Anksiozne motnje

Anksiozne motnje so duševne motnje, za katere so značilne različne oblike prekomerne bojazni, ki se lahko pojavlja bodisi kot strah pred jasno bodisi kot tesnoba zaradi nejasne nevarnosti. Lahko vas je strah specifičnih objektov (predmetov, živali, ljudi) ali situacij, npr. nastopanja in pajkov. Lahko pa je bojazen prosto lebdeča in ji ne morete določiti jasnega cilja oz. ste stalno hudo zaskrbljeni zaradi različnih povodov.[1] Medtem ko anksiozna občutja sama po sebi niso patološka in igrajo pomembno vlogo pri vaši zaščiti in obrambi, so pri anksioznih motnjah pretirana in s tem nefunkcionalna. Biološko poznamo dve osnovni obliki strahu, in sicer strah pred napadom ter strah pred izgubo. V prvem primeru vas je strah, da vam bo kdo škodil, v drugem primeru pa, da vas bo kdo zapustil oz. vam bo kaj dragocenega odvzeto. Strah pred tem, da vam bo kdo škodil, vas motivira za to, da zaščitite sebe, strah pred tem, da vam bo kaj dragocenega odvzeto, pa da zaščitite svoje vire in interese. Vsaka vrsta strahu poteka po različnih živčnih in hormonskih poteh (glej sliko) in v psihiatrični obravnavi prvo zdravimo s pomirjevali in antipsihotiki, drugo pa z antidepresivi.[2][3]

Možganska mreža čustva panike oz. žalovanja
Možganska mreža čustva panike oz. žalovanja, ki je hiperaktivna pri anksioznih motnjah.
Možganska mreža čustva strahu
Pri anksioznih motnjah je hiperaktivna možganska mreža čustva strahu.

Pri posamezni anksiozni motnji se lahko pojavljata obe obliki bojazni, v nekaterih primerih posamično in v neredkih primerih obe hkrati. Najbolj pogoste anksiozne motnje so panična motnja z agorafobijo ali brez, generalizirana anksiozna motnja, socialna anksiozna oz. socialna fobija, specifične fobije, separacijska oz. ločitvena anksiozna motnja ter obsesivno-kompulzivna motnja.[4] Pri generalizirani anksiozni motnji občutja bojazni vztrajajo neprekinjeno oz. zgolj nekoliko nihajo v intenzivnosti, pri fobični anksiozni motnji se občutja bojazni pojavljajo v specifičnih okoliščinah, pri panični motnji pa se izrazito intenzivni strah pojavi nenadoma in ni vezan na specifične okoliščine.[5] Separacijska oz. ločitvena anksiozna motnja označuje prekomerno bojazen pred zapustitvijo,[6] za obsesivno-kompulzivno motnjo pa so značilni implicitna anksiozna občutja, ki motivirajo kompulzivna dejanja. [7] Epidemiološke raziskave kažejo, da skoraj 35 odstotkov ljudi vsaj enkrat v življenju prizadene katera od anksioznih motenj, odstotek diagnosticiranih primerov pa v zadnjem desetletju narašča.[8] Pri vseh anksioznih motnjah se pojavljajo tako intenzivno neugodje zaradi neprijetnih občutkov kot tudi kritični negativni učinek na vašo življenjsko funkcionalnost.[9] Kljub razširjenosti in visoki stopnji obremenilnosti velik delež anksioznih motenj še vedno ni ustrezno obravnavan, kar lahko pomeni vseživljenjsko oviranost. Čeprav anksiozne motnje s starostjo običajno upadajo, imajo namreč praviloma kronični potek.[10]

Občutje anksioznosti sestavljajo neprijetna duševna in telesna stanja: vsesplošna napetost in razdraženost, tesnobnost in prestrašenost, ki jih spremljajo trajne ali ponavljajoče se negativne misli oz. skrbi. Simptomi anksioznih motenj se pojavljajo na duševni in telesni ravni, ki zajema živčne in hormonske aktivnosti, mišične odzive ter odzive avtonomnih funkcij, kot sta dihanje in bitje srca (glej seznam simptomov). Stanje anksioznosti na splošno spremljajo vzorci vzdraženosti simpatičnega živčnega sistema in povišanih stresnih hormonov. Bojazen je signal organizma, da ste s tega ali drugega vidika ogroženi, na kar se odzivate s povišano vzdržanostjo, opreznostjo, negotovostjo, živčnostjo in nemirom. Funkcija teh občutkov je pripravljenost se na grožnjo optimalno odzivati. Aktivacija subkortikalnih možganski mrež in hormonskih sistemov organizem spodbudi, da bodisi otrpne, beži, napade, kriči, se skrije. Ključna značilnost anksioznih motenj je, da je ocena nevarnosti in ogroženosti neustrezna, preintenzivna, prepogosta, trajna, s tem pa nefunkcionalna. Vaš organizem ob vzdrževanju dolgotrajnih stanj visoke vzdraženosti ne more optimalno delovati in prekomerna aktivacija sistemov ima različne negativne posledice.

Simptomi anksioznih motenj

  • Duševna vzdraženost: pričakovanje, opreznost, razdražljivost, nemir, občutljivost, zvišana pozornost, zaskrbljenost, miselno premlevanje.
  • Vzdraženost (simpatičnega) avtonomnega živčnega sistema:
    • na ravni prebavil suha usta, težave s požiranjem, želodčne težave, prebavne težave;
    • na ravni dihal stiskanje v prvih, težave z dihanjem, plitko dihanje, zadihanost;
    • na kardiovaskularni ravni palpitacije, stiskanje v prsnem košu, aritmija;
    • na ginekološki ravni po
    • gosto uriniranje, težave z erekcijo, menstrualne bolečine, vmesne krvavitve
  • Vzdraženost mišičnega sistema: tresenje, glavoboli, bolečine v mišicah, mravljinčenje
  • Motnje spanja: nespečnost, nočne more.

Anksiozne motnje imajo različne izvore. Površno bi jih lahko opisali kot posledice slabo razvitih in šibkih kapacitet samopomirjanja ter posledice izkušenj, da so okolica in odnosi nepredvidljivi in nevarni. Samopomirjanja ste se učili v svojih zgodnjih odnosih, tako da je vaš organizem avtomatiziral procese, ki so se odvijali ob tem, ko vas je pomirjala odrasla oseba. Če vam odrasli, ki so skrbeli za vas, niso nudili čustvenega zatočišča oz. ste imeli slabe in/ali redke izkušnje, da bi vas odrasli pomirili, so bile vaše priložnosti za učenje samopomirjanja slabe. Če se v primarnih odnosih niste počutili varne, če so vas odrasli čustveno ali celo fizično ogrožali, je temeljna izkušnja vašega organizma, da je svet nevaren in da je dobro biti na preži. Anksiozna stanja so posledice primarnih izkušenj, ki vaš organizem oblikujejo za najbolj optimalno delovanje v okoliščinah, v katerih ste rojeni. V prvih letih življenja se aktivno učite predvidevati nevarnosti in ščititi z oblikovanjem čustvenih, kognitivnih in vedenjskih odzivov. Dražljaje, ki se jih v večji meri ne zavedate, povežete z negativnimi posledicami, ki jih sledijo. V prihodnosti se skušate pred tem posledicami zavarovati na način, da ste visoko občutljivi in odzivni.

[1] Ries Merikangas, K. (2017). Anxiety Disorders. V Sadock, B. J. in Sadock, V. (ur.), Kaplan & Sadock’s comprehensive textbook of psychiatry (4407–4652). New York: Lippincott Williams & Wilkins.
[2] Panksepp, J. (2004). Affective neuroscience: the foundations of human and animal emotions. Oxford: Oxford university press.
[3] Solms, M. (2018). Workshop with Mark Solms: a practical introduction to neuropsychoanalysis and clinical implications. Rim: Italian Psychoanalytic Dialogues.
[4] Bandelow, B. in Michaelis, S. (2015). Epidemiology of anxiety disorders in the 21st century. Dialogues in clinical neuroscience, 17(3), 327–335.
[5] Harrison, P., Cowen, P, Burns, T. in Fazel, M. (2018). Shorter Oxford textbook of psychiatry. Oxford: Oxford university press.
[6] Bögels, S. M., Knappe, S., & Clark, L. A. (2013). Adult separation anxiety disorder in DSM-5. Clinical psychology review, 33(5), 663–674.
[7] Bandelow in Michaelis, 2015.
[8] Bandelow in Michaelis, 2015.
[9] Ries, 2017.
[10] Hendriks, S. M., Spijker, J., Licht, C. M., Hardeveld, F., de Graaf, R., Batelaan, N. M., in Beekman, A. T. (2016). Long-term disability in anxiety disorders. BMC psychiatry, 16(1), 248–266.

Socialna anksiozna in fobična motnja

Socialna anksiozna in socialna fobična motnja, za kateri uporabljamo tudi izraza socialna anskionost in socialna fobija, sodita med anksiozne oy. tesnobne motnje. Anksiozne motnje so motnje, pri katerih doživljate prekomerna občutja strahu, ki jih aktualne okoliščine objektivno ne upravičujejo. Neutemeljenosti svojih občutkov se pri tem lahko zavedate, vendar vam to ne pomaga ali pa celo povzroča še dodatno stisko. Strah oz. tesnoba se pri anksioznih motnjah se pojavljata v različnih oblikah in sta lahko povezan s specifično okoliščino ali predmetom strahu, lahko pa občutku ne morete določiti zunanjega izvora oz. je teh cela množica.[1] Diagnostične statistike kažejo, da so anksiozne motnje najpogostejši psihiatrični sindrom sodobnega časa in da skoraj petina odraslih poroča o vsaj eni izkušnji z anksiozno motnjo v življenju. Anksiozne motnje označujejo intenzivno subjektivno stisko in lahko pomembno negativno vplivajo na vaše vsakodnevno delovanje.[2] Zlasti socialna anksioznost in socialna fobija lahko resno motita vaše vključevanje v družbeno življenje in negativno vplivata na vaše socialno, izobraževalno in poklicni udejstvovanje. Evropske epidemiološke raziskave kažejo, da je s tema motnjama vsaj enkrat v življenju soočeno sedem odstotkov populacije.[3] Kljub velikemu bremenu se pri anksioznih motnjah na splošno pojavlja največji delež neustrezne obravnave. Če torej zbolite za socialno anksioznostjo ali socialno fobijo, obstaja veliko tveganje, da ne boste poiskali potrebne pomoči. [4]

Diagnostični kriteriji socialne anksiozne in fobične motnje

Bistvena značilnost socialne anksiozne in socialne motnje je izrazit ali intenziven strah oz. huda tesnoba, ki se pojavljata v povezavi s socialnim interakcijami in situacijami.[5] Socialna Socialne anksiozne motnje in socialne fobične motnje v diagnotičnih merilih ne lotimo, saj se pogosto prekrivata in prehajata ena v drugo. Razlika med anksioznostjo in fobičnostjo je ta, da je ankziosnost praviloma razpršen občutek strahu, fobičnost pa bolj fokusiran. Če je povezan z jasno specifično socialno situacijo, raje govorimo o socialni fobiji, če pa z več splošnimi in nedoločenimi socialnimi situacijami, pa o socialni anksioznosti.[6] Če ste socialno anksiozni ali fobični, vas je predvsem strah, da vas bodo drugi, ko boste v stiku z njimi, ocenili negativno. Bojite se, da boste videti tesnobni, šibki, neumni, dolgočasni, umazani, čudni, neurejeni, neustrezni. Stalno se sprašujete se, če ste se, če se ali če se boste vedli na neustrezen in neprimeren način. Skrbi vas, da izražate znake svojega tesnobnega počutja, kot so zardevanje, tresenje, potenje, spotikanje, zatikanje, strmenje. Pričakujete, da vas bodo drugi prizadeli ali zavrnili, hkrati pa se bojite, da boste koga na kak način sami užalili.[7] Prekomerna skrb je torej vezana na takšno ali drugačno presojanje in ocenjevanje glede ustreznosti ali medosebnega stika, prevladuje pa strah pred tem, da bi se osramotili.[8]

Socialne situacije skoraj vedno izzovejo določeno stopnjo strahu ali tesnobe in če postanete v socialnih interakcijah in svojih družbenih vlogah občasno zaskrbljeni, še zdaleč ne pomeni, da ste zboleli za socialno anksiozno ali fobično motnjo. Za socialno ankzionost in fobijo je značilno, da precenjujete negativne posledice socialnih situacij in da vaš strah pred njimi resno ovira vaše udejstvovanje in delovanje. Čeprav lahko tudi sami racionalno presodite, da vaši občutku strahu niso v sorazmerju z dejanskimi tveganji, vas to ne pomiri.[9] Da diagnosticiramo socialno anksiozno ali fobično motnjo, običajno preverimo, ali simptomi trajajo dlje kot 6 mesecev ter se zaradi njih v celoti ali deloma izogibate specifičnih družbenih situacij oz. ob njih doživljate izrazito tesnobo, kar povzroča pomembno motnjo v vašem življenju.[10] Socialna anksiozna in fobična motnja je sicer med najpogostejšimi anksioznimi motnjami, in sicer prizadene od 2 do 3 odstotke populacije. Pogostejša je pri ženskah kot pri moških, največja verjetnost pa je, da zanjo zbolite v zgodnjih najstniških letih, pogosto ob prehodu v srednjo šolo ali fakulteto oz. ob kakšnih drugih večjih spremembah socialnega okolja.[11]

Mednarodna klasifikacija bolezni 10

 

Izraziti strah ali izogibanje temu, da bi bili v središču pozornosti ali da bi se vedli na neustrezen ali neroden način, ki se kažeta na socialnem področju.

Dva čustvena simptoma tesnobe in vsaj en fizični simptom, kot so zardevanje, tresenje, slabost ipd.

Simptomi, ki so omejeni na ali pa vsaj prevladujejo v specifičnih socialnih situacijah ali ob razmišljanju o teh situacijah

Izrazita čustvena stiska, prepoznana kot pretirana ali nerazumna.

Diagnostični in statistični priročnik duševnih motenj 5

 

Izraziti strah ali izogibanje situacijam, v katerih ste izpostavljeni neznanim ljudem ali opazovanju, zaradi bojazni, da bi se vedli nerodno ali neustrezno.

Socialne situacije vam skoraj vedno izzovejo tesnobo ali se jih izogibate.

Strah je nesorazmeren z dejansko ogroženostjo, ki jo predstavljajo socialne okoliščine.

Strah moti vaše življenje in/ali vam povzroča izrazito stisko.

Pristotnost simptomov vsaj 6 mesecev.

Pri socialni anksiozni ali fobični motnji lahko razvijete ananticipatorno tesnobo ali panične napade. Anticipatorna tesnoba je strah pred situacijo, za katero veste, da vam vzbuja tesnobo, in ker se bojite tega strahu, se začnete situacije izogibati, kar pa strah samo še bolj okrepi. Izogibanje situacijam zaradi anticipatorne tesnobe je lahko zelo izrazito, da se na primer prenehate družiti, prekinete šolanje ali ne hodite iz hiše, ali pa subtilno, da se na primer prekomerno pripravljate, kaj boste povedali, preusmerjate pozornost na druge, se izogibate očesnemu stiku ipd.[12] Socialna fobija se neredko pojavlja tudi v kombinaciji z drugimi čustvenimi motnjami, predvsem depresivno motnjo in se v simptomatiki precej prekriva s shizoidno in izogibajočo osebnostno motnjo. Težave se lahko pojavljajo pri razločevanju agorafobije (strahu pred odprtimi prostori in zapuščanjem stanovanja) od socialne anksiozne ali fobične motnje, hkrati pa se obe anskiozni motnji pogosto pojavljata skupaj.[13] Ob socialni anskiozni ali fobični motnji se neredko razvije tudi odvisnost od psihoaktivnih snovi, saj je tesnoba pogosto motivacija za začetek zlorabe subtanc, ki tesnobo akutno blažijo.

Razvoj socialne anskiozne in fobične motnje

Razvoj socialne anskiozne ali fobične motnje je pogojen z genetsko in razvojno pridobljeno ranljivostjo ter z aktualnimi obremenitvami in življenjskimi okoliščinami. Genetsko pogojenost potrjujejo raziskave vpliva sorodstvenih vezi na prisotnost socialne anksioznosti ter študije enojajčnih dvojčkov. Dednost socialne anskionoznosti je ocenjena na okoli 55 odstotkov, zgodnje družinsko okolje pa naj bi imelo relativno majhen učinek. Dejavniki tveganja za motnjo socialne anksioznosti tako vključujejo prisotnost motnje v družinski anamnezi ter s tem genetsko ranljivost, poleg tega pa tudi ženski spol ter osebnostne poteze, ki se izrazijo že kot znaki vedenjske inhibicije v otroštvu. [14]

Večina socialnih anksioznih motenj se začne z nenadno epizodo tesnobe v okoliščinah, podobnih tistim, ki kasneje postanejo sprožilec fobije ali anksioznosti. Običajno se fobični in ankziozni simptomi kasneje generalizirajo in se začnejo pojavljato v vse več različnih socialnih situacijah. Glavni kognitivni dejavnik razvoja socialne fobije je neupravičena skrb, da bodo drugi v družbenih situacijah do vas kritični, kar imenujemo strah pred negativnim vrednotenjem. Te strahove spremlja več drugih načinov razmišljanja, vključno s pretirano visokimi standardi družbenega uspeha, negativnimi prepričanji o sebi, pretiranim preverjanjem lastne ustreznosti v družbenih situacijah ter vsiljivimi negativnimi predstavami o tem, kako vas vidijo drugi.[15]

Socialna fobija ali ankziosnost se običajno pojavi že zgodaj, običajno v otroštvu ali mladostništvu ter lahko vztraja več let, včasih tudi v starosti. Ustrezno pomoč poišče le okoli 50 odstotkov oseb, običajno šele po večletnih težavah.[16]

Zdravljenje in samopomoč

Smernice za psihiatrično zdravljenje socialne anksiozne ali fobične motnje kot prvo izbiro običajno priporočajo antidepresive tipa SSRI. Učinek zdravil se običajno pokaže po 6 tednih, zdravljenje pa traja vsaj 6 mesecev. Pogosto traja tudi dlje, ker obstaja visoko tveganje za ponovitev motnje. S prenehanjem jemanja antidepresivov je treba nujno začeti počasi, predvsem ne prekiniti zdravljenja po akutnem odzivu. Tudi pomirjevala so učinkovita in jih je mogoče uporabiti za kratkotrajno lajšanje simptomov, vendar jih ne smete jemati dolgo zaradi nevarnosti odvisnosti. Glavni namen uporabe pomirjeval je, da vam pomagajo pri soočanju z bistvenimi socialnimi obveznostmi, medtem ko čakate na začetek učinkov drugih vrst zdravljenja.[17]

Socialno anksiozno ali fobično motnjo lahko zdravimo z različnimi oblikami psihoterapije. Vedenjsko-kognitivne oblike psihoterapij se posvečajo predvsem obvladovanju simptomatike, učenju tehnik sproščanja in novih vedenj ter premagovanju strahu na način soočanju s socialnimi okoliščinami, ki vam strah vzbujajo.[18] Psihodinamične oblike psihoterapij se osredotočajo na identifikacijo in odpravljanje vzrokov za razvoj socialne ali anksiozne fobične motnje.[19] Socialna in aksiozna fobična motnja se dobro odziva tako na individualne kot skupinske pristope.[20]

Pri blaženju simptomatike socialne anksiozne ali fobične motnje si lahko do neke mere pomagate tudi sami. Med tehnikami samopomoči so:[21]

  • sprejemanje, da je strah naravni občutek na grožnjo;
  • osredotočanje na dejstvo, da strah pri socialni anksioznosti ali fobiji ni realen;
  • opazovanje in poimenovanje občutkov, ki ji doživljate;
  • počasno, globoko dihanje s trebušno prepono;
  • usmerjanje pozornosti na zunanje dražljaje;
  • izražanje občutkov in pogovor;
  • krepitev kapacitete za prenašanje strahu z načrtnim in sistematičnim izpostavljanjem.

***

[1] Crome, E., Grove, R., Baillie, A. J., Sunderland, M., Teesson, M. in Slade, T. (2015). DSM-IV and DSM-5 social anxiety disorder in the Australian community. Australian & New Zealand journal of psychiatry, 49(3), 227–235.
[2] Ries Merikangas, K. (2017). Anxiety Disorders. V Sadock, B. J. in Sadock, V. (ur.), Kaplan & Sadock’s comprehensive textbook of psychiatry (4407–4652). New York: Lippincott Williams & Wilkins.
[3] Lecrubier, Y., Wittchen, H. U., Faravelli, C., Bobes, J., Patel, A. in Knapp, M. (2000). A European perspective on social anxiety disorder. European psychiatry, 15(1), 5–16.
[4] Ries Merikangas, 2017.
[5] American Psychiatric Association (2013). Diagnostic and statistical manual of mental disorders, 5th edition. Philapelphia: APA.
[6] Ries Merikangas, 2017
[7] American Psychiatric Association, 2013.
[8] Crome, 2015.
[9] American Psychiatric Association, 2013.
[10] Crome, 2015.
[11] Ries Merikangas, 2017.
[12] American Psychiatric Association, 2013.
[13] Ries Merikangas, 2017.
[14] Ries Merikangas, 2017.
[15] Harrison, P., Cowen, P, Burns, T. in Fazel, M. (2018). Shorter Oxford textbook of psychiatry. Oxford: Oxford university press.
[16] Harrison idr., 2018.
[17] Harrison idr., 2018.
[18] Hofmann, S. G. in Otto, M. W. (2017). Cognitive behavioral therapy for social anxiety disorder: evidence-based and disorder specific treatment techniques. New York: Routledge.
[19] Egger, N., Konnopka, A., Beutel, M. E., Herpertz, S., Hiller, W., Hoyer, J., … in Wiltink, J. (2016). Long‐term cost‐effectiveness of cognitive behavioral therapy versus psychodynamic therapy in social anxiety disorder. Depression and anxiety, 33(12), 1114–1122.
[20] Barkowski, S., Schwartze, D., Strauss, B., Burlingame, G. M., Barth, J. in Rosendahl, J. (2016). Efficacy of group psychotherapy for social anxiety disorder: a meta-analysis of randomized-controlled trials. Journal of anxiety disorders, 39(1), 44–64.
[21] Markway, B. (2013). Must-have coping strategies for social anxiety. Dostopno na https://www.psychologytoday.com/us/blog/shyness-is-nice/201305/must-have-coping-strategies-social-anxiety (9. 12. 2019).

Epizodična impulzivna motnja

Ste kdaj opazili, da lahko tri od štirih osnovih čustev po Ekmanu in Plutchiku[1] povežemo z najbolj znanimi duševnimi motnjami? Pretirana žalost je značilna za depresijo, pretirano veselje za manijo oz. bipolarno motnjo. Pretiran strah je značilen za anksiozne motnje, kot so generalizirana anksioznost, socialna anksioznost, panične motnje, specifične fobije. Kaj pa, če je čustvo, ki vam povzroča največje težave, jeza? Ali poznate čustveno motnjo, za katero je značilna pretirana jeza? Nekatere psihoanalitične teorije predpostavljajo, da je depresija pravzaprav posledica navznoter usmerjene jeze, anksiozne (paranoidne) motnje pa posledica v okolje projicirane jeze. Takšna konceptualizacija implicira, da je jeza neke vrste progenitorno čustvo, ki se v duševnih motnjah uresničuje v posrednih oblikah strahu in žalosti. Sami pa imate morda izkušnjo, da vam lahko jeza velike težave in stiske povzroča v svoji elementarni in neposredni obliki. Preprosto kot jeza. Tudi pretirani jezi je v diagnostičnem priročniku pripisana kategorizacije, le da ni zelo znana in v slovenščini še niti ni najti prevoda. Pretirana jeza je osrednja značilnost epizodične eksplozivne motnje (ang. intermittent explosive disorder), ki ji bo posvečen zbornik v izhajanju Intermittent explosive disorder: etiology, assessment, and treatment.[2]

Epizodična eksplozivna motnja je v diagnostičnem priročniku duševnih motenj trenutno razvrščena v kategorijo motenj nadzora nad impulzi in ravnanjem.[3] Za motnjo so značilni kratki, manj kot eno uro trajajoči izbruhi jeze, ki se večinoma izražajo z različnimi oblikami aktivnega ali pasivnega destruktivnega vedenja. Izbruhe besa lahko spremljajo različni telesnimi simptomi, kot so potenje, tresenje, občutek napetosti v prsih, razbijanje srca, omotica, panični napadi. Verbalni, psihični ali fizični sprostitvi napetosti neredko sledi začasni občutek olajšanja in v nekaterih primerih užitek, kasneje pa pogosto utrujenost, obžalovanje, sram, žalost.[4] Splošno počutje in razpoloženje med izbruhi lahko zaznamujejo napetost, nemir, nesproščenost ali pa daljša obdobja pomirjenosti in sproščenosti.  Ključni diagnostični kriterij epizodične eksplozivne motnje je, da so izbruhi besa nesorazmerni glede na sprožilno situacijo. Impulzivna agresija ni namerna in preračunljiva, ampak jo pogojuje nesorazmerna čustvena reakcija na provokacijo, ki je lahko dejanska ali ne. Izbruhi jeze so lahko nenadni in nepričakovani, lahko pa že pred izbruhom zaznate spremembo svojega čustvenega stanja, in sicer v obliki povišane napetost, anskioznosti, žalosti ipd.[5] Ne glede na to, ali so izbruhi običajno pričakovani ali ne, vam pozvročajo veliko stisko, negativno vplivajo na vaše osebne in poklicne odnose ter lahko imajo celo pravne in finančne posledice.[6]

Epizodična eksplozivna motnja je praviloma kronična motnja, čeprav lahko intenzivnost izbruhov niha in s starostjo praviloma upada. Običajno se začne v otroštvu ali v najstniških letih ter je pogostejša pri mlajših kot pri starejših odraslih. Motnja nima enega samega vzroka, ampak na njen razvoj vplivajo številni okoljski in biološki dejavniki. Velik vpliv na razvoj motnje ima zgodnje okolje. Če trpite za epizodično eksplozivno motnjo, je zelo verjetno, da ste odraščali v družini, kjer so bili prisotni impulzivno vedenje ter verbalna in/ali fizična zloraba. Če ste bili v otroštvu izpostavljeni fizičnemu ali psihičnemu nasilju, obstaja večja verjetnost, da ste te načine delovanja ponotranjili in da so vaše nevronske čustvene mreže prekomerno vzdražene. Dodatni dejavnik pri transgeneracijskem prenosu je lahko tudi genetska komponenta. V obeh primerih vaši možgani delujejo drugače zaradi razlik v strukturi in biokemični funkcionalnosti. Čustveni mehanizmi v limbičnih možganih in možganskem deblu so hipersenzibilni, nevronske povezave z izvršilnim nadzorom v prefrontalnih delih pa šibke.[7]

Zdravljenje epizodična eksplozivne motnje lahko vključuje zdravila in psihoterapijo, ki vam pomagajo pri samopomirjanju in nadziranju agresivnih impulzov, dolgoročno pa vplivajo na postopno desenzitizacijo hipersensibilnih nevronskih mrež. Od zdravil so v zdravljenju motnje v uporabi antidepresivi, antikonvulzanti ali stabilizatorji razpoloženja.[8] Psihoterapija se v prvi fazi osredotoča predvsem na prepoznavanje sprožilcev in kognitivno-vedenjske tehnike obvladovanje odzivov, nato pa prehaja na identifikacijo kompleksnih čustvenih vsebin in njihovo predelavo, vzpostavljanje mehanizma izvršilnega in nato implicitnega samopomirjanja ter nazadnje na desenzitizacijo primarnih čustvenih mrež.  Poleg psihoterapije in zdravil si lahko na različne načine dodatno ali samostojno pomagate tudi sami:[9]

  • Učite se lahko tehnik sproščanja in jih redno uporabljajte. Vaje globokega dihanja, sproščujoče vizualizacije, čuječnosti, meditacije, joge lahko doprinesejo splošnem pomirjanju vašega organizma.
  • Razvijajte nove načine razmišljanja (kognitivno prestrukturiranje). Sistematično spreminjanje načina razmišljanja o situacijah, ki vas jezijo, vam lahko v akutni situaciji omogočijo drugačen pogled in odziv na dogodke.
  • Seznanite se z načini izboljšanja komunikacije. Posvetite se poslušanju sporočila, ki ga z vami skuša deliti oseba, ki vas jezi. O svojem odgovoru poskusite premisliti, namesto da odgovorite prvo, kar vam šine v glavo.
  • Nadzorujte svoje izpostavljanje. Kadar je mogoče, se izogibajte situacijam, ki vas vznemirjajo. Tudi načrtovanje osebnega časa vam lahko omogoči boljše obvladovanje stresnih situacij.
  • Izogibajte se uživanju vseh psihoaktivnih snovi, ki kakor koli vplivajo na vaše razpoloženje. Nikakor ne uživajte alkohola ali rekreativnih ali nezakonitih drog.

***

[1] Ekman, P. (2016). What scientists who study emotion agree about. Perspectives on psychological science, 11(1), 31-34.
[2] Coccaro, E. F. in McCloskey, M. S. (2020). Intermittent Explosive Disorder: Etiology, Assessment, and Treatment. New York: Elsevier.
[3] American Psychiatric Association (2013). Diagnostic and statistical manual of mental disorders 5. Philadelphia: APA.
[4] Scott, K. M., Lim, C. C. W., Hwang, I., Adamowski, T., Al-Hamzawi, A., Bromet, E., … & Hinkov, H. (2016). The cross-national epidemiology of DSM-IV intermittent explosive disorder. Psychological medicine, 46(15), 3161-3172.
[5] McElroy, 1999). Recognition and treatment of DSM-IV intermittent explosive disorder. The Journal of clinical psychiatry.
[6] Coccaro, E. F. in McCloskey, M. S. (2020). Phenomenology of impulsive aggression and intermittent explosive disorder. V Coccaro, E. F. in McCloskey, M. S. (ur.), Intermittent Explosive Disorder: Etiology, Assessment, and Treatment (37–65). New York: Elsevier.
[7] McCloskey, M. S., Phan, K. L., Angstadt, M., Fettich, K. C., Keedy, S. in Coccaro, E. F. (2016). Amygdala hyperactivation to angry faces in intermittent explosive disorder. Journal of Psychiatric Research, 79, 34-41.
[8] Lee, R. J., Wang, J. in Coccaro, E. F. (2020). Pharmacologic treatment of intermittent explosive disorder. V Coccaro, E. F. in McCloskey, M. S. (ur.), Intermittent Explosive Disorder: Etiology, Assessment, and Treatment (221–234). New York: Elsevier.
[9] Mayo Clinic (2019). Intermittent explosive disorder. Dostopno na https://www.mayoclinic.org/diseases-conditions/intermittent-explosive-disorder/symptoms-causes/syc-20373921 (26. 11. 2019).

Narcistična osebnostna motnja

Narcistična osebnostna motnja je motnja osebnosti, ki se lahko razvije pri narcističnem karakterju. Karakter je množica relativno trajnih karakteristik, ki se kažejo na vseh področjih človekovega delovanja, npr. v čustvovanju, zaznavanju, razmišljanju, pomnjenju, predpostavljanju, izražanju, vedenju. Psihologija osebnosti, ki si prizadeva ljudi glede na te značilnosti klasificirati v različne tipske kategorije, ima dolgo in bogato zgodovino. Najverjtneje je, da vaš karakter sestavljajo značilnosti različnih tipov osebnosti, med katerimi so ene bolj in druge manj intenzivno izražene. Če so karakteristike določenega osebnostnega tipa pri vas izražene do te mere, da vam osebnostna struktura povzroča stiske ali konflikte z okolico, lahko govorimo o osebnostni motnji. V psihoterapiji, psihiatriji in psihologiji poznamo več klasifikacij osebnostnih motenj, ki se pogosto spreminjajo. To je posledica zapletenosti pojava osebnosti, ki ga je težko predalčkati. Ko se opredeljujete glede svoje osebnosti, imejte zato v mislih, da je karakter samo teoretični koncept. V naravi ne obstaja kot zaključena celota, ampak kot množica lastnosti, ki lahko bolj ali manj sodijo v eno ali drugo opisno množico.

NARCISISTIČNA OSEBNOST

Vsaka kultura ima svoje značilnosti in značilnosti kulture, v kateri živite, vplivajo na vašo osebnost. Vaša kultura spodbuja razvoj in izražanje nekaterih osebnostnih potez, razvoj in izražanje drugih osebnostnih potez pa blaži. Za sodobno zahodno družbo je značilno, da krepi predvsem narcistične osebnostne poteze. Evropska družba prejšnjega stoletja je spodbujala izražanje histeričnih potez. Čeprav so že psihoanalitiki na prelomu 19. in 20. stoletja pisali o narcizmu, narcistična osebnost v njihovem času ni bila tako pogosta prevladujoča karakterna slika, kot je danes. Značilnosti narcistične osebnosti so lahko pri vas tako kot karakteristike vseh drugih osebnosti bolj ali manj izražene.[1] Predispozicije za razvoj karakternih značilnosti so po našem do zdajšnjem vedenju pretežno genetske, njihovo izražanje pa pogojujejo dejavniki vašega okolja. Razvoj narcističnih karakteristik je tesno je povezan z regulacijo samozavesti in čustev ter z občutkom nadzora in kompetentnosti.

ZNAČILNOSTI NARCISTIČNE OSEBNOSTNE MOTNJE

Če imate karakteristike narcistične osebnosti, se intenzivneje kot je to običajno ukvarjate in obremenjujete s tem, kako vas vidijo drugi, s svojo zunanjo podobo, s svojim družbenim statusom, s pozicioniranjem in rangiranjem v odnosih in okolici ter manj z zasebnimi vsebinami in intimnimi vprašanji. Doživljate lahko močan strah pred neuspehom in kritiko ter čutite močno potrebo po stalnem potrjevanju. Vaše samospoštovanje ni relativno stabilno, ampak se lahko hitro spreminja in je neposredno odvisno od sporočil, ki vam jih glede vaše vrednosti pošilja okolica. Aktualno dogajanje lahko povzroči, da hitro zanihate med zelo pozitivno in zelo negativno samopodobo. Težko vzdržujete stabilno samospoštovanje in imate občutek, da bi se lahko z neko potezo povsem razsulo. Lahko se soočate z občutki praznosti in šibke identitete, kot da vaš občutek samega sebe ne bi izhajal iz vaše notranjosti, ampak bi ga bilo treba graditi od zunaj. Kot da sami ne veste, kdo ste, če vam tega ne pove vaša okolica. Vaša usmerjenost nase se lahko odraža kot obsedenost s telesnim zdravjem, hipohondrična dovzetnost, groza pred smrtjo.[2]

Vaše predstave o tem, kakšni bi morali biti vi sami in drugi, so zahtevne in perfekcionistične. Ker jih je težko izpolnjevati, vas lahko pestijo občutki sramu, zadrege, nestrpnosti, jeze, razočaranja. Če se vam ne uspe prepričati, da dosegate svoje visoke kriterije in ideale, se počutite nesposobni, se sovražite, razvrednotite in zapadate v depresivna občutja. Zaradi zahteve po popolnosti ste do sebe in drugih kritični in navdajajo vas občutki strahu, nezadostnosti, sramu, šibkosti, manjvrednosti, nejasne ponarejenosti, zavisti, praznine, necelovitosti, grdote. Vaše obrambne strategije pred temi občutki se lahko izražajo kot zaničevanje, prevzetnost, prezir, samozadostnost, nečimrnost, večvrednost, nadutost, nedostopnost, fantazije vsemogočnost, precenjevanje. Težko sprejemate svojo nepopolnost, zmotljivost, odvisnost, stisko, nemoč. Tudi občutki obžalovanja in hvaležnosti so vam sila neprijetni. Lahko da težko prosite, saj bi to pomenilo, da zmore kdo storiti kaj, česar sami ne zmorete. Posledično si želite, da bi drugi uganili vaše potrebe, da vam prositi ne bi bilo treba. Ker se to pogosto ne dogaja, se vam mogoče zdi, da vas obdajajo brezobzirneži in egocentriki.[3]

Čeprav ljudi potrebujete za vzdrževanje svoje samopodobe, so vaši odnosi lahko plitki in stiki siromašni. Glede drugih ste lahko pozorni predvsem na to, koliko so vam koristni ter koliko vi koristite njim. Svoje družbo, prijatelje, partnerje izbirate pragmatično. Odnose lahko v določenih okoliščinah in nekaterih primerih hitro prekinete, odsekate ter navežete nove. Hitro lahko spremenite življenjsko okolje in življenjski slog, s tem pa tudi življenjske sopotnike Odnosi so za vas pomembni predvsem, da v njih najdete podporo svojemu samospoštovanju s pritrjevanjem, občudovanjem, odobravanjem drugih. Ostali vidiki odnosov, kot so prijateljstvo, povezanost, skrb, vzajemno zanimanje lahko posledično zbledijo. Ne čutite, če vas bi ljudje imeli radi, ampak prej čutite, če vas občudujejo. V odnosih ste osredotočeni predvsem nase in manj neposredno na okolico oz. le na okolico v odnosu do vas. Socialno okolje je za vas polje rangiranja, ocenjevanja, dokazovanja. Dobro se počutite le ob ljudeh, ki jih idealizirate, ali ob ljudeh, ki idealizirajo vas.[4]

Ko se sprašujete, ali imate narcistično osebnostno motnjo, upoštevajte, da se lahko zaradi ranjenega samospoštovanja vsak vede narcistično. Če to ni vaš prevladujoč in trajen način vedenja in delovanja, lahko gre zgolj za reakcijo na situacijo ali življenjsko obdobje. Vsak človek premore narcistično funkcijo, saj je potrebna za ohranjanje samospoštovanja in pozitivne samopodobe ter nenazadnje za ustrezno skrb zase. Tako kot pri vseh duševnih pojavih je tudi v primeru narcizma meja med zdravim in patološkim fluidna. Narcistična osebnostna motnja pomeni trajne, samodejne, od situacije neodvisne vzorce brezobzirnosti, kritizerstva, praznega idealiziranja, ki negativno vplivajo na kakovost vašega življenja. Nekatere značilnosti si narcistična struktura deli tudi z drugimi osebnostmi. Perfekcionizem je lahko na primer značilnost obsesivne motnje, vendar se pri obsesivni motnji običajno bolj kaže tudi v vsakdanjih malenkostih. Pri narcistični motnji je perfekcionizem bolj vezan na megalomanskost in na razkazovanje popolnosti.[5]

Konceptualizacije in diagnostične definicije narcistične motnje osebnosti so se v prvi fazi razvoja osredotočale zlasti na bolj izstopajoče vedenje, kot so izpostavljanje, aroganca in vzvišenost, neempatičnost, egoizem. Danes vse več pozornosti namenjamo temeljnim notranjim vsebinam narcizma, kar pripomore k temu, da diagnoza izgublja negativno konotacijo. Eden najpomembnejših napredkov zadnjih kliničnih in empiričnih raziskav narcistične motnje osebnosti je prepoznavanje ranljivosti, negotovosti, občutkov manjvrednosti, krhkosti, ki spremljajo deregulacijo čustev. Kompetentnost, samopodoba in pozitivne medosebne interakcije so pri narcistični motnji zavajajoče in obrambne ter prekrivajo resnično izjemno ranljivo sebstvo.[6]

DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA RAZVOJ NARCISTIČNE OSEBNOSTNE MOTNJE

Koliko se neka osebnost pri vas izrazi je pogojeno:[7]

  • z dednimi dejavniki in prirojenimi predispozicijami;
  • z vašimi zgodnjimi izkušnjami in odnosi s pomembnimi drugimi;
  • s specifikami vaše življenjske zgodbe in
  • z aktualno življenjsko situacijo.

Narcistično osebnostno sliko lahko razvijete zaradi genske predispozicije in različnih dejavnikov vašega zgodnjega življenja. Narcistične lastnosti so posledice posebne vrste sodelovanja v starševskem programu, katerega temeljna značilnost sta pogojena pozornost in pogojena podpora. Mogoče je, da ste bili že kot otrok posebej občutljivi na neverbalizirana čustvena sporočila in bili posledično nadpovprečno uglašeni z neizraženimi afekti, držami, pričakovanji drugih. Odrasli so lahko v tem primeru nezavedno izkoriščali vaš naravni talent, sami pa ste tako predvsem sledili zunanjim sporočilom ter se niste naučili poslušati svojih notranjih potreb. Nadarjenemu otroku se tudi lažje zgodi, da za starše postane pomemben zaradi tega, ker zadovoljuje njihove potrebe. Če ste bili sami takšni, ste lahko postali narcistični podaljšek svojih staršev. Narcistične značilnosti so posledica stalnega ocenjevanja znotraj družine ter eksplicitne ali implicitne kritičnosti. V najhujši obliki ste lahko doživljali zasramovanje, če niste izpolnjevali pričakovanj staršev. Iste posledice lahko imajo tudi stalno hvaljenje, aplavdiranje, razvajanje in obravnava otroka kot izjemnega. V vseh teh primerih se je najbrž zgodilo, da niste mogli ločiti med lastnimi čustvi in potrebo po ugajanju. Svojih resničnih čustev niste mogli kazati, ker ste naleti na zavračanje ali ponižanje. Posledično ste razvili lažno, želeno sebstvo.[8]

SAMOPOMOČ IN PSIHOTERAPIJA NARCISTIČNE MOTNJE

Narcistična osebnost še ne pomeni narcistične osebnostne motnje, saj narcisizem sega vse od zdravega in normalnega do patološkega in hudo malignega. Če zase ocenjujete, da vaše narcistične poteze dosegajo škodljivo intenzivnost, lahko sami delate na njihovem blaženju ali vstopite tudi v psihoterapijo. Pomembno je, da svoje karakteristike sprejmete in ste sami s seboj potrpežljivi, ker boste tako sami s seboj lažje iskreni. Iskrenost je predpogoj, da začnete krepiti svoje skrito notranje sebstvo. Tudi če ste si izgradili na videz prepričljivo zunanjo podobo samozavestni, si dovolite prihajati v stik s svojo notranjo negotovostjo. Razmišljajte o nepopolnosti kot normalni ter poskusite zavzemati bolj nekritizersko, realistično gledanje na lastne šibkost. Sebe in druge skušajte sprejemati z manj kritizerstva in izkoriščanja. Opazujte, kako je imeti rad druge, kakršni so, brez da jih idealizirate. Dovolite si vsaj pri sebi izražati čustva nemoči in strahu brez sramu. Pomembno je, da cilj svoje spremembe ne vidite v doseganju perfekcije, ampak v iskanju konstruktivnih načinov zadovoljevanja svojih potreb.[9]

***

[1] McWilliams, N. (2017). Psihoanalitična diagnostika. Ljubljana: Umko.
[2] Ibidem.
[3] Ibidem.
[4] Ibidem.
[5] Ibidem.
[6]  Ronningstam, E. (2019). New Insights Into Narcissistic Personality Disorder. Dostopno na https://www.psychiatrictimes.com/special-reports/new-insights-narcissistic-personality-disorder (16. 11. 2019).
[7] Ibidem.
[8] Ibidem.
[9] McWilliams, 2017.

Kako se razlikujejo psihoterapevt, psihiater in psiholog?

Psihoterapevt opravlja psihoterapijoPsihoterapevt opravlja psihoterapijo. To pomeni, da vam pomaga predvsem s sistematično strukturiranim delovnim odnosom in nadzorovanim usmerjenim pogovorom. Uporablja lahko tudi alternativne tehnike in vaje, kot so risanje, igre vlog, upodabljanje, ples ipd. Psihoterapevt poklic pridobi s klinično specializacijo, njegova osnovna izobrazba pa ni nujno psihoterapevtska. Za opravljanje psihoterapevtskega dela se lahko poleg psihoterapevtov specializirajo tudi drugi poklicni profili, na primer psihiatri in psihologi, socialni delavci, pedagoški delavci, filozofi, sociologi ipd. Psihoterapevtska specializacija običajno traja vsaj štiri leta, psihoterapevt pa jo lahko v Sloveniji opravlja na več akreditiranih inštitutih.

Psihoterapevt opravlja psihoterapijo.

Psihiater vam predpiše zdravilaPsihiater je zdravnik in vam pomaga zlasti tako, da vam predpiše potrebna zdravila. S psihiatrom se lahko o svojih težavah tudi pogovorite in prejmete nasvet, vendar za takšno obravnavo zaradi sistemskih omejitev pogosto nima veliko časa. Psihiater najprej zaključi splošni 6-letni splošni študij medicine, nato pa še 5-letni študij specializacije. Psihiater svoje storitve opravlja na napotnico.

Psihiater vam predpiše zdravila.

Klinični psiholog obravnava problematiko psihičnih težav in psihičnih motenj v okviru javnih in zasebnih zdravstvenih institucijahPsiholog se od psihoterapevta in psihiatra razlikuje predvsem v tem, da lahko opravlja številne različne poklice. Medtem ko sta delo psihoterapevta in psihiatra omejena na področje duševnega zdravja, se lahko psihologi odločajo tudi za delo v šolstvu, športu, organizacijah, marketingu, forenziki ipd. Psihologi lahko opravljajo specializacijo klinične psihologije, tekom katere se usposobijo za delo na področju zdravstvenega varstva. Klinični psiholog potem obravnava problematiko psihičnih težav in psihičnih motenj v okviru javnih in zasebnih zdravstvenih institucijah. Klinični psiholog lahko svoje storitve opravlja na napotnico.

Klinični psiholog obravnava psihične motnje in težave v okviru zdravstvenega varstva.

Visoko funkcionalna duševna motnja: nevidne bitke uspešnih

Splošno prepričanje duševne motnje običajno povezuje z umikanjem, zaostajanjem, nezmožnostjo, pasivnostjo in posledicami, ki se jasno odražajo v življenjskem statusu, slogu, dosežkih in osebnostnih značilnosti. Duševnim motnjam je pogosto zelo zmotno pripisano, da se odražajo kot težave v vsakdanjem delovanju, na primer na poklicnem področju ali v družbenih odnosih. Če ste družbeno in poklicno uspešni, lahko celo sami dvomite, da so vaše stiske vredne pozornosti. Okolica vaših namigov, da se počutite slabo, ne jemlje resno, kar vam lahko vzbuja dvom v vaše lastno doživljaje. V takšnih primerih, ko ostajajo duševne težave skrite za splošno učinkovitostjo, govorimo o visoko funkcionalnih duševnih motnjah. Visoko funkcionalne duševne motnje ne obremenjujejo javnih sistemov ali bližnje okolice, zato obstaja večja verjetnost, da pri soočanju z njihovimi učinki ne prejemate zunanje podpore. V življenju se dobro znajdete, čeprav so vaše kapacitete dodatno obremenjene in stalno delujete na višjih obratih, kot bi bilo normalno.

Duševno stisko si je lahko težko priznati in jo še težje razkriti drugemu. Duševne motnje so povezane z ostro stigmo, ki so jo oblikovale generacije nerazumevanja. V današnjem visoko konkurenčnem okolju se ob soočanju z duševno krizo znajdete v dilemi, ali vam priznanje težave ne bo bolj škodilo kot koristilo. Lahko vas je strah, da vas bo ukvarjanje z doživljanjem preplavilo, zato se bodrite, da ni tako hudo, kot se občasno zdi. Duševno motnjo težko jasno opredelite, živite pa v okolju, kjer ste vajeni zahtevati vidne dokaze, da čemu verjamete. Razširjene so obrambne filozofije, da »je vse v glavi« in »je treba samo pozitivno razmišljati«. Vaša splošna naravnanost lahko gotovo usmerja vaše počutje in zdravje, vendar nekaterih težav ne morete preprosto odmisliti. Koristno je prepoznati mejo, od katere je takšen pristop soočanja s stisko škodljiv, ker težavo samo pasivno zanikate. Konstruktivno je aktivno soočenje, vključno s prepoznavanjem, sprejemanjem, realno oceno intenzivnosti in razsežnosti, nato oblikovanjem strategij za zdravljenje in njihovim uresničevanjem.

Ni nujno, da zanemarjanje vaše duševne stiske povzroči hudo in kritično škodo ali do bo do tega kdaj prišlo. Zato govorimo o visoko funkcionalnih motnjah. Lahko vas le bremeni in ovira, tako kot delovna oprema slabe kakovosti. Čeprav tečete s kamenčkom v supergi, še vedno tečete, bi bil pa tek prijetnejši in morda bi dosegli boljši rezultat, če bi kamenček vrgli ven. Če živite in delate z visoko funkcionalno duševno motnjo, ste podobni močnemu računalniku s kopico naloženih starih programov, ki tečejo v ozadju in porabljajo vašo procesorsko moč. Še vedno delujete in lahko da boste delovali še naprej, bi bilo pa vaše življenje bolj tekoče, če bi se lotili čiščenja in defragmentacije. Visoko funkcionalna duševna motnja ima to specifiko, da je mogoče niti vi sami, kaj šele vaša okolica ne jemljete resno. V družbi ste polni energije, duhoviti, sproščeni, v pomoč in podporo drugim, vedno pripravljeni na nove izzive. Nekje v ozadju dnevnega dogajanja in svojega zavedanja pa imate občutek, da bi se lahko vsak čas razsuli. Neskladje tega kontrasta s splošnimi predstavami o duševnem zdravju, je velika ovira ustreznemu naslavljanju visoko funkcionalne motnje.

V družbi ste polni energije, duhoviti, sproščeni, v pomoč in podporo drugim, vedno pripravljeni na nove izzive. Nekje v ozadju dnevnega dogajanja in svojega zavedanja pa imate občutek, da bi se lahko vsak čas razsuli.

Počasi zbiramo podatke in še počasneje ozaveščamo o povezanosti duševnih motenj z visoko funkcionalnostjo. Rezultati študij opozarjajo s pomembnimi statistikami: Višji družbeni status je v visoki korelaciji z depresijo, bipolarno motnjo in anskioznostjo.[1] Izvršni direktorji so izpostavljeni dvakrat večjemu tveganju za razvoj depresije kot splošna populacija.[2] Z duševno motnjo se sooča 49 odstotkov podjetnikov.[3] Ženske na vodilnih delovnih mestih pogosteje zbolijo za depresivno motnjo kot ženske, ki opravljajo druge vrste poklicev.[4] 71 odstotkov uveljavljenih glasbenikov poroča o paničnih napadih in anksioznih motnjah, 69 odstotkov pa se jih bori z depresijo.[5] Posamezniki z višjim družbenim statusom doživljajo manjše zadovoljstvo pri delu, intenzivnejši stres in občutek neuspeha, kar pogojuje tveganja za razvoj duševne motnje.[6] Otroci višjih družbenih razredov razvijejo več motenj, kot so anksiozne motnje, depresivne motnje in zloraba snovi, ter doživljajo močnejše duševne stiske zaradi velikih pritiskov ter čustvene in fizične izolacije.[7] Posamezniki z višjimi prihodki so izpostavljeni večjemu tveganju za samomor, ker je visoko funkcionalna duševna motnja povezana z močnejšo stigmatizacijo in intenzivnejšimi občutki sramu.[8]

Uspeh nosi svojo ceno, bodisi visoko finančno odgovornost, pričakovanja glede uspešnosti, višje ravni javnega nadzora. Ob pritisku ohraniti težko doseženo pozicijo, v katero ste vložili leta svojih virov, je priznanje duševne stiske izjemno težko. Če ste s hudim trudom uspeli uresničiti svoje cilje, je lahko toliko bolj grozljiva misel, da bi vas imela okolica za šibke ali manj sposobne. Ponosni ste na svoje zmogljivosti in zato se toliko težje odločite sprejeti pomoč. Prigovarjate si, naj se zberete in se bolj potrudite premagati takšno nevidno težavo, kot je duševna motnja. Pomembno vlogo v ozaveščanju razcepa med zunanjo podobo in notranjo stisko igrajo znane osebnosti. Jim Carrey, Joanne  K. Rowling, Dwayne Johnson živijo s klinično depresijo, Ted Turner in Demi Lovato z bipolarno motnjo, Chris Evans in Ryan Reynolds trpi z anksioznimi motnjami, Herschel Walker z disociativno motnjo, Brian Wilson s shizofrenijo, Lady Gaga s posttravmatsko motnjo. Do korigiranja družbenih predstav, da so duševne motnje na nek način drugačne od ostalih zdravstvenih težav in lahko prizadenejo samo določene družbene skupine, pa nas čaka še veliko dela.

* **

[1] Johnson, s. (2015). Wealth and power tied to depression and other mental disorders. Psychology and psychotherapy: theory, research and practice, 88(4), 394–411.
[2] Barnard, J. W. (2008). Narcissism, over-optimism, fear, anger, and depression: The interior lives of corporate leaders. University of Cincinnati law review, 8(77), 405–423.
[3] Freeman, M. A., Johnson, S. L., Staudenmaier, P. J. in Zisser, M. R. (2015). Are entrepreneurs touched with fire? San Francisco: University of California.
[4] Pudrovska, T. in Karraker, A. (2014). Gender, job authority, and depression. Journal of health and social behavior, 55(4), 424–441.
[5] Gross, S. in Musgrave, G. (2016). Can music make you sick, part 1: a study into the incidence of musicians London: University of Westminster.
[6] Damaske, S., Zawadzki, M. J. in Smyth, J. M. (2016). Stress at work: Differential experiences of high versus low SES workers. Social science & medicine, 15(6), 125–133.
[7] Luthar, S. S. in Latendresse, S. J. (2005). Children of the affluent: challenges to well-being. Current directions in psychological science, 14(1), 49–53.
[8] Agerbo, E., Gunnell, D., Mortensen, P. B., Eriksson, T., Qin, P. in Westergaard-Nielsen, N. (2001). Suicide and income: is the risk greater in rich people who develop serious mental illness? British medical journal, 322(7282), 334-335.

Panični napadi in panična motnja

Panična motnja označuje anksiozno motnjo, pri kateri doživljate ponavljajoče se panične napade brez jasnega sprožilca. Panični napad sestavljajo nenadni intenzivni strah ali močno nelagodje ter telesni simptomi, kot so razbijanje in pospešeno bitje srca, hitro in plitko dihanje, potenje, tresenje ali trepetanje, dušenje, davljenje, bolečine v prsih, slabost, trebušne bolečine, vrtoglavica, nezavest, mrzlica, oblivanje, ortplost, otopelost, mravljinčenje, derealizacije ali deprersonalizacije, strah pred izgubo nazdora ali stika z realnostjo in/ali občutek, da boste umrli. [1] Panični napad se lahko pojavi v različnih stresnih okoliščinah, ki jih je mogoče ali pa tudi ni mogoče identificirati.[2] Napadu lahko sledi stalni strah pred ponovitvijo napada, zaradi katerega se izogibate situacijam, za katere ocenjujete, da bi panični napad lahko sprožile. Pogostost in intenzivnost paničnih napadov lahko niha ter se razlikuje med posamezniki. Panično motnjo lahko zaznamujejo tudi nočni panični napadi, ob katerih se zaradi občutkov panike zbudite iz spanja. Nočni napadi se pojavljajo pri okoli tretjini primerov panične motnje.[3]

Če imate panične napade, je zelo verjetno, da ste prekomerno zaskrbljeni in pogosto pričakujete najslabše. Zaradi stalne tesnobe ste lahko nagnjeni k distruktivnim oblikam samopomoči, kot so prepogosto uživanje alkohola, pomirjeval ali nedovoljenih drog. Panični napadi lahko pogojujejo tudi skrbi glede vašega fizičnega zdravja. Včasih je težko verjeti, da so tako močni simptomi, kot so simptomi paničnega napada, res psihičnega izvora.[4] V akutnem stanju se lahko samega napada zelo prestrašite, zlasti če niste povzem prepričani, kar se vam dogaja, kar simptome še poslabša. Zaskrbljenost, ki panično motnjo pogosto spremlja, lahko prav tako deluje kot dejavnik dovzetnosti za panični napad.[5] Panična motnja je kljub temu ena od duševnih motenj z najboljšo prognozo in je običajno hitro in dobro obvladljiva.[6] Če pa motnje ne zdravite, je kronična z bolj in manj intenzivnimi obdobji. Pogosto se pojavlja v kombinaciji z drugimi čustvenimi motnjami, kot so depresivne in anskiozne motnje. Diagnozo panične motnje ima okoli 2 odstotkih prebivalstva, od tega dvakrat pogostejša pri ženskah. Najbolj verjetno je, da prvi panični napad doživite med 20. in 24. letom.

BIOLOGIJA PANIČNEGA NAPADA

Kaj se med paničnim napadom dogaja na biološki ravni? Ob občutkih strahu se aktivira amigdala, del možganov, ki leži v senčnih režnjih. Aktivacija se nato prenese tako na simpatični živčni kot na hormonski sistem. Na ravni simpatičnega živčnega sistema, amigdala aktivira jedro coerules, ki se nahaja v možganskem deblu.  S tem se vzdraži simpatčni živčni sistem in simpatični nevronski impulzi aktivirajo neposredno organe, kot so srce, krvne žile, potne žleze, oči. Posledično se pospeši srčni utrip in poveča srčni pritisk, krvne žile se razširijo v mišičnem sistemu in skrčijo v gastrotestinalnih organih, zenice se razširijo. Poleg naštetih organov simpatični živčni sistem neposredno sproži delovanje adrenalnih žlez v ledvičnih sredicah. Te v krvni obtok spristijo adrenalin in noradrelanih. Oba hormona učinkujeta na različne organe, kot so srce in pljuča, tako da se še bolj povišata srčni utrip in pritistk ter še bolj pospeši dihanje. Na ravni aktivacije hormonske osi amigdala aktivira hipotalamus, del možganov nad možganskim deblom. Hipotalamus izloči hormon CRF, ki potuje v hipofizo, žlezo na možagnskem dnu. Hipofiza izloči hormon ACTH, ki potuje v skorjo nadledvične zleze. Nadledvična žleza v krvni obrok izloči kortizol, še en stresni hormon. Ta učinkuje na povišanje glukoze v krvi, ki zagotavlja energijske vire in zatre imunski sistem.[7]

Zaradi hiperventilacije med paničnim napadom dihate plitko, z zgornjim delom pljuč, namesto s trebuhom in z diafragmo. Med paničnim napadom tako odvajate preveč CO2, kar povzroči dihalno alkozo. Dihalna alkoza pomeni povišanje pH krvi in lahko povzroča oz doprinaša vrsto simptomov paničnega napada, kot so vrtoglavica, šibkost, izgubljanje zavesti, glavobol, mravljinčenje dlani in stopal ter epileptični napadi. Dihalno alkozo preprečite z dihanjem v papirnato vrečko, saj tako CO2 vračate v krvni obtok, zmanjšujete simptome paničnega napada in normalizirate dihanje.[8]

DEJAVNIKI NASTANKA PANIČNE MOTNJE

Poznavanje biologije samega procesa paničnega napada nam žal ne pomaga veliko pri ugotavljanju vzrokov za sam razvoj panične motnje. Biokemična teorija panične motnje ugotavlja, da so panični napadi povezani z različnimi ravnmi nevrotransmitorjev, kot so serotonin, noradrenalin, dopamin in GABA. Metabolična teorija izhaja iz ugotovitve, da je mogoče panične napade sprožiti z injekcijo mlečne kisline ali dovajanjem CO2. Eksperimenti kažejo, da so trigerji paničnih napadov lahko tudi kafein, nikotin, alkohol.[9] Vendar pa vse te korelacije same po sebi ne povedo veliko. Predpostavimo lahko, da je panična motnja posledica delovanja več genetskih in okoljskih dejavnikov, ki jih vseh ne poznamo. Različni avtorji so v preteklosti razvili več vzročnih modelov panične motnje, kot so psihodinamična hipoteza, več kognitivnih hipotez in bioloških hipotez. Ti modeli imajo nekatere podobnosti in razlike, ki so jih Fava in sodelavci[10] združili v združeni model faktorjev razvoja panične motnje.

Združeni model nastanka panične motnje kaže, da lahko panični napad sprožijo notranji ali zunanji dražljaji, znani in zavedni ali nezavedni dražljaji. Da vaš organizem reagira na sprožilec, pa se mora najprej razviti sprožilni mehanizem, ki ob objektivno neustreznih okoliščinah aktivira vaš zaščitni stresni odziv. Večina teoretičnih modelov kot pomemben dejavnik razvoja panične motnje poudarja prirojeno občutljivost v povezavi z zgodnjo izkušnjo (zavedne ali nezavedne) travme ali travmatizacije. Travmatizacija lahko obstaja v obliki težav s temeljno navezanostjo, saj varna navezanost v zgodnjem razvoju zagotavlja razvoj kapacitete za samopomirjanje in notranje gotovosti. Če mehanizem samopomirjanja in vzdrževanja pomirjenosti simpatičnega živčnega sistema ni robusten, lahko pride kasneje ob različnih obremnjujočih okoliščinah do napak v delovanju. Travmatizacija se lahko vrši tudi v obliki negotovega odnosnega okolja, previsokih pričakovanj in podobnih okoliščin, ki so bile za vas preobremenjujoče. V takšnih pogojih razvit mehanizem stresnega odziva se lahko začne kasneje sprožati ob dražljajih, ki v objektivno niso ogrožajoči, niti niso neposredno povezani s travmo ali travmatizacijo.

Dražljaj, ki sproži panični napad, pa je lahko tudi neposredno povezan z (zavedno ali nezavedno) travmatično izkušnjo. V tem primeru je stresni odziv ustrezen v kontekstu izkušnje same, ki je premočna, da bi odziv lahko nadzorovali. Vaš organizem je namreč povsem biološko zgrajen tako, da v akutnih primerih krize delovanje prevzamejo samodejni sistemi, katerih osnovna značilnost je visoka učinkovitost. Učinkovitost pri tem ni vezana na vašo funkcionalnost, ampak na hitrost delovanja in na majhno porabo virov. Kaj kriza je, se naučite predvsem tekom zgodnjih izkušenj, ko ste nemočni in ima vaš organizem bistveno nižji tolerančni prag. Destabilizacije zaradi čustvene obremenitve lahko v takšnih okoliščinah vpliva bodisi za prepoznavanje določenih dražljajev kot izrazito ogrožajočih bodisi na ranljivost mehanizmov vzdržavenja pomirjenosti. Mehanizem prekomernega stresnega odziva se lahko v takem primeru aktivira z časovnim zamikom več let, ko ste izpostavljeni večjim obremenitvam.[11]

Panična motnja tako predstavlja uresničitev ranljivosti na ravni sistema simpatičnega in parasimpatičnega sistema, ki skrbita za aktivacijo in pomirjanje organizma. Lahko jo razumete kot kronično bolezen, ki lahko izbruhne v obdobjih večjih telesnih in/ali duševnih obremenitev. Ko panične napade odpravite, se lahko lotite nadaljnjega dela na razkrivanju izvorov panične motnje ter na njihovem zdravljenju. Lahko pa se odločite z motnjo živeti, zlasti če je večinoma v latentni fazi in vam ne otežuje življenja. V tem primeru ni odveč, če posebno pozornost namenite učenju tehnik sproščanja. Za vas je namreč še posebej pomembno, da zagotavljate čim manj stresno vsakdanje življenje.

***

[1] American Psychiatric Association (2013). Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders, 5th Edition: DSM-5. Philadelphia: APA.
[2] Carandang, C. (2016). The Neurobiology of Panic Attacks. Dostopno na https://pro.psychcentral.com/the-neurobiology-of-panic-attacks/ (14. 11. 2019).
[3] American Psychiatric Association (2013). Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders, 5th Edition: DSM-5. Philadelphia: APA.
[4] Ibidem.
[5] Fava, L. in Morton, J. (2009). Causal modeling of panic disorder theories. Clinical psychology review, 29(7), 623-637.
[6] Benedik, E. (2019). Diagnostično kodiranje. Ljubljana: SFU.
[7] Carandang, C. (2016). The Neurobiology of Panic Attacks. Dostopno na https://pro.psychcentral.com/the-neurobiology-of-panic-attacks/ (14. 11. 2019).
[8] Carandang, C. (2016). The Neurobiology of Panic Attacks. Dostopno na https://pro.psychcentral.com/the-neurobiology-of-panic-attacks/ (14. 11. 2019).
[9] Ankrom, S. (2019). Biological theories of panic disorder. Dostopno na https://www.verywellmind.com/biological-theories-of-panic-disorder-2583924 (14. 11. 2019).
[10] Fava, L., & Morton, J. (2009). Causal modeling of panic disorder theories. Clinical psychology review, 29(7), 623-637.
[11] Fava, L., & Morton, J. (2009). Causal modeling of panic disorder theories. Clinical psychology review, 29(7), 623-637.

Poskusni test osebnosti

Če radi rešujete osebnostne vprašalnike, ste v pisani družbi. Prvim poskusom ocenjevanja in kategoriziranja osebnosti lahko v preteklosti sledimo vse do antike in še dlje. Najbrž najbolj znana osebnost, za katero veste, da je ljudi poskušala kategorizirati v osebnostne tipe, je grški zdravnik Hipokrat. Okoli 400 let pred našim štetjem je sestavil kategorizacijo štirih karakterjev: sangvinika, flegmatika, melanholika, kolerika. Druga antična ocenjevanja osebnosti so temeljila na različnih drugih bolj ali manj veljavnih in zanesljivih osnovah. Zgodnji antični spisi navajajo pristope, kot so interpretacija sanj ali znamenj bogov, preroška ugibanja, neposredno opazovanje in intervjuvanje, analiza rodovnika ali fizionomskih značilnosti. Poskuse osebnostnega ocenjevanja najdemo v Stari zavezi, več kot 3000-letno tradicijo ocenjevanja osebnosti pa ima tudi Kitajska. Država je namreč uporabljala precej izpopolnjen sistem ocenjevalnih postopkov za izbor vladnih uradnikov in nekateri od testov so bili namenjeni oceni osebnih lastnosti kandidatov.[1] Skozi zgodovino sledimo veliki množici poskusov ljudi razvrstiti v tipe in kategorije. Posebej aktivna prizadevanja so se pojavila v začetku 20. stoletja, ko je začela psihoanaliza glasno opozarjati na slepe pege, ki jih lahko pri sebi spregledate.[2] Prvi samoocenjevalni vprašalnik je razvil ameriški psiholog Robert S. Woodworth med prvo svetovno vojno z namenom zgodnjega odkrivanja psihiatričnih težav med ameriškimi vojaki.[3] Sledili so številni drugi, med prvimi še danes v uporabi razširjen Minnesotski multifazični osebnostni vprašalnik MMPI (Minnesota Multiphasic Personality Inventory).

Zadnji dve desetletji ocenjevalne instrumente in teorije osebnosti razvija tudi afektivna nevroznanost; nevroznanstvena disciplina, ki raziskuje čustva.[4] Lestvico osebnosti afektivne nevroznanosti ANPS[5] vam pripravljam za uporabo na spletni strani in za ta namen izbiram tehnično rešitev. Za poskus sem izbrala orodje z vgrajenim Eysenckovim osebnostnim vprašalnikom (EPI, Eysenck Personality Inventory). EPI vprašalnik je zasnovan za merjenje dveh pomembnih dimenzij osebnosti, to sta ekstravertost in nevroticizem. Ekstravertnost pomeni odprtost, družabnost, živahnost v nasprotju z introvertnostjo, ki se odraža kot zaprtost, zadržanost, previdnost in usmerjenost vase. Nevroticizem pomeni čustveno labilnost, zaskrbljenost, občutljivost, razdražljivost in je nasprotje čustvene stabilnosti. Vprašalnik je sestavljen iz 57 trditev, ki jih ocenjujete glede na svoje strinjanje z njimi. Rezultat vas na vsaki dimenziji uvrsti nekje med visoko in nizko izraženost posamezne osebnostne lastnosti.[6] Skupni rezultat vaše pozicije na obeh dimenzijah osebnosti vas umesti v polje štirih karakterjev: sangvinika, flegmatika, kolerika in melaholika. Če testa še niste reševali in vas zanima vaš rezultat, ga lahko preizkusite tukaj:

>>> EPI TEST OSEBNOSTI <<<

***

[1] Butcher, J. N. (2009). Clinical personality assessment: history, evolution, contemporary models, and practical applications. V Butcher, J. N. (ur.), Oxford handbook of personality assessment (str. 5–25). Oxford: Oxford University Press.
[2] Konnikova, M. (2018). The enduring allure of the personality quiz. Dostopno na https://www.newyorker.com/culture/culture-desk/the-enduring-allure-of-the-personality-quiz (30. 9. 2019)
[3] Butcher, J. N. (2009). Clinical personality assessment: history, evolution, contemporary models, and practical applications. V Butcher, J. N. (ur.), Oxford handbook of personality assessment (str. 5–25). Oxford: Oxford University Press.
[4] Geir, P., Selsbakk, J. M., Theresa, W., & Sigmund, K. (2014). Testing different versions of the affective neuroscience personality scales in a clinical sample. PloS one, 9(10), 109–134.
[5] Pingault, J. B., Falissard, B., Côté, S., & Berthoz, S. (2012). A new approach of personality and psychiatric disorders: a short version of the Affective Neuroscience Personality Scales. PloS one, 7(7), 41–49.
[6] Bodling, A. M. in Martin, T. (2011). Eysenck Personality Inventory. V Kreutzer J.S., DeLuca J. in Caplan B. (ur.), Encyclopedia of clinical neuropsychology. New York: Springer.

Psihoterapija travme

Duševna travma ima veliko obrazov in vsaka globinska psihoterapija je na neki ravni psihoterapija travme. K zavedanju in prepoznavanju različnih oblik travme je v zadnjem desetetju pomembno pripomogel Bessel van der Kolk. Nekdanji psihiater, raziskovalec, psihoterapevt in avtor knjige The Body Keeps the Score sicer raziskuje telesne in biološke temelje in zdravljenje travme. Njegova aktivnost in popularnost pa je vzbudila večje splošno zanimanje za pojav travme in njene posledica. Van der Kolk je na marčevski konferenci letos opozoril, da ima tradicionalni medicinski model diagnostike in duševnega zdravljenja premalo znanstvene in psihološke veljave ter predvsem ni učinkovit pri pomoči žrtvam travme. Posledice travme se namreč zdaleč ne kažejo le v obliki posttravmatske stresne motnje, ampak so različni tipi travme ključni dejavnik praktično vseh duševnih motenj, od osebnostnih do čustvenih. Travma je vsak dogodek, ki v času odvijanja presega vaše kapacitete soočanja in odzivanja ter povzroči bodisi trajno duševno poškodbo bodisi trajno okvaro v obliki obrambnega odzivanja.

Duševna travma je vsak stres, katerega intenzivnost v času dogajanja presega vaše zmožnosti, ne glede na to, ali od povprečja odstopa intenzivnost dogodka ali ste v času odvijanja sami iz takšnih in drugačnih razlogov bolj ranljivi. Najbolj pogosti in najpomembnejši razlog povečane ranljivosti je zgodnja starost. Otroška duševnost je neprimerno bolj občutljiva kot duševnost odraslega, zato možnosti travmatskih učinkov dogajanja povsem običajne intenzivnosti nikdar ne sodite skozi oči odraslega. Travma se poleg tega ne pojavlja zgolj kot posamezni dogodek, ampak jo veliko pogosteje srečujemo v drugi obliki. Travma drugega tipa je kumulativna travma, posledica številnih, ponavljajočih se pojavov drobnega stresorja. Kumulativna travma najpogosteje nastaja v zgodnjih odnosih, saj je odnosno okolje primarno okolje otroške duševnosti. Otrokov nevroendokrini sistem se razvija glede na odnose, tako kot mlada rastlina raste glede na svoje fizično okolje.

V zgodnjem razvoju, pa tudi v odrasli dobi ste lahko v vsakdanjem življenju izpostavljeni ponavljajočemu doživljanju čustveno obremenilnih interakcij, ki vas zadržujejo v stanju kontinuirane vznemirjenosti. Ob tem se vzbuja vaša potreba se pred temi obremenitvami zavarovati ali razviti načine kompenzacije poškodb. Če ste čustvenim obremenitvam izpostavljeni v zgodnjem obdobju, ko se aktivno razvijajo limbični deli vaših možganov, se ti deli prilagodijo delovanju v patogenih okoliščinah. Strukture, ki se razvijajo kasneje in kot nadgradnja limbičnih delov, so nato prav tako prizadete. Če odraščate v okolju, ki vam povzroča kontinuirane mikrostrese, se vaš organizem prilagodi na različne načine, npr. razvijete stalno pripravljenost na nevarnost v obliki generalizirane anksioznosti. Organizem lahko zaradi stalne pripravljenosti in odzivanja na stresorje prej ali kasneje tudi pregori, kar se pokaže v obliki akutne ali kronične depresije.

V psihoterapiji takšne posledice travme zdravimo na isti način, na katerega so nastajale. Z raziskovanjem, spominjanjem, podoživljanjem postopoma aktiviramo vaše prizadete živčne mreže in nevroendokrine sisteme. Z nadzorovano in sistematično aktivacijo vpeljujemo interakcijo travmatiziranih mehanizmov in sistema zavedanja, s čimer postopoma krepimo vaše notranje zmožnosti usmerjanja in obvladovanja posledic travme. Z delom v varnem in podpornem psihoterapevtskem okolju pogojujemo vnos pomiritvene korektivne izkušnje ob stiku z obremenitvami in s spominom nanje. Soočanje z vsebinami, ki so v času hude ranljivosti povzročale premočne obremenitve in preintenzivno stimulacijo, lahko prinese tudi uvid v to, da ste danes veliko močnejši in iste vsebine niso več isto ogrožujoče. Bistvenega pomena v psihoterapiji travme je temeljito procesno delo, ki zahteva potrpežljivost, čas in predanost obeh; vas in vašega psihoterapevta.

Milenijci (generacija 1986-2000)

Milenijci, generacija Y, neksterji, ipsilonarji ste v Sloveniji rojeni med 1986 in 2000. Zaradi razdrobljenosti slovenskega okolja so lahko generacijske meje tudi nekoliko zabrisane. V zahodnejšem svetu je spodnja letnica postavljena v 1980. Psihoterapevtsko delo z milenijci je pogosto pod vplivom okoliščin, ki povzročajo specifično notranjo konfliktnost: Kar vam širša okolica sporoča, je lahko v nasprotju s tem, kar globje v sebi doživljateDel sebe začnete posledično zapirati pred svetom in seboj; z njim ste le negotovo v stiku ali sploh ne.  Vztrajno se trudite ohranjati pozitivni odnos do okolice, tudi če sami niste deležni odobravanja, potrjevanja, sočutja ali razumevanja. Vzdrževati skušate visoko raven motivacije ter trdno vero v dobro in pozitivno. V psihoterapiji je ključna uglašenost in zmožnost vživljanja v to pozicijo, ki je drugačna od pozicije drugih generacij. Problematika teh družbenih dejavnikov pomembno vpliva na duševno zdravje in počutje vaše generacije.

Milenijci ste izpostavljeni drugačnim družbenim pritiskom, kot so jih doživljale generacije v preteklosti. Ste stigmatizirani in soočeni s predsodki: družba vas neredko označi kot nezrele, sebične, narcistične, lene. Starejše generacije se znajo do vas vesti kruto, ker se jim zdi, da živite v svetu neskončnih možnosti, ki jih same niso imele. Ker menijo, da vam je vse dosegljivo, vam očitajo, če ponujenih potencialov ne izkoristite, in še huje, obsojate se sami. Prepričujejo vas, da imate vse pogoje uspeti ter da ste zanje hvaležni, vaša intimna izkušnja pa ni, da bi bilo tako preprosto. Borite se z ovirami, ki jih nihče ne vidi, ker niso sistemske narave. Ker ste sprejeli resnico, da so vam na razpolago optimalne okoliščine in sami od sebe pričakujete, da jih izkoristite, se soočate z nepričakovanimi zavračanji in neuspehi. Pritiski, da bi morali uspeti, vam lahko vzbujajo občutke sramu, ker vam je to težko. Sprašujete se, kaj je z vami narobe.

V resnici ste vrženi v življenje, ki za nobeno generacijo ni bilo tako negotovo. Vse niše družbenega življenja so liberalizirane. Postavljeni ste pred neskončno množico odločitev ter izpostavljeni vrtoglavi količini kontradiktornih informacij in sporočil, katerih relevantnost naj bi sami presodili. Ste prva generacija, ki naj se odloča o svojem spolu in ima na razpolago 81 možnosti. Na razpolago vam je množica kariernih poti in večinoma vas pri izbiri ne usmerja pridobljena izobrazba. Hkrati vam ta ne daje nobenih zagotovil, da boste spodobno živeli. Možnost, da boste večji del življenja v vsaj bežni negotovosti, od česa boste živeli čez pol leta, je povsem realna. Potrebe po kadrih in povpraševanja na trgu niso napovedljiva. Obdobje vašega vstopanja v odraslost je zaznamovala velika gospodarska kriza ter vam vtisnila občutek eksistencialne tesnobe. Mediji so se v času vašega odraščanja začeli krčevito boriti za pozornost ter vas preplavljali s kataklizmičnimi sporočili.

V psihoterapiji generacije Y uovkiromo vašo drugačno družbeno izkušnjo. Pričakovanja, milijon sporočil in negotovost vas paralizirajo, hkrati pa se življenje odvija z naglico, ki vam grozi, da vas bodo vsi prehiteli. Razumljivo je, da ste tesnobni in pregoreli. Težave imate z oblikovanjem identitete. V dobi instantnih odnosov se počutite čudaški, če si želite gotovosti. Med neskončnimi kariernimi možnosti, ki so vse navidezno na dosegu klika, odrivate strah, da je z vami kaj narobe, in občutek  nemoči. Zdi se, da ste lahko vse, kar hočete, ko pa to poskušate, se izkaže, da ne gre. Postajate vse bolj negotovi. Zdi se vam, da doživljate “narobe” in da se morate popraviti. Pa ni tako. Kljub stanju, v katerem skušate preživeti, vztrajno sledite svoji viziji in ostajate zvesti svojim vrednotam. Veliko moči je potrebne, da v konfuznem in negotovem okolju ostajate pozitivni in hvaležni. Iz vloge žrtve, ki jo je slovenska družba tradicionalno uporabljala kot osnovno preživetveno strategijo, ste potisnjeni v njeno opozicijo.

Psihoterapija M. Čeh