Zgodovina psihoterapije

Izraz psihoterapija izhaja iz starogrških besed ψυχή [psyche] s pomenom dih, duh, duša in θεραπεία [therapeia] s pomenom zdravljenje, medicinska obravnava.[1] Sodobni oxfordski slovar psihoterapijo definira kot obravnavo duševnih težav s psihološkimi metodami[2] in podobno slovenski slovar knjižnega jezika kot medicinski termin za zdravljenje duševnih motenj in bolezni s psihološkimi sredstvi.[3] Psihoterapija tako niti izvorno … Continue reading “Zgodovina psihoterapije”

Freud s kolegi

Izraz psihoterapija izhaja iz starogrških besed ψυχή [psyche] s pomenom dih, duh, duša in θεραπεία [therapeia] s pomenom zdravljenje, medicinska obravnava.[1] Sodobni oxfordski slovar psihoterapijo definira kot obravnavo duševnih težav s psihološkimi metodami[2] in podobno slovenski slovar knjižnega jezika kot medicinski termin za zdravljenje duševnih motenj in bolezni s psihološkimi sredstvi.[3] Psihoterapija tako niti izvorno niti danes ni ostro zamejena pojavnost in izhaja iz več kultur in tradicij obravnave človeških duševnih težav in stisk. Psihoterapevtske metode so se skozi zgodovino razvijale v različnih kulturah in družbah ter znotraj različnih kulturnih področij, kot so medicina in zdravilstvo, pa tudi religija in filozofija. Raznovrstne pristope duševne pomoči skozi zgodovino srečujemo veliko pred nastopom prve psihološke klinike in laboratorija za psihološko raziskovanje Univerze v Leipzigu, s katerima je Wilhelm Wundt leta 1879 kot samostojno znanstveno disciplino vzpostavil psihologijo.[4] Psihoterapija je kljub dolgi tradiciji in že Freudovim prizadevanjem za osamosvajanje svojo akademsko realizacijo v obliki samostojne znanstvene discipline dosegla šele leta 2005 z ustanovitvijo Univerze Sigmunda Freuda na Dunaju in odprtjem univerzitetne Fakultete za psihoterapevtsko znanost.[5] Do tega časa je psihoterapija skozi celotno zgodovino svojo teorijo in prakso razvijala pod okriljem drugih disciplin, zlasti psihiatrije in nevrologije v medicinski znanosti, psihologije, filozofije, sociologije, socialnih ved itn.[6]

Poleg široke uporabe različnih psihoterapevtskih tehnik in metod lahko tudi prve zametke namenske teoretične psihoterapije opažamo že relativno zgodaj, in sicer v 9. stoletju na Bližnjem vzhodu pri perzijskem zdravniku in filozofu Rhazesu. Rhazes je od svojih pacientov zajemal obsežne anamnestične podatke in za zdravljenje duševnih težav uporabljal osnovne psihoterapevtske in psihodinamične tehnike.[7] Istočasno so družba, religija in medicina na Zahodu resne duševne motnje obravnavale kot demonske odklone in jih zdravili s kaznovanjem, eksorcizmom in zapiranjem pacientov, dokler se niso v 18. stoletju začeli razvijati etični pristopi. S pomisleki glede obstoječih etioloških razlag so se začele razvijati nove etiološke teorije, med katerimi so bile v 10. stoletju najbolj popularne frenologija, fiziognomija in mesmerizem. Frenologijo je razvil anatomist Franz Joseph Gall na predpostavki korelacije med obliko lobanje oz. s to povezano obliko možganov in različnimi duševnimi funkcijami in odkloni. Mesmerizem ali živalski magnetizem je razvil nemški zdravnik Franzu Mesmerju v 18. stoletju na predpostavki obstoja nevidne naravne sile (lebensmagnetismus) vseh živih bitij, s katero je mogoče dosegati različne fizične učinke. Mesmer je podlagi svoje teorije duševne težave zdravil z magneti. Prav tako popularne tehnike duševnega zdravljenja je bil duhovni pristop Phineasa Quimbyja, ki je bil zelo podoben sodobnemu konceptu pozitivne vizualizacije.[8] Znanstvena skupnost je vse te metode sčasoma zavrnila in področje resnih duševnih bolezni sta začeli obravnavati razvijajoči se medicinski področji psihiatrije in nevrologije, psihološko ocenjevanje pa klinična psihologija.[9]

Psihoterapija v klinični obliki pogovorne terapije in prva znanstvena aplikacija te psihoterapevtske metode sta se začeli razvijati z obdobjem Sigmunda Freuda na prelomu 19. in 20. stoletja. Na Freudove psihoterapevtske in psihoanalitične koncepte je na začetku pomembno vplival njegov mentor Josef Breuer, ki se je s področja kasneje umaknil. Namesto tega je Freud pridobil številne druge kolege, med katerimi sta bila prva Alfred Adler in Carl Jung. Tudi nekateri drugi teoretiki so se z leti priključevali razvoju splošne usmeritve, ki jo danes poznamo pod imenom psihodinamična teorija, ki temelji predvsem na odkritju velikega nezavednega dela človekove duševnosti. V 20. letih 20. stoletja se je kot odgovor na psihodinamično psihoterapijo in teorijo začel razvijati behaviorizem ter postal dominantna paradigma do 50. let. Behavioristi so psihodinamične koncepte kritizirali zlasti zaradi težav z upoštevanjem znanstvenega načela objektivnost. Pri obravnavi človekove duševnosti so si to prizadevali reducirati na komponente, ki bi jih bilo mogoče nepristransko opazovati in meriti. Človekove notranje duševne procese so tako abstrahirali ter se osredotočili zlasti na vedenje, kot rezultat česar so nastale pomembne teorije klasičnega pogojevanja, instrumentalnega pogojevanja in socialnega učenja. Med pionirje behaviorističnega pristopa sodijo Joseph Wolpe, Hans Eysenck in Burrhus Frederic Skinner, ki so predvsem razvijali psihološke teorije, ne da bi jih aplicirali v psihoterapevtsko tehniko.[10]

V nadaljnjem razvoju psihoterapije je bil tudi behaviorizem deležen kritičnega odgovora, in sicer sta se v 50. letih oblikovala kognitivna in humanistična psihologija. Humanistično gibanje se je v veliki meri razvijalo iz dela eksistencialistov, kot so Rollo May, Viktor Frankl in danes manj znani Eugene Heimlerm, ter psihoterapevtskih modifikacij Carla Rogersa, ki je razvijal na človeka usmerjeno psihoterapijo. Humanistična in eksistencialna psihoterapija je znova poudarila pomen nezavednega, vendar se je osredotočala na spodbujanje pozitivnih sprememb na osnovi avtentičnega podpornega in empatičnega terapevtskega odnosa. Rollo May, Carl Rogers in Irvin Yalom v humanističnem gibanju priznavajo tudi pomemben vpliv Otto Ranka. Sočasno sta kognitivni psihoterapevtski pristop razvijala Albert Ellis, in sicer v obliki racionalno-čustvene vedenjske terapija (rational emotive behavior therapy, REBT), ter Aaron T. Beck v obliki kognitivne terapije. Oba sta kot kognitivna psihoterapevta razvijala in uporabljala tehnike za spreminjanje človekovega prepričanja ter se v nasprotju s psihodinamičnimi in humanističnimi psihoterapevti nista ukvarjala z nezavednimi vsebinami in uvidom. Kognitivni in vedenjski pristopi so se v 70. letih združili z nastankom vedenjsko-kognitivne psihoterapije (VKT), ki je usmerjena na lajšanje simptomov in spreminjanje temeljnih prepričanj, Vedenjsko-kognitivna psihoterapija je kot temeljito empirično raziskana psihoterapevtska modaliteta postala široko sprejeta kot primarno psihoterapevtsko zdravljenje številnih duševnih motenj.[11],[12]

Hkrati so se začele v 70. letih psihoterapevtske smeri pospešeno množiti in med njimi je naraščalo rivalstvo. Čeprav je ameriški psiholog in psihoterapevt Saul Rosenzweig že v 30. letih predpostavil, da so različni psihoterapevtski pristopi ne glede na njihove specifične tehnike zaradi tako imenovanih skupnih faktorjev podobno učinkoviti, so se v 70. letih ugibanja o učinkovitosti okrepila. Leta 1975 so nato Lester Luborsky, Barton Singer in Lise Luborsky izvedli eno prvih primerjalnih študij v psihoterapiji, katere rezultati so med različnimi psihoterapevtskimi pristopi potrdili le malo razlik v učinkovitosti.[13] Objava študije je sprožila številne ponovitve od 70. let do danes, med katerimi nekatere potrjujejo podobno učinkovitost različnih psihoterapevtskih pristopov, druge pa nakazujejo večjo učinkovitost specifičnih pristopov za specifične duševne motnje, težave in stiske.[14] Tudi Luborsky in sodelavci so leta 2002 primerjalno študijo ponovili ter z raziskavo 17 sodobnih metaanaliz potrdili rezultate iz 70. let. Gibanje na dokazih temelječih prask (evidence based practices, EBP) je v začetku 21. stoletja tako kot na drugih področjih tudi v psihoterapiji spodbudilo znanstveno dokazovanje učinkovitosti in učinkovalnosti. Medtem ko je gibanje zagotovilo nekaj kliničnih standardov in ponudilo različna zagotovila, da je psihoterapija običajno učinkovita, ostajajo razprave o razlikah med pristopi odprte. Hkrati z razvijanjem novih in novih psihoterapevtskih pristopov in tehnik iščemo tudi odgovore na vprašanje, kako najbolje optimizirati pozitivne učinke psihoterapije.[15]

***

[1] Freedheim, D. K., Freudenberger, H. J., Kessler, J. W., Messer, S. B., Peterson, D. R., … in Wachtel, P. L. (1992). History of psychotherapy: a century of change. New York: American Psychological Association.
[2] Stevenson, A. (2010). Oxford dictionary of English. New York: Oxford University Press.
[3] Černivec, M.; Gliha Komac, N.; Jakop, N.; Ježovnik, J.; Klemenčič, S. … Žele, A. (2018). Slovar slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana: Založba ZRC SAZU.
[4] Harper, R. S. (1950). The first psychological laboratory. Isis, 41(2), 158–161.
[5] Sigmund Freud University Vienna (2018). History and development. Pridobljeno z https://www.sfu.ac.at/en/about-sfu/history-and-development/ (10. 10. 2018).
[6] Bienenfeld, D. (2002). History of psychotherapy. Hersen, M. E. in Sledge, W. E. (ur). Encyclopedia of Psychotherapy (925–935). San Diego: Academic Press.
[7] Daghestani, A. N. (1997). Al-Razi (Rhazes), 865–925. American journal of psychiatry, 154(11), 1602–1602.
[8] Benjamin, L. T. (2007). A brief history of modern psychology. London: Blackwell publishing.
[9] Freedheim, D. K., Freudenberger, H. J., Kessler, J. W., Messer, S. B., Peterson, D. R., … in Wachtel, P. L. (1992). History of psychotherapy: a century of change. New York: American Psychological Association.
[10] Alessandri, M., Heiden, L. A. in Dunbar-Welter, M. (1995). History and overview. V Nietzel, M. T., Bernstein, D. A. in Milich, R. (ur.), Introduction to clinical psychology (3–19). Boston: Springer.
[11] Reisman, J. M. (1991). A history of clinical psychology. Boston: Taylor & Francis.
[12] Coppock, V. in Hopton, J. (2002). Critical perspectives on mental health. London: Routledge.
[13] Luborsky, L., Singer, B. in Luborsky, L. (1975). Comparative studies of psychotherapies: is it true that everyone has won and all must have prizes? Archives of general psychiatry, 32(8), 995–1008.
[14] Budd, R. in Hughes, I. (2009). The Dodo Bird Verdict – controversial, inevitable and important: a commentary on 30 years of meta‐analyses. Clinical psychology & psychotherapy: an international journal of theory & practice, 16(6), 510–522.
[15] Someah, K., Edwards, C. in Beutler, L. E. (2017). Schools and approaches to psychotherapy. V Braddick, O. (ur.), Oxford research encyclopedia of psychology (236–268). Oxford: Oxford University Press.

Author: M. Č.

M. Čeh, dr. antr., mag. pt. zn., spec. npa.

Psihoterapija M. Čeh