko-kognitivni psihoterapiji delate neposredno na uvajanju novih vzorcev. Delo zgoraj-navzdol temelji na predpostavki, da z delom na terciarnih psihičnih procesih učinkujete na sekundarne psihične procese. Terciarni psihični procesi so racionalni, npr. zavedanje, volja, razmišljanje, sekundarni procesi pa zgodaj naučeni vzorci čustvovanja.
Vedenjsko-kognitivne psihoterapije se ne ukvarjajo z izvori in dejavniki stisk in težav, ampak so usmerjene problemsko in akcijsko. Kot takšne so posebej primerne za premagovanje hujših in začasnih kriz ter ozko opredeljenih težav. Struktura in vodenje kognitivno-vedenjskih psihoterapij vam lahko dobro pomaga pri stabilizaciji, ki je nujno potrebna za začetek globinskega dela. Učinki se lahko pokažejo hitreje, vendar kasneje tudi hitreje popustijo. Vedenjsko-kognitivni psihoterapevt vam pomaga pri iskanju, oblikovanju, preizkušanju, uvajanju strategij za soočanje in reševanje vedenjskih, kognitivnih in čustvenih simptomov.
Vedenjsko-kognitivne psihoterapije temeljijo na teoretični predpostavki, da sta ključna vzroka duševnih težav neustrezno vedenje in razmišljanje. Oba vzroka sta v obravnavi konceptualizirana kot posledica učenja. V kognitivno-vedenjskih psihoterapijah tako simptome in s temi povezano duševno stisko razrešujete z učenjem novih vzorcev. Ti novi vzorci zajemajo vzorce razmišljanja in vzorce vedenja.[1],[2],[3]
Diagram prikazuje temeljno teoretično izhodišče vedenjsko-kognitivne psihoterapije. Čustva, misli in vedenja vršijo medsebojne vplive. Trikotnik na sredini predstavlja načelo vedenjsko-kognitivne teorije, da lahko vsa človekova temeljna prepričanja povzamemo v tri kategorije: jaz, drugi, prihodnost.[4]Vedenjska psihoterapija[4]
Vedenjska psihoterapija je pristop klinične psihologije, katerega razlage duševnih motenj in razvoj strategij za psihoterapevtsko spremembo temeljijo na študiju načel in zakonitosti učenja. Glavni procesi, na osnovi katerih temeljijo tehnike vedenjske psihoterapije, so klasično pogojevanje, operantno ali instrumentalno pogojevanje, modelno učenje z opazovanjem in posnemanjem:
– Klasično pogojevanje temelji na delu Pavlova in drugih ruskih fiziologov, ki so v eksperimentalnih študijah s psi opazovali, kako prvotno nevtralni dražljaj ob povezovanju z dražljajem, ki povzroča avtomatske fiziološke odzive, sčasoma sam izzove isti fiziološki odgovor. Princip klasičnega povezovanja v vedenjskih psihoterapiji prenašamo na kompleksne pojave, kot so čustvena stanja kot odzivi na specifične okoljske pogoje.
– Operantno ali instrumentalno pogojevanje se nanaša na učenje vedenj glede na posledice teh vedenj v okolju. Če določeno vedenje v okolici povzroči zaželeno spremembo, se to vedenje krepi ter se bolj verjetno pojavlja. Negativne posledice ali odsotnost posledic nasprotno povzročijo upad s tem povezanega vedenja. Tudi princip operantnega ali instrumentalnega pogojevanja v vedenjski psihoterapiji z različnimi vajami prenašamo na kompleksnejše duševne pojave.
– Modelno učenje z opazovanjem in posnemanjem zajema usvojitev vedenj, ki jih je mogoče opazovati v okolici. V tem primeru se vedenje okrepi, če se v okolici pogosto pojavlja. V psihoterapiji funkcijo modela prevzema psihoterapevt, prav tako pa je mogoče modele za učenje poiskati tudi v pacientovi okolici ter psihoterapevtsko spremembo izpeljati z načrtnim opazovanjem in posnemanjem.
Vedenjska psihoterapija duševne motnje in simptome razume kot posledico odklonskih izkušenj učenja v pacientovi preteklosti oz. kot priučene odzive s procesom pogojevanja. Psihoterapija vedenjskega pristopa izhaja iz vedenjski oceni, pri kateri je funkcionalna analiza specifičnih epizod duševnih težav osrednjega pomena za identifikacijo predhodnih pogojev in posledic problemskega vedenja. Na podlagi ugotovitev funkcionalne analize je mogoče postaviti hipotezo o glavnih vplivih, ki ohranjajo odklonsko vedenje, ter oblikovati ustrezne terapevtske postopke, s katerimi posežemo v pogojene odzive ter jih postopoma preoblikujemo. V nasprotju s poenostavljeno vizijo vedenjske terapije pa je treba probleme opredeliti in psihoterapevtske strategije oblikovati v naravnem kompleksnem družbenem kontekstu. Razvoj vedenja se namreč kaže v omejenih in neprilagodljivih oblikah pod vplivom neskončne množice dejavnikov. Kriterij za indikacijo vedenjske psihoterapije je klasifikacija vedenj in dejanj, ki so natančno opredeljena za generične namene, in sicer ne v smislu nejasnosti, temveč splošnosti. Kontekst, v katerem poteka interakcija, pa je treba razumeti v širšem pomenu, saj oblikovanje vedenja ni odvisno le od zunanjih, ampak tudi od notranjih dražljajev, kot so misli, predstave, čustva, telesni občutki ipd. Vedenjska psihoterapija se lahko z razpoložljivimi tehnikami osredotoči tudi na kompleksnejše duševne pojave, vendar je te v namen psihoterapevtskega dela treba razčleniti na osnovne enote ter njihove koncepte do določene mere poenostaviti.
Psihoterapevtske tehnike vedenjske psihoterapije temeljijo na psihologiji učenja ter zajemajo tehnike izpostavljanja, tehnike sproščanja, averzijske tehnike, programe pogojevanja, modeliranje in vedenjski eksperiment. Strategije tehnik izpostavljanja zajemajo vključevanje pacienta v ponavljajoč in podaljšan kontakt z okoliščinami, ki pri njem prožijo anksiozna čustvena stanja in ki se jih pacient zaradi tega izogiba. Soočanje je pri tem strateško zasnovano, tako da je impulz sprva blag, na primer zgolj v obliki predstavljanja situacije, ki se nato stopnjuje v vse večjo realizacijo in bližino. Izpostavljanje okoliščini, ki povzroča anksioznost, lahko pri tem kombiniramo s tehnikami sproščanja, ki bodisi v kombinaciji s tehnikami izpostavljanja bodisi samostojno zajemajo različne pristope. Ena od najbolj pogostih metod sproščanja v vedenjskih psihoterapiji je progresivno mišično sproščanje, ki vključuje učenje napenjanja in sproščanja posameznih mišičnih skupin. Averzivne tehnike vključujejo povezovanje čustev, misli, vedenj in odzivov z neprijetnim dražljajem, kar povzroči opuščanje vedenja. Programi pogojevanja delujejo obratno in določena vedenja krepijo z uporabo prijetnih dražljajev, in sicer v različnih oblikah, od pozitivnih mislih in predstav do fizičnih nagrad. Modeliranje zajema predstavljanje vedenja, ki je namenjeno učenju z imitacijo ter je primerno zlasti za usvajanje nekaterih, na primer socialnih veščin. Vedenjski eksperiment predstavlja izvajanje vedenja v psihoterapevtskem okolju, s stimulacijo ali v življenjski situaciji, ter opazovanje posledic.
Kognitivno psihoterapijo lahko opišemo kot uporabo različnih tehnik za spreminjanje nefunkcionalnih prepričanj in odklonskega procesiranja informacij, ki so značilnost različnih duševnih stisk, težav ali motenj. Znotraj delovnega okvirja kognitivne psihoterapije so ključnega pomena določene razvojne učne izkušnje, ki oblikujejo kognitivne sheme in prepričanja in tako človeka izpostavijo večji ranljivosti v določenih življenjskih okoliščinah. Aktivacija nefunkcionalnih kognitivnih shem in prepričanj v teh okoliščinah vodi v pristranskost pri procesiranju informacij in se izraža kot arbitrarno sklepanje, prekomerno posploševanje, selektivna abstrakcija, magnifikacija in minimizacija, personifikacija ter absolutistično dihotomno razmišljanje. Arbitrarno sklepanje pomeni doseganje določenih sklepov brez argumentov in dokazov ali celo v nasprotju s temi. Prekomerno posploševanje zajema oblikovanje splošnih sklepov na osnovi enega ali nekaj izoliranih primerov ali dejstev ter uporabo teh sklepov tako v podobnih kot v drugačnih okoliščinah. Selektivna abstrakcija pomeni osredotočiti se na en element ter ignorirati druge in lahko bolj relevantne karakteristike določene okoliščine. Magnifikacija in minimizacija zajema napake v evalvaciji pomembnosti in obsega določenega dogodka, personifikacija pa težnjo pripisovanja povezanosti zunanjih dogodkov z lastno osebo brez realne podlage za tako povezavo. Absolutistično dihotomno razmišljanje predstavlja črno-belo razmišljanje in zaznavanje dogodkov, ljudi in okoliščin kot ekstremnih.
Opisane kognitivne napake in pristranskosti vplivajo na interpretacijo in ocenjevanje vsakodnevnih interakcij, okoliščin in dogodkov ter s tem vzbujajo odklonske čustvene in vedenjske odzive. V teoretičnem okviru kognitivne psihoterapije so tako čustveni in vedenjski odzivi neposredne posledice teh interpretacij in ocen, nefunkcionalni odzivi pa se pojavijo samodejno in brez zavestne evalvacije. Človek je zaradi tega prepričan, da so njegove interpretacije in ocene, misli in čustva odsev realnosti, kar mu povzroča različne vrste stisk in težav. Dodatni pomemben vidik kognitivnega modela je upoštevanje interakcije med različnimi elementi in predstavami, ki vodijo v povratne zanke. Kognitivna psihoterapija je usmerjena v ocenjevanje in se osredotoča na predispozicijske dejavnike, sprožilne dejavnike in vzdrževalne dejavnike. Med predispozicijskimi dejavniki išče osebnostne lastnosti, deficite v določenih veščinah, disfunkcionalna prepričanja, slabo socialno mrežo ipd., med sprožilnimi dejavniki različne dogodke ter med vzdrževalnimi dejavniki samodejne negativne misli, izogibajoča vedenja ipd. Z ocenjevanjem dejavnikov je v kognitivni psihoterapiji klinično formuliran problem, tovrstno razumevanje težav pa nadalje usmerja specifične terapevtske postopke.
Glavne strategije kognitivne psihoterapije zajemajo kognitivno prestrukturiranje, učenje reševanja problemov ter vedenjske eksperimente. Kognitivno prestrukturiranje je sestavljeno iz natančne analize s problemom povezanih samodejnih misli, s katero je opredeljen subjektivni pomen teh istih misli in njihovega izvora. Cilj kognitivnega prestrukturiranja je vnovična ocena in oblikovanje bolj realistične ali prilagojene interpretacije ter postopno prenašanje nove naravnanosti v kontekst vsakodnevnega življenja. Učenje in reševanje problemov vključuje konfrontacijo s konfliktnimi in stresnimi situacijami ter zajema vel faz, ki se jih pacient uči tekom psihoterapevtskega procesa. Faze soočanja so sestavljene iz usmeritve na problem, specifične opredelitve problema, oblikovanja možnih rešitev, raziskovanja prednosti in slabosti oblikovanih rešitev, izbire najbolje rešitve, prenosa te rešitve v prakso in ocene rezultatov. Vedenjski eksperiment vključuje predvidevanje določenih negativnih vedenjskih odzivov ter načrtovanje posega v te vedenjske odzive med psihoterapevtskim srečanjem, nato pa prenos strategije v akcijo.
Temeljna razlika med kognitivnim in vedenjskim modelom psihoterapije je v različnih predpostavkah glede etiologije in vzrokov duševnih motenj. Vedenjska formulacija duševne simptome, težave ali stiske pojasnjuje kot posledice procesov učenja, na primer pomanjkanja nadzora nad okoljem ali pozitivno utrjenega vedenja. Negativne misli kot karakteristika depresije predstavljajo v vedenjskem modelu le eno od posledic procesov učenja in nimajo vzročne funkcije, medtem ko kognitivni model procese učenja pogojuje z oblikovanjem disfunkcionalnim shem ali prepričanj ter jim pripisuje etiološko funkcijo. Kljub razlikam v pojasnjevanju nastanka duševnih težav, kognitivna psihoterapija sistematično uporablja vedenjske tehnike, kot je na primer načrtovano nagrajevanje aktivnosti ali učenje določenih veščin. Kognitivno psihoterapijo zaradi tega poznamo predvsem kot kognitivno-vedenjsko psihoterapijo. Glavna karakteristika kognitivne psihoterapije je osredotočenost na spreminjanje problematičnih kognitivnih vzorcev, kot so avtomatske negativne misli, ter disfunkcionalnih prepričanj ali shem, ki pogojujejo te misli. Cilj kognitivne psihoterapije je oblikovanje učinkovitih strategij soočanja s čustvenimi obremenitvami, dolgoročno čustveno in psihosocialno prilagajanje ter posledično pozitivno učinkovanje na kakovost življenja. Čeprav je bil kognitivni model psihoterapije sprva v uporabi zlasti na čustvene motnje, kot so depresivna motnja, generalizirana anksiozna motnja in panična motnja, danes kognitivne klinične intervencije pokrivajo tudi psihoterapijo osebnostnim motenj, somatomorfnih motenj in pozitivnih psihotičnih simptomov v primeru slabega odzivanja na psihofarmakološko terapijo.
***
[1] Beck, J. S. (2011), Cognitive behavior therapy: basics and beyond. New York: The Guilford Press. [2] Field, T. A., Beeson, E. T., Jones, L. K. (2015). The New ABCs: a practitioner’s guide to neuroscience-informed cognitive-behavior therapy. Journal of mental health counseling, 37 (3), 206–220. [3] Jackson, C., Nissenson, K. in Cloitre, M. (2009). Cognitive-behavioral therapy. V: Courtois, C. A. in Ford, J. D. (ur.), Treating complex traumatic stress disorders (adults): scientific foundations and therapeutic models (243–264). New York: The Guilford Press. [4] Urstadt, U. (2018). Depicting basic tenets of CBT. Pridobljeno z https://en.wikipedia.org/wiki/Cognitive_behavioral_therapy (15. 10. 2018) [5] Working group of the clinical practice guideline on the management of major depression in childhood and adolescence (2009). Clinical practice guideline on major depression in childhood and adolescence. Quality plan for the national health system. Lizbona: Ministry of health and social policy. [6] Working group of the clinical practice guideline on the management of major depression in childhood and adolescence (2009).
Tyng, C. M., Amin, H. U., Saad, M. N., Malik, A. S. (2017). The influences of emotion on learning and memory. Frontiers in psychology, 8(1), 1454.
V psihoterapiji z različnimi metodami in tehnikami uresničujemo duševno zdravljenje in duševno rast. Opredelimo jo tudi kot zdravljenje čustvenih, kognitivnih, vedenjskih in osebnostnih motenj skozi interakcijo in komunikacijo med vami in vašim psihoterapevtom na osnovi teoretično zasnovanih metod.Pri odločanju za vstop v psihoterapijo ne izbirate le med različnimi psihoterapevti, ampak tudi med različnimi psihoterapevtskimi pristopi, … Continue reading “Vrste psihoterapije”
V psihoterapiji z različnimi metodami in tehnikami uresničujemo duševno zdravljenje in duševno rast. Opredelimo jo tudi kot zdravljenje čustvenih, kognitivnih, vedenjskih in osebnostnih motenj skozi interakcijo in komunikacijo med vami in vašim psihoterapevtom na osnovi teoretično zasnovanih metod.Pri odločanju za vstop v psihoterapijo ne izbirate le med različnimi psihoterapevti, ampak tudi med različnimi psihoterapevtskimi pristopi, ki se razlikujejo v temeljni filozofiji, načinu dela, trajanju, pogostosti. Primerjalne študije kažejo, da noben pristop ni generalno najboljši, vam pa lahko kateri izmed njih v nekem obdobju in za določen namen ustreza bolj od ostalih. Vse vrste psihoterapije temeljijo na vašem odnosu s psihoterapevtom, uporabljajo pa različne psihoterapevtske postopke in tehnike. Psihoterapija lahko poteka v različnih formatih, tj. individualna, skupinska, družinska psihoterapija, ter se razlikuje v dimenzijah, kot so pogostost srečanj in trajanje, stopnja strukturiranosti, eksplicitnost tehnik, določenost ciljev itn. Različne oblike psihoterapije izhajajo iz različnih razlag in teorij psihopatologije, različne psihoterapevtske prakse in njihove teoretične formulacije pa si lahko včasih tudi nasprotujejo. Kljub razpršenosti lahko različne psihoterapevtske prakse zajamemo v pet glavnih skupinah: vedenjski pristopi, kognitivni pristopi, psihodinamični pristopi, humanistični pristopi in sistemski pristopi. Obstajajo tudi psihoterapevtske smeri, ki jih bi težko vključili v katero do petih tradicionalnih skupin, vendar imajo velik pomen, kot je na primer interpersonalne psihoterapija. Vse smeri ne glede na teoretični model, na katerem temeljijo, začnejo s presojo in klinično formulacijo ali konceptualizacijo problema ali težav, ki jih predstavite psihoterapevti in ki predstavljajo osnovno vodilo psihoterapevtske strategije. Vsi psihoterapevtski pristopi si tudi delijo splošna načela, kot je potreba po vzpostavitvi sodelovalnega psihoterapevtskega odnosa, ki vodi k želenim ciljem in spremembam.[1]
[1] Working group of the clinical practice guideline on the management of major depression in childhood and adolescence (2009). Clinical practice guideline on major depression in childhood and adolescence. Quality plan for the national health syste. Lizbona: Ministry of health and social policy.
Izraz psihoterapija izhaja iz starogrških besed ψυχή [psyche] s pomenom dih, duh, duša in θεραπεία [therapeia] s pomenom zdravljenje, medicinska obravnava.[1] Sodobni oxfordski slovar psihoterapijo definira kot obravnavo duševnih težav s psihološkimi metodami[2] in podobno slovenski slovar knjižnega jezika kot medicinski termin za zdravljenje duševnih motenj in bolezni s psihološkimi sredstvi.[3] Psihoterapija tako niti izvorno … Continue reading “Zgodovina psihoterapije”
Izraz psihoterapija izhaja iz starogrških besed ψυχή [psyche] s pomenom dih, duh, duša in θεραπεία [therapeia] s pomenom zdravljenje, medicinska obravnava.[1] Sodobni oxfordski slovar psihoterapijo definira kot obravnavo duševnih težav s psihološkimi metodami[2] in podobno slovenski slovar knjižnega jezika kot medicinski termin za zdravljenje duševnih motenj in bolezni s psihološkimi sredstvi.[3] Psihoterapija tako niti izvorno niti danes ni ostro zamejena pojavnost in izhaja iz več kultur in tradicij obravnave človeških duševnih težav in stisk. Psihoterapevtske metode so se skozi zgodovino razvijale v različnih kulturah in družbah ter znotraj različnih kulturnih področij, kot so medicina in zdravilstvo, pa tudi religija in filozofija. Raznovrstne pristope duševne pomoči skozi zgodovino srečujemo veliko pred nastopom prve psihološke klinike in laboratorija za psihološko raziskovanje Univerze v Leipzigu, s katerima je Wilhelm Wundt leta 1879 kot samostojno znanstveno disciplino vzpostavil psihologijo.[4] Psihoterapija je kljub dolgi tradiciji in že Freudovim prizadevanjem za osamosvajanje svojo akademsko realizacijo v obliki samostojne znanstvene discipline dosegla šele leta 2005 z ustanovitvijo Univerze Sigmunda Freuda na Dunaju in odprtjem univerzitetne Fakultete za psihoterapevtsko znanost.[5] Do tega časa je psihoterapija skozi celotno zgodovino svojo teorijo in prakso razvijala pod okriljem drugih disciplin, zlasti psihiatrije in nevrologije v medicinski znanosti, psihologije, filozofije, sociologije, socialnih ved itn.[6]
Poleg široke uporabe različnih psihoterapevtskih tehnik in metod lahko tudi prve zametke namenske teoretične psihoterapije opažamo že relativno zgodaj, in sicer v 9. stoletju na Bližnjem vzhodu pri perzijskem zdravniku in filozofu Rhazesu. Rhazes je od svojih pacientov zajemal obsežne anamnestične podatke in za zdravljenje duševnih težav uporabljal osnovne psihoterapevtske in psihodinamične tehnike.[7] Istočasno so družba, religija in medicina na Zahodu resne duševne motnje obravnavale kot demonske odklone in jih zdravili s kaznovanjem, eksorcizmom in zapiranjem pacientov, dokler se niso v 18. stoletju začeli razvijati etični pristopi. S pomisleki glede obstoječih etioloških razlag so se začele razvijati nove etiološke teorije, med katerimi so bile v 10. stoletju najbolj popularne frenologija, fiziognomija in mesmerizem. Frenologijo je razvil anatomist Franz Joseph Gall na predpostavki korelacije med obliko lobanje oz. s to povezano obliko možganov in različnimi duševnimi funkcijami in odkloni. Mesmerizem ali živalski magnetizem je razvil nemški zdravnik Franzu Mesmerju v 18. stoletju na predpostavki obstoja nevidne naravne sile (lebensmagnetismus) vseh živih bitij, s katero je mogoče dosegati različne fizične učinke. Mesmer je podlagi svoje teorije duševne težave zdravil z magneti. Prav tako popularne tehnike duševnega zdravljenja je bil duhovni pristop Phineasa Quimbyja, ki je bil zelo podoben sodobnemu konceptu pozitivne vizualizacije.[8] Znanstvena skupnost je vse te metode sčasoma zavrnila in področje resnih duševnih bolezni sta začeli obravnavati razvijajoči se medicinski področji psihiatrije in nevrologije, psihološko ocenjevanje pa klinična psihologija.[9]
Psihoterapija v klinični obliki pogovorne terapije in prva znanstvena aplikacija te psihoterapevtske metode sta se začeli razvijati z obdobjem Sigmunda Freuda na prelomu 19. in 20. stoletja. Na Freudove psihoterapevtske in psihoanalitične koncepte je na začetku pomembno vplival njegov mentor Josef Breuer, ki se je s področja kasneje umaknil. Namesto tega je Freud pridobil številne druge kolege, med katerimi sta bila prva Alfred Adler in Carl Jung. Tudi nekateri drugi teoretiki so se z leti priključevali razvoju splošne usmeritve, ki jo danes poznamo pod imenom psihodinamična teorija, ki temelji predvsem na odkritju velikega nezavednega dela človekove duševnosti. V 20. letih 20. stoletja se je kot odgovor na psihodinamično psihoterapijo in teorijo začel razvijati behaviorizem ter postal dominantna paradigma do 50. let. Behavioristi so psihodinamične koncepte kritizirali zlasti zaradi težav z upoštevanjem znanstvenega načela objektivnost. Pri obravnavi človekove duševnosti so si to prizadevali reducirati na komponente, ki bi jih bilo mogoče nepristransko opazovati in meriti. Človekove notranje duševne procese so tako abstrahirali ter se osredotočili zlasti na vedenje, kot rezultat česar so nastale pomembne teorije klasičnega pogojevanja, instrumentalnega pogojevanja in socialnega učenja. Med pionirje behaviorističnega pristopa sodijo Joseph Wolpe, Hans Eysenck in Burrhus Frederic Skinner, ki so predvsem razvijali psihološke teorije, ne da bi jih aplicirali v psihoterapevtsko tehniko.[10]
V nadaljnjem razvoju psihoterapije je bil tudi behaviorizem deležen kritičnega odgovora, in sicer sta se v 50. letih oblikovala kognitivna in humanistična psihologija. Humanistično gibanje se je v veliki meri razvijalo iz dela eksistencialistov, kot so Rollo May, Viktor Frankl in danes manj znani Eugene Heimlerm, ter psihoterapevtskih modifikacij Carla Rogersa, ki je razvijal na človeka usmerjeno psihoterapijo. Humanistična in eksistencialna psihoterapija je znova poudarila pomen nezavednega, vendar se je osredotočala na spodbujanje pozitivnih sprememb na osnovi avtentičnega podpornega in empatičnega terapevtskega odnosa. Rollo May, Carl Rogers in Irvin Yalom v humanističnem gibanju priznavajo tudi pomemben vpliv Otto Ranka. Sočasno sta kognitivni psihoterapevtski pristop razvijala Albert Ellis, in sicer v obliki racionalno-čustvene vedenjske terapija (rational emotive behavior therapy, REBT), ter Aaron T. Beck v obliki kognitivne terapije. Oba sta kot kognitivna psihoterapevta razvijala in uporabljala tehnike za spreminjanje človekovega prepričanja ter se v nasprotju s psihodinamičnimi in humanističnimi psihoterapevti nista ukvarjala z nezavednimi vsebinami in uvidom. Kognitivni in vedenjski pristopi so se v 70. letih združili z nastankom vedenjsko-kognitivne psihoterapije (VKT), ki je usmerjena na lajšanje simptomov in spreminjanje temeljnih prepričanj, Vedenjsko-kognitivna psihoterapija je kot temeljito empirično raziskana psihoterapevtska modaliteta postala široko sprejeta kot primarno psihoterapevtsko zdravljenje številnih duševnih motenj.[11],[12]
Hkrati so se začele v 70. letih psihoterapevtske smeri pospešeno množiti in med njimi je naraščalo rivalstvo. Čeprav je ameriški psiholog in psihoterapevt Saul Rosenzweig že v 30. letih predpostavil, da so različni psihoterapevtski pristopi ne glede na njihove specifične tehnike zaradi tako imenovanih skupnih faktorjev podobno učinkoviti, so se v 70. letih ugibanja o učinkovitosti okrepila. Leta 1975 so nato Lester Luborsky, Barton Singer in Lise Luborsky izvedli eno prvih primerjalnih študij v psihoterapiji, katere rezultati so med različnimi psihoterapevtskimi pristopi potrdili le malo razlik v učinkovitosti.[13] Objava študije je sprožila številne ponovitve od 70. let do danes, med katerimi nekatere potrjujejo podobno učinkovitost različnih psihoterapevtskih pristopov, druge pa nakazujejo večjo učinkovitost specifičnih pristopov za specifične duševne motnje, težave in stiske.[14] Tudi Luborsky in sodelavci so leta 2002 primerjalno študijo ponovili ter z raziskavo 17 sodobnih metaanaliz potrdili rezultate iz 70. let. Gibanje na dokazih temelječih prask (evidence based practices, EBP) je v začetku 21. stoletja tako kot na drugih področjih tudi v psihoterapiji spodbudilo znanstveno dokazovanje učinkovitosti in učinkovalnosti. Medtem ko je gibanje zagotovilo nekaj kliničnih standardov in ponudilo različna zagotovila, da je psihoterapija običajno učinkovita, ostajajo razprave o razlikah med pristopi odprte. Hkrati z razvijanjem novih in novih psihoterapevtskih pristopov in tehnik iščemo tudi odgovore na vprašanje, kako najbolje optimizirati pozitivne učinke psihoterapije.[15]
***
[1] Freedheim, D. K., Freudenberger, H. J., Kessler, J. W., Messer, S. B., Peterson, D. R., … in Wachtel, P. L. (1992). History of psychotherapy: a century of change. New York: American Psychological Association. [2] Stevenson, A. (2010). Oxford dictionary of English. New York: Oxford University Press. [3] Černivec, M.; Gliha Komac, N.; Jakop, N.; Ježovnik, J.; Klemenčič, S. … Žele, A. (2018). Slovar slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana: Založba ZRC SAZU. [4] Harper, R. S. (1950). The first psychological laboratory. Isis, 41(2), 158–161. [5] Sigmund Freud University Vienna (2018). History and development. Pridobljeno z https://www.sfu.ac.at/en/about-sfu/history-and-development/ (10. 10. 2018). [6] Bienenfeld, D. (2002). History of psychotherapy. Hersen, M. E. in Sledge, W. E. (ur). Encyclopedia of Psychotherapy (925–935). San Diego: Academic Press. [7] Daghestani, A. N. (1997). Al-Razi (Rhazes), 865–925. American journal of psychiatry, 154(11), 1602–1602. [8] Benjamin, L. T. (2007). A brief history of modern psychology. London: Blackwell publishing. [9] Freedheim, D. K., Freudenberger, H. J., Kessler, J. W., Messer, S. B., Peterson, D. R., … in Wachtel, P. L. (1992). History of psychotherapy: a century of change. New York: American Psychological Association. [10] Alessandri, M., Heiden, L. A. in Dunbar-Welter, M. (1995). History and overview. V Nietzel, M. T., Bernstein, D. A. in Milich, R. (ur.), Introduction to clinical psychology (3–19). Boston: Springer. [11] Reisman, J. M. (1991). A history of clinical psychology. Boston: Taylor & Francis. [12] Coppock, V. in Hopton, J. (2002). Critical perspectives on mental health. London: Routledge. [13] Luborsky, L., Singer, B. in Luborsky, L. (1975). Comparative studies of psychotherapies: is it true that everyone has won and all must have prizes? Archives of general psychiatry, 32(8), 995–1008. [14] Budd, R. in Hughes, I. (2009). The Dodo Bird Verdict – controversial, inevitable and important: a commentary on 30 years of meta‐analyses. Clinical psychology & psychotherapy: an international journal of theory & practice, 16(6), 510–522. [15] Someah, K., Edwards, C. in Beutler, L. E. (2017). Schools and approaches to psychotherapy. V Braddick, O. (ur.), Oxford research encyclopedia of psychology (236–268). Oxford: Oxford University Press.
Psihoterapija obsega različne pristope, ki vam pomagajo pri duševnem zdravljenju in duševni rasti. Namen psihoterapije je izboljšanje kakovosti življenja na način spreminjanja vzorcev vedenja, razmišljanja, zaznavanja, doživljanja in čustvovanja. Ameriško psihološko združenje APA [1] psihoterapijo opredeljuje kot kolaborativno zdravljenje, ki temelji na odnosu med vami in vašim psihoterapevtom ter na dialogu, ki zagotavlja podporno okolje za … Continue reading “Psihoterapija”
Psihoterapija obsega različne pristope, ki vam pomagajo pri duševnem zdravljenju in duševni rasti. Namen psihoterapije je izboljšanje kakovosti življenja na način spreminjanja vzorcev vedenja, razmišljanja, zaznavanja, doživljanja in čustvovanja. Ameriško psihološko združenjeAPA[1] psihoterapijo opredeljuje kot kolaborativno zdravljenje, ki temelji na odnosu med vami in vašim psihoterapevtom ter na dialogu, ki zagotavlja podporno okolje za odkrito, objektivno, nevtralno in sprejemajočo komunikacijo. V psihoterapiji si s psihoterapevtovo pomočjo prizadevate prepoznavati in spreminjati vzorce, ki negativno vplivajo na vaše počutje, zdravje, odnose in življenje. Cilj psihoterapije po definiciji združenja APA ni le spopadanje z duševnimi težavami in njihovo razreševanje, ampak učenje koristnih in učinkovitih načinov in strategij za soočanje z življenjskimi izzivi v prihodnosti. Ameriško psihiatrično združenje (American psychiatric assciation) psihoterapijo opisuje kot pogovorno terapijo in način pomoči ob različnih duševnih boleznih in čustvenih težavah. S psihoterapijo lahko odpravite ali omejite težave, simptome in stiske ter bolje delujete, s čimer se povečata vaše zadovoljstvo in vaša blaginja.[2]Evropsko združenje za psihoterapijo (EAP, European Association for Psychotherapy) pojasnjuje, da je psihoterapija celovito zdravljenje duševnih težav in bolezni psihosocialnega in psihosomatskega izvora v aktivni medosebni interakciji med vami in vašim psihoterapevtom. Cilj psihoterapije je na osnovi znanstveno utemeljenih metod razkriti izvore vašega slabega počutja in duševne stiske, razkriti vzročno-posledične povezave, doseči ublažitev ali odpravo simptomov, spremeniti neustrezne vzorce doživljanja in ravnanja ter podpreti proces vašega duševnega razvoja in osebne rasti.[3]
Psihoterapija se je v preteklosti razvijala znotraj drugih disciplin, zlasti psihologije in psihiatrije, z nastopom obdobja specializacije znanosti in strok pa se je začela postopoma osamosvajati. Prve težnje razvoja psihoterapije v samostojno disciplino so se izrazile že ob aktivnejšem in usmerjenem razvoju psihoterapevtskih metod v okviru psihoanalize na prelomu 19. in 20. stoletja. Šele leta 1990 je bila nato s Strasbourško deklaracijo o psihoterapiji ustanovljena krovna evropska psihoterapevtka zveza EAP, ki določa standarde usposabljanja in dela. Deklaracija je psihoterapijo opredelila kot samostojno znanstveno disciplino, katere praksa predstavlja samostojni in prosti poklic.[4] Pomemben mejnik uresničevanja prizadevanj je bila ustanovitev prve fakultete za psihoterapijo leta 2005, Fakultete za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda na Dunaju (Faculty of Psychotherapy Sciences, Sigmund Freud University Vienna).[5] Z ustanovitvijo fakultete je bilo v psihoterapiji institucionalizirano akademsko izobraževanje in znanstveno raziskovanje ter zagotovljeno specializirano, celostno in usmerjeno usposabljanje psihoterapevtov. Poleg neakademskega specialističnega študija psihoterapije, ki je bil do ustanovitve fakultete edina možnost usposabljanja na različnih inštitutih, fakultetni program zagotavlja koherentno akademsko izobraževanje psihoterapevtov skozi dodiplomski in podiplomski študij ter specializacijo. Akademska institucionalizacija psihoterapije odpira tudi možnosti urejanja regulacijskih mehanizmov in poenotenja danes še zelo razpršenega delovanja različnih organizacij s področja psihoterapije.
Ob razvoju poskusov obvladovanja kompleksnosti duševnih pojavov se je oblikovalo veliko različnih psihoterapevtskih pristopov. Posamezne psihoterapevtske metode in tehnike so nastajale že veliko pred nastopom moderne psihoterapije, na prelomu 19. in 20. stoletja pa se je s Freudom začel razvoj samostojne in iz lastne teorije izhajajoče psihoterapevtske klinike. Ob naraščanju zanimanja za psihoterapijo se je širil krog Freudovih kolegov, ki so aktivno sodelovali v razvijanju teorije in kliničnih metod ter se zaradi nestrinjanja pogosto tudi razhajali. Nasprotovanja glede duševne pojavnosti, duševnega razvoja, vzročno-posledičnih povezav, etiologije duševnih motenj, povezanosti duševnosti in telesnega ter vpetosti duševnega v socialni kontekst so ena najbolj tipičnih karakteristik razvoja in obstoja psihoterapije. Čeprav se pogosto posvečamo ugotavljanju večje ali manjše učinkovitost posameznih pristopov, empirični rezultati kažejo, da različne psihoterapevtske smeri dosegajo iste učinke.[6],[7],[8] Številne stare in nove psihoterapevtske smeri se danes še naprej razvijajo ter delujejo v okviru različnih organizacij ter tudi znotraj drugih, sorodnih disciplin. Do leta 1980 smo poznali več kot 250 psihoterapevtskih smeri, do leta 1996 več kot 450 in na začetku 21. stoletja jih najdemo več tisoč, od katerih vse izhajajo iz različnih teorij, gojijo različne koncepte in temeljijo na različnih filozofijah.[9]
Med največji psihoterapevtskimi smermi običajno navajamo psihoanalitično psihoterapijo, kognitivno-vedenjsko psihoterapijo, humanistično psihoterapijo in sistemsko psihoterapijo.[7] Psihoanaliza je bila prva sistematično zasnovana in organizirana oblika psihoterapije, iz katere so bodisi kot izpeljanke bodisi kot nasprotovanje izšle ostale smeri. Psihoanaliza zajema obsežno teorijo o delovanju in razvoju človekove duševnosti ter nastanku duševnih težav in stisk. Psihoanalitični pristop poudarja, da te izhajajo iz nezavednih konfliktov in slabše funkcionalnih obrambnih mehanizmov zaradi patogenih zgodnjih izkušenj. Kot ključne dejavnike duševnega zdravja obravnava odnosne okoliščine vašega otroštva, ki jih danes kot temeljne etiološke dejavnike potrjujejo tudi nevroznanstvene discipline. Psihoanalitična psihoterapija se osredotoča zlasti na vaše doživljanje in čustvovanje ter kot cilj zasleduje vaše samospoznanje skozi nestrukturirano in spontano raziskovanje v okolju korektivne odnosne izkušnje. Kognitivno-vedenjska psihoterapija se osredotoča na vedenje, zaznavanje in mišljenje ter čustvovanje pojasnjuje kot odziv na interpretacijo zunanjih dogodkov in situacij. Običajno je bolj strukturirana, z jasno opredeljenimi cilji in tehnikami za doseganje teh ciljev. Humanistična psihoterapija se je razvila kot odgovor na psihoanalitično in kognitivno-vedenjsko smer, predvsem iz zavračanja determinističnih in psihopatoloških konceptualizacij prvih najstarejših smeri. Sistemska psihoterapija se osredotoča na kontekst vaših interakcij in odnosov s sistemi, v katerih delujete in v katerih se odvija vaša medosebna dinamika.
Glede izbire posameznih smeri psihoterapije ni enotnega mnenja in različne smeri ponujajo kompetentne načine za obravnavo različnih vrst in intenzivnosti duševnih stisk, težav, motenj, bolezni. Diferenciacija samih pristopov in metod v psihoterapevtski obravnavi različnih diagnoz je na zgodnji stopnji razvoja in v praksi se počasi oblikujejo nekatere neformalne zakonitosti in priporočila glede primernosti določenih psihoterapevtskih smeri in določenih psihoterapevtov za obravnavo določenih težav. Pri izbiri vrste psihoterapije lahko upoštevate predvsem osebne preference glede načina dela, lahko pa upoštevate tudi karakteristike svojih težav in ciljev obravnave. Če želite doseči hitro olajšanje specifičnih simptomov, so primernejše kognitivno-vedenjske modalitete, eventualno s farmakološko podporo. Kognitivno-vedenjski pristopi so za vas primerni, če si želite dela po konkretnem načrtu z eksplicitnimi tehnikami in se želite izogniti spontanosti, večpomenskosti, simboliki, kompleksnosti, globinskemu delu ipd. Psihoanalitični pristopi so boljša izbira ob nejasnih, splošnih, globljih in kompleksnejših težavah, kot so kronične čustvene motnje, osebnotne motnje, vprašanja identitete, difuzno nezadovoljstvo ali anskioznost, ponavljanje vzorcev ipd. Psihoanalitični pristopi se ne osredotočajo na lajšanje simptomov, ampak iščejo izvorne vsebine ter posegajo v širši kontekst vaših notranjih in zunanjih konfliktov. Zavedanje raznolikosti psihoterapevtskih pristopov je pomembno zlasti v primerih, če se določen pristop v vašem primeru izkaže kot manj učinkovit.
Mnenjske raziskave kažejo pomembno spreminjanje javnega stališča in drže do psihoterapije v zadnjih dveh desetletjih. Psihoterapija je sicer na veliko območjih tudi razvitejših delov sveta še vedno stigmatizirana, vendar stigma postopoma in vztrajno slabi. Porast in trend sprejemanja psihoterapije kot družbenega pojava se je začel še v prejšnjem stoletju v ZDA ter se v zadnjem desetletju širi tudi v Evropi. Anketne raziskave kažejo, da pomoč psihoterapevta poišče skoraj vsak peti Britanec in da postaja psihoterapija v evropski v družbi prepoznana kot ena temeljnih komponent kakovosti življenja. Delež populacije, ki psihoterapijo ocenjuje sprejemljivo strategijo soočanja z življenjskimi izzivi in težavami, se je od leta 2004 do 2010 podvojil. Večina populacije ugotavlja, da postaja pogovor o čustvenih in duševnih stiskah danes veliko bolj sprejemljiv kot je to veljalo v preteklosti. Skoraj 80 % evropskih prebivalcev je tudi mnenja, da se je o svojih duševnih stiskah bolje s kom pogovoriti, kot takoj poseči po zdravilih.[10],[11],[12],[13],[14] APA sicer opozarja, da trend ne sledi tem prepričanjem, saj delež izdatkov za psihoterapijo upada v primerjavi z izdatki za zdravila, vendar je to najbrž v veliki meri odraz zavarovalnih politik, ki pogosteje pokrivajo stroške farmakološkega zdravljenja in redkeje psihoterapevtskega. Čeprav v akutnih stanjih in primerih hudih duševnih motenj psihoterapija praviloma ni primerna metoda zdravljenja, je prednostno farmakološko zdravljenje problematično v primerih, ko bi bila psihoterapija glede na etiologijo, simptomatiko in posameznikove zmožnosti bolj učinkovita metoda pomoči.[15]
***
[1] APA – American psychological association (2018). Understanding psychotherapy and how it works. Pridobljeno z http://www.apa.org/helpcenter/understanding-psychotherapy.aspx (8. 8. 2018) [2] American psychiatric association (2018). What is Psychotherapy? Pridobljeno z https://www.psychiatry.org/patients-families/psychotherapy (8. 8. 2018). [3] EAP – European Association for Psychotherapy (2009). Template for a national psychotherapy law. Dunaj: EAP. [4] EAP – European Association for Psychotherapy (1990). Strasbourg declaration on psychotherapy of 1990. Strasbourg: EAP. [5] SFU – Sigmund Freud University (2018). Psychotherapy science. Pridobljeno z https://www.sfu.ac.at/en/ (8. 8. 2018). [6] Luborsky, L., Rosenthal, R., Diguer, L., Andrusyna, T. P., Berman, J. S., Levitt, J. T. in Krause, E. D. (2002). The dodo bird verdict is alive and well—mostly. Clinical psychology: science and practice, 9(1), 2–12. [7] Budd, R. in Hughes, I. (2009). The Dodo Bird Verdict – controversial, inevitable and important: a commentary on 30 years of meta‐analyses. Clinical psychology & psychotherapy: an international journal of theory & practice, 16(6), 510–522. [8] Luborsky, L. (1995). Are common factors across different psychotherapies the main explanation for the dodo bird verdict that “everyone has won so all shall have prizes”? Clinical psychology: science and practice, 2(1), 106–109. [9] Depreeuw, B., Eldar, S., Conroy, K. in Hofmann, S. G. (2017). Psychotherapy approaches. V Hofmann, S. G. (ur.), International perspectives on psychotherapy (35–67). Cham: Springer. [10] Olfson, M., & Marcus, S. C. (2010). National trends in outpatient psychotherapy. American Journal of Psychiatry, 167(12), 1456-1463. [11] Doward, J. (2010). One in five Britons has consulted a counsellor or a psychotherapist. The observer, 10(8), 1. Chamberlin, J. (2004). Survey says: More Americans are seeking mental health treatment. Monitor on Psychology, 35(7), 17. [12] Clay, R. A. (2011). Advocating for psychotherapy. Monitor on psychology, 42(8), 48. [13] Rubel, J., Lutz, W. in Schulte, D. (2015). Patterns of change in different phases of outpatient psychotherapy: A stage‐sequential pattern analysis of change in session reports. Clinical psychology & psychotherapy, 22(1), 1–14. [14] Engel, J. (2008). American therapy: the rise of psychotherapy in the United States. New York: Gotham Books. [15] Rubel, Lutz in Schulte, (2015).
Psihoterapevt opravlja psihoterapijo. To pomeni, da vam pomaga predvsem s sistematično strukturiranim delovnim odnosom in nadzorovanim usmerjenim pogovorom. Uporablja lahko tudi alternativne tehnike in vaje, kot so risanje, igre vlog, upodabljanje, ples ipd. Psihoterapevt poklic pridobi s klinično specializacijo, njegova osnovna izobrazba pa ni nujno psihoterapevtska. Za opravljanje psihoterapevtskega dela se lahko poleg psihoterapevtov specializirajo tudi drugi poklicni profili, na primer psihiatri in psihologi, socialni delavci, pedagoški delavci, filozofi, sociologi ipd. Psihoterapevtska specializacija običajno traja vsaj štiri leta, psihoterapevt pa jo lahko v Sloveniji opravlja na več akreditiranih inštitutih.
Psihiater je zdravnik in vam pomaga zlasti tako, da vam predpiše potrebna zdravila. S psihiatrom se lahko o svojih težavah tudi pogovorite in prejmete nasvet, vendar za takšno obravnavo zaradi sistemskih omejitev pogosto nima veliko časa. Psihiater najprej zaključi splošni 6-letni splošni študij medicine, nato pa še 5-letni študij specializacije. Psihiater svoje storitve opravlja na napotnico.
Psiholog se od psihoterapevta in psihiatra razlikuje predvsem v tem, da lahko opravlja številne različne poklice. Medtem ko sta delo psihoterapevta in psihiatra omejena na področje duševnega zdravja, se lahko psihologi odločajo tudi za delo v šolstvu, športu, organizacijah, marketingu, forenziki ipd. Psihologi lahko opravljajo specializacijo klinične psihologije, tekom katere se usposobijo za delo na področju zdravstvenega varstva. Klinični psiholog potem obravnava problematiko psihičnih težav in psihičnih motenj v okviru javnih in zasebnih zdravstvenih institucijah. Klinični psiholog lahko svoje storitve opravlja na napotnico.
