Depresivne motnje

Med depresivne motnje uvrščamo veliko in široko množico motenj občutij žalosti in občutij praznine, npr. veliko depresivno motnjo, trajno depresivno motnjo, bipolarno (manično-depresivno) motnjo, sezonsko čustveno motnjo, psihotično depresijo, poporodno depresijo, predmenstrualno disforično motnjo, situacijsko depresijo, atipično depresijo, na zdravljenje odporno depresijo itn. Na nevronski ravni gre za motnje delovanja sekundarnih in terciarnih mrež jedrnega čustva ločitvene stiske (kar se odraža z občutji žalosti) in jedrnega čustva hotenja (kar se odraža z občutji praznine). Depresivne motnje nastanejo predvsem kot posledica genetsko predisponiranih osebnostnih lastnosti, zgodnjih odnosnih izkušenj in življenjskih okoliščin ter se pojavljajo v številnih kombinacijah in intenzivnostih.

Depresivne motnje prvega tipa, pri katerih prihaja predvsem do občutij žalosti, so najbolj povezane z odnosnimi izgubami. Odnosne izgube ne zajemajo le dejanskih izgub oseb, ampak tudi izgube vseh vrst odnosnih vsebin, tj.  pomanjkanja tistega, kar v odnosu potrebujete. To so lahko varnost, prisotnost, naklonjenost, sprejemanje, odobravanje, občudovanje, hvaležnost ipd. Dejavnik depresije v teh primerih ni nujno odsotnost ali absolutno pomanjkanje vsebine v odnosu, temveč zgolj relativno pomanjkanje te v primerjavi z vašimi potrebami.

Depresivne motnje drugega tipa, pri katerih prihaja zlasti do občutij praznine, se izražajo kot pomanjkanje volje, motivacije, smisla. Motnje delovanja sekundarnih in terciarnih mrež jedrnega čustva hotenja so povezane s travmatizacijo, ki pogojuje zaščitno zapiranje organizma. Gre za kompleksnejšo obliko depresivnih motenj, ker je delovanje mrež jedrnega čustva hotenja močno povezano z mrežami vseh preostalih jedrnih čustev.

Oba tipa depresivnih motenj se nikakor ne izključujeta. Depresivna simptomatika lahko obsega občutja žalosti, obupa, praznine, osamljenosti; odsotnost veselja, pričakovanja, zadovoljstva; povečanje ali zmanjšanje telesne teže, nespečnost ali prekomerno potrebo po spanju; težave s koncentracijo; utrujenost; občutja krivde, sramu, neustreznosti; razmišljanje o samomoru ipd.

Za zdravljenje depresivnih motenj so pogosto v uporabi zdravila – antidepresivi, ki vplivajo na delovanje komunikacijskih molekul v možganih. Po naključju je bilo ugotovljeno, da nekatera zdravila, ki so se prvotno uporabljala za kaj drugega (npr. tuberkulozo, alergije), zmanjšujejo depresivno simptomatiko. Na osnovi tega je bila oblikovana predpostavka, da neustrezne ravni komunikacijskih molekul pogojujejo razvoj depresivnih motenj. Za simptomatiko prvega tipa depresivnih motenj se tako praviloma predpisujejo antidepresivi, ki vplivajo na ravni serotonina, za simptomatiko drugega tipa depresivnih motenj pa antidepresivi, ki vplivajo na ravni dopamina. Antidepresivi, ki vplivajo na ravni noradrenalina, se predpisujejo za oba tipa depresivne simptomatike.

Depresivne motnje zdravimo tudi z različnimi oblikami psihoterapije. Obravnava lahko  zajema  ozaveščanje doživljanja, predelovanje preteklosti, oblikovanje razumevanja, razvoj alternativnih vzorcev ipd. V globinski psihoterapiji motnjo obravnavamo v širšem diahronem in sinhronem kontekstu. Diahroni kontekst pomeni, da raziščemo zgodnje dejavnike in sprožilce nastanka. Sinhroni kontekst pomeni, da pri obravnavi upoštevamo vaše osebnostne lastnosti, obstoječe vzorce delovanja, značilnosti odnosov in vplive življenjskih okoliščin. Vključimo lahko kratkoročne strategije, s katerimi olajšamo akutno stisku, poudarek pa je na globinskem delu, ki zagotavlja trajne učinke. Lajšanje akutne stiske je pogosto potrebno, da se lahko vključite v globinsko delo.

***

Panksepp, J. (2010). Affective neuroscience of the emotional BrainMind: evolutionary perspectives and implications for understanding depression. Dialogues in clinical neuroscience, 12(4), 533.
Plutchik, R. in Kellerman, H. (2013). Theories of emotion. Academic Press.
Davis, K. L., Montag, C. (2019). Selected principles of Pankseppian affective neuroscience. Frontiers in neuroscience, 12(1), 1025.
Pletscher, A. (1991). The discovery of antidepressants: a winding path. Experientia, 47(1), 4-8.

. . .

Vsebine na spletni strani niso recenzirane in lektorirane. Hvaležna sem za opozorila na vsebinske nejasnosti in nedoslednosti, dvomljive ali zmotne trditve ter slogovne in pravopisne napake. PRIJAVITE NAPAKO.

Besedila na spletni strani so vam za uporabo na razpolago pod licenco Creative Commons: Vsebine lahko kopirate in delite ter urejate, predelujete in vključujete v lastna dela pod pogojem priznanja in navedbe avtorstva (https://mceh.si).

 

By M. Č.

Malka Čeh je nevro/psihoanalitična psihoterapije in magistra psihoterapevtske znanosti. Psihoterapevtsko delo opravlja v Zasebni psihoterapevtski kliniki RRPI. Kontakt: malka.ceh@rrpi.si in 051 383 879.

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *