Jedrna čustva sestavljajo osnovo vašega doživljanja in osebnosti. S polno delujočimi nevronskimi mrežami jedrnih čustev ste bili rojeni. Omogočila so vam osnovne vzorce odzivanja na okoliščine in vplivanja nanje. Na temelju jedrnih čustvenih sistemov ste skozi interakcijo z okoljem in učenje tudi razvili sekundarne čustvene sisteme. Vaše vzorce odzivanja na sekundarni ravni so oblikovale zgodnje izkušnje, ko ste se v odnosih učili, kaj je dobro in slabo, zaželeno in nezaželeno, prijetno in neprijetno. Na organski ravni so se ti mehanizmi oblikovali v srednji liniji možganov, nad možganskim deblom s strukturami jedrnih čustev. Ob razvoju najvišje plasti možganov in s tem racionalnih sposobnosti ste čustveno doživljanje začeli ozaveščati, o njem razmišljati, govoriti, ga usmerjati. Danes vaše čustveno doživljanje sestavljajo vse tri oblike in vaša zavestna čustvena izkušnja izhaja iz aktivacije sistemov na vseh treh možganskih ravneh. Do izoliranega jedrnega čustva ne morete doživljajsko dostopati, bi pa v možganskem deblu še vedno lahko opazovali aktivacijo nevronske mreže posameznega jedrnega čustva. Eno od takšnih jerdnih čustev je ločitvena stiska (izv. sadness).
Jedrno čustvo ločitvene stiske (izv. sadness) vas spodbuja k ohranjanju odnosnega stika. Sistem je delujoč že ob rojstvu ter se aktivira, ko potrebujete bližino negovalne osebe (običajno je to mati). Prvi odziv na aktivacijo ločitvene stiske je protest, alarm, najbolj značilno v obliki joka. Namen vedenjskega odziva, ki ga čustvo sproži, je priklicati negovalca oz. vzbuditi njegovo pozornost, ga opozoriti nase ter na potrebo po bližini. Čustveni sistem ločitvene stiske je poimenovan tudi panika (izv. panic) ter predstavlja najbolj osnovni tesnobni odziv, ki vas motivira, da iščete bližino sočloveka. Tekom razvoja se izraža na različne načine, ki se jih učite v interakciji z okoljem ter ob razvoju novih sposobnosti. Vaša okolica vas uči, katera vedenja ob aktivaciji sistema ločitvene stiske dosežejo želeni učinek, tj. stik in zaščito. Na ta način v svojih zgodnjih odnosih razvijete odzive, ki so v kasnejših odnosih bolje ali slabše sprejeti, zaželeni, učinkoviti.
Drugo ime za sistem ločitvene stiske je tudi žalost (izv. sadness, grief). Če se negovalna oseba na izražanje ločitvene stiske v prvi fazi ne odzove, nastopi namreč odziv druge faze, ki se izraža kot izklop. Sistem ločitvene stiske ima (ob delovanju drugih sistemov primarnih čustev) varovalo, da preprečuje izčrpanost zaradi razmeroma dramatičnega in izčrpavajočega odziva prve faze. Če alarm ob aktivaciji ločitvene stiske v nekem času ne doseže učinka, tj. bližine negovalca, preidete v fazo izčrpanja, varčevanja. Odziv se v tej fazi izraža kot praznina, nemoč, izgorelost. Druga faza aktivacije sistema ločitvene stiske je povezana z izklopom jedrnega čustva hotenja in je znak travmatizacije v prvi fazi ločitvene stiske. Ob odzivih okolice na vedenje prve faze ločitvene stiske se med drugim učite, kako hitro je smiselno preklapljati v drugo fazo. To učenje se realizira kot oblikovanje sekundarnih in terciarnih mrež, povezanih s primarnim čustvenim sistemom ločitvene stiske, ter je kritični dejavnik razvoja depresivnih motenj.
***
Davis, K. L., Montag, C. (2019). Selected principles of Pankseppian affective neuroscience. Frontiers in neuroscience, 12(1), 1025.
Panksepp, J. (2010). Affective neuroscience of the emotional BrainMind: evolutionary perspectives and implications for understanding depression. Dialogues in clinical neuroscience, 12(4), 533-563.