osnovna čustva Arhiv - Psihoterapija M. Čeh

Jedrna čustva

Čustvo je kompleksno subjektivno doživetje, ki se na organski ravni odvije z aktivacijo specifičnih nevronskih in hormonskih sistemov. Na doživljajski ravni se čustva lahko bolj ali manj zaveste, vaše jezikovne spretnosti in besedni zaklad jezika, v katerem se sporazumevate, vam omogočajo, da čustveno doživetje bolj ali manj natančno ubesedite. Ko o svojem čustvu pripovedujete, ne morete gotovo vedeti, ali si s sogovornikom pod uporabljenimi poimenovanji predstavljata povsem isti občutek. Čustva lahko oba opazujeta zgolj introspektivno; do čustvenega doživetja drug drugega ne moreta dostopati neposredno, ampak le posredno z besedno in nebesedno komunikacijo.

Zaradi izključno introspektivne dostopnosti čustvenega doživljanja smo o čustvih razvili veliko množico teorij, ki ponujajo konkurenčne razlage čustvenega delovanja. Med najbolj znanimi teorijami o čustvih so James-Langeova teorija, Cannon-Bardova teorija, Schacterjeva in Singerjeva dvofaktorska teorija, ki razpravljajo predvsem o razmerju med organsko ter doživljajsko komponento čustev. Poleg različnih predpostavk o mehanizmih nastajanja čustev, obstaja tudi vrsta kategorizacij. William James je leta 1890 predlagal štiri osnovna čustva: strah, žalost, ljubezen in jezo, ki se združujejo v kompleksnejša sestavljena čustva. Paul Ekman je ob koncu 80. letih prejšnjega stoletja z medkulturnimi študijami identificiral šest osnovnih čustev: jezo, gnus, strah, srečo, žalost in presenečenje. Jaak Panksepp je desetletje kasneje z nevrološkimi raziskavami odkril sedem jedrnih čustvenih mrež ter pojasnil, da se čustvovanje odvija na več možganskih ravneh.

Primarna raven čustvovanja, kjer potekajo jedrna čustva, izhaja iz vašega možganskega debla. Možgansko deblo je najbolj sredinski del možganov, ki zagotavlja prežitvetvene funkcije. Tudi jedrna čustva omogočajo preživetje, tako da sprožajo specifična vedenja: npr. boj ali beg (ob soočenju z grožnjami) ter iskanje (zaščite, hrane). Z jedrnimi čustvi ste rojeni kot z neke vrste osnovnim preživetvenim programom, isto kot ste rojeni z občutji lakote, bolečine. Jedrna čustva so tako osnovna, da smo z opazovanjem možganov lahko identificirali njihove osnovne nevronske mreže, z aktivacijo katerih ta čustva nastajajo. Med jedrna čustva vštevamo iskanje (izv. seeking), strah (izv. fear), ločitveno stisko (izv. sadness), jezo (izv. anger), skrb (izv. care), igro (izv. play), slo (izv. lust). Čistih jedrnih čustev ne morete doživeti, ker so na vaše osnovne nevronske mreže povezane mreže sekundarnega in terciarnega čustvovanja. Jedrna čustva predstavljajo osnovo, iz katere se sestavljajo kompleksna čustva, ki jih doživljate ob hkratni aktivaciji limbičnih in kortikalnih nevronskih mrež.

Tri možganske ravni vašega čustvovanja — Tri ravni čustvenih sistemov v možganih: področje mrež jedrnih čustev (rdeče), področja mrež sekundarnih čustev (zeleno), področja mrež terciarnega čustvovanja (rumeno)

Mreže sekundarnega čustvovanja se oblikujejo kot nadgradnja vašega osnovnega čustvenega sistema. To nadgradnjo usmerjajo vaše zgodnje izkušnje ter oblikujejo čustvene vzorce, ki so v vašem (predvsem odnosnem) okolju najbolj funkcionalni. Tekom zgodnjih izkušenj ponotranjate, kajteri čustveni vzorci so dobri in slabi, nevarni in varni, zaželeni in nezaželeni; kako se čemu izogniti, kako kaj doseči. Z razvojem najbolj zunanjega dela možganos in vaših racionalnih sposobnosti se primarni in sekundarni čustveni sistemi povežejo z nadzornimi in jezikovnimi funkcijami ter funkcijami zavedanja. O svojem čustvenem doživljanju lahko razmišljate, se o njem pogovarjate, v zvezi z njim odločate, ga usmerjate in uravnavate ipd. Vsako vaše čustveno doživetje izhaja iz aktivacije številnih nevronskih mrež na vseh treh možganskih ravneh.

Zaradi kompleksnosti celote čustvenih mrež, končne oblike doživetih čustev težko kategoriziramo. Vaša čustvena arhitektura na sekundarni in terciarni ravni je povsem edinstvena, kakor so edinstvene vaše življenjske izkušnje, zato je tudi vsako vaše doživeto čustvo individualno in ne more biti enako čustvu koga drugega. Najbolj enaka so vaša čustva čustvom drugih ljudi (in živali) na primarni ravni. Jedrnim čustvom lahko poleg nevronskih mreže razmeroma preprosto pripišemo tudi vedenjske komponente:

jedrno čustvo iskanja (izv. seeking) vodi raziskovanje okolice, iskanje (hrane, odnosov, smisla);
jedrno čustvo jeze (izv. anger) vodi boj, napad (v namen obrambe, pridobivanja, osvajanja);
jedrno čustvo strahu (izv. fear) vodi beg, umik, izogibanje;
jedrno čustvo ločitvene stiske (izv. sadness) vodi ohranjanje stika, preprečuje izgubo;
jedrno čustvo igre (izv. play) vodi igranje, preizkušanje moči, veščin, hierarhije v neresnem kontekstu;
jedrno čustvo skrbi (izv. care) vodi skrb za druge;
jedrno čustvu sle (izv. lust) vodi seksualni interes in seks.

***

Davis, K. L., Montag, C. (2019). Selected principles of Pankseppian affective neuroscience. Frontiers in neuroscience, 12(1), 1025.

Jedrno čustvo: ločitvena stiska

Jedrna čustva sestavljajo osnovo vašega doživljanja in osebnosti. S polno delujočimi nevronskimi mrežami jedrnih čustev ste bili rojeni. Omogočila so vam osnovne vzorce odzivanja na okoliščine in vplivanja nanje. Na temelju jedrnih čustvenih sistemov ste skozi interakcijo z okoljem in učenje tudi razvili sekundarne čustvene sisteme. Vaše vzorce odzivanja na sekundarni ravni so oblikovale zgodnje izkušnje, ko ste se v odnosih učili, kaj je dobro in slabo, zaželeno in nezaželeno, prijetno in neprijetno. Na organski ravni so se ti mehanizmi oblikovali v srednji liniji možganov, nad možganskim deblom s strukturami jedrnih čustev. Ob razvoju najvišje plasti možganov in s tem racionalnih sposobnosti ste čustveno doživljanje začeli ozaveščati, o njem razmišljati, govoriti, ga usmerjati. Danes vaše čustveno doživljanje sestavljajo vse tri oblike in vaša zavestna čustvena izkušnja izhaja iz aktivacije sistemov na vseh treh možganskih ravneh. Do izoliranega jedrnega čustva ne morete doživljajsko dostopati, bi pa v možganskem deblu še vedno lahko opazovali aktivacijo nevronske mreže posameznega jedrnega čustva. Eno od takšnih jerdnih čustev je ločitvena stiska (izv. sadness).

Nevronske mreže osnovnih čustev se nahajajo v možganskem deblu. — Možganske strukture osnovnih čustev se nahajajo v možganskem deblu.

Jedrno čustvo ločitvene stiske (izv. sadness) vas spodbuja k ohranjanju odnosnega stika. Sistem je delujoč že ob rojstvu ter se aktivira, ko potrebujete bližino negovalne osebe (običajno je to mati). Prvi odziv na aktivacijo ločitvene stiske je protest, alarm, najbolj značilno v obliki joka. Namen vedenjskega odziva, ki ga čustvo sproži, je priklicati negovalca oz. vzbuditi njegovo pozornost, ga opozoriti nase ter na potrebo po bližini. Čustveni sistem ločitvene stiske je poimenovan tudi panika (izv. panic) ter predstavlja najbolj osnovni tesnobni odziv, ki vas motivira, da iščete bližino sočloveka. Tekom razvoja se izraža na različne načine, ki se jih učite v interakciji z okoljem ter ob razvoju novih sposobnosti. Vaša okolica vas uči, katera vedenja ob aktivaciji sistema ločitvene stiske dosežejo želeni učinek, tj. stik in zaščito. Na ta način v svojih zgodnjih odnosih razvijete odzive, ki so v kasnejših odnosih bolje ali slabše sprejeti, zaželeni, učinkoviti.

Drugo ime za sistem ločitvene stiske je tudi žalost (izv. sadness, grief). Če se negovalna oseba na izražanje ločitvene stiske v prvi fazi ne odzove, nastopi namreč odziv druge faze, ki se izraža kot izklop. Sistem ločitvene stiske ima (ob delovanju drugih sistemov primarnih čustev) varovalo, da preprečuje izčrpanost zaradi razmeroma dramatičnega in izčrpavajočega odziva prve faze. Če alarm ob aktivaciji ločitvene stiske v nekem času ne doseže učinka, tj. bližine negovalca, preidete v fazo izčrpanja, varčevanja. Odziv se v tej fazi izraža kot praznina, nemoč, izgorelost. Druga faza aktivacije sistema ločitvene stiske je povezana z izklopom jedrnega čustva hotenja in je znak travmatizacije v prvi fazi ločitvene stiske. Ob odzivih okolice na vedenje prve faze ločitvene stiske se med drugim učite, kako hitro je smiselno preklapljati v drugo fazo. To učenje se realizira kot oblikovanje sekundarnih in terciarnih mrež, povezanih s primarnim čustvenim sistemom ločitvene stiske, ter je kritični dejavnik razvoja depresivnih motenj.

***

Davis, K. L., Montag, C. (2019). Selected principles of Pankseppian affective neuroscience. Frontiers in neuroscience, 12(1), 1025.
Panksepp, J. (2010). Affective neuroscience of the emotional BrainMind: evolutionary perspectives and implications for understanding depression. Dialogues in clinical neuroscience, 12(4), 533-563.

Jedrno čustvo: strah

Strah bi najbrž označili kot negativno čustvo. Občutit strah je neprijetno, hkrati pa se vam lahko zdi, da vas občutek prej ovira kot vam koristi. Iz osnovnega čustva strahu poleg tega izhajajo vse kompleksnejše različice, na primer anksioznost, tesnoba, stres. Vsi ti občutki so pogosto obravnavani kot preprosto slabi, celo škodljivi, patološki. Vendar pa ima strah, prav tako kot vsa ostala čustva, kritično funkcijo. Strah je v osnovi koristen ter potreben in nujen za preživetje. Signalizira vam nevarnost ter sproži zaščitno vedenje. Zaščitna vedenja so lahko beg, iskanje zaščite ali skrivališča, pa tudi povečana opreznost in pazljivost, povišana pripravljenost organizma na ukrepanje ipd.

Strah ima v sodobnem okolju negativno konotacijo, ker je življenje zelo varno. Strah kot ključni instinkt zaščite pred nevarnostjo tako izgublja svojo primarno funkcijo, zaradi katere obstaja. Situacije in okoliščine, ki vas lahko ogrožajo, večinoma ne ogrožajo vašega življenja, ampak vaše odnose in družbeni status. Čeprav so kompleksne oblike strahu tudi v teh okoliščinah lahko funkcionalne v usmerjanju in motiviranju vašega vedenja, je vaša izkušnja najbrž pogosta nasprotna. Strah v obliki tesnobe, stresa, panike vas mogoče pogosto le ovira, zlasti pa kvari vaše razpoloženje. Čustva se niso razvila, da bi se dobro počutili, ampak da vam zagotavljajo preživetje.

Strah deluje po principu bolje preveč kot premalo. Preveč strahu je v naravnih okoliščinah bistveno manj škodljivo kot premalo strahu. Če se bojite premalo, se vedete tvegano ter ogrožate sebe in druge. Od premalo strahu lahko umrete. Če se bojite preveč, pa posledice običajno niso isto škodljive. Zaradi zmerno premočnega strahu zgolj ne dosežete kakšnega cilja, stagnirate ter se predvsem slabo počutite. Narava vas je tako po kriteriju zagotavljanja preživetja raje oblikovala s preveč kot s premalo strahu. Ko kakšno grožnjo ocenjujete racionalno, rezultat zato pogosto pokaže nesorazmernost občutkov strahu. Strah je poleg tega univerzalno in s tem vseprisotno čustvo. Pojavlja se v številnih oblikah.

Osnovna oblika strahu je jedrno čustvo strahu. To je občutek, ki ob dražljaju grožnje sproži odziv boja, bega in zamrznitve. Jedrno čustvo strahu je najbrž eno od redkih jedrnih čustev, ki ga lahko začutite v razmeroma surovi obliki ob hudi grožnji. Nevronske mreže jedrnih čustev se nahajajo v možganskem deblu, najglobljem delu možganov. S polno funkcionalnimi jedrnimi čustvi ste že rojeni, tekom zgodnjih izkušenj in socializacije pa se razvijajo čustvene mreže sekundarnih in terciarnih čustev. Sekundarna in terciarna čustva so kompleksna ter so odraz množice kombinacij vaših zgodnjih in kasnejših odnosov, dogodkov, življenjskih okoliščin, družbenih vplivov itn.

Poleg jedrnega čustva strahu pogosteje in vsakodnevno izkušate kompleksnejše oblike strahu. Zlasti gre za različne oblike socialnih stresov, ki izhajajo iz nevronskih mrež jedrnega čustva strahu in jedrnega čustva ločitvene stiske. Mednje sodijo krivda, sram, občutki neustreznosti, nezadostnosti, strah pred osmešenjem, slaba samopodoba. Vsa ta čustva so za vas velikega pomena, saj vas usmerjajo pri navigaciji skozi zapletene odnose, socialne norme in vrednote. Mehanizme teh čustev ste oblikovali v okolju zgodnjih odnosov ter jih nadgrajevali v širšem družbenem okolju. Če vaša okolja so in so bila funkcionalna, vam ta čustva danes koristijo.

Velika pojavnost anksioznih motenj, med katerimi so socialne fobije, stresne motnje, obsesivno-kompulzivne motnje, agorafobije ipd., naj bi kazala, da današnja okolja večinoma niso funkcionalna. Čeprav je strah univerzalno in vseprisotno čustvo, je pogostost anksioznih motenj nad povprečjem drugih zdravstvenih težav. Ena od možnih razlag je evolucijsko neskladje oz. neskladje med okoljem, za katerega so se vaša čustva naravno razvila, in okoljem, v katerem danes živite. Druga možna razlaga je enostavno nizka družbena toleranca do anksioznosti. To bi pomenilo, da smo kriterije anksioznih motenj močno spustili in tako preprosto veliko primerov označimo kot anksiozne motnje.

Jedrno čustvo: jeza

Jeza je čustvo, ki ga prepoznava večina kategorizacij osnovnih emocij. Teh kategorizacij veliko različnih, ker je čustveno doživljanje zelo kompleksno in ker ni dostopno za zunanje opazovanje. Čustva lahko neposredno opazujete le pri sebi in do vaših čustev neposredno dostopate le sami. Drugim lahko o svojih čustvih pripovedujete, vendar ne morete zagotovo vedeti, ali si z vašim sogovornikom pod neko besedo predstavljata isti občutek. Zaradi tega še nismo oblikovali konsenza glede tega, katera so osnovna čustva. Tako kot barve, imajo čustva neskončno odtenkov.

Na to, kako doživljate jezo, vplivata primarna in sekundarna socializacija. Primarna socializacija se je odvijala v vašem zgodnjem okolju in odnosih s pomembnimi odraslimi. Sekundarna socializacija se je odvijala in se še vedno odvija v vašem širšem družbenem okolju. Skozi stike s kulturnimi vsebinami in družbenimi skupinami oblikujete svoja prepričanja, vrednote, norme, predsodke, stereotipe. Vse vaše izkušnje in okolja sooblikujejo miselne in vedenjske, s tem pa tudi doživljajske komponente vaših občutij jeze.

Naravno, instinktivno udejanjanje surovega čustva jeze se izraža kot napad. Če je neposredno izražanje jeze v vašem zgodnjem odnosnem okolju naletelo na negativne odzive, ste se naučili jezo izražati na alternativne načine. Alternativni načini vedenjske realizacije jeze se oblikujejo, ko v primarnem okolju prinašajo manj škode in več koristi. V vaših današnjih življenjskih okoliščinah je ta način lahko še vedno koristen, lahko pa je škodljiv. Na vaš odnos do jeze in njeno doživljanje vplivajo tudi vaše izkušnje jeze drugih.

Glede na izkušnje in skladno s svojimi vrednotami lahko jezo doživljate kot vir moči in sredstvo za doseganje ciljev ali pa kot nevarno motnjo in neželeno karakterno hibo, ki vas ovira in ogroža. Tako vas lahko spodbudi in napolni z energijo ali pa vas izčrpava in onesrečuje. Jeze poleg tega ne doživljate zmeraj enako, ampak bolj in manj intenzivno ter tako ali drugače obarvano. Kako občutite jezo, se lahko razlikuje v različnih življenjskih obdobjih in v različnih življenjskih situacijah. V vsaki od teh komponent se vaše doživljanje jeze razlikuje od doživljanja jeze koga drugega.

Hkrati pa občutja jeze v surovi obliki izhajajo iz dobro opredeljene jedrne nevronske mreže, ki je pri vseh enaka. Nevronske mreže vseh jedrnih čustev se nahajajo v najglobljem delu možganov, tj. v možganskem deblu. V tem delu se nahajajo tudi možganske strukture, ki vzdržujejo ostale življenjsko pomembne funkcije, kot so bitje srca, dihanje, uravnavanje glukoze v krvi, občutek lakote, občutek bolečine itn. Tudi osnovna čustva predstavljajo kritične mehanizme preživetja, tako da usmerjajo vaše instinktivno vedenje.

Instinktivno vedenje sestavlja takšna ravnanja, s katerimi se na določeno okoliščino odzivate samodejno in brez premisleka. Z instinkti ste rojeni, vaše zgodnje izkušnje in kasnejše življenjske vsebine pa osnovne instinkte dodelajo v množico raznolikih odzivov. Vaše čustvo jeze danes ni zgolj instinkt, ampak je nadgrajeno s številnimi nevronskimi mrežami primarne in sekundarne socializacije. Nevronske mreže primarne socializacije se nahajajo v srednji plasti možganov, nevronske mreže sekundarne socializacije pa v zunanji plasti možganov.

Če bi odstranili strukture srednje in zunanje plasti možganov, bi vam ostalo jedrno čustvo jeze, ob katerem bi instinktivno prešli v fizični boj. Jedrno čustvo jeze aktivira grožnja vsemu, kar vam je pomembno. Jeza spodbudi odziv, s katerim zaščitite sebe, pomembne druge, svoje imetje ter odstranite ovire do želenega. Vaše čustvo jeze je tako v osnovi konkurenčno, zaradi česar je od vseh jedrnih čustev s strani okolice najslabše sprejeto. Zaradi tega ste se je lahko naučili izražati na socialno sprejemljivejše načine.

***

Davis, K. L. in Montag, C. (2019). Selected principles of Pankseppian affective neuroscience. Frontiers in neuroscience, 12(1), 1025.
Montag, C. in Panksepp, J. (2017). Primary emotional systems and personality: an evolutionary perspective. Frontiers in psychology, 8(1), 464.
Panksepp, J. (2010). Affective neuroscience of the emotional BrainMind: evolutionary perspectives and implications for understanding depression. Dialogues in clinical neuroscience, 12(4), 533.

Jedrno čustvo: igra

V jedrnem delu vaših možganov se že pred rojstvom izoblikujejo nevronske mreže sedmih osnovnih čustev. Osnovna čustva so primarni sistemi, ki si jih delite z vsemi sesalci. Omogočajo vam instinktivno predvidevanje in odzivanje na okoliščine. Instinktivno vedenje je vrojeno, torej genetsko programirano in se vam ga ni treba naučiti. Primarna čustva vas tako vodijo, da se izogibate grožnjam in sledite koristim. Spodbujajo vas k raziskovanju in iskanju, sprožajo strah pred nevarnostmi ter jezo na ovire in grožnje, oblikujejo vašo navezanost na svoje bližnje. (Predvsem) v času otroštva vas tudi motivirajo za igranje. Če bi utrpeli poškodbe jedrnih možganskih struktur, v katere se povezuje nevronska mreža jedrnega čustva igre, bi pri vas igralno vedenje izzvenelo. Igranje pa je kritični pogoj za razvoj možganov.

Med igro vaši možgani gradijo nove nevronske povezave, ki vam pomagajo pri krmarjenju po zapletenih družbenih interakcijah. Primarno čustvo igre spodbuja in usmerja razvoj sekundarnih in terciarnih socialnih čustev, s katerimi se orientirate v odnosih z drugimi. Primarna funkcija igre je oblikovanje vaših socialnih predstav in zemljevidov. Skozi igro preizkušate lastne meje in meje drugih, svoje zmožnosti in omejitve, oblikujete svoje običajne načine delovanja v odnosih in družbi. Naučite se komunicirati, se uveljavljati ali umakniti, se podrediti ali dominirati. Skozi igro se razvija vaše osnovno zaupanje v sebe, življenje in druge.

Igra spodbuja tudi razvoj vaših nevronskih povezav v najmlajšem delu možganov, sprednji možganski skorji. Tam se nahaja center vašega izvršilnega nadzora, tj. center vašega zavestnega in hotenega delovanja. Igranje vam tako pomaga, da gradite kapacitete logičnega mišljenja, racionalnega predvidevanja in načrtovanja, reševanja problemov, volje in samodiscipline, uravnavanja čustev. Igranje tako ni zgolj ključnega pomena za vaš socialni, ampak tudi za vaš kognitivni razvoj. Omejene možnosti igre lahko na vseh ravneh zavrejo vaš osebnostni razvoj. Hkrati lahko z uvajanjem igre: humorja, fantazije, kulture, športa, umetnosti svoj osebnostni razvoj spodbudite.

Medtem ko danes opozarjamo predvsem na pomanjkanje nestrukturiranega časa za igranje pri otrocih, je igra pomembna tudi za odrasle. Če na igro pozabite, se ne prikrajšate zgolj za ugodje in zabavo, ampak za realizacijo svojih potencialov na vseh življenjskih področjih. Igranje sproža epigenetske spremembe možganov, torej usmerja izražanje vaših genov. Pomanjkanje igre pomembno zavre razvoj in plastičnost možganov, ki potekata vse življenje. Nasprotje igre pri tem ni delo, ampak depresija kot pomanjkanje volje in smisla. S priklicem najbolj igrivih in razposajenih spominov svojega življenja si lahko poskusite pomagati, ko potrebujete preklop miselne naravnanosti. Lahko vam pomaga tudi kakršno koli igrivo početje.

O tem, da je igranje tako pomembno, ste najbrž malo slišali. Igra ostaja na področju duševnega zdravja, osebnostne rasti in kakovosti življenja spregledana sestavina življenja. Čeprav so jasno komunicirane smernice, da v svoje življenje umestite kakovostno preživljanje prostega časa, so poudarjeni predvsem pozitivni učinki gibanja in kvečjemu sproščanja. Igranje pa je še več kot to. Igranje je zanesljiv način za spodbujanje kreativnosti, kognitivnih zmožnosti, čustvenega zdravja. Igra je pri tem lahko kar koli, kar začutite kot igranje. Pobrskajte po spominih. Ko boste v življenje začeli uvajati igro, se vam bo utrnilo vse več novih idej.

***

Vanderschuren, L. J., Achterberg, E. M. in Trezza, V. (2016). The neurobiology of social play and its rewarding value in rats. Neuroscience & biobehavioral reviews, 70(1), 86-105.
Stuart Brown: Play is more than fun. Dostopno na https://www.youtube.com/watch?v=HHwXlcHcTHc.