Kako je sestavljeno vaše doživljanje

Sodobno psihoterapijo sestavlja veliko smeri. Nekatere delajo neposredno na spreminjanju vedenja in razmišljanja. To so kognitivno-vedenjski pristopi. Druge smeri se osredotočajo na čustvovanje in spominjanje. To so psihodinamski pristopi. (Za namen debate zapostavimo vse pristope, ki so nekje vmes.) Zagovorniki kognitivno-vedenjske filozofije menijo, da s spreminjanjem misli in vedenj  vplivamo na počutje, osebnost, čustva. Ukvarjanje s preteklostjo, čustvi, implicitnimi spomini imajo za neučinkovito in potratno. Zagovorniki psihodinamske filozofije nasprotujejo, da sta razmišljanje in vedenje samo površinski odraz globljih implicitnih procesov. Če se ne lotimo globinskega dela, so psihoterapevtski učinki samo začasni. Ali z mislimi lahko vplivamo na čustva ali s čustvi na misli, je zelo pomembno vprašanje. Na katero debatno stran bi se postavili vi? Če boste brali naprej, boste svoje mnenje mogoče spremenili ali pa ne. Predstavila vam bom arhitekturo vašega doživljanja. Lahko da se boste z novim vedenjem tudi bolje razumeli in lažje sprejeli kakšno svojo neobvladljivost ali pa dobili zamisel, kako jo ukrotiti.

Ugibam (pa me popravite, če ni tako), da bi na vprašanje, kaj doživljate, v različnih okoliščinah najpogosteje odgovorili, kaj razmišljate. Od svojih občutkov se najbrž najhitreje, najpogosteje, najlažje zaveste svojih misli. Misli razvrščamo na tretjo in najbolj površinsko raven doživljanja, ki vam je najlažje dostopna. Na srednji ravni doživljanja najdete svoje naučeno čustvovanje, samodejno odzivanje, navade in razvade. Prva in najgloblja raven doživljanja obsega vaša osnovna, prirojena čustva. Tri ravni doživljanja izhajajo iz treh možganskih plasti, ki jih bomo skupaj s procesi, ki tam potekajo, natančneje pogledali v nadaljevanju. Preden se tega lotimo, bi dodala le še opombo, da te ravni v naravi niso jasno ločene. Ločnice med možganskimi plastmi in ločnice med ravnmi doživljanja postavljamo, da so nam lažje obvladljive v razumevanju in predstavljanju.

1. raven doživljanja: osnovna čustva in možgansko deblo

Možgansko deblo je najstarejši del vaših možganov. Razvijati se je začelo že v šestem tednu nosečnosti ter je bilo ob rojstvu že polno funkcionalno. Ko ste se rodili, ste s svojim možganskim deblom že ugotavljali, če vam je toplo, če ste siti in če ste na varnem. Ena vrsta osnovnih občutkov, s katerimi ste bili rojeni, so senzorične oz. čutne zaznave, tj. okus, vonj, dotik, sluh, vid. Vsi ti občutki, predvsem na primer vid, so se kasneje razvijali še naprej. So vam pa že takoj dovajali osnovne podatke o tem, kaj se dogaja v vaši okolici. Druge vrste občutki, kot sta lakota in žeja, so vam sporočali, kakšno je stanje v vaši notranjosti. Biološki namen vseh teh občutkov je vzdrževanje homeostaze oz. ravnovesja v najširšem pomenu. Ravnovesje v najširšem pomenu pomeni zagotavljati preživetje, in sicer tako na ravni lakote, kot na ravni bega pred plenilcem. Da ste lahko preživeli, ste se zato rodili tudi z osnovnimi čustvi. Od prvega dne ste lahko začutili surovo obliko panike, obupa, jeze, radovednosti, igrivosti, ugodja, skrbi. Če si težje predstavljate, zakaj bi bila ta čustva takrat za vas življenjskega pomena, pomislite z evolucijskega vidika. Če bi bili rojeni v naravnem življenjskem okolju, prvih let ne bi preživeli v dnevni sobi, izven dosega vseh plenilcev. Le nekaj sekund mamine odsotnosti bi lahko pomenilo smrtno tveganje, zato se v takem primeru aktivira čustvo panike. Panika sproži jok, ki mamo pokliče nazaj. Osnovna čustva se od ostalih osnovnih občutkov razlikujejo ravno po tem, da imajo vedenjsko komponento. To pomeni, da vsako čustvo aktivira neke vedenjske preživetvene strategije. Poleg joka še na primer beg, boj, mirovanje, približevanje ipd.

2. raven doživljanja: naučeno čustvovanje in samodejni vedenjski vzorci

Ko ste odraščali, ste se na mamino odsotnost vse manj odzivali s paniko, hkrati pa ste se s paniko začeli odzivati na druge okoliščine. Vaš organizem se je učil, čemu se je dobro izogibati, kako se je najbolje na kaj odzivati, kaj prinaša ugodje. Ko ste zaslišali škrtanje ključa v vhodih vratih, ste se mogoče razveselili, mogoče ste se ustrašili. Stekli ste k vratom ali pa v drugo sobo. Učili ste se, da vaš jok pridobi tolažbo ali sproži zavračanje. Okoliščine in izkušnje so začele oblikovati vaše vzorce čustvovanja in vedenja. Vaš organizem je narejen tako, da se je druga raven doživljanja programirala glede na okolje, v katerega ste bili rojeni. Na tak način ste se najbolje prilagodili preživetju v tem okolju. Predel možganov, v katerega so se ti vzorci zapisali, imenujemo limbični sistem. To je sloj nevronskih mrež, ki možgansko deblo povezuje z najvišjim slojem oz. možgansko skorjo. Vaše limbične mreže so se razvijale z novim povezovanjem osnovnih občutkov. Te nove povezave so lahko zavrle stare povezave, zato niste več jokali, če ste zaznali, da so vas odrasli pustili same. Hkrati pa ste mogoče začeli jokati, ko ste zaznali, da so vas pripeljali v vrtec. Druga raven vašega doživljanja se je povezala s prvo.

3. raven doživljanja: razmišljanje

Na tretjo raven vašega doživljanja se umeščajo razmišljanje, načrtovanje, sklepanje, uporaba jezika in teoretičnih znanj ipd. Ti procesi izhajajo iz najmlajšega dela vaših možganov, to je možganska skorja ali korteks. Korteks je najbolj zunanji sloj vaših možganov, ki se aktivno razvija še globoko v dvajseta leta.  S procesi možganske skorje soustvarjate človeško kulturo, človeška kultura pa aktivno sooblikuje vaš korteks. Načini in vsebine doživljanja na tretji ravni odražajo kulturo, v kateri živite. Ta plast možganov se je razvijala v interakciji med kulturo in vašimi predhodnimi izkušnjami. Če ste doživljali prijetna čustva ob tem, ko so vam starši brali pravljice, ste kasneje mogoče raje posegali po knjigah. Če ste imeli zgodnjo izkušnjo, da vas je napadla kakšna žival, je manjša verjetnost, da ste se šolali za zoologa. Kortikalne vsebine so najmanj vnaprej določene in najbolj neposredni odraz vaših življenjskih okoliščin. Če bi bili od rojstva slepi, v korteksu niti ne bi razvili centra za vid, ker ga ne bi potrebovali. Tisto področje korteksa, ki je temu običajno namenjeno, bi opravljalo kakšno drugo funkcijo. Korteks je tudi zelo plastični sloj, kar pomeni, da se lahko nevronske mreže tekom celega življenja hitro spreminjajo. Kar počnete s korteksom, se naučite hitreje in hitreje pozabite, kot tisto, kar počnete z drugim in prvim slojem možganov.

V sprednjem delu korteksa (če ga imate, sicer pa kje drugje), to je nad in za očmi, se nahaja središče vaše zavedne volje in discipline. Če je vaša disciplina močna, je bolj verjetno, da pozimi zgodaj vstajate in tečete. Če bi želeli, da je močnejša, ne pozabite, da je korteks najbolj plastični del možganov. Lahko jo okrepite, tako kot mišice. Najlažje z zavedno voljo upravljate doživljanje, ki izhaja iz korteksa. Običajno se odločite, da boste brali knjigo, ne zgodi se samodejno, tako kot se zgodi samodejno, da se prestrašite. Sami veste, da je tudi razmišljanje včasih težko preusmeriti, še težje pa nadzorujete globlje procese. Ti izhajajo iz manj ali sploh ne plastičnih možganskih struktur.

Zaključek

Temeljni občutki zastavijo izhodišča vaše interakcije z zunanjim svetom in samim seboj. So vaši prvi usmerjevalci, saj si glede na naravo občutka česa želite več ali manj. Temeljni občutki, npr. radovednost, jeza, strah, skrb, pa tudi bolečina, lakota in žeja, delujejo stimulativno. Usmerjali so vaš razvoj, danes pa usmerjajo vaše življenje, ker imate željo občutek ponoviti ali se mu izogniti. Na drugi ravni ste ustvarili številne vzročno-posledične povezave, s katerimi ste primarna doživljanja nadgradili s sekundarnimi. Sekundarne nevronske mreže lahko zdaj prožijo nevronske mreže prvega možganskega sloja. Surovih čustev ne morete doživljati zavedno, ker so zmeraj filtrirana skozi višje procese.

Primarni občutki so temelj, iz katerega izhajajo sekundarni in terciarni procesi ter s tem celotno vaše duševno življenje. To potrjujejo tudi možganske poškodbe možganskega debla, ki ne povzročijo samo okvare primarnega doživljanja, ampak celotnega. Možganska skorja se ne more razviti in ne more delovati, če ne prejema vsebin iz drugega sloja in prvega sloja možganov. Ne bi torej mogli razmišljati, pisati, brati, se pogovarjati, načrtovati, prepričevati sebe in drugih, če ob tem ne bi tudi čustvovali. Vendar pa ravno razmišljanje, pisanje, branje, pogovarjanje, načrtovanje, prepričevanje čustva vzbujajo.

Vrnimo se k vašemu izhodiščnemu odgovoru. Ga, kar ste izvedeli, podpira? Se vam zdi, da lahko v psihoterapiji dostopamo do vaših najglobljih procesov in spreminjamo arhitekturo od spodaj navzgor? Ali menite, da je bolje, če se osredotočimo na preoblikovanje možganske skorje, ki je bolj plastična, in poskusimo prodirati od zgoraj navzdol? Kakšen je vaš zaključek?

Author: M. Č.

Malka Čeh je nevro/psihoanalitična psihoterapije in magistra psihoterapevtske znanosti. Psihoterapevtsko delo opravlja v Zasebni psihoterapevtski kliniki RRPI. Kontakt: malka.ceh@rrpi.si in 051 383 879.

Psihoterapija M. Čeh