Tag: temeljna čustva

Jedrna čustva

Čustvo je kompleksno subjektivno doživetje, ki se na organski ravni odvije z aktivacijo specifičnih nevronskih in hormonskih sistemov. Na doživljajski ravni se čustva lahko bolj ali manj zaveste, vaše  jezikovne spretnosti in besedni zaklad jezika, v katerem se sporazumevate, vam omogočajo, da čustveno doživetje bolj ali manj natančno ubesedite. Ko o svojem čustvu pripovedujete, ne morete gotovo vedeti, ali si s sogovornikom pod uporabljenimi poimenovanji predstavljata povsem isti občutek. Čustva lahko oba opazujeta zgolj introspektivno; do čustvenega doživetja  drug drugega ne moreta dostopati neposredno, ampak le posredno z besedno in nebesedno komunikacijo.

Zaradi izključno introspektivne dostopnosti čustvenega doživljanja smo o čustvih razvili veliko množico teorij, ki ponujajo konkurenčne razlage čustvenega delovanja. Med najbolj znanimi teorijami o čustvih so James-Langeova teorija, Cannon-Bardova teorija, Schacterjeva in Singerjeva dvofaktorska teorija, ki razpravljajo predvsem o razmerju med organsko ter doživljajsko komponento čustev. Poleg različnih predpostavk o mehanizmih nastajanja čustev, obstaja tudi vrsta kategorizacij. William James je leta 1890 predlagal štiri osnovna čustva: strah, žalost, ljubezen in jezo, ki se združujejo v kompleksnejša sestavljena čustva. Paul Ekman je ob koncu 80. letih prejšnjega stoletja z medkulturnimi študijami identificiral šest osnovnih čustev: jezo, gnus, strah, srečo, žalost in presenečenje. Jaak Panksepp je desetletje kasneje z nevrološkimi raziskavami odkril sedem jedrnih čustvenih mrež ter pojasnil, da se čustvovanje odvija na več možganskih ravneh.

Primarna raven čustvovanja, kjer potekajo jedrna čustva, izhaja iz vašega možganskega debla. Možgansko deblo je najbolj sredinski del možganov, ki zagotavlja prežitvetvene funkcije. Tudi jedrna čustva omogočajo preživetje, tako da sprožajo specifična vedenja: npr. boj ali beg (ob soočenju z grožnjami) ter iskanje (zaščite, hrane). Z jedrnimi čustvi ste rojeni kot z neke vrste osnovnim preživetvenim programom, isto kot ste rojeni z občutji lakote, bolečine. Jedrna čustva so tako osnovna, da smo z opazovanjem možganov lahko identificirali njihove osnovne nevronske mreže, z aktivacijo katerih ta čustva nastajajo. Med jedrna čustva vštevamo iskanje (izv. seeking), strah (izv. fear), ločitveno stisko (izv. sadness), jezo (izv. anger), skrb (izv. care), igro (izv. play), slo (izv. lust). Čistih jedrnih čustev ne morete doživeti, ker so na vaše  osnovne nevronske mreže povezane mreže sekundarnega in terciarnega čustvovanja. Jedrna čustva predstavljajo osnovo, iz katere se sestavljajo kompleksna čustva, ki jih doživljate ob hkratni aktivaciji limbičnih in kortikalnih nevronskih mrež.

Tri možganske ravni vašega čustvovanja
Tri ravni čustvenih sistemov v možganih: področje mrež jedrnih čustev (rdeče), področja mrež sekundarnih čustev (zeleno), področja mrež terciarnega čustvovanja (rumeno)

Mreže sekundarnega čustvovanja se oblikujejo kot nadgradnja vašega osnovnega čustvenega sistema. To nadgradnjo usmerjajo vaše zgodnje izkušnje ter oblikujejo čustvene vzorce, ki so v vašem (predvsem odnosnem) okolju najbolj funkcionalni. Tekom zgodnjih izkušenj ponotranjate, kajteri čustveni  vzorci so dobri in slabi, nevarni in varni, zaželeni in nezaželeni; kako se čemu izogniti, kako kaj doseči. Z razvojem najbolj zunanjega dela možganos in vaših racionalnih sposobnosti se primarni in sekundarni čustveni sistemi povežejo z nadzornimi in jezikovnimi funkcijami ter funkcijami zavedanja. O svojem čustvenem doživljanju lahko razmišljate, se o njem pogovarjate, v zvezi z njim odločate, ga usmerjate in uravnavate ipd. Vsako vaše čustveno doživetje izhaja iz aktivacije številnih nevronskih mrež na vseh treh možganskih ravneh.

Zaradi kompleksnosti celote čustvenih mrež, končne oblike doživetih čustev težko kategoriziramo. Vaša čustvena arhitektura na sekundarni in terciarni ravni je povsem edinstvena, kakor so edinstvene vaše življenjske izkušnje, zato je tudi vsako vaše doživeto čustvo individualno in ne more biti enako čustvu koga drugega. Najbolj enaka so vaša čustva čustvom drugih ljudi (in živali) na primarni ravni. Jedrnim čustvom lahko poleg nevronskih mreže razmeroma preprosto pripišemo tudi vedenjske komponente:

  • jedrno čustvo iskanja (izv. seeking) vodi raziskovanje okolice, iskanje (hrane, odnosov, smisla);
  • jedrno čustvo jeze (izv. anger) vodi  boj, napad (v namen obrambe, pridobivanja, osvajanja);
  • jedrno čustvo strahu (izv. fear) vodi beg, umik, izogibanje;
  • jedrno čustvo ločitvene stiske (izv. sadness) vodi ohranjanje stika, preprečuje izgubo;
  • jedrno čustvo igre (izv. play) vodi igranje, preizkušanje moči, veščin, hierarhije v neresnem kontekstu;
  • jedrno čustvo skrbi (izv. care) vodi skrb za druge;
  • jedrno čustvu sle (izv. lust) vodi seksualni interes in seks.

***

Davis, K. L., Montag, C. (2019). Selected principles of Pankseppian affective neuroscience. Frontiers in neuroscience, 12(1), 1025.

 

Jedrno čustvo: strah

Strah bi najbrž označili kot negativno čustvo. Občutit strah je neprijetno, hkrati pa se vam lahko zdi, da vas občutek prej ovira kot vam koristi. Iz osnovnega čustva strahu poleg tega izhajajo vse kompleksnejše različice, na primer anksioznost, tesnoba, stres. Vsi ti občutki so pogosto obravnavani kot preprosto slabi, celo škodljivi, patološki. Vendar pa ima strah, prav tako kot vsa ostala čustva, kritično funkcijo. Strah je v osnovi koristen ter potreben in nujen za preživetje. Signalizira vam nevarnost ter sproži zaščitno vedenje. Zaščitna vedenja so lahko beg, iskanje zaščite ali skrivališča, pa tudi povečana opreznost in pazljivost, povišana pripravljenost organizma na ukrepanje ipd.

Strah ima v sodobnem okolju negativno konotacijo, ker je življenje zelo varno. Strah kot ključni instinkt zaščite pred nevarnostjo tako izgublja svojo primarno funkcijo, zaradi katere obstaja. Situacije in okoliščine, ki vas lahko ogrožajo, večinoma ne ogrožajo vašega življenja, ampak vaše odnose in družbeni status. Čeprav so kompleksne oblike strahu tudi v teh okoliščinah lahko funkcionalne v usmerjanju in motiviranju vašega vedenja, je vaša izkušnja najbrž pogosta nasprotna. Strah v obliki tesnobe, stresa, panike vas mogoče pogosto le ovira, zlasti pa kvari vaše razpoloženje. Čustva se niso razvila, da bi se dobro počutili, ampak da vam zagotavljajo preživetje.

Strah deluje po principu bolje preveč kot premalo. Preveč strahu je v naravnih okoliščinah bistveno manj škodljivo kot premalo strahu. Če se bojite premalo, se vedete tvegano ter ogrožate sebe in druge. Od premalo strahu lahko umrete. Če se bojite preveč, pa posledice običajno niso isto škodljive. Zaradi zmerno premočnega strahu zgolj ne dosežete kakšnega cilja, stagnirate ter se predvsem slabo počutite. Narava vas je tako po kriteriju zagotavljanja preživetja raje oblikovala s preveč kot s premalo strahu. Ko kakšno grožnjo ocenjujete racionalno, rezultat zato pogosto pokaže nesorazmernost občutkov strahu. Strah je poleg tega univerzalno in s tem vseprisotno čustvo. Pojavlja se v številnih oblikah.

Osnovna oblika strahu je jedrno čustvo strahu. To je občutek, ki ob dražljaju grožnje sproži odziv boja, bega in zamrznitve. Jedrno čustvo strahu je najbrž eno od redkih jedrnih čustev, ki ga lahko začutite v razmeroma surovi obliki ob hudi grožnji. Nevronske mreže jedrnih čustev se nahajajo v možganskem deblu, najglobljem delu možganov. S polno funkcionalnimi jedrnimi čustvi ste že rojeni, tekom zgodnjih izkušenj in socializacije pa se razvijajo čustvene mreže sekundarnih in terciarnih čustev. Sekundarna in terciarna čustva so kompleksna ter so odraz množice kombinacij vaših zgodnjih in kasnejših odnosov, dogodkov, življenjskih okoliščin, družbenih vplivov itn.

Poleg jedrnega čustva strahu pogosteje in vsakodnevno izkušate kompleksnejše oblike strahu. Zlasti gre za različne oblike socialnih stresov, ki izhajajo iz nevronskih mrež jedrnega čustva strahu in jedrnega čustva ločitvene stiske. Mednje sodijo krivda, sram, občutki neustreznosti, nezadostnosti, strah pred osmešenjem, slaba samopodoba. Vsa ta čustva so za vas velikega pomena, saj vas usmerjajo pri navigaciji skozi zapletene odnose, socialne norme in vrednote. Mehanizme teh čustev ste oblikovali v okolju zgodnjih odnosov ter jih nadgrajevali v širšem družbenem okolju. Če vaša okolja so in so bila funkcionalna, vam ta čustva danes koristijo.

Velika pojavnost anksioznih motenj, med katerimi so socialne fobije, stresne motnje, obsesivno-kompulzivne motnje, agorafobije ipd., naj bi kazala, da današnja okolja večinoma niso funkcionalna. Čeprav je strah univerzalno in vseprisotno čustvo, je pogostost anksioznih motenj nad povprečjem drugih zdravstvenih težav. Ena od možnih razlag je evolucijsko neskladje oz. neskladje med okoljem, za katerega so se vaša čustva naravno razvila, in okoljem, v katerem danes živite. Druga možna razlaga je enostavno nizka družbena toleranca do anksioznosti. To bi pomenilo, da smo kriterije anksioznih motenj močno spustili in tako preprosto veliko primerov označimo kot anksiozne motnje.

Psihoterapija M. Čeh