Tag: najbolj brano

Epizodična impulzivna motnja

Ste kdaj opazili, da lahko tri od štirih osnovih čustev po Ekmanu in Plutchiku[1] povežemo z najbolj znanimi duševnimi motnjami? Pretirana žalost je značilna za depresijo, pretirano veselje za manijo oz. bipolarno motnjo. Pretiran strah je značilen za anksiozne motnje, kot so generalizirana anksioznost, socialna anksioznost, panične motnje, specifične fobije. Kaj pa, če je čustvo, ki vam povzroča največje težave, jeza? Ali poznate čustveno motnjo, za katero je značilna pretirana jeza? Nekatere psihoanalitične teorije predpostavljajo, da je depresija pravzaprav posledica navznoter usmerjene jeze, anksiozne (paranoidne) motnje pa posledica v okolje projicirane jeze. Takšna konceptualizacija implicira, da je jeza neke vrste progenitorno čustvo, ki se v duševnih motnjah uresničuje v posrednih oblikah strahu in žalosti. Sami pa imate morda izkušnjo, da vam lahko jeza velike težave in stiske povzroča v svoji elementarni in neposredni obliki. Preprosto kot jeza. Tudi pretirani jezi je v diagnostičnem priročniku pripisana kategorizacije, le da ni zelo znana in v slovenščini še niti ni najti prevoda. Pretirana jeza je osrednja značilnost epizodične eksplozivne motnje (ang. intermittent explosive disorder), ki ji bo posvečen zbornik v izhajanju Intermittent explosive disorder: etiology, assessment, and treatment.[2]

Epizodična eksplozivna motnja je v diagnostičnem priročniku duševnih motenj trenutno razvrščena v kategorijo motenj nadzora nad impulzi in ravnanjem.[3] Za motnjo so značilni kratki, manj kot eno uro trajajoči izbruhi jeze, ki se večinoma izražajo z različnimi oblikami aktivnega ali pasivnega destruktivnega vedenja. Izbruhe besa lahko spremljajo različni telesnimi simptomi, kot so potenje, tresenje, občutek napetosti v prsih, razbijanje srca, omotica, panični napadi. Verbalni, psihični ali fizični sprostitvi napetosti neredko sledi začasni občutek olajšanja in v nekaterih primerih užitek, kasneje pa pogosto utrujenost, obžalovanje, sram, žalost.[4] Splošno počutje in razpoloženje med izbruhi lahko zaznamujejo napetost, nemir, nesproščenost ali pa daljša obdobja pomirjenosti in sproščenosti.  Ključni diagnostični kriterij epizodične eksplozivne motnje je, da so izbruhi besa nesorazmerni glede na sprožilno situacijo. Impulzivna agresija ni namerna in preračunljiva, ampak jo pogojuje nesorazmerna čustvena reakcija na provokacijo, ki je lahko dejanska ali ne. Izbruhi jeze so lahko nenadni in nepričakovani, lahko pa že pred izbruhom zaznate spremembo svojega čustvenega stanja, in sicer v obliki povišane napetost, anskioznosti, žalosti ipd.[5] Ne glede na to, ali so izbruhi običajno pričakovani ali ne, vam pozvročajo veliko stisko, negativno vplivajo na vaše osebne in poklicne odnose ter lahko imajo celo pravne in finančne posledice.[6]

Epizodična eksplozivna motnja je praviloma kronična motnja, čeprav lahko intenzivnost izbruhov niha in s starostjo praviloma upada. Običajno se začne v otroštvu ali v najstniških letih ter je pogostejša pri mlajših kot pri starejših odraslih. Motnja nima enega samega vzroka, ampak na njen razvoj vplivajo številni okoljski in biološki dejavniki. Velik vpliv na razvoj motnje ima zgodnje okolje. Če trpite za epizodično eksplozivno motnjo, je zelo verjetno, da ste odraščali v družini, kjer so bili prisotni impulzivno vedenje ter verbalna in/ali fizična zloraba. Če ste bili v otroštvu izpostavljeni fizičnemu ali psihičnemu nasilju, obstaja večja verjetnost, da ste te načine delovanja ponotranjili in da so vaše nevronske čustvene mreže prekomerno vzdražene. Dodatni dejavnik pri transgeneracijskem prenosu je lahko tudi genetska komponenta. V obeh primerih vaši možgani delujejo drugače zaradi razlik v strukturi in biokemični funkcionalnosti. Čustveni mehanizmi v limbičnih možganih in možganskem deblu so hipersenzibilni, nevronske povezave z izvršilnim nadzorom v prefrontalnih delih pa šibke.[7]

Zdravljenje epizodična eksplozivne motnje lahko vključuje zdravila in psihoterapijo, ki vam pomagajo pri samopomirjanju in nadziranju agresivnih impulzov, dolgoročno pa vplivajo na postopno desenzitizacijo hipersensibilnih nevronskih mrež. Od zdravil so v zdravljenju motnje v uporabi antidepresivi, antikonvulzanti ali stabilizatorji razpoloženja.[8] Psihoterapija se v prvi fazi osredotoča predvsem na prepoznavanje sprožilcev in kognitivno-vedenjske tehnike obvladovanje odzivov, nato pa prehaja na identifikacijo kompleksnih čustvenih vsebin in njihovo predelavo, vzpostavljanje mehanizma izvršilnega in nato implicitnega samopomirjanja ter nazadnje na desenzitizacijo primarnih čustvenih mrež.  Poleg psihoterapije in zdravil si lahko na različne načine dodatno ali samostojno pomagate tudi sami:[9]

  • Učite se lahko tehnik sproščanja in jih redno uporabljajte. Vaje globokega dihanja, sproščujoče vizualizacije, čuječnosti, meditacije, joge lahko doprinesejo splošnem pomirjanju vašega organizma.
  • Razvijajte nove načine razmišljanja (kognitivno prestrukturiranje). Sistematično spreminjanje načina razmišljanja o situacijah, ki vas jezijo, vam lahko v akutni situaciji omogočijo drugačen pogled in odziv na dogodke.
  • Seznanite se z načini izboljšanja komunikacije. Posvetite se poslušanju sporočila, ki ga z vami skuša deliti oseba, ki vas jezi. O svojem odgovoru poskusite premisliti, namesto da odgovorite prvo, kar vam šine v glavo.
  • Nadzorujte svoje izpostavljanje. Kadar je mogoče, se izogibajte situacijam, ki vas vznemirjajo. Tudi načrtovanje osebnega časa vam lahko omogoči boljše obvladovanje stresnih situacij.
  • Izogibajte se uživanju vseh psihoaktivnih snovi, ki kakor koli vplivajo na vaše razpoloženje. Nikakor ne uživajte alkohola ali rekreativnih ali nezakonitih drog.

***

[1] Ekman, P. (2016). What scientists who study emotion agree about. Perspectives on psychological science, 11(1), 31-34.
[2] Coccaro, E. F. in McCloskey, M. S. (2020). Intermittent Explosive Disorder: Etiology, Assessment, and Treatment. New York: Elsevier.
[3] American Psychiatric Association (2013). Diagnostic and statistical manual of mental disorders 5. Philadelphia: APA.
[4] Scott, K. M., Lim, C. C. W., Hwang, I., Adamowski, T., Al-Hamzawi, A., Bromet, E., … & Hinkov, H. (2016). The cross-national epidemiology of DSM-IV intermittent explosive disorder. Psychological medicine, 46(15), 3161-3172.
[5] McElroy, 1999). Recognition and treatment of DSM-IV intermittent explosive disorder. The Journal of clinical psychiatry.
[6] Coccaro, E. F. in McCloskey, M. S. (2020). Phenomenology of impulsive aggression and intermittent explosive disorder. V Coccaro, E. F. in McCloskey, M. S. (ur.), Intermittent Explosive Disorder: Etiology, Assessment, and Treatment (37–65). New York: Elsevier.
[7] McCloskey, M. S., Phan, K. L., Angstadt, M., Fettich, K. C., Keedy, S. in Coccaro, E. F. (2016). Amygdala hyperactivation to angry faces in intermittent explosive disorder. Journal of Psychiatric Research, 79, 34-41.
[8] Lee, R. J., Wang, J. in Coccaro, E. F. (2020). Pharmacologic treatment of intermittent explosive disorder. V Coccaro, E. F. in McCloskey, M. S. (ur.), Intermittent Explosive Disorder: Etiology, Assessment, and Treatment (221–234). New York: Elsevier.
[9] Mayo Clinic (2019). Intermittent explosive disorder. Dostopno na https://www.mayoclinic.org/diseases-conditions/intermittent-explosive-disorder/symptoms-causes/syc-20373921 (26. 11. 2019).

Visoko funkcionalna duševna motnja: nevidne bitke uspešnih

Splošno prepričanje duševne motnje običajno povezuje z umikanjem, zaostajanjem, nezmožnostjo, pasivnostjo in posledicami, ki se jasno odražajo v življenjskem statusu, slogu, dosežkih in osebnostnih značilnosti. Duševnim motnjam je pogosto zelo zmotno pripisano, da se odražajo kot težave v vsakdanjem delovanju, na primer na poklicnem področju ali v družbenih odnosih. Če ste družbeno in poklicno uspešni, lahko celo sami dvomite, da so vaše stiske vredne pozornosti. Okolica vaših namigov, da se počutite slabo, ne jemlje resno, kar vam lahko vzbuja dvom v vaše lastno doživljaje. V takšnih primerih, ko ostajajo duševne težave skrite za splošno učinkovitostjo, govorimo o visoko funkcionalnih duševnih motnjah. Visoko funkcionalne duševne motnje ne obremenjujejo javnih sistemov ali bližnje okolice, zato obstaja večja verjetnost, da pri soočanju z njihovimi učinki ne prejemate zunanje podpore. V življenju se dobro znajdete, čeprav so vaše kapacitete dodatno obremenjene in stalno delujete na višjih obratih, kot bi bilo normalno.

Duševno stisko si je lahko težko priznati in jo še težje razkriti drugemu. Duševne motnje so povezane z ostro stigmo, ki so jo oblikovale generacije nerazumevanja. V današnjem visoko konkurenčnem okolju se ob soočanju z duševno krizo znajdete v dilemi, ali vam priznanje težave ne bo bolj škodilo kot koristilo. Lahko vas je strah, da vas bo ukvarjanje z doživljanjem preplavilo, zato se bodrite, da ni tako hudo, kot se občasno zdi. Duševno motnjo težko jasno opredelite, živite pa v okolju, kjer ste vajeni zahtevati vidne dokaze, da čemu verjamete. Razširjene so obrambne filozofije, da »je vse v glavi« in »je treba samo pozitivno razmišljati«. Vaša splošna naravnanost lahko gotovo usmerja vaše počutje in zdravje, vendar nekaterih težav ne morete preprosto odmisliti. Koristno je prepoznati mejo, od katere je takšen pristop soočanja s stisko škodljiv, ker težavo samo pasivno zanikate. Konstruktivno je aktivno soočenje, vključno s prepoznavanjem, sprejemanjem, realno oceno intenzivnosti in razsežnosti, nato oblikovanjem strategij za zdravljenje in njihovim uresničevanjem.

Ni nujno, da zanemarjanje vaše duševne stiske povzroči hudo in kritično škodo ali do bo do tega kdaj prišlo. Zato govorimo o visoko funkcionalnih motnjah. Lahko vas le bremeni in ovira, tako kot delovna oprema slabe kakovosti. Čeprav tečete s kamenčkom v supergi, še vedno tečete, bi bil pa tek prijetnejši in morda bi dosegli boljši rezultat, če bi kamenček vrgli ven. Če živite in delate z visoko funkcionalno duševno motnjo, ste podobni močnemu računalniku s kopico naloženih starih programov, ki tečejo v ozadju in porabljajo vašo procesorsko moč. Še vedno delujete in lahko da boste delovali še naprej, bi bilo pa vaše življenje bolj tekoče, če bi se lotili čiščenja in defragmentacije. Visoko funkcionalna duševna motnja ima to specifiko, da je mogoče niti vi sami, kaj šele vaša okolica ne jemljete resno. V družbi ste polni energije, duhoviti, sproščeni, v pomoč in podporo drugim, vedno pripravljeni na nove izzive. Nekje v ozadju dnevnega dogajanja in svojega zavedanja pa imate občutek, da bi se lahko vsak čas razsuli. Neskladje tega kontrasta s splošnimi predstavami o duševnem zdravju, je velika ovira ustreznemu naslavljanju visoko funkcionalne motnje.

V družbi ste polni energije, duhoviti, sproščeni, v pomoč in podporo drugim, vedno pripravljeni na nove izzive. Nekje v ozadju dnevnega dogajanja in svojega zavedanja pa imate občutek, da bi se lahko vsak čas razsuli.

Počasi zbiramo podatke in še počasneje ozaveščamo o povezanosti duševnih motenj z visoko funkcionalnostjo. Rezultati študij opozarjajo s pomembnimi statistikami: Višji družbeni status je v visoki korelaciji z depresijo, bipolarno motnjo in anskioznostjo.[1] Izvršni direktorji so izpostavljeni dvakrat večjemu tveganju za razvoj depresije kot splošna populacija.[2] Z duševno motnjo se sooča 49 odstotkov podjetnikov.[3] Ženske na vodilnih delovnih mestih pogosteje zbolijo za depresivno motnjo kot ženske, ki opravljajo druge vrste poklicev.[4] 71 odstotkov uveljavljenih glasbenikov poroča o paničnih napadih in anksioznih motnjah, 69 odstotkov pa se jih bori z depresijo.[5] Posamezniki z višjim družbenim statusom doživljajo manjše zadovoljstvo pri delu, intenzivnejši stres in občutek neuspeha, kar pogojuje tveganja za razvoj duševne motnje.[6] Otroci višjih družbenih razredov razvijejo več motenj, kot so anksiozne motnje, depresivne motnje in zloraba snovi, ter doživljajo močnejše duševne stiske zaradi velikih pritiskov ter čustvene in fizične izolacije.[7] Posamezniki z višjimi prihodki so izpostavljeni večjemu tveganju za samomor, ker je visoko funkcionalna duševna motnja povezana z močnejšo stigmatizacijo in intenzivnejšimi občutki sramu.[8]

Uspeh nosi svojo ceno, bodisi visoko finančno odgovornost, pričakovanja glede uspešnosti, višje ravni javnega nadzora. Ob pritisku ohraniti težko doseženo pozicijo, v katero ste vložili leta svojih virov, je priznanje duševne stiske izjemno težko. Če ste s hudim trudom uspeli uresničiti svoje cilje, je lahko toliko bolj grozljiva misel, da bi vas imela okolica za šibke ali manj sposobne. Ponosni ste na svoje zmogljivosti in zato se toliko težje odločite sprejeti pomoč. Prigovarjate si, naj se zberete in se bolj potrudite premagati takšno nevidno težavo, kot je duševna motnja. Pomembno vlogo v ozaveščanju razcepa med zunanjo podobo in notranjo stisko igrajo znane osebnosti. Jim Carrey, Joanne  K. Rowling, Dwayne Johnson živijo s klinično depresijo, Ted Turner in Demi Lovato z bipolarno motnjo, Chris Evans in Ryan Reynolds trpi z anksioznimi motnjami, Herschel Walker z disociativno motnjo, Brian Wilson s shizofrenijo, Lady Gaga s posttravmatsko motnjo. Do korigiranja družbenih predstav, da so duševne motnje na nek način drugačne od ostalih zdravstvenih težav in lahko prizadenejo samo določene družbene skupine, pa nas čaka še veliko dela.

* **

[1] Johnson, s. (2015). Wealth and power tied to depression and other mental disorders. Psychology and psychotherapy: theory, research and practice, 88(4), 394–411.
[2] Barnard, J. W. (2008). Narcissism, over-optimism, fear, anger, and depression: The interior lives of corporate leaders. University of Cincinnati law review, 8(77), 405–423.
[3] Freeman, M. A., Johnson, S. L., Staudenmaier, P. J. in Zisser, M. R. (2015). Are entrepreneurs touched with fire? San Francisco: University of California.
[4] Pudrovska, T. in Karraker, A. (2014). Gender, job authority, and depression. Journal of health and social behavior, 55(4), 424–441.
[5] Gross, S. in Musgrave, G. (2016). Can music make you sick, part 1: a study into the incidence of musicians London: University of Westminster.
[6] Damaske, S., Zawadzki, M. J. in Smyth, J. M. (2016). Stress at work: Differential experiences of high versus low SES workers. Social science & medicine, 15(6), 125–133.
[7] Luthar, S. S. in Latendresse, S. J. (2005). Children of the affluent: challenges to well-being. Current directions in psychological science, 14(1), 49–53.
[8] Agerbo, E., Gunnell, D., Mortensen, P. B., Eriksson, T., Qin, P. in Westergaard-Nielsen, N. (2001). Suicide and income: is the risk greater in rich people who develop serious mental illness? British medical journal, 322(7282), 334-335.

Panični napadi in panična motnja

Panična motnja označuje anksiozno motnjo, pri kateri doživljate ponavljajoče se panične napade brez jasnega sprožilca. Panični napad sestavljajo nenadni intenzivni strah ali močno nelagodje ter telesni simptomi, kot so razbijanje in pospešeno bitje srca, hitro in plitko dihanje, potenje, tresenje ali trepetanje, dušenje, davljenje, bolečine v prsih, slabost, trebušne bolečine, vrtoglavica, nezavest, mrzlica, oblivanje, ortplost, otopelost, mravljinčenje, derealizacije ali deprersonalizacije, strah pred izgubo nazdora ali stika z realnostjo in/ali občutek, da boste umrli. [1] Panični napad se lahko pojavi v različnih stresnih okoliščinah, ki jih je mogoče ali pa tudi ni mogoče identificirati.[2] Napadu lahko sledi stalni strah pred ponovitvijo napada, zaradi katerega se izogibate situacijam, za katere ocenjujete, da bi panični napad lahko sprožile. Pogostost in intenzivnost paničnih napadov lahko niha ter se razlikuje med posamezniki. Panično motnjo lahko zaznamujejo tudi nočni panični napadi, ob katerih se zaradi občutkov panike zbudite iz spanja. Nočni napadi se pojavljajo pri okoli tretjini primerov panične motnje.[3]

Če imate panične napade, je zelo verjetno, da ste prekomerno zaskrbljeni in pogosto pričakujete najslabše. Zaradi stalne tesnobe ste lahko nagnjeni k distruktivnim oblikam samopomoči, kot so prepogosto uživanje alkohola, pomirjeval ali nedovoljenih drog. Panični napadi lahko pogojujejo tudi skrbi glede vašega fizičnega zdravja. Včasih je težko verjeti, da so tako močni simptomi, kot so simptomi paničnega napada, res psihičnega izvora.[4] V akutnem stanju se lahko samega napada zelo prestrašite, zlasti če niste povzem prepričani, kar se vam dogaja, kar simptome še poslabša. Zaskrbljenost, ki panično motnjo pogosto spremlja, lahko prav tako deluje kot dejavnik dovzetnosti za panični napad.[5] Panična motnja je kljub temu ena od duševnih motenj z najboljšo prognozo in je običajno hitro in dobro obvladljiva.[6] Če pa motnje ne zdravite, je kronična z bolj in manj intenzivnimi obdobji. Pogosto se pojavlja v kombinaciji z drugimi čustvenimi motnjami, kot so depresivne in anskiozne motnje. Diagnozo panične motnje ima okoli 2 odstotkih prebivalstva, od tega dvakrat pogostejša pri ženskah. Najbolj verjetno je, da prvi panični napad doživite med 20. in 24. letom.

BIOLOGIJA PANIČNEGA NAPADA

Kaj se med paničnim napadom dogaja na biološki ravni? Ob občutkih strahu se aktivira amigdala, del možganov, ki leži v senčnih režnjih. Aktivacija se nato prenese tako na simpatični živčni kot na hormonski sistem. Na ravni simpatičnega živčnega sistema, amigdala aktivira jedro coerules, ki se nahaja v možganskem deblu.  S tem se vzdraži simpatčni živčni sistem in simpatični nevronski impulzi aktivirajo neposredno organe, kot so srce, krvne žile, potne žleze, oči. Posledično se pospeši srčni utrip in poveča srčni pritisk, krvne žile se razširijo v mišičnem sistemu in skrčijo v gastrotestinalnih organih, zenice se razširijo. Poleg naštetih organov simpatični živčni sistem neposredno sproži delovanje adrenalnih žlez v ledvičnih sredicah. Te v krvni obtok spristijo adrenalin in noradrelanih. Oba hormona učinkujeta na različne organe, kot so srce in pljuča, tako da se še bolj povišata srčni utrip in pritistk ter še bolj pospeši dihanje. Na ravni aktivacije hormonske osi amigdala aktivira hipotalamus, del možganov nad možganskim deblom. Hipotalamus izloči hormon CRF, ki potuje v hipofizo, žlezo na možagnskem dnu. Hipofiza izloči hormon ACTH, ki potuje v skorjo nadledvične zleze. Nadledvična žleza v krvni obrok izloči kortizol, še en stresni hormon. Ta učinkuje na povišanje glukoze v krvi, ki zagotavlja energijske vire in zatre imunski sistem.[7]

Zaradi hiperventilacije med paničnim napadom dihate plitko, z zgornjim delom pljuč, namesto s trebuhom in z diafragmo. Med paničnim napadom tako odvajate preveč CO2, kar povzroči dihalno alkozo. Dihalna alkoza pomeni povišanje pH krvi in lahko povzroča oz doprinaša vrsto simptomov paničnega napada, kot so vrtoglavica, šibkost, izgubljanje zavesti, glavobol, mravljinčenje dlani in stopal ter epileptični napadi. Dihalno alkozo preprečite z dihanjem v papirnato vrečko, saj tako CO2 vračate v krvni obtok, zmanjšujete simptome paničnega napada in normalizirate dihanje.[8]

DEJAVNIKI NASTANKA PANIČNE MOTNJE

Poznavanje biologije samega procesa paničnega napada nam žal ne pomaga veliko pri ugotavljanju vzrokov za sam razvoj panične motnje. Biokemična teorija panične motnje ugotavlja, da so panični napadi povezani z različnimi ravnmi nevrotransmitorjev, kot so serotonin, noradrenalin, dopamin in GABA. Metabolična teorija izhaja iz ugotovitve, da je mogoče panične napade sprožiti z injekcijo mlečne kisline ali dovajanjem CO2. Eksperimenti kažejo, da so trigerji paničnih napadov lahko tudi kafein, nikotin, alkohol.[9] Vendar pa vse te korelacije same po sebi ne povedo veliko. Predpostavimo lahko, da je panična motnja posledica delovanja več genetskih in okoljskih dejavnikov, ki jih vseh ne poznamo. Različni avtorji so v preteklosti razvili več vzročnih modelov panične motnje, kot so psihodinamična hipoteza, več kognitivnih hipotez in bioloških hipotez. Ti modeli imajo nekatere podobnosti in razlike, ki so jih Fava in sodelavci[10] združili v združeni model faktorjev razvoja panične motnje.

Združeni model nastanka panične motnje kaže, da lahko panični napad sprožijo notranji ali zunanji dražljaji, znani in zavedni ali nezavedni dražljaji. Da vaš organizem reagira na sprožilec, pa se mora najprej razviti sprožilni mehanizem, ki ob objektivno neustreznih okoliščinah aktivira vaš zaščitni stresni odziv. Večina teoretičnih modelov kot pomemben dejavnik razvoja panične motnje poudarja prirojeno občutljivost v povezavi z zgodnjo izkušnjo (zavedne ali nezavedne) travme ali travmatizacije. Travmatizacija lahko obstaja v obliki težav s temeljno navezanostjo, saj varna navezanost v zgodnjem razvoju zagotavlja razvoj kapacitete za samopomirjanje in notranje gotovosti. Če mehanizem samopomirjanja in vzdrževanja pomirjenosti simpatičnega živčnega sistema ni robusten, lahko pride kasneje ob različnih obremnjujočih okoliščinah do napak v delovanju. Travmatizacija se lahko vrši tudi v obliki negotovega odnosnega okolja, previsokih pričakovanj in podobnih okoliščin, ki so bile za vas preobremenjujoče. V takšnih pogojih razvit mehanizem stresnega odziva se lahko začne kasneje sprožati ob dražljajih, ki v objektivno niso ogrožajoči, niti niso neposredno povezani s travmo ali travmatizacijo.

Dražljaj, ki sproži panični napad, pa je lahko tudi neposredno povezan z (zavedno ali nezavedno) travmatično izkušnjo. V tem primeru je stresni odziv ustrezen v kontekstu izkušnje same, ki je premočna, da bi odziv lahko nadzorovali. Vaš organizem je namreč povsem biološko zgrajen tako, da v akutnih primerih krize delovanje prevzamejo samodejni sistemi, katerih osnovna značilnost je visoka učinkovitost. Učinkovitost pri tem ni vezana na vašo funkcionalnost, ampak na hitrost delovanja in na majhno porabo virov. Kaj kriza je, se naučite predvsem tekom zgodnjih izkušenj, ko ste nemočni in ima vaš organizem bistveno nižji tolerančni prag. Destabilizacije zaradi čustvene obremenitve lahko v takšnih okoliščinah vpliva bodisi za prepoznavanje določenih dražljajev kot izrazito ogrožajočih bodisi na ranljivost mehanizmov vzdržavenja pomirjenosti. Mehanizem prekomernega stresnega odziva se lahko v takem primeru aktivira z časovnim zamikom več let, ko ste izpostavljeni večjim obremenitvam.[11]

Panična motnja tako predstavlja uresničitev ranljivosti na ravni sistema simpatičnega in parasimpatičnega sistema, ki skrbita za aktivacijo in pomirjanje organizma. Lahko jo razumete kot kronično bolezen, ki lahko izbruhne v obdobjih večjih telesnih in/ali duševnih obremenitev. Ko panične napade odpravite, se lahko lotite nadaljnjega dela na razkrivanju izvorov panične motnje ter na njihovem zdravljenju. Lahko pa se odločite z motnjo živeti, zlasti če je večinoma v latentni fazi in vam ne otežuje življenja. V tem primeru ni odveč, če posebno pozornost namenite učenju tehnik sproščanja. Za vas je namreč še posebej pomembno, da zagotavljate čim manj stresno vsakdanje življenje.

***

[1] American Psychiatric Association (2013). Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders, 5th Edition: DSM-5. Philadelphia: APA.
[2] Carandang, C. (2016). The Neurobiology of Panic Attacks. Dostopno na https://pro.psychcentral.com/the-neurobiology-of-panic-attacks/ (14. 11. 2019).
[3] American Psychiatric Association (2013). Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders, 5th Edition: DSM-5. Philadelphia: APA.
[4] Ibidem.
[5] Fava, L. in Morton, J. (2009). Causal modeling of panic disorder theories. Clinical psychology review, 29(7), 623-637.
[6] Benedik, E. (2019). Diagnostično kodiranje. Ljubljana: SFU.
[7] Carandang, C. (2016). The Neurobiology of Panic Attacks. Dostopno na https://pro.psychcentral.com/the-neurobiology-of-panic-attacks/ (14. 11. 2019).
[8] Carandang, C. (2016). The Neurobiology of Panic Attacks. Dostopno na https://pro.psychcentral.com/the-neurobiology-of-panic-attacks/ (14. 11. 2019).
[9] Ankrom, S. (2019). Biological theories of panic disorder. Dostopno na https://www.verywellmind.com/biological-theories-of-panic-disorder-2583924 (14. 11. 2019).
[10] Fava, L., & Morton, J. (2009). Causal modeling of panic disorder theories. Clinical psychology review, 29(7), 623-637.
[11] Fava, L., & Morton, J. (2009). Causal modeling of panic disorder theories. Clinical psychology review, 29(7), 623-637.

Poskusni test osebnosti

Če radi rešujete osebnostne vprašalnike, ste v pisani družbi. Prvim poskusom ocenjevanja in kategoriziranja osebnosti lahko v preteklosti sledimo vse do antike in še dlje. Najbrž najbolj znana osebnost, za katero veste, da je ljudi poskušala kategorizirati v osebnostne tipe, je grški zdravnik Hipokrat. Okoli 400 let pred našim štetjem je sestavil kategorizacijo štirih karakterjev: sangvinika, flegmatika, melanholika, kolerika. Druga antična ocenjevanja osebnosti so temeljila na različnih drugih bolj ali manj veljavnih in zanesljivih osnovah. Zgodnji antični spisi navajajo pristope, kot so interpretacija sanj ali znamenj bogov, preroška ugibanja, neposredno opazovanje in intervjuvanje, analiza rodovnika ali fizionomskih značilnosti. Poskuse osebnostnega ocenjevanja najdemo v Stari zavezi, več kot 3000-letno tradicijo ocenjevanja osebnosti pa ima tudi Kitajska. Država je namreč uporabljala precej izpopolnjen sistem ocenjevalnih postopkov za izbor vladnih uradnikov in nekateri od testov so bili namenjeni oceni osebnih lastnosti kandidatov.[1] Skozi zgodovino sledimo veliki množici poskusov ljudi razvrstiti v tipe in kategorije. Posebej aktivna prizadevanja so se pojavila v začetku 20. stoletja, ko je začela psihoanaliza glasno opozarjati na slepe pege, ki jih lahko pri sebi spregledate.[2] Prvi samoocenjevalni vprašalnik je razvil ameriški psiholog Robert S. Woodworth med prvo svetovno vojno z namenom zgodnjega odkrivanja psihiatričnih težav med ameriškimi vojaki.[3] Sledili so številni drugi, med prvimi še danes v uporabi razširjen Minnesotski multifazični osebnostni vprašalnik MMPI (Minnesota Multiphasic Personality Inventory).

Zadnji dve desetletji ocenjevalne instrumente in teorije osebnosti razvija tudi afektivna nevroznanost; nevroznanstvena disciplina, ki raziskuje čustva.[4] Lestvico osebnosti afektivne nevroznanosti ANPS[5] vam pripravljam za uporabo na spletni strani in za ta namen izbiram tehnično rešitev. Za poskus sem izbrala orodje z vgrajenim Eysenckovim osebnostnim vprašalnikom (EPI, Eysenck Personality Inventory). EPI vprašalnik je zasnovan za merjenje dveh pomembnih dimenzij osebnosti, to sta ekstravertost in nevroticizem. Ekstravertnost pomeni odprtost, družabnost, živahnost v nasprotju z introvertnostjo, ki se odraža kot zaprtost, zadržanost, previdnost in usmerjenost vase. Nevroticizem pomeni čustveno labilnost, zaskrbljenost, občutljivost, razdražljivost in je nasprotje čustvene stabilnosti. Vprašalnik je sestavljen iz 57 trditev, ki jih ocenjujete glede na svoje strinjanje z njimi. Rezultat vas na vsaki dimenziji uvrsti nekje med visoko in nizko izraženost posamezne osebnostne lastnosti.[6] Skupni rezultat vaše pozicije na obeh dimenzijah osebnosti vas umesti v polje štirih karakterjev: sangvinika, flegmatika, kolerika in melaholika. Če testa še niste reševali in vas zanima vaš rezultat, ga lahko preizkusite tukaj:

>>> EPI TEST OSEBNOSTI <<<

***

[1] Butcher, J. N. (2009). Clinical personality assessment: history, evolution, contemporary models, and practical applications. V Butcher, J. N. (ur.), Oxford handbook of personality assessment (str. 5–25). Oxford: Oxford University Press.
[2] Konnikova, M. (2018). The enduring allure of the personality quiz. Dostopno na https://www.newyorker.com/culture/culture-desk/the-enduring-allure-of-the-personality-quiz (30. 9. 2019)
[3] Butcher, J. N. (2009). Clinical personality assessment: history, evolution, contemporary models, and practical applications. V Butcher, J. N. (ur.), Oxford handbook of personality assessment (str. 5–25). Oxford: Oxford University Press.
[4] Geir, P., Selsbakk, J. M., Theresa, W., & Sigmund, K. (2014). Testing different versions of the affective neuroscience personality scales in a clinical sample. PloS one, 9(10), 109–134.
[5] Pingault, J. B., Falissard, B., Côté, S., & Berthoz, S. (2012). A new approach of personality and psychiatric disorders: a short version of the Affective Neuroscience Personality Scales. PloS one, 7(7), 41–49.
[6] Bodling, A. M. in Martin, T. (2011). Eysenck Personality Inventory. V Kreutzer J.S., DeLuca J. in Caplan B. (ur.), Encyclopedia of clinical neuropsychology. New York: Springer.

Psihoterapija travme

Duševna travma ima veliko obrazov in vsaka globinska psihoterapija je na neki ravni psihoterapija travme. K zavedanju in prepoznavanju različnih oblik travme je v zadnjem desetetju pomembno pripomogel Bessel van der Kolk. Nekdanji psihiater, raziskovalec, psihoterapevt in avtor knjige The Body Keeps the Score sicer raziskuje telesne in biološke temelje in zdravljenje travme. Njegova aktivnost in popularnost pa je vzbudila večje splošno zanimanje za pojav travme in njene posledica. Van der Kolk je na marčevski konferenci letos opozoril, da ima tradicionalni medicinski model diagnostike in duševnega zdravljenja premalo znanstvene in psihološke veljave ter predvsem ni učinkovit pri pomoči žrtvam travme. Posledice travme se namreč zdaleč ne kažejo le v obliki posttravmatske stresne motnje, ampak so različni tipi travme ključni dejavnik praktično vseh duševnih motenj, od osebnostnih do čustvenih. Travma je vsak dogodek, ki v času odvijanja presega vaše kapacitete soočanja in odzivanja ter povzroči bodisi trajno duševno poškodbo bodisi trajno okvaro v obliki obrambnega odzivanja.

Duševna travma je vsak stres, katerega intenzivnost v času dogajanja presega vaše zmožnosti, ne glede na to, ali od povprečja odstopa intenzivnost dogodka ali ste v času odvijanja sami iz takšnih in drugačnih razlogov bolj ranljivi. Najbolj pogosti in najpomembnejši razlog povečane ranljivosti je zgodnja starost. Otroška duševnost je neprimerno bolj občutljiva kot duševnost odraslega, zato možnosti travmatskih učinkov dogajanja povsem običajne intenzivnosti nikdar ne sodite skozi oči odraslega. Travma se poleg tega ne pojavlja zgolj kot posamezni dogodek, ampak jo veliko pogosteje srečujemo v drugi obliki. Travma drugega tipa je kumulativna travma, posledica številnih, ponavljajočih se pojavov drobnega stresorja. Kumulativna travma najpogosteje nastaja v zgodnjih odnosih, saj je odnosno okolje primarno okolje otroške duševnosti. Otrokov nevroendokrini sistem se razvija glede na odnose, tako kot mlada rastlina raste glede na svoje fizično okolje.

V zgodnjem razvoju, pa tudi v odrasli dobi ste lahko v vsakdanjem življenju izpostavljeni ponavljajočemu doživljanju čustveno obremenilnih interakcij, ki vas zadržujejo v stanju kontinuirane vznemirjenosti. Ob tem se vzbuja vaša potreba se pred temi obremenitvami zavarovati ali razviti načine kompenzacije poškodb. Če ste čustvenim obremenitvam izpostavljeni v zgodnjem obdobju, ko se aktivno razvijajo limbični deli vaših možganov, se ti deli prilagodijo delovanju v patogenih okoliščinah. Strukture, ki se razvijajo kasneje in kot nadgradnja limbičnih delov, so nato prav tako prizadete. Če odraščate v okolju, ki vam povzroča kontinuirane mikrostrese, se vaš organizem prilagodi na različne načine, npr. razvijete stalno pripravljenost na nevarnost v obliki generalizirane anksioznosti. Organizem lahko zaradi stalne pripravljenosti in odzivanja na stresorje prej ali kasneje tudi pregori, kar se pokaže v obliki akutne ali kronične depresije.

V psihoterapiji takšne posledice travme zdravimo na isti način, na katerega so nastajale. Z raziskovanjem, spominjanjem, podoživljanjem postopoma aktiviramo vaše prizadete živčne mreže in nevroendokrine sisteme. Z nadzorovano in sistematično aktivacijo vpeljujemo interakcijo travmatiziranih mehanizmov in sistema zavedanja, s čimer postopoma krepimo vaše notranje zmožnosti usmerjanja in obvladovanja posledic travme. Z delom v varnem in podpornem psihoterapevtskem okolju pogojujemo vnos pomiritvene korektivne izkušnje ob stiku z obremenitvami in s spominom nanje. Soočanje z vsebinami, ki so v času hude ranljivosti povzročale premočne obremenitve in preintenzivno stimulacijo, lahko prinese tudi uvid v to, da ste danes veliko močnejši in iste vsebine niso več isto ogrožujoče. Bistvenega pomena v psihoterapiji travme je temeljito procesno delo, ki zahteva potrpežljivost, čas in predanost obeh; vas in vašega psihoterapevta.

Kaj pomeni vaša diagnoza

Zasebni psihoterapevti za razliko od psihiatrov in psihologov, ki sodelujejo z zdravstvenimi zavarovalnicami, praviloma nismo zavezani k postavljanju diagnoz. Ker je odlčitev o uporabi diagnoz prepuščeno naši strokovni in osebni odločitvi, se med seboj razlikujemo v obsegu pozornosti, ki jo diagnosticiranju namenjamo. Če delamo z diagnozami, imamo proste roke tudi pri izbiri diagnostičnega pristopa. Diagnostični pristop je način poimenovanja in razvrščanja motenj v kategorije. Duševne oz. psihične motnje so tako izmuzljiv in slabo razumljen pojav, da poznamo več različnih diagnostičnih sistemov.

Različni diagnostični sistemi duševne motnje različno poimenujejo, različno definirajo in za postavljanje diagnoze uvajajo različne kriterije. Nekateri navajajo več in drugi manj kategorij ter se razlikujejo v tem, katere navajajo. Ker nismo zavezani k uporabi enega ali katerega koli od teh sistemov, se psihoterapevti običajno srečamo z različnimi sistemi. Na ta način si oblikujemo boljši vpogled v omejenost razumevanja, ki ga imamo glede vrst duševnih motenj na trenutni točki razvoja v psihoterapevtski, psihiatrični in psihološki znanosti. Zaradi našega omejenega razumevanja na področju duševnega zdravja raje govorimo o motnjah, kot o boleznih.

Diagnostična sistema, ki jih najpogosteje uporabljamo, sta Diagnostični statistični priročnik duševnih motenj (DSM) in Mednarodna klasifikacija bolezni (MKB). DSM uporablja ameriški zdravstveno-zavarovalniški sistem in zajema samo duševne motnje. MKB je v uporabi v Evropi in Avstraliji za vse bolezni, duševne motnje pa obravnava v petem poglavju (F). Oba od teh dveh glavnih klasifikacijskih sistemov sta se skozi zgodovino zelo spreminjala. Prva izdaja DSM je bila natisnjena leta 1952, trenutno pa obstaja v peti različici (DSM 5). Posebej veliko preoblikovanje je priročnik doživel po četrti izdaji (DSM-V). Prva različica MKB je bila izdana leta 1984, trenutno veljavna pa je deseta (MKB 10) in enajsta v pripravi.

Glavni očitek DSM in MKB je ta, da oba sistema motnje kategorizirata in diagnosticirata preprosto po izraženih simptomih. Na področju duševnega zdravja namreč še ne poznamo organskih ekvivalentov motenj, da bi jih lahko kategorizirali po teh, kot je to običajno v medicini. Organski ekvivalent pomeni način, na katerega se neka motnja izraža na telesni ravni. Psihične motnje bi denimo lahko kategorizirali po možganskih strukturah, pri katerih bi zaznali odstopanje v delovanju. Te strukture bi lahko zajemale možganska jedra in možganske nevronske poti. Še ena možnost bi bila kategorizacija po nevrokemikalijah, pri katerih bi zaznavali odstopanje v delovanju. Žal duševno delovanje na organski ravni še ni dovolj dobro raziskano.

Psihoanalitična znanost je leta 2006 v psihodiagnostiko prispevala Psihodinamski diagnostični priročnik (PDM) in leta 2017 izdala drugo različico. S PDM smo poskušali duševne motnje klasificirati bolj celostno, ne samo po izraženih simptomih, ampak tudi po procesih v ozadju in nekaterih razvojnih dejavnikih nastanka. Diagnostika s PDM poteka po treh dimenzijah, in sicer na prvi dimenziji ocenjujemo osebnost, na drugi dimenziji različne duševne zmožnosti in na tretji ravni doživljanje simptomov in težav. Po analogiji sortiranja kamenja bi mogoče lahko rekli, da samo dodali kriterije kemične sestave in geološkega izvora. Ena od pomembnih razlik med predstavljenima psihiatričnima priročnikoma in PDM je upoštevanje dejstva, da za duševne pojave in duševne motnje ne moremo preprosto določiti, ali so ali niso prisotni. Običajno so namreč bolj ali manj prisotni, torej od komaj zaznavnih do zelo izrazitih. Kje intenzivnost preseže mejo, da pojav postane motnja, je predmet percepcije in dogovora. Tudi PDM pa na primer ne razlikuje med motnjami delovanja (kot je recimo infekcija) in zaščitnimi odzivi (kot je recimo povišana telesna temperatura).

Diagnosticiranje duševnih motenj je izjemno težavna naloga, ker poskušamo v posamezno kategorijo zajeti značilnosti, ki niso iste vrste. Podobno, kot če bi poskušali po videzu in osnovnih mehanskih lastnosti sortirati kamenje. Imeli bi težavo, kako jih hkrati smiselno sortirati po barvi, obliki, velikosti, vzorcu, površini, lomljivosti, kompaktnosti itn. Tako kot so barva kamna, njegova trdnost in geološki izvor sicer povezani, se lahko pri vsakem kamnu pojavljajo različne kombinacije teh. Niso vsi beli kamni iz istega geološkega obdobja in niso isto trdi, kaj šele iste velikosti. Rezultati študij zanesljivosti psihiatričnih diagnoz zato ne presenečajo, ko kažejo, da dva diagnostika isti primer nemalokrat diagnosticirata različno.[1],[2],[3]

Poskus rešitve te težave je diagnosticiranje na več dimenzijah oz. oseh, ki ga uporablja PDM in ki ga je v tretji in četrti izdaji uporabljal DSM. Pri opazovanju duševnih pojavov pa imamo probleme tudi na ravni razlikovanja vrst lastnosti. Težko npr. lahko ločimo že med mislijo in občutkom, med osebnostno karakteristiko in posledico stresnih okoliščin itn. Rešitev več osi oz. dimenzij je tako prinesla nov problem, kje zarisati meje med posameznimi dimenzijami. DSM je zaradi tega po dveh izdajal prešel nazaj na koncept ene osi, kjer vam preprosto določimo več diagnoz hkrati in ne ugotavljamo razmerja med njimi:

Večosni diagnostični sistem, ki se je uporabljal še v četrti izdaji, je tretja izdaja DSM je uvedla v osemdesetih letih. DSM vas je takrat ocenjeval z več vidikov duševnega delovanja, podobno kot točko v koordinatnem sistemu določimo glede na tri koordinate. Koordinatni sistem DSM je upošteval petih vidikov vaše diagnostične slike, in sicer akutne ali kronične simptome, trajne osebnostne ali razvojne značilnosti, splošno zdravstveno stanje, okoljske in psihosocialne dejavnike ter splošno delovanje. Diagnoza na prvi osi je opredelila vašo primarno motnjo, tj. klinično motnjo sindromskega tipa. To so lahko motnja razpoloženja (depresivne, bipolarne, anksiozne motnje), motnje hranjenja, psihotične motnje, motnje zlorabe snovi ipd. Diagnoza na drugi osi se je nanašala na osebnostno motenost in/ali duševno zaostalost, torej na trajne vzorce psihopatologije. Med osebnostnimi motnjami na drugi osi vas je sistem umestil med paranoidne, shizoidne, shizotipske, antisocialne, borderline, histrionične, narcistične, izigibajoče, odvisnostne, obsesivno-kompulzivne ali nespecifične osebnosti. Diagnoza na tretji osi je opredelila vaša splošna zdravstvena ali nevrološka stanja, ki vplivajo na vašo duševno motnjo. Četrta os se je nanašala na pomembne okoljske in psihosocialne stresorje, peta os pa je vključevala splošno oceno vašega delovanja.

Večosni sistem DSM je bil leta 2013 kljub nasprotovanju njegovih številnih zagovornikov opuščen. Sam poskus organizacije pojavov na več dimenzijah je nakazal zavedanje kompleksnosti sestave duševnih motenj. Opustitev pa je mogoče razumeti spoznanje neobvladljivosti takšne kompleksnosti. Duševnih pojavov (vsaj s trenutno dostopnimi instrumenti in znanjem) preprosto ni mogoče razporediti v sistem, kot je to mogoče storiti s kemičnimi elementi. Duševna motnja je skupek raznolike množice mikro fenomenov, ki so lahko v posameznem primeru bolj ali manj prisotni. Kategorije v klasifikacijskih sistemih duševnih motenj tako nastajajo po principu zlaganja domin. Če v neko kategorijo umestimo en primer duševne motnje, naslednji primer podobne duševne motnje v isto kategorijo potegne dodatne značilnosti itn. Kje rišemo meje med temi skupinami dominami, je pogojeno z našim odločanjem in ne z obstojem teh meja v naravi. Čeprav nas diagnoza lahko usmerja pri delu ter vam lahko prinese olajšanje, je predstava o duševnih motnjah kot jasno zamejenih pojavov iluzija.

Kategorije duševnih motenj so poimenovanja množice bolj ali manj podobnih si izrazov duševnega delovanja, ki smo jih arbitrarno združili in prav tako med njih zarisali meje. Množice primerov smo tudi že nekajkrat preložili in jih bomo najbrž še nekaj časa prelagali. Duševna motnja ni jasno zamejeno naravno dejstvo z jasnimi vzroki nastanka, ampak rezultat različnih dejavnikov, med njimi tudi delovanja okolja. Izjemno pomembno pa je, da duševne motnje in diagnoze kljub temu sprejemamo kot resnične, objektivne, globoke ovire običajnega delovanja. Duševna motnja je zelo realna in težka ovira pri uresničevanju vaših potencialov, ne glede na to, kako neučinkoviti smo pri prepoznavanju njenega mehanizma nastanka, po katerem bi jo lahko bolj učinkovito sortirali. Diagnoza je poleg tega gotovo tudi pomembna potrditev, da niste sami in da je vaša stiska realno prepoznana. Ker duševni motnji večinoma ne znamo določiti jasnega fiziološkega ekvivalenta, se lahko sprašujete, ali si svojega subjektivnega stanja mogoče samo ne domišljate. Diagnoza pri tem opravlja pomembno funkcijo potrjevanja resničnosti in spoštovanja stisk, ki vam jih duševna motnja povzroča.

 

***

[1] Vanheule, S., Desmet, M., Meganck, R., Inslegers, R., Willemsen, J., De Schryver, M. in Devisch, I. (2014). Reliability in psychiatric diagnosis with the DSM: old wine in new barrels. Psychotherapy and psychosomatics, 83(5), 313.
[2] Clarke, D. E., Narrow, W. E., Regier, D. A., Kuramoto, S. J., Kupfer, D. J., Kuhl, E. A., Greiner, L., Kraemer, H. C. (2013). DSM-5 field trials in the United States and Canada. American journal of Psychiatry 170(1): 43–58.
[3] Regier, D. A., Narrow, W. E., Clarke, D. E., Kraemer, H. C., Kuramoto, S. J., Kuhl, E. A. in Kupfer, D. J. (2013). DSM-5 field trials in the United States and Canada. II. Test-retest reliability of selected categorical diagnoses. American journal of psychiatry. 170(1): 59–70

Psihoterapija M. Čeh