Strah bi najbrž označili kot negativno čustvo. Občutit strah je neprijetno, hkrati pa se vam lahko zdi, da vas občutek prej ovira kot vam koristi. Iz osnovnega čustva strahu poleg tega izhajajo vse kompleksnejše različice, na primer anksioznost, tesnoba, stres. Vsi ti občutki so pogosto obravnavani kot preprosto slabi, celo škodljivi, patološki. Vendar pa ima strah, prav tako kot vsa ostala čustva, kritično funkcijo. Strah je v osnovi koristen ter potreben in nujen za preživetje. Signalizira vam nevarnost ter sproži zaščitno vedenje. Zaščitna vedenja so lahko beg, iskanje zaščite ali skrivališča, pa tudi povečana opreznost in pazljivost, povišana pripravljenost organizma na ukrepanje ipd.
Strah ima v sodobnem okolju negativno konotacijo, ker je življenje zelo varno. Strah kot ključni instinkt zaščite pred nevarnostjo tako izgublja svojo primarno funkcijo, zaradi katere obstaja. Situacije in okoliščine, ki vas lahko ogrožajo, večinoma ne ogrožajo vašega življenja, ampak vaše odnose in družbeni status. Čeprav so kompleksne oblike strahu tudi v teh okoliščinah lahko funkcionalne v usmerjanju in motiviranju vašega vedenja, je vaša izkušnja najbrž pogosta nasprotna. Strah v obliki tesnobe, stresa, panike vas mogoče pogosto le ovira, zlasti pa kvari vaše razpoloženje. Čustva se niso razvila, da bi se dobro počutili, ampak da vam zagotavljajo preživetje.
Strah deluje po principu bolje preveč kot premalo. Preveč strahu je v naravnih okoliščinah bistveno manj škodljivo kot premalo strahu. Če se bojite premalo, se vedete tvegano ter ogrožate sebe in druge. Od premalo strahu lahko umrete. Če se bojite preveč, pa posledice običajno niso isto škodljive. Zaradi zmerno premočnega strahu zgolj ne dosežete kakšnega cilja, stagnirate ter se predvsem slabo počutite. Narava vas je tako po kriteriju zagotavljanja preživetja raje oblikovala s preveč kot s premalo strahu. Ko kakšno grožnjo ocenjujete racionalno, rezultat zato pogosto pokaže nesorazmernost občutkov strahu. Strah je poleg tega univerzalno in s tem vseprisotno čustvo. Pojavlja se v številnih oblikah.
Osnovna oblika strahu je jedrno čustvo strahu. To je občutek, ki ob dražljaju grožnje sproži odziv boja, bega in zamrznitve. Jedrno čustvo strahu je najbrž eno od redkih jedrnih čustev, ki ga lahko začutite v razmeroma surovi obliki ob hudi grožnji. Nevronske mreže jedrnih čustev se nahajajo v možganskem deblu, najglobljem delu možganov. S polno funkcionalnimi jedrnimi čustvi ste že rojeni, tekom zgodnjih izkušenj in socializacije pa se razvijajo čustvene mreže sekundarnih in terciarnih čustev. Sekundarna in terciarna čustva so kompleksna ter so odraz množice kombinacij vaših zgodnjih in kasnejših odnosov, dogodkov, življenjskih okoliščin, družbenih vplivov itn.
Poleg jedrnega čustva strahu pogosteje in vsakodnevno izkušate kompleksnejše oblike strahu. Zlasti gre za različne oblike socialnih stresov, ki izhajajo iz nevronskih mrež jedrnega čustva strahu in jedrnega čustva ločitvene stiske. Mednje sodijo krivda, sram, občutki neustreznosti, nezadostnosti, strah pred osmešenjem, slaba samopodoba. Vsa ta čustva so za vas velikega pomena, saj vas usmerjajo pri navigaciji skozi zapletene odnose, socialne norme in vrednote. Mehanizme teh čustev ste oblikovali v okolju zgodnjih odnosov ter jih nadgrajevali v širšem družbenem okolju. Če vaša okolja so in so bila funkcionalna, vam ta čustva danes koristijo.
Velika pojavnost anksioznih motenj, med katerimi so socialne fobije, stresne motnje, obsesivno-kompulzivne motnje, agorafobije ipd., naj bi kazala, da današnja okolja večinoma niso funkcionalna. Čeprav je strah univerzalno in vseprisotno čustvo, je pogostost anksioznih motenj nad povprečjem drugih zdravstvenih težav. Ena od možnih razlag je evolucijsko neskladje oz. neskladje med okoljem, za katerega so se vaša čustva naravno razvila, in okoljem, v katerem danes živite. Druga možna razlaga je enostavno nizka družbena toleranca do anksioznosti. To bi pomenilo, da smo kriterije anksioznih motenj močno spustili in tako preprosto veliko primerov označimo kot anksiozne motnje.