Duševna travma ima veliko obrazov in vsaka globinska psihoterapija je na neki ravni psihoterapija travme. K zavedanju in prepoznavanju različnih oblik travme je v zadnjem desetetju pomembno pripomogel Bessel van der Kolk. Nekdanji psihiater, raziskovalec, psihoterapevt in avtor knjige The Body Keeps the Score sicer raziskuje telesne in biološke temelje in zdravljenje travme. Njegova aktivnost in popularnost pa je vzbudila večje splošno zanimanje za pojav travme in njene posledica. Van der Kolk je na marčevski konferenci letos opozoril, da ima tradicionalni medicinski model diagnostike in duševnega zdravljenja premalo znanstvene in psihološke veljave ter predvsem ni učinkovit pri pomoči žrtvam travme. Posledice travme se namreč zdaleč ne kažejo le v obliki posttravmatske stresne motnje, ampak so različni tipi travme ključni dejavnik praktično vseh duševnih motenj, od osebnostnih do čustvenih. Travma je vsak dogodek, ki v času odvijanja presega vaše kapacitete soočanja in odzivanja ter povzroči bodisi trajno duševno poškodbo bodisi trajno okvaro v obliki obrambnega odzivanja.
Duševna travma je vsak stres, katerega intenzivnost v času dogajanja presega vaše zmožnosti, ne glede na to, ali od povprečja odstopa intenzivnost dogodka ali ste v času odvijanja sami iz takšnih in drugačnih razlogov bolj ranljivi. Najbolj pogosti in najpomembnejši razlog povečane ranljivosti je zgodnja starost. Otroška duševnost je neprimerno bolj občutljiva kot duševnost odraslega, zato možnosti travmatskih učinkov dogajanja povsem običajne intenzivnosti nikdar ne sodite skozi oči odraslega. Travma se poleg tega ne pojavlja zgolj kot posamezni dogodek, ampak jo veliko pogosteje srečujemo v drugi obliki. Travma drugega tipa je kumulativna travma, posledica številnih, ponavljajočih se pojavov drobnega stresorja. Kumulativna travma najpogosteje nastaja v zgodnjih odnosih, saj je odnosno okolje primarno okolje otroške duševnosti. Otrokov nevroendokrini sistem se razvija glede na odnose, tako kot mlada rastlina raste glede na svoje fizično okolje.
V zgodnjem razvoju, pa tudi v odrasli dobi ste lahko v vsakdanjem življenju izpostavljeni ponavljajočemu doživljanju čustveno obremenilnih interakcij, ki vas zadržujejo v stanju kontinuirane vznemirjenosti. Ob tem se vzbuja vaša potreba se pred temi obremenitvami zavarovati ali razviti načine kompenzacije poškodb. Če ste čustvenim obremenitvam izpostavljeni v zgodnjem obdobju, ko se aktivno razvijajo limbični deli vaših možganov, se ti deli prilagodijo delovanju v patogenih okoliščinah. Strukture, ki se razvijajo kasneje in kot nadgradnja limbičnih delov, so nato prav tako prizadete. Če odraščate v okolju, ki vam povzroča kontinuirane mikrostrese, se vaš organizem prilagodi na različne načine, npr. razvijete stalno pripravljenost na nevarnost v obliki generalizirane anksioznosti. Organizem lahko zaradi stalne pripravljenosti in odzivanja na stresorje prej ali kasneje tudi pregori, kar se pokaže v obliki akutne ali kronične depresije.
V psihoterapiji takšne posledice travme zdravimo na isti način, na katerega so nastajale. Z raziskovanjem, spominjanjem, podoživljanjem postopoma aktiviramo vaše prizadete živčne mreže in nevroendokrine sisteme. Z nadzorovano in sistematično aktivacijo vpeljujemo interakcijo travmatiziranih mehanizmov in sistema zavedanja, s čimer postopoma krepimo vaše notranje zmožnosti usmerjanja in obvladovanja posledic travme. Z delom v varnem in podpornem psihoterapevtskem okolju pogojujemo vnos pomiritvene korektivne izkušnje ob stiku z obremenitvami in s spominom nanje. Soočanje z vsebinami, ki so v času hude ranljivosti povzročale premočne obremenitve in preintenzivno stimulacijo, lahko prinese tudi uvid v to, da ste danes veliko močnejši in iste vsebine niso več isto ogrožujoče. Bistvenega pomena v psihoterapiji travme je temeljito procesno delo, ki zahteva potrpežljivost, čas in predanost obeh; vas in vašega psihoterapevta.
Psihoterapija se kot disciplina od začetkov, skozi desetletje svojega razvoja ter vse do danes postavlja v specifične družbene pozicije.[1],[2] Že ob nastanku psihoanalitične metode kot prve deklarativne oblike psihoterapije so se vnele polemike, ali naj psihoterapijo izvajajo zdravniki in če (ni)so za to bolj ali manj primerno usposobljene druge stroke.[3] V 50. letih 19. stoletja je proti psihoterapiji ostro nastopil z več vidikov kontroverzen psiholog Eysenck, ki je s svojimi študijami dokazoval, da je psihoterapija neučinkovita ter celo škodljiva.[4] Prvi se je dokazovanju nasprotnega v 60. letih posvetil Strupp,[5],[6] ki so mu sledili drugi avtorji,[7],[8] vendar debata še danes ni dosegla konsenza.[9],[10] Poleg številnih študij, ki ugotavljajo učinkovitost psihoterapije, veliko kritikov ostaja skeptičnih. Uporaba psihoterapije je v okviru zdravstvene dejavnosti kljub temu naraščala do 90. let, od odkritja antidepresivov vrste SSRI pa v javnih zdravstvenih sistemih beležimo njen padec.[11],[12],[13],[14] Medtem ko obseg psihoterapevtskih storitev v zasebnem sektorju raste, je v zdravstvu bolj razširjeno predpisovanje zdravil. To je zanimivo, ker za psihofarmake v velikem deležu ne vemo točno, po kakšnih poteh pravzaprav delujejo.[15] Učinkovalnost psihoterapije pa lahko pojasnimo na več ravneh, tudi na biološki.
Delovanje psihoterapije na biološki ravni ponazarjajo različne nevrološke raziskave s snemalnimi metodami. Tekom različnih oblik psihoterapije, vse od bolj kognitivno-vedenjskih do bolj psihodinamskih, lahko sočasno s spremembami, ki se odražajo na duševni ravni, na organski ravni opazujemo spremembe v obliki nastajanja novih nevronskih povezav in zgoščanja možganskih struktur. Kot učinek psihoterapevtskega procesa se kaže postopno spreminjanje aktivacijskih vzorcev, tako da postajajo nekatere možganske strukture ter nekatere povezave med njimi bolj in druge manj aktivne. Psihoterapija je s človekovim živčnim sistemom v interakciji na isti način, na katerega se možgani razvijajo, zorijo in delujejo tekom življenja, interakcija pa je pri tem terapevtsko oblikovana. Psihoterapija sledi principom evolucijske adaptacije, genetike in epigenetike ter predvsem zdravi problematične prilagoditve možganov na isti način, na katerega so se razvile. Med psihoterapevtskih procesom prihaja do postopne deaktivacije neustreznih nevronskih poti, ki so podlaga nefunkcionalnim in patološkim vedenjskim, kognitivnim in čustvenim vzorcem, s tem ko nastajajo nove funkcionalne nevronske povezave.
Mesta povečane in zmanjšane možganske aktivnosti med inhibicijo vedenja ob negativnem čustvenem dražljaju.[16]Možgani delujejo tako, da človekove izkušnje in spomine mapirajo s tvorjenjem trilijonov nevronskih povezav. Te medsebojne povezave tvorijo večje mreže, ki se razpredajo vertikalno in horizontalno med različnimi možganskimi središči. Človek je s temeljnimi vzorci delovanja rojen, velik del možganskih poti pa se strukturira v interakciji z okoljem, v katerem se uči delovati. Ko se prilagaja svojemu okolju, možgani s tvorjenjem nevronskih povezav mapirajo njegove čustvene in socialne izkušnje z namenom učinkovitejšega delovanja in obvladovanja interakcije z okolico v prihodnosti. Slabo funkcionalna in patogena odnosna okolja imajo zaradi tega tako globoke in obsežne posledice. Možgani beležijo izkušnje prijetnih in neprijetnih dogodkov, človekovega delovanja in odzivanja ter posledic vseh interakcij s primarnim in sekundarnim okoljem. Oblikovanje individualne nevronske strukture se prične v prednatalnem obdobju ter se najbolj aktivno nadaljuje v otroštvu in mladostništvu, sicer pa v manjši ali večji meri poteka vse življenje. V psihoterapevtskem procesu s ponavljajočimi korektivnimi izkušnjami spodbujamo preoblikovanje oblikovanih vzorcev delovanja, ki povzročajo težave in stiske.
***
[1] Herbert, W. (2014). Why psychotherapy appears to work (even when it doesn’t). Pridobljeno z https://www.psychologicalscience.org/news/were-only-human/why-psychotherapy-appears-to-work-even-when-it-doesnt.html. [2] Engel, J. (2008). American therapy: the rise of psychotherapy in the United States. New York: Avery. [3] Freud, S. (1926). Die Frage der Laienanalyse: Unterredungen mit einem Unpartenschen. Berlin: International Psychoanalytic University. [4] Eysenck, H. J. (1952). The effects of psychotherapy: an evaluation. Journal of consulting psychology, 16(5), 319-326. [5] Strupp, H. H. (1963). The outcome problem in psychotherapy revisited. Psychotherapy: theory, research & practice, 1(1), 1-13. [6] Strupp, H. H. (1964). The outcome problem in psychotherapy: a rejoinder. Psychotherapy: theory, research & practice, 1(3), 101-114. [7] Rosenzweig, S. (1954). A transvaluation of psychotherapy: a reply to Hans Eysenck. The journal of abnormal and social psychology, 49(2), 298-304. [8] Luborsky, L. (1954). A note on Eysenck’s article the effects of psychotherapy: an evaluation. British journal of psychology, 45(2), 129. [9] Erwin, E. (1980). Psychoanalytic therapy: The Eysenck argument. American Psychologist, 35(5), 435-443. [10] Barlow, D. H., Boswell, J. F., & Thompson-Hollands, J. (2013). Eysenck, Strupp, and 50 years of psychotherapy research: A personal perspective. Psychotherapy, 50(1), 77-87. [11] Gaudiano, A. B. (2013). Psychotherapy’s image problem. Pridobljeno z https://www.nytimes.com/2013/09/30/opinion/psychotherapys-image-problem.html. [12] Pollecoff, M. (2016). Trends in psychotherapy in the UK. London: UK Council for Psychotherapy. [13] Counseling Directory (2016). Statistics about mental health treatment and services. Pridobljeno z https://www.counselling-directory.org.uk/talk-therapy-stats.html. [14] Whyman, C. (2018). Rise in demand for private counsellors as patients say NHS waiting lists are too long. Pridobljeno z https://www.mentalhealthtoday.co.uk/news/awareness/rise-in-demand-for-private-counsellors-as-patients-say-nhs-waiting-lists-are-too-long. [15] Baldessarini, R. J. (2013). Chemotherapy in psychiatry. New York: Springer Press. [15] Perez, D. L., Vago, D. R., Pan, H., Root, J., Tuescher, O., Fuchs, B. H., … in Lenzenweger, M. F. (2016). Frontolimbic neural circuit changes in emotional processing and inhibitory control associated with clinical improvement following transference‐focused psychotherapy in borderline personality disorder. Psychiatry and clinical neurosciences, 70(1), 51-61.
V psihoterapiji se pogosto posvečamo ozaveščanju vašega nezavednega doživljanja. Ozaveščanje se ne nanaša nujno na travmatične spomine, ki bi jih zaradi nevzdržnosti potlačili. Pogosteje ozaveščamo vsakdanje dogajanje, spregledana občutenja, čustvene spomine. Vaš organizem je biološko programiran, da varčuje z delovnim spominom, zato procese doživljanja in ravnanja avtomatizirate. Človekov delovni spomin, vključno s pozornostjo in zavedanjem, je v primerjavi z nezavednim spominom zelo omejen. Zavedno se zato posvečate le procesom, ki samodejno (še) ne morejo potekati. Ko nekaj vsaj za silo obvladate, začnete t delati samodejno in nezavedno. Tak delovni mehanizem lahko potem ostane takšen, kot ste ga shranili, lahko pa se brez vaše zavednosti tudi spreminja. V psihoterapiji (poleg ostalega) opazujemo, ali so vaši samodejni mehanizmi funkcionalni ali bi jih bilo bolje prilagoditi. V ta namen jih ozaveščamo. (Ni pa ozaveščanje edini način prilagajaja samodejnih mehanizmov.) Ozaveščanje lahko v biološkem jeziku opišemo kot prestrukturiranje vaši možganov, tako da se krepijo povezave nevronskih mrež nezavednega spomina in nevronskih mrež zavednih procesov.
Čeprav o tem skoraj gotovo ne razmišljate, vsakodnevno uporabljate različne spominske sisteme.[1] Na primer kratkoročnega in dolgoročnega. Kratkoročni spomin je delovni spomin,[2] s katerim obdelujete podatke, kot so vidni in slušni dražljaji, kognitivne podatke, kot so številke, besede, ipd. Te podatke pridobivate z zaznavanjem iz okolice in s priklicem iz svojega dolgoročnega spomina. Če so podatki pomembni ali se ponavljajo, jih integrirate v dolgoročni spomin, drugače pa jih zavržete. Dolgoročni spomin ima veliko večje kapacitete, zato tja hranite vsebine, ki jih ne potrebujete v delovnem spominu. Delovni spomin lahko deluje z vašim zavedanjem in brez njega, ne morete se pa zavedati, česar ne prikličete v delovni spomin.[3][4] Nekatere vsebine iz dolgoročnega spomina lahko enostavno prikličete v kratkoročnega, druge težje, tretjih pa sploh ne. Veliko vsebin, ki jih lahko, pa sami po sebi ne bi priklicali v delovni spomin, ker to namensko redko počnemo. Razen v psihoterapiji. 😉
V dolgoročni spomin hranite deklarativne in nedeklarativne podatke. Deklarativni podatki so takšni, ki jih lahko ubesedite (deklarirate), na primer dogodki (epizodični spomin) in teoretična znanja (semantični spomin). S semantičnim spominom se v psihoterapiji ne ukvarjamo pogosto. Veliko več se posvečamo epizodičnemu spominu, saj obiskujemo različne dogodke iz vaše preteklosti. Pri tem smo posebej pozorni na čustvene spomine, ki so s temi dogodki povezani. Čustveni spomini so v osnovi nedeklarativni in implicitni. To pomeni, da jih lahko približno ubesedite z opisovanjem, v psihoterapiji pa vas spodbujam k temu, da jih podoživljate. Ko čustveni spomin namensko preklicujete v delovni spomin in ga ozaveščate, se krepijo vaše nevronske povezave. Učite se vešče vstopati v stik s svojimi čustvi, jih prepoznavati, upoštevati, sprejeti in asertivno izraziti, če se tako odločite.
Nedeklarativni spomin je sicer impliciten in ga bolj uporabljate, kot da bi ga ubesedovali. Uporabljate ga na primer, ko vozite, se ukvarjate s športom, igrate glasbilo, ali ko čustvujete. V nedeklaratini spomin hranite tudi povezave, ki se jih učite iz izkušenj. To so preprosti asociativni spomini, ki temeljijo na klasičnem pogojevanju. Klasično pogojevanje pomeni, da nek dražljaj, ki bi bil sicer za vas nevtralen, povežete z dražljajem, ki pri vas izzove odziv, nato pa se odzivate tudi na primarno nevtralen dražljaj. Če je vaš zoprni sosed nosi rdeč telovnik, se mogoče zdrznete ob vsakem rdečem telovniku. Rdeč telovnik ste namreč povezali z neprijetnostmi. In obratno, če vaša simpatija vozi rumenega golfa, se vznemirite, ko uzrete katerega koli rumenega golfa. V svoj dolgoročni spomin ste shranili številne asociacije, jih samodejno uporabljate. Mogoče vas bauhausov prodajalec mimogrede strašno ob živce spravi, pa sploh ne veste, zakaj.
Tretja oblika implicitnega oz. nedeklarativnega spomina je neasociativno povezovanje. To je najbolj preprosta biološka oblika učenja, ki zajema senzitizacijo in desenzitizacijo. Desenzitizacija pomeni zmanjševanje odziva na nek nek dražljaj, ki ste mu izpostavljeni. Če začnete nositi ročno uro, najprej čutite, da jo nosite, čez čas pa je ne čutite več. Podobno neobčutljivi lahko postanete tudi na dražljaje, za katere bi vam koristilo, da jih zaznavate. Lahko so to impulzi, ki jih pošiljate sami sebi, lahko so to sporočila vaše okolice, ki jih spregledate. Senzitizacija pa pomeni povečanje odziva zaradi ponavljajočega se izpostavljanja dražljaju. Če vam pušča pipa, boste najbrž v nekaj minutah postali zelo občutljivi na zvok kapljanja. Če je bil starš do vas pogosto kritičen, boste lahko posebej občutljivi na kritiko.
Takšne in podobne vsebine, ki se kdaj povežejo tudi v kompleksne gmote, v psihoterapiji odkrivamo, jih rahljamo, gladimo, povežemo v nove vzorce ipd. Najbrž ne gre toliko za to, da se takšnega duševnega prečiščevanja v psihoterapiji učite, ampak da vam predvsem samo preide v navado. Mogoče se vam je že ob teh primerih utrnil kakšnen uvidi v vaše samodejne vzorce. Če niso preveč osebne narave, jih lahko podelite v komentarjih.
***
[1] Sayin, A. in Ceylan, M. E. (2013). The neurobiology of transference. The journal of mind and behavior, 34(3/4), 233–258. [2] Kratkoročni in delovni spomin nista povsem sinonimna koncepta, vendar glede razlikovanja še nismo dosegli konsenza. Aben, B., Stapert, S. in Blokland, A. (2012). About the distinction between working memory and short-term memory. Frontiers in psychology, 3(1), 301–3010. [3] Kandel, E. R., Schwartz, J. H., Jessell, T. M., Siegelbaum, S. A. in Hudspeth, A. J. (2013). Principles of neural science. New York: McGraw-Hill. [4] Persuh, M., LaRock, E., & Berger, J. (2018). Working memory and consciousness: The current state of play. Frontiers in human neuroscience, 12, 78. [5] Panksepp, J. (2010). Affective neuroscience of the emotional BrainMind: evolutionary perspectives and implications for understanding depression. Dialogues in clinical neuroscience, 12(4), 533–545.
S pojmi duševne (psihične, psihiatrične) motnje (bolezni) označujemo akutne, ponavljajoče se ali trajne vedenjske, kognitivne, čustvene vzorce (množice simptomov, sindrome), ki vam povzročajo znatno duševno stisko, ovirajo vaše vsakodnevno delovanje ter pomembno negativno vplivajo na kakovost vašega življenja.[1] Izjemnega pomena se mi zdi poudariti, da se “motenost” nanaša na tisto, kar moti vas, in ne … Continue reading “Duševne motnje”
S pojmi duševne (psihične, psihiatrične) motnje (bolezni) označujemo akutne, ponavljajoče se ali trajne vedenjske, kognitivne, čustvene vzorce (množice simptomov, sindrome), ki vam povzročajo znatno duševno stisko, ovirajo vaše vsakodnevno delovanje ter pomembno negativno vplivajo na kakovost vašega življenja.[1] Izjemnega pomena se mi zdi poudariti, da se “motenost” nanaša na tisto, kar moti vas, in ne na vas, ki bi bili moteči ali celo moteni. Motenost se nanaša na oviro, ki vam onemogoča, da v polnosti in kakovostno živite, da uresničujete svoje potenciale.
Izjemnega pomena je razumeti, da “motenost” označuje tisto, kar VAS moti pri tem, da uresničujete svoje potenciale in živite polno življenje.
V trenutni razvojni fazi psihoterapevtske in psihiatrične znanosti še ne razumemo jasnih vzrokov in fiziološkega ozadja večine duševnih motnj. Zaradi slabega vpogleda v njihovo etiološko in biološko naravo duševne motnje opredeljujemo in diagnosticiramo preprosto po simptomih, ki jih opazimo skupaj z vami. To pomeni, da diagnoza neke duševne motnje ne pove veliko o tem, kaj so vzroki vaše stiske in kako je nastala, ampak jo samo poimenuje in jo umesti v skupino vsaj na videz podobnih. V posamezne kategorije duševnih motenj nato združujemo bolj ali manj ujemajoče se simptomatske slike. To so razlogi, da duševne motnje še nimajo statusa bolezni. Diagnosticiranje in kategoriziranje je kljub temu pomembno. Diagnoza vam lahko na različne načine pomaga, predvsem če jo vsi sodelujoči pravilno razumejo. Prinese vam lahko olajšanje, da ste stopili na pot zdravljenja. Da vam tudi potrditev, da okolica razume, kaj doživljate ter da podobno doživljajo tudi drugi.
Standardna merila za diagnosticiranje duševnih motenj izdaja Ameriško psihiatrično združenje (APA, American Psychiatric Association) v obliki Diagnostičnega in statističnega priročnika duševnih motenj (DSM, Diagnostic and statistical manual of mental disorders). Duševne motnje kategorizira tudi Mednarodna klasifikacija bolezni (MKB), ki ga uporabljajo evropski in avstralski zdravstveno-zavarovalniški sistemi.DSM je trenutno veljaven v svoji 5. izdaji, ki je bila objavljena leta 2013. Prva izdaja je izšla leta 1952 in priročnik se je skozi zgodovino razvijal na osnovi popisov in statističnih zbirk psihiatričnih bolnišnic ter novih ugotovitev psihiatrije in klinične psihologije. Spremembe od prve izdaje do danes zajemajo predvsem postopno povečevanje števila različnih duševnih motenj, občasno pa so nekatere tudi umaknjene. Mednarodna klasifikacija bolezni (MKB) je trenutno veljavna v 10. izdaji in se od DSM razlikuje po tem, da obravnava vse zdravstvene težave in bolezni, ne le psihiatričnih. 4. izdaja DSM je vsebovala posebne kode, ki so omogočile primerjanje med priročnikoma. Te kode so bile s peto izdajo DSM ukinjene in zato trenutno neposredna primerjava ni mogoča. Obstaja pa pri pripravi novih izdaj obeh priročnikov težnja postopnega združevanja oz. vsaj poenotenja.
To so medicinske psihiatrične kategorizacije, ki so primarno namenjene temu, da zdravnik utemelji, zakaj se porablja denar vašega zdravstvenega zavarovanja. Diagnoze so namenjene tudi komunikaciji med različnimi izvajalci zdravstvenih storitev, vendar je že več raziskav pokazalo, da vam dva psihiatra na podlagi pregleda in vašega opisa simptomov večinoma ne bosta postavila iste diagnoze.[1],[2],[3] Pri sprejemanju svoje diagnoze bodite zato zmeraj nekoliko skeptični in odprti za druge možnosti. Predvsem naj vas diagnoza ne opredjuje in vam ne nadomesti vašega osebnostnega identifikacijskega jedra. Na psihiatrične kategorizacije duševnih motenj se opirajo zdravniki, raziskovalci, psihiatrične agencije za regulacijo zdravil, zavarovalnice in druge organizacije zdravstvenega zavarovanja, farmacevtska podjetja, pravni sistem in oblikovalci politik.[4] V psihoterapiji in duševnem zdravljenju izven zdravstvenih sistemov pa imajo diagnoze duševnih motenj manjšo vlogo. V psihoterapiji se na vašo stisko osredotočamo s fenomenološkega in etiološkega vidika. To pomeni, da zelo natančno raziskujemo, kako duševno motnjo, če vam je diagnosticirana, doživljate. Podrobno nas zanima, kako vpliva na vaše počutje, delovanje, doživljanje in življenje, kako se kaže, kakšen je vaš odnos do nje. Posvečamo se tudi njenemu izvoru ter skušamo na podlagi etioloških dejavnikov oblikovati najboljše poti zdravljenja.
Kategorizacije so pomembne predvsem v raziskovanju duševnih motenj, pa tudi za uporabo v statistične, zdravstvene, zavarovalne, politične namene. Z vidika subjektivne obravnave jih obravnavamo s previdnostjo, saj lahko vodijo v stigmatizacijo ali neprimerno obravnavo. Zaradi teh tveganj so klasifikacijski sistemi deležni številnih kritik. Stroke duševnega zdravja predvsem opozarjajo, da so trenutno še neznanstveni, nezanesljivi, neveljavni. Ker se zanašajo zgolj na opazovanje površinskih simptomov, ki jih subjektivno ocenjujemo, nam ne morejo pomagati pri oblikovanju strategij zdravljenja. V psihoterapiji se zato redkeje ukvarjamo z diagnozami in duševne stiske raje spremljamo in obravnavamo z vašega subjektivnega zornega kota.[6] Za psihoterapijo je ključnega pomena vaša motivacija, zato pri opredelitvi duševne motnje izhajamo iz vašega doživljanja in opisa težav. Ne obremenjujemo se veliko s tem, da duševno stisko poimenujemo in umestimo v nek klasifikacijski sistem. Bolj pomembno je, da jo umeščamo v kontekst vaše osebne zgodovine in trenutne življenjske situacije. Obravnavo motnje in zdravljenje pa oblikujemo predvsem na osnovi vaših preferenc in osebnih virov in ne na osnovi univerzalnih kriterijev.
***
[1] Chmielewski, M., Clark, L. A., Bagby, R. M., & Watson, D. (2015). Method matters: Understanding diagnostic reliability in DSM-IV and DSM-5. Journal of abnormal psychology, 124(3), 764–181. [2] Jablensky, A. (2016). Psychiatric classifications: validity and utility. World Psychiatry, 15(1), 26–31. [3] Allsopp, K., Read, R., Corcoran, R., & Kinderman, P. (2019). Heterogeneity in psychiatric diagnostic classification. Psychiatry research, 279(9), 15–22. [4] Bolton, D. (2008). What is mental disorder: an essay in philosophy, science, and values. Oxford: Oxford University Press. [5] Gómez, A. F., Cooperman, A. W. in Geller, D. A. (2015). New developments in obsessive compulsive and related disorders: classification, mechanisms, and treatment. Minerva Psichiatrica, 56(2), 79–94. [6] Bolton, D. (2008).
Vedenjsko-kognitivne psihoterapije (VKT) so se tekom razvoja psihoterapije pojavile kot drugi val psihoterapevtskih smeri in temeljijo na kombinaciji osnovnih principov vedenjske in kognitivne psihologije. Vedenjsko-kognitivne psihoterapije zajemajo kognitivno in vedenjsko komponento. Kognitivna komponenta se nanaša na prilagajanje nekoristnih ali škodljivih kognitivnih distorzij, to so misli, prepričanja, stališča. Vedenjska komponenta se osredotoča na spremembo vedenja. Sprememba … Continue reading “Vedenjska in kognitivna psihoterapija”
Vedenjsko-kognitivne psihoterapije (VKT) so se tekom razvoja psihoterapije pojavile kot drugi val psihoterapevtskih smeri in temeljijo na kombinaciji osnovnih principov vedenjske in kognitivne psihologije. Vedenjsko-kognitivne psihoterapije zajemajo kognitivno in vedenjsko komponento. Kognitivna komponenta se nanaša na prilagajanje nekoristnih ali škodljivih kognitivnih distorzij, to so misli, prepričanja, stališča. Vedenjska komponenta se osredotoča na spremembo vedenja. Sprememba vedenja lahko pomeni razvoj učinkovitejših strategij soočanja in reševanja težav ali pa izboljšanje regulacije čustev. Temeljne specifike vedenjsko-kognitivnih psihoterapij v odnosu do psihodinamične (globinske) psihoterapije so njena strukturiranost, osredotočenost na ožje opredeljen problem, neposredno delo s simptomi ter delo zgoraj-navzdol.
Strukturiranost vedenjsko-kognitivnih psihoterapij pomeni, da obravnava pogosteje sledi protokolu. Potek obravnave je vnaprej bolje opredeljen, in sicer tako z vidika strukture celotne obravnave kot z vidika strukture posameznih srečanj. Osredotočenost na ožje opredeljen problem označuje omejenost obravnave na določeno vsebino brez umeščanja te v vaš širši življenjski kontekst. Neposredno delo s simptomi izključuje ukvarjanje z izvori, dejavniki in vzroki simptomov. V vedenjsko-kognitivni psihoterapiji delate neposredno na uvajanju novih vzorcev. Delo zgoraj-navzdol temelji na predpostavki, da z delom na terciarnih psihičnih procesih učinkujete na sekundarne psihične procese. Terciarni psihični procesi so racionalni, npr. zavedanje, volja, razmišljanje, sekundarni procesi pa zgodaj naučeni vzorci čustvovanja.
Vedenjsko-kognitivne psihoterapije se ne ukvarjajo z izvori in dejavniki stisk in težav, ampak so usmerjene problemsko in akcijsko. Kot takšne so posebej primerne za premagovanje hujših in začasnih kriz ter ozko opredeljenih težav. Struktura in vodenje kognitivno-vedenjskih psihoterapij vam lahko dobro pomaga pri stabilizaciji, ki je nujno potrebna za začetek globinskega dela. Učinki se lahko pokažejo hitreje, vendar kasneje tudi hitreje popustijo. Vedenjsko-kognitivni psihoterapevt vam pomaga pri iskanju, oblikovanju, preizkušanju, uvajanju strategij za soočanje in reševanje vedenjskih, kognitivnih in čustvenih simptomov.
Vedenjsko-kognitivne psihoterapije temeljijo na teoretični predpostavki, da sta ključna vzroka duševnih težav neustrezno vedenje in razmišljanje. Oba vzroka sta v obravnavi konceptualizirana kot posledica učenja. V kognitivno-vedenjskih psihoterapijah tako simptome in s temi povezano duševno stisko razrešujete z učenjem novih vzorcev. Ti novi vzorci zajemajo vzorce razmišljanja in vzorce vedenja.[1],[2],[3]
Diagram prikazuje temeljno teoretično izhodišče vedenjsko-kognitivne psihoterapije. Čustva, misli in vedenja vršijo medsebojne vplive. Trikotnik na sredini predstavlja načelo vedenjsko-kognitivne teorije, da lahko vsa človekova temeljna prepričanja povzamemo v tri kategorije: jaz, drugi, prihodnost.[4]Vedenjska psihoterapija[4]
Vedenjska psihoterapija je pristop klinične psihologije, katerega razlage duševnih motenj in razvoj strategij za psihoterapevtsko spremembo temeljijo na študiju načel in zakonitosti učenja. Glavni procesi, na osnovi katerih temeljijo tehnike vedenjske psihoterapije, so klasično pogojevanje, operantno ali instrumentalno pogojevanje, modelno učenje z opazovanjem in posnemanjem:
– Klasično pogojevanje temelji na delu Pavlova in drugih ruskih fiziologov, ki so v eksperimentalnih študijah s psi opazovali, kako prvotno nevtralni dražljaj ob povezovanju z dražljajem, ki povzroča avtomatske fiziološke odzive, sčasoma sam izzove isti fiziološki odgovor. Princip klasičnega povezovanja v vedenjskih psihoterapiji prenašamo na kompleksne pojave, kot so čustvena stanja kot odzivi na specifične okoljske pogoje.
– Operantno ali instrumentalno pogojevanje se nanaša na učenje vedenj glede na posledice teh vedenj v okolju. Če določeno vedenje v okolici povzroči zaželeno spremembo, se to vedenje krepi ter se bolj verjetno pojavlja. Negativne posledice ali odsotnost posledic nasprotno povzročijo upad s tem povezanega vedenja. Tudi princip operantnega ali instrumentalnega pogojevanja v vedenjski psihoterapiji z različnimi vajami prenašamo na kompleksnejše duševne pojave.
– Modelno učenje z opazovanjem in posnemanjem zajema usvojitev vedenj, ki jih je mogoče opazovati v okolici. V tem primeru se vedenje okrepi, če se v okolici pogosto pojavlja. V psihoterapiji funkcijo modela prevzema psihoterapevt, prav tako pa je mogoče modele za učenje poiskati tudi v pacientovi okolici ter psihoterapevtsko spremembo izpeljati z načrtnim opazovanjem in posnemanjem.
Vedenjska psihoterapija duševne motnje in simptome razume kot posledico odklonskih izkušenj učenja v pacientovi preteklosti oz. kot priučene odzive s procesom pogojevanja. Psihoterapija vedenjskega pristopa izhaja iz vedenjski oceni, pri kateri je funkcionalna analiza specifičnih epizod duševnih težav osrednjega pomena za identifikacijo predhodnih pogojev in posledic problemskega vedenja. Na podlagi ugotovitev funkcionalne analize je mogoče postaviti hipotezo o glavnih vplivih, ki ohranjajo odklonsko vedenje, ter oblikovati ustrezne terapevtske postopke, s katerimi posežemo v pogojene odzive ter jih postopoma preoblikujemo. V nasprotju s poenostavljeno vizijo vedenjske terapije pa je treba probleme opredeliti in psihoterapevtske strategije oblikovati v naravnem kompleksnem družbenem kontekstu. Razvoj vedenja se namreč kaže v omejenih in neprilagodljivih oblikah pod vplivom neskončne množice dejavnikov. Kriterij za indikacijo vedenjske psihoterapije je klasifikacija vedenj in dejanj, ki so natančno opredeljena za generične namene, in sicer ne v smislu nejasnosti, temveč splošnosti. Kontekst, v katerem poteka interakcija, pa je treba razumeti v širšem pomenu, saj oblikovanje vedenja ni odvisno le od zunanjih, ampak tudi od notranjih dražljajev, kot so misli, predstave, čustva, telesni občutki ipd. Vedenjska psihoterapija se lahko z razpoložljivimi tehnikami osredotoči tudi na kompleksnejše duševne pojave, vendar je te v namen psihoterapevtskega dela treba razčleniti na osnovne enote ter njihove koncepte do določene mere poenostaviti.
Psihoterapevtske tehnike vedenjske psihoterapije temeljijo na psihologiji učenja ter zajemajo tehnike izpostavljanja, tehnike sproščanja, averzijske tehnike, programe pogojevanja, modeliranje in vedenjski eksperiment. Strategije tehnik izpostavljanja zajemajo vključevanje pacienta v ponavljajoč in podaljšan kontakt z okoliščinami, ki pri njem prožijo anksiozna čustvena stanja in ki se jih pacient zaradi tega izogiba. Soočanje je pri tem strateško zasnovano, tako da je impulz sprva blag, na primer zgolj v obliki predstavljanja situacije, ki se nato stopnjuje v vse večjo realizacijo in bližino. Izpostavljanje okoliščini, ki povzroča anksioznost, lahko pri tem kombiniramo s tehnikami sproščanja, ki bodisi v kombinaciji s tehnikami izpostavljanja bodisi samostojno zajemajo različne pristope. Ena od najbolj pogostih metod sproščanja v vedenjskih psihoterapiji je progresivno mišično sproščanje, ki vključuje učenje napenjanja in sproščanja posameznih mišičnih skupin. Averzivne tehnike vključujejo povezovanje čustev, misli, vedenj in odzivov z neprijetnim dražljajem, kar povzroči opuščanje vedenja. Programi pogojevanja delujejo obratno in določena vedenja krepijo z uporabo prijetnih dražljajev, in sicer v različnih oblikah, od pozitivnih mislih in predstav do fizičnih nagrad. Modeliranje zajema predstavljanje vedenja, ki je namenjeno učenju z imitacijo ter je primerno zlasti za usvajanje nekaterih, na primer socialnih veščin. Vedenjski eksperiment predstavlja izvajanje vedenja v psihoterapevtskem okolju, s stimulacijo ali v življenjski situaciji, ter opazovanje posledic.
Kognitivno psihoterapijo lahko opišemo kot uporabo različnih tehnik za spreminjanje nefunkcionalnih prepričanj in odklonskega procesiranja informacij, ki so značilnost različnih duševnih stisk, težav ali motenj. Znotraj delovnega okvirja kognitivne psihoterapije so ključnega pomena določene razvojne učne izkušnje, ki oblikujejo kognitivne sheme in prepričanja in tako človeka izpostavijo večji ranljivosti v določenih življenjskih okoliščinah. Aktivacija nefunkcionalnih kognitivnih shem in prepričanj v teh okoliščinah vodi v pristranskost pri procesiranju informacij in se izraža kot arbitrarno sklepanje, prekomerno posploševanje, selektivna abstrakcija, magnifikacija in minimizacija, personifikacija ter absolutistično dihotomno razmišljanje. Arbitrarno sklepanje pomeni doseganje določenih sklepov brez argumentov in dokazov ali celo v nasprotju s temi. Prekomerno posploševanje zajema oblikovanje splošnih sklepov na osnovi enega ali nekaj izoliranih primerov ali dejstev ter uporabo teh sklepov tako v podobnih kot v drugačnih okoliščinah. Selektivna abstrakcija pomeni osredotočiti se na en element ter ignorirati druge in lahko bolj relevantne karakteristike določene okoliščine. Magnifikacija in minimizacija zajema napake v evalvaciji pomembnosti in obsega določenega dogodka, personifikacija pa težnjo pripisovanja povezanosti zunanjih dogodkov z lastno osebo brez realne podlage za tako povezavo. Absolutistično dihotomno razmišljanje predstavlja črno-belo razmišljanje in zaznavanje dogodkov, ljudi in okoliščin kot ekstremnih.
Opisane kognitivne napake in pristranskosti vplivajo na interpretacijo in ocenjevanje vsakodnevnih interakcij, okoliščin in dogodkov ter s tem vzbujajo odklonske čustvene in vedenjske odzive. V teoretičnem okviru kognitivne psihoterapije so tako čustveni in vedenjski odzivi neposredne posledice teh interpretacij in ocen, nefunkcionalni odzivi pa se pojavijo samodejno in brez zavestne evalvacije. Človek je zaradi tega prepričan, da so njegove interpretacije in ocene, misli in čustva odsev realnosti, kar mu povzroča različne vrste stisk in težav. Dodatni pomemben vidik kognitivnega modela je upoštevanje interakcije med različnimi elementi in predstavami, ki vodijo v povratne zanke. Kognitivna psihoterapija je usmerjena v ocenjevanje in se osredotoča na predispozicijske dejavnike, sprožilne dejavnike in vzdrževalne dejavnike. Med predispozicijskimi dejavniki išče osebnostne lastnosti, deficite v določenih veščinah, disfunkcionalna prepričanja, slabo socialno mrežo ipd., med sprožilnimi dejavniki različne dogodke ter med vzdrževalnimi dejavniki samodejne negativne misli, izogibajoča vedenja ipd. Z ocenjevanjem dejavnikov je v kognitivni psihoterapiji klinično formuliran problem, tovrstno razumevanje težav pa nadalje usmerja specifične terapevtske postopke.
Glavne strategije kognitivne psihoterapije zajemajo kognitivno prestrukturiranje, učenje reševanja problemov ter vedenjske eksperimente. Kognitivno prestrukturiranje je sestavljeno iz natančne analize s problemom povezanih samodejnih misli, s katero je opredeljen subjektivni pomen teh istih misli in njihovega izvora. Cilj kognitivnega prestrukturiranja je vnovična ocena in oblikovanje bolj realistične ali prilagojene interpretacije ter postopno prenašanje nove naravnanosti v kontekst vsakodnevnega življenja. Učenje in reševanje problemov vključuje konfrontacijo s konfliktnimi in stresnimi situacijami ter zajema vel faz, ki se jih pacient uči tekom psihoterapevtskega procesa. Faze soočanja so sestavljene iz usmeritve na problem, specifične opredelitve problema, oblikovanja možnih rešitev, raziskovanja prednosti in slabosti oblikovanih rešitev, izbire najbolje rešitve, prenosa te rešitve v prakso in ocene rezultatov. Vedenjski eksperiment vključuje predvidevanje določenih negativnih vedenjskih odzivov ter načrtovanje posega v te vedenjske odzive med psihoterapevtskim srečanjem, nato pa prenos strategije v akcijo.
Temeljna razlika med kognitivnim in vedenjskim modelom psihoterapije je v različnih predpostavkah glede etiologije in vzrokov duševnih motenj. Vedenjska formulacija duševne simptome, težave ali stiske pojasnjuje kot posledice procesov učenja, na primer pomanjkanja nadzora nad okoljem ali pozitivno utrjenega vedenja. Negativne misli kot karakteristika depresije predstavljajo v vedenjskem modelu le eno od posledic procesov učenja in nimajo vzročne funkcije, medtem ko kognitivni model procese učenja pogojuje z oblikovanjem disfunkcionalnim shem ali prepričanj ter jim pripisuje etiološko funkcijo. Kljub razlikam v pojasnjevanju nastanka duševnih težav, kognitivna psihoterapija sistematično uporablja vedenjske tehnike, kot je na primer načrtovano nagrajevanje aktivnosti ali učenje določenih veščin. Kognitivno psihoterapijo zaradi tega poznamo predvsem kot kognitivno-vedenjsko psihoterapijo. Glavna karakteristika kognitivne psihoterapije je osredotočenost na spreminjanje problematičnih kognitivnih vzorcev, kot so avtomatske negativne misli, ter disfunkcionalnih prepričanj ali shem, ki pogojujejo te misli. Cilj kognitivne psihoterapije je oblikovanje učinkovitih strategij soočanja s čustvenimi obremenitvami, dolgoročno čustveno in psihosocialno prilagajanje ter posledično pozitivno učinkovanje na kakovost življenja. Čeprav je bil kognitivni model psihoterapije sprva v uporabi zlasti na čustvene motnje, kot so depresivna motnja, generalizirana anksiozna motnja in panična motnja, danes kognitivne klinične intervencije pokrivajo tudi psihoterapijo osebnostnim motenj, somatomorfnih motenj in pozitivnih psihotičnih simptomov v primeru slabega odzivanja na psihofarmakološko terapijo.
***
[1] Beck, J. S. (2011), Cognitive behavior therapy: basics and beyond. New York: The Guilford Press. [2] Field, T. A., Beeson, E. T., Jones, L. K. (2015). The New ABCs: a practitioner’s guide to neuroscience-informed cognitive-behavior therapy. Journal of mental health counseling, 37 (3), 206–220. [3] Jackson, C., Nissenson, K. in Cloitre, M. (2009). Cognitive-behavioral therapy. V: Courtois, C. A. in Ford, J. D. (ur.), Treating complex traumatic stress disorders (adults): scientific foundations and therapeutic models (243–264). New York: The Guilford Press. [4] Urstadt, U. (2018). Depicting basic tenets of CBT. Pridobljeno z https://en.wikipedia.org/wiki/Cognitive_behavioral_therapy (15. 10. 2018) [5] Working group of the clinical practice guideline on the management of major depression in childhood and adolescence (2009). Clinical practice guideline on major depression in childhood and adolescence. Quality plan for the national health system. Lizbona: Ministry of health and social policy. [6] Working group of the clinical practice guideline on the management of major depression in childhood and adolescence (2009).
Tyng, C. M., Amin, H. U., Saad, M. N., Malik, A. S. (2017). The influences of emotion on learning and memory. Frontiers in psychology, 8(1), 1454.
V psihoterapiji z različnimi metodami in tehnikami uresničujemo duševno zdravljenje in duševno rast. Opredelimo jo tudi kot zdravljenje čustvenih, kognitivnih, vedenjskih in osebnostnih motenj skozi interakcijo in komunikacijo med vami in vašim psihoterapevtom na osnovi teoretično zasnovanih metod.Pri odločanju za vstop v psihoterapijo ne izbirate le med različnimi psihoterapevti, ampak tudi med različnimi psihoterapevtskimi pristopi, … Continue reading “Vrste psihoterapije”
V psihoterapiji z različnimi metodami in tehnikami uresničujemo duševno zdravljenje in duševno rast. Opredelimo jo tudi kot zdravljenje čustvenih, kognitivnih, vedenjskih in osebnostnih motenj skozi interakcijo in komunikacijo med vami in vašim psihoterapevtom na osnovi teoretično zasnovanih metod.Pri odločanju za vstop v psihoterapijo ne izbirate le med različnimi psihoterapevti, ampak tudi med različnimi psihoterapevtskimi pristopi, ki se razlikujejo v temeljni filozofiji, načinu dela, trajanju, pogostosti. Primerjalne študije kažejo, da noben pristop ni generalno najboljši, vam pa lahko kateri izmed njih v nekem obdobju in za določen namen ustreza bolj od ostalih. Vse vrste psihoterapije temeljijo na vašem odnosu s psihoterapevtom, uporabljajo pa različne psihoterapevtske postopke in tehnike. Psihoterapija lahko poteka v različnih formatih, tj. individualna, skupinska, družinska psihoterapija, ter se razlikuje v dimenzijah, kot so pogostost srečanj in trajanje, stopnja strukturiranosti, eksplicitnost tehnik, določenost ciljev itn. Različne oblike psihoterapije izhajajo iz različnih razlag in teorij psihopatologije, različne psihoterapevtske prakse in njihove teoretične formulacije pa si lahko včasih tudi nasprotujejo. Kljub razpršenosti lahko različne psihoterapevtske prakse zajamemo v pet glavnih skupinah: vedenjski pristopi, kognitivni pristopi, psihodinamični pristopi, humanistični pristopi in sistemski pristopi. Obstajajo tudi psihoterapevtske smeri, ki jih bi težko vključili v katero do petih tradicionalnih skupin, vendar imajo velik pomen, kot je na primer interpersonalne psihoterapija. Vse smeri ne glede na teoretični model, na katerem temeljijo, začnejo s presojo in klinično formulacijo ali konceptualizacijo problema ali težav, ki jih predstavite psihoterapevti in ki predstavljajo osnovno vodilo psihoterapevtske strategije. Vsi psihoterapevtski pristopi si tudi delijo splošna načela, kot je potreba po vzpostavitvi sodelovalnega psihoterapevtskega odnosa, ki vodi k želenim ciljem in spremembam.[1]
[1] Working group of the clinical practice guideline on the management of major depression in childhood and adolescence (2009). Clinical practice guideline on major depression in childhood and adolescence. Quality plan for the national health syste. Lizbona: Ministry of health and social policy.
Psihoterapija obsega različne pristope, ki vam pomagajo pri duševnem zdravljenju in duševni rasti. Namen psihoterapije je izboljšanje kakovosti življenja na način spreminjanja vzorcev vedenja, razmišljanja, zaznavanja, doživljanja in čustvovanja. Ameriško psihološko združenje APA [1] psihoterapijo opredeljuje kot kolaborativno zdravljenje, ki temelji na odnosu med vami in vašim psihoterapevtom ter na dialogu, ki zagotavlja podporno okolje za … Continue reading “Psihoterapija”
Psihoterapija obsega različne pristope, ki vam pomagajo pri duševnem zdravljenju in duševni rasti. Namen psihoterapije je izboljšanje kakovosti življenja na način spreminjanja vzorcev vedenja, razmišljanja, zaznavanja, doživljanja in čustvovanja. Ameriško psihološko združenjeAPA[1] psihoterapijo opredeljuje kot kolaborativno zdravljenje, ki temelji na odnosu med vami in vašim psihoterapevtom ter na dialogu, ki zagotavlja podporno okolje za odkrito, objektivno, nevtralno in sprejemajočo komunikacijo. V psihoterapiji si s psihoterapevtovo pomočjo prizadevate prepoznavati in spreminjati vzorce, ki negativno vplivajo na vaše počutje, zdravje, odnose in življenje. Cilj psihoterapije po definiciji združenja APA ni le spopadanje z duševnimi težavami in njihovo razreševanje, ampak učenje koristnih in učinkovitih načinov in strategij za soočanje z življenjskimi izzivi v prihodnosti. Ameriško psihiatrično združenje (American psychiatric assciation) psihoterapijo opisuje kot pogovorno terapijo in način pomoči ob različnih duševnih boleznih in čustvenih težavah. S psihoterapijo lahko odpravite ali omejite težave, simptome in stiske ter bolje delujete, s čimer se povečata vaše zadovoljstvo in vaša blaginja.[2]Evropsko združenje za psihoterapijo (EAP, European Association for Psychotherapy) pojasnjuje, da je psihoterapija celovito zdravljenje duševnih težav in bolezni psihosocialnega in psihosomatskega izvora v aktivni medosebni interakciji med vami in vašim psihoterapevtom. Cilj psihoterapije je na osnovi znanstveno utemeljenih metod razkriti izvore vašega slabega počutja in duševne stiske, razkriti vzročno-posledične povezave, doseči ublažitev ali odpravo simptomov, spremeniti neustrezne vzorce doživljanja in ravnanja ter podpreti proces vašega duševnega razvoja in osebne rasti.[3]
Psihoterapija se je v preteklosti razvijala znotraj drugih disciplin, zlasti psihologije in psihiatrije, z nastopom obdobja specializacije znanosti in strok pa se je začela postopoma osamosvajati. Prve težnje razvoja psihoterapije v samostojno disciplino so se izrazile že ob aktivnejšem in usmerjenem razvoju psihoterapevtskih metod v okviru psihoanalize na prelomu 19. in 20. stoletja. Šele leta 1990 je bila nato s Strasbourško deklaracijo o psihoterapiji ustanovljena krovna evropska psihoterapevtka zveza EAP, ki določa standarde usposabljanja in dela. Deklaracija je psihoterapijo opredelila kot samostojno znanstveno disciplino, katere praksa predstavlja samostojni in prosti poklic.[4] Pomemben mejnik uresničevanja prizadevanj je bila ustanovitev prve fakultete za psihoterapijo leta 2005, Fakultete za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda na Dunaju (Faculty of Psychotherapy Sciences, Sigmund Freud University Vienna).[5] Z ustanovitvijo fakultete je bilo v psihoterapiji institucionalizirano akademsko izobraževanje in znanstveno raziskovanje ter zagotovljeno specializirano, celostno in usmerjeno usposabljanje psihoterapevtov. Poleg neakademskega specialističnega študija psihoterapije, ki je bil do ustanovitve fakultete edina možnost usposabljanja na različnih inštitutih, fakultetni program zagotavlja koherentno akademsko izobraževanje psihoterapevtov skozi dodiplomski in podiplomski študij ter specializacijo. Akademska institucionalizacija psihoterapije odpira tudi možnosti urejanja regulacijskih mehanizmov in poenotenja danes še zelo razpršenega delovanja različnih organizacij s področja psihoterapije.
Ob razvoju poskusov obvladovanja kompleksnosti duševnih pojavov se je oblikovalo veliko različnih psihoterapevtskih pristopov. Posamezne psihoterapevtske metode in tehnike so nastajale že veliko pred nastopom moderne psihoterapije, na prelomu 19. in 20. stoletja pa se je s Freudom začel razvoj samostojne in iz lastne teorije izhajajoče psihoterapevtske klinike. Ob naraščanju zanimanja za psihoterapijo se je širil krog Freudovih kolegov, ki so aktivno sodelovali v razvijanju teorije in kliničnih metod ter se zaradi nestrinjanja pogosto tudi razhajali. Nasprotovanja glede duševne pojavnosti, duševnega razvoja, vzročno-posledičnih povezav, etiologije duševnih motenj, povezanosti duševnosti in telesnega ter vpetosti duševnega v socialni kontekst so ena najbolj tipičnih karakteristik razvoja in obstoja psihoterapije. Čeprav se pogosto posvečamo ugotavljanju večje ali manjše učinkovitost posameznih pristopov, empirični rezultati kažejo, da različne psihoterapevtske smeri dosegajo iste učinke.[6],[7],[8] Številne stare in nove psihoterapevtske smeri se danes še naprej razvijajo ter delujejo v okviru različnih organizacij ter tudi znotraj drugih, sorodnih disciplin. Do leta 1980 smo poznali več kot 250 psihoterapevtskih smeri, do leta 1996 več kot 450 in na začetku 21. stoletja jih najdemo več tisoč, od katerih vse izhajajo iz različnih teorij, gojijo različne koncepte in temeljijo na različnih filozofijah.[9]
Med največji psihoterapevtskimi smermi običajno navajamo psihoanalitično psihoterapijo, kognitivno-vedenjsko psihoterapijo, humanistično psihoterapijo in sistemsko psihoterapijo.[7] Psihoanaliza je bila prva sistematično zasnovana in organizirana oblika psihoterapije, iz katere so bodisi kot izpeljanke bodisi kot nasprotovanje izšle ostale smeri. Psihoanaliza zajema obsežno teorijo o delovanju in razvoju človekove duševnosti ter nastanku duševnih težav in stisk. Psihoanalitični pristop poudarja, da te izhajajo iz nezavednih konfliktov in slabše funkcionalnih obrambnih mehanizmov zaradi patogenih zgodnjih izkušenj. Kot ključne dejavnike duševnega zdravja obravnava odnosne okoliščine vašega otroštva, ki jih danes kot temeljne etiološke dejavnike potrjujejo tudi nevroznanstvene discipline. Psihoanalitična psihoterapija se osredotoča zlasti na vaše doživljanje in čustvovanje ter kot cilj zasleduje vaše samospoznanje skozi nestrukturirano in spontano raziskovanje v okolju korektivne odnosne izkušnje. Kognitivno-vedenjska psihoterapija se osredotoča na vedenje, zaznavanje in mišljenje ter čustvovanje pojasnjuje kot odziv na interpretacijo zunanjih dogodkov in situacij. Običajno je bolj strukturirana, z jasno opredeljenimi cilji in tehnikami za doseganje teh ciljev. Humanistična psihoterapija se je razvila kot odgovor na psihoanalitično in kognitivno-vedenjsko smer, predvsem iz zavračanja determinističnih in psihopatoloških konceptualizacij prvih najstarejših smeri. Sistemska psihoterapija se osredotoča na kontekst vaših interakcij in odnosov s sistemi, v katerih delujete in v katerih se odvija vaša medosebna dinamika.
Glede izbire posameznih smeri psihoterapije ni enotnega mnenja in različne smeri ponujajo kompetentne načine za obravnavo različnih vrst in intenzivnosti duševnih stisk, težav, motenj, bolezni. Diferenciacija samih pristopov in metod v psihoterapevtski obravnavi različnih diagnoz je na zgodnji stopnji razvoja in v praksi se počasi oblikujejo nekatere neformalne zakonitosti in priporočila glede primernosti določenih psihoterapevtskih smeri in določenih psihoterapevtov za obravnavo določenih težav. Pri izbiri vrste psihoterapije lahko upoštevate predvsem osebne preference glede načina dela, lahko pa upoštevate tudi karakteristike svojih težav in ciljev obravnave. Če želite doseči hitro olajšanje specifičnih simptomov, so primernejše kognitivno-vedenjske modalitete, eventualno s farmakološko podporo. Kognitivno-vedenjski pristopi so za vas primerni, če si želite dela po konkretnem načrtu z eksplicitnimi tehnikami in se želite izogniti spontanosti, večpomenskosti, simboliki, kompleksnosti, globinskemu delu ipd. Psihoanalitični pristopi so boljša izbira ob nejasnih, splošnih, globljih in kompleksnejših težavah, kot so kronične čustvene motnje, osebnotne motnje, vprašanja identitete, difuzno nezadovoljstvo ali anskioznost, ponavljanje vzorcev ipd. Psihoanalitični pristopi se ne osredotočajo na lajšanje simptomov, ampak iščejo izvorne vsebine ter posegajo v širši kontekst vaših notranjih in zunanjih konfliktov. Zavedanje raznolikosti psihoterapevtskih pristopov je pomembno zlasti v primerih, če se določen pristop v vašem primeru izkaže kot manj učinkovit.
Mnenjske raziskave kažejo pomembno spreminjanje javnega stališča in drže do psihoterapije v zadnjih dveh desetletjih. Psihoterapija je sicer na veliko območjih tudi razvitejših delov sveta še vedno stigmatizirana, vendar stigma postopoma in vztrajno slabi. Porast in trend sprejemanja psihoterapije kot družbenega pojava se je začel še v prejšnjem stoletju v ZDA ter se v zadnjem desetletju širi tudi v Evropi. Anketne raziskave kažejo, da pomoč psihoterapevta poišče skoraj vsak peti Britanec in da postaja psihoterapija v evropski v družbi prepoznana kot ena temeljnih komponent kakovosti življenja. Delež populacije, ki psihoterapijo ocenjuje sprejemljivo strategijo soočanja z življenjskimi izzivi in težavami, se je od leta 2004 do 2010 podvojil. Večina populacije ugotavlja, da postaja pogovor o čustvenih in duševnih stiskah danes veliko bolj sprejemljiv kot je to veljalo v preteklosti. Skoraj 80 % evropskih prebivalcev je tudi mnenja, da se je o svojih duševnih stiskah bolje s kom pogovoriti, kot takoj poseči po zdravilih.[10],[11],[12],[13],[14] APA sicer opozarja, da trend ne sledi tem prepričanjem, saj delež izdatkov za psihoterapijo upada v primerjavi z izdatki za zdravila, vendar je to najbrž v veliki meri odraz zavarovalnih politik, ki pogosteje pokrivajo stroške farmakološkega zdravljenja in redkeje psihoterapevtskega. Čeprav v akutnih stanjih in primerih hudih duševnih motenj psihoterapija praviloma ni primerna metoda zdravljenja, je prednostno farmakološko zdravljenje problematično v primerih, ko bi bila psihoterapija glede na etiologijo, simptomatiko in posameznikove zmožnosti bolj učinkovita metoda pomoči.[15]
***
[1] APA – American psychological association (2018). Understanding psychotherapy and how it works. Pridobljeno z http://www.apa.org/helpcenter/understanding-psychotherapy.aspx (8. 8. 2018) [2] American psychiatric association (2018). What is Psychotherapy? Pridobljeno z https://www.psychiatry.org/patients-families/psychotherapy (8. 8. 2018). [3] EAP – European Association for Psychotherapy (2009). Template for a national psychotherapy law. Dunaj: EAP. [4] EAP – European Association for Psychotherapy (1990). Strasbourg declaration on psychotherapy of 1990. Strasbourg: EAP. [5] SFU – Sigmund Freud University (2018). Psychotherapy science. Pridobljeno z https://www.sfu.ac.at/en/ (8. 8. 2018). [6] Luborsky, L., Rosenthal, R., Diguer, L., Andrusyna, T. P., Berman, J. S., Levitt, J. T. in Krause, E. D. (2002). The dodo bird verdict is alive and well—mostly. Clinical psychology: science and practice, 9(1), 2–12. [7] Budd, R. in Hughes, I. (2009). The Dodo Bird Verdict – controversial, inevitable and important: a commentary on 30 years of meta‐analyses. Clinical psychology & psychotherapy: an international journal of theory & practice, 16(6), 510–522. [8] Luborsky, L. (1995). Are common factors across different psychotherapies the main explanation for the dodo bird verdict that “everyone has won so all shall have prizes”? Clinical psychology: science and practice, 2(1), 106–109. [9] Depreeuw, B., Eldar, S., Conroy, K. in Hofmann, S. G. (2017). Psychotherapy approaches. V Hofmann, S. G. (ur.), International perspectives on psychotherapy (35–67). Cham: Springer. [10] Olfson, M., & Marcus, S. C. (2010). National trends in outpatient psychotherapy. American Journal of Psychiatry, 167(12), 1456-1463. [11] Doward, J. (2010). One in five Britons has consulted a counsellor or a psychotherapist. The observer, 10(8), 1. Chamberlin, J. (2004). Survey says: More Americans are seeking mental health treatment. Monitor on Psychology, 35(7), 17. [12] Clay, R. A. (2011). Advocating for psychotherapy. Monitor on psychology, 42(8), 48. [13] Rubel, J., Lutz, W. in Schulte, D. (2015). Patterns of change in different phases of outpatient psychotherapy: A stage‐sequential pattern analysis of change in session reports. Clinical psychology & psychotherapy, 22(1), 1–14. [14] Engel, J. (2008). American therapy: the rise of psychotherapy in the United States. New York: Gotham Books. [15] Rubel, Lutz in Schulte, (2015).
