Socialna anksiozna in socialna fobična motnja, za kateri uporabljamo tudi izraza socialna anskionost in socialna fobija, sodita med anksiozne oy. tesnobne motnje. Anksiozne motnje so motnje, pri katerih doživljate prekomerna občutja strahu, ki jih aktualne okoliščine objektivno ne upravičujejo. Neutemeljenosti svojih občutkov se pri tem lahko zavedate, vendar vam to ne pomaga ali pa celo povzroča še dodatno stisko. Strah oz. tesnoba se pri anksioznih motnjah se pojavljata v različnih oblikah in sta lahko povezan s specifično okoliščino ali predmetom strahu, lahko pa občutku ne morete določiti zunanjega izvora oz. je teh cela množica.[1] Diagnostične statistike kažejo, da so anksiozne motnje najpogostejši psihiatrični sindrom sodobnega časa in da skoraj petina odraslih poroča o vsaj eni izkušnji z anksiozno motnjo v življenju. Anksiozne motnje označujejo intenzivno subjektivno stisko in lahko pomembno negativno vplivajo na vaše vsakodnevno delovanje.[2] Zlasti socialna anksioznost in socialna fobija lahko resno motita vaše vključevanje v družbeno življenje in negativno vplivata na vaše socialno, izobraževalno in poklicni udejstvovanje. Evropske epidemiološke raziskave kažejo, da je s tema motnjama vsaj enkrat v življenju soočeno sedem odstotkov populacije.[3] Kljub velikemu bremenu se pri anksioznih motnjah na splošno pojavlja največji delež neustrezne obravnave. Če torej zbolite za socialno anksioznostjo ali socialno fobijo, obstaja veliko tveganje, da ne boste poiskali potrebne pomoči. [4]
Diagnostični kriteriji socialne anksiozne in fobične motnje
Bistvena značilnost socialne anksiozne in socialne motnje je izrazit ali intenziven strah oz. huda tesnoba, ki se pojavljata v povezavi s socialnim interakcijami in situacijami.[5] Socialna Socialne anksiozne motnje in socialne fobične motnje v diagnotičnih merilih ne lotimo, saj se pogosto prekrivata in prehajata ena v drugo. Razlika med anksioznostjo in fobičnostjo je ta, da je ankziosnost praviloma razpršen občutek strahu, fobičnost pa bolj fokusiran. Če je povezan z jasno specifično socialno situacijo, raje govorimo o socialni fobiji, če pa z več splošnimi in nedoločenimi socialnimi situacijami, pa o socialni anksioznosti.[6] Če ste socialno anksiozni ali fobični, vas je predvsem strah, da vas bodo drugi, ko boste v stiku z njimi, ocenili negativno. Bojite se, da boste videti tesnobni, šibki, neumni, dolgočasni, umazani, čudni, neurejeni, neustrezni. Stalno se sprašujete se, če ste se, če se ali če se boste vedli na neustrezen in neprimeren način. Skrbi vas, da izražate znake svojega tesnobnega počutja, kot so zardevanje, tresenje, potenje, spotikanje, zatikanje, strmenje. Pričakujete, da vas bodo drugi prizadeli ali zavrnili, hkrati pa se bojite, da boste koga na kak način sami užalili.[7] Prekomerna skrb je torej vezana na takšno ali drugačno presojanje in ocenjevanje glede ustreznosti ali medosebnega stika, prevladuje pa strah pred tem, da bi se osramotili.[8]
Socialne situacije skoraj vedno izzovejo določeno stopnjo strahu ali tesnobe in če postanete v socialnih interakcijah in svojih družbenih vlogah občasno zaskrbljeni, še zdaleč ne pomeni, da ste zboleli za socialno anksiozno ali fobično motnjo. Za socialno ankzionost in fobijo je značilno, da precenjujete negativne posledice socialnih situacij in da vaš strah pred njimi resno ovira vaše udejstvovanje in delovanje. Čeprav lahko tudi sami racionalno presodite, da vaši občutku strahu niso v sorazmerju z dejanskimi tveganji, vas to ne pomiri.[9] Da diagnosticiramo socialno anksiozno ali fobično motnjo, običajno preverimo, ali simptomi trajajo dlje kot 6 mesecev ter se zaradi njih v celoti ali deloma izogibate specifičnih družbenih situacij oz. ob njih doživljate izrazito tesnobo, kar povzroča pomembno motnjo v vašem življenju.[10] Socialna anksiozna in fobična motnja je sicer med najpogostejšimi anksioznimi motnjami, in sicer prizadene od 2 do 3 odstotke populacije. Pogostejša je pri ženskah kot pri moških, največja verjetnost pa je, da zanjo zbolite v zgodnjih najstniških letih, pogosto ob prehodu v srednjo šolo ali fakulteto oz. ob kakšnih drugih večjih spremembah socialnega okolja.[11]
| Mednarodna klasifikacija bolezni 10
Izraziti strah ali izogibanje temu, da bi bili v središču pozornosti ali da bi se vedli na neustrezen ali neroden način, ki se kažeta na socialnem področju.
Dva čustvena simptoma tesnobe in vsaj en fizični simptom, kot so zardevanje, tresenje, slabost ipd.
Simptomi, ki so omejeni na ali pa vsaj prevladujejo v specifičnih socialnih situacijah ali ob razmišljanju o teh situacijah
Izrazita čustvena stiska, prepoznana kot pretirana ali nerazumna. |
Diagnostični in statistični priročnik duševnih motenj 5
Izraziti strah ali izogibanje situacijam, v katerih ste izpostavljeni neznanim ljudem ali opazovanju, zaradi bojazni, da bi se vedli nerodno ali neustrezno.
Socialne situacije vam skoraj vedno izzovejo tesnobo ali se jih izogibate.
Strah je nesorazmeren z dejansko ogroženostjo, ki jo predstavljajo socialne okoliščine.
Strah moti vaše življenje in/ali vam povzroča izrazito stisko.
Pristotnost simptomov vsaj 6 mesecev. |
Pri socialni anksiozni ali fobični motnji lahko razvijete ananticipatorno tesnobo ali panične napade. Anticipatorna tesnoba je strah pred situacijo, za katero veste, da vam vzbuja tesnobo, in ker se bojite tega strahu, se začnete situacije izogibati, kar pa strah samo še bolj okrepi. Izogibanje situacijam zaradi anticipatorne tesnobe je lahko zelo izrazito, da se na primer prenehate družiti, prekinete šolanje ali ne hodite iz hiše, ali pa subtilno, da se na primer prekomerno pripravljate, kaj boste povedali, preusmerjate pozornost na druge, se izogibate očesnemu stiku ipd.[12] Socialna fobija se neredko pojavlja tudi v kombinaciji z drugimi čustvenimi motnjami, predvsem depresivno motnjo in se v simptomatiki precej prekriva s shizoidno in izogibajočo osebnostno motnjo. Težave se lahko pojavljajo pri razločevanju agorafobije (strahu pred odprtimi prostori in zapuščanjem stanovanja) od socialne anksiozne ali fobične motnje, hkrati pa se obe anskiozni motnji pogosto pojavljata skupaj.[13] Ob socialni anskiozni ali fobični motnji se neredko razvije tudi odvisnost od psihoaktivnih snovi, saj je tesnoba pogosto motivacija za začetek zlorabe subtanc, ki tesnobo akutno blažijo.
Razvoj socialne anskiozne in fobične motnje
Razvoj socialne anskiozne ali fobične motnje je pogojen z genetsko in razvojno pridobljeno ranljivostjo ter z aktualnimi obremenitvami in življenjskimi okoliščinami. Genetsko pogojenost potrjujejo raziskave vpliva sorodstvenih vezi na prisotnost socialne anksioznosti ter študije enojajčnih dvojčkov. Dednost socialne anskionoznosti je ocenjena na okoli 55 odstotkov, zgodnje družinsko okolje pa naj bi imelo relativno majhen učinek. Dejavniki tveganja za motnjo socialne anksioznosti tako vključujejo prisotnost motnje v družinski anamnezi ter s tem genetsko ranljivost, poleg tega pa tudi ženski spol ter osebnostne poteze, ki se izrazijo že kot znaki vedenjske inhibicije v otroštvu. [14]
Večina socialnih anksioznih motenj se začne z nenadno epizodo tesnobe v okoliščinah, podobnih tistim, ki kasneje postanejo sprožilec fobije ali anksioznosti. Običajno se fobični in ankziozni simptomi kasneje generalizirajo in se začnejo pojavljato v vse več različnih socialnih situacijah. Glavni kognitivni dejavnik razvoja socialne fobije je neupravičena skrb, da bodo drugi v družbenih situacijah do vas kritični, kar imenujemo strah pred negativnim vrednotenjem. Te strahove spremlja več drugih načinov razmišljanja, vključno s pretirano visokimi standardi družbenega uspeha, negativnimi prepričanji o sebi, pretiranim preverjanjem lastne ustreznosti v družbenih situacijah ter vsiljivimi negativnimi predstavami o tem, kako vas vidijo drugi.[15]
Socialna fobija ali ankziosnost se običajno pojavi že zgodaj, običajno v otroštvu ali mladostništvu ter lahko vztraja več let, včasih tudi v starosti. Ustrezno pomoč poišče le okoli 50 odstotkov oseb, običajno šele po večletnih težavah.[16]
Zdravljenje in samopomoč
Smernice za psihiatrično zdravljenje socialne anksiozne ali fobične motnje kot prvo izbiro običajno priporočajo antidepresive tipa SSRI. Učinek zdravil se običajno pokaže po 6 tednih, zdravljenje pa traja vsaj 6 mesecev. Pogosto traja tudi dlje, ker obstaja visoko tveganje za ponovitev motnje. S prenehanjem jemanja antidepresivov je treba nujno začeti počasi, predvsem ne prekiniti zdravljenja po akutnem odzivu. Tudi pomirjevala so učinkovita in jih je mogoče uporabiti za kratkotrajno lajšanje simptomov, vendar jih ne smete jemati dolgo zaradi nevarnosti odvisnosti. Glavni namen uporabe pomirjeval je, da vam pomagajo pri soočanju z bistvenimi socialnimi obveznostmi, medtem ko čakate na začetek učinkov drugih vrst zdravljenja.[17]
Socialno anksiozno ali fobično motnjo lahko zdravimo z različnimi oblikami psihoterapije. Vedenjsko-kognitivne oblike psihoterapij se posvečajo predvsem obvladovanju simptomatike, učenju tehnik sproščanja in novih vedenj ter premagovanju strahu na način soočanju s socialnimi okoliščinami, ki vam strah vzbujajo.[18] Psihodinamične oblike psihoterapij se osredotočajo na identifikacijo in odpravljanje vzrokov za razvoj socialne ali anksiozne fobične motnje.[19] Socialna in aksiozna fobična motnja se dobro odziva tako na individualne kot skupinske pristope.[20]
Pri blaženju simptomatike socialne anksiozne ali fobične motnje si lahko do neke mere pomagate tudi sami. Med tehnikami samopomoči so:[21]
- sprejemanje, da je strah naravni občutek na grožnjo;
- osredotočanje na dejstvo, da strah pri socialni anksioznosti ali fobiji ni realen;
- opazovanje in poimenovanje občutkov, ki ji doživljate;
- počasno, globoko dihanje s trebušno prepono;
- usmerjanje pozornosti na zunanje dražljaje;
- izražanje občutkov in pogovor;
- krepitev kapacitete za prenašanje strahu z načrtnim in sistematičnim izpostavljanjem.
***
[1] Crome, E., Grove, R., Baillie, A. J., Sunderland, M., Teesson, M. in Slade, T. (2015). DSM-IV and DSM-5 social anxiety disorder in the Australian community. Australian & New Zealand journal of psychiatry, 49(3), 227–235.
[2] Ries Merikangas, K. (2017). Anxiety Disorders. V Sadock, B. J. in Sadock, V. (ur.), Kaplan & Sadock’s comprehensive textbook of psychiatry (4407–4652). New York: Lippincott Williams & Wilkins.
[3] Lecrubier, Y., Wittchen, H. U., Faravelli, C., Bobes, J., Patel, A. in Knapp, M. (2000). A European perspective on social anxiety disorder. European psychiatry, 15(1), 5–16.
[4] Ries Merikangas, 2017.
[5] American Psychiatric Association (2013). Diagnostic and statistical manual of mental disorders, 5th edition. Philapelphia: APA.
[6] Ries Merikangas, 2017
[7] American Psychiatric Association, 2013.
[8] Crome, 2015.
[9] American Psychiatric Association, 2013.
[10] Crome, 2015.
[11] Ries Merikangas, 2017.
[12] American Psychiatric Association, 2013.
[13] Ries Merikangas, 2017.
[14] Ries Merikangas, 2017.
[15] Harrison, P., Cowen, P, Burns, T. in Fazel, M. (2018). Shorter Oxford textbook of psychiatry. Oxford: Oxford university press.
[16] Harrison idr., 2018.
[17] Harrison idr., 2018.
[18] Hofmann, S. G. in Otto, M. W. (2017). Cognitive behavioral therapy for social anxiety disorder: evidence-based and disorder specific treatment techniques. New York: Routledge.
[19] Egger, N., Konnopka, A., Beutel, M. E., Herpertz, S., Hiller, W., Hoyer, J., … in Wiltink, J. (2016). Long‐term cost‐effectiveness of cognitive behavioral therapy versus psychodynamic therapy in social anxiety disorder. Depression and anxiety, 33(12), 1114–1122.
[20] Barkowski, S., Schwartze, D., Strauss, B., Burlingame, G. M., Barth, J. in Rosendahl, J. (2016). Efficacy of group psychotherapy for social anxiety disorder: a meta-analysis of randomized-controlled trials. Journal of anxiety disorders, 39(1), 44–64.
[21] Markway, B. (2013). Must-have coping strategies for social anxiety. Dostopno na https://www.psychologytoday.com/us/blog/shyness-is-nice/201305/must-have-coping-strategies-social-anxiety (9. 12. 2019).
