Kot osebnostne motnje označimo neobičajna stanja, ki se sočasno izražajo na vseh področjih človekove osebnosti. Ta področja so na primer čustvovanje, zaznavanje, doživljanje, razmišljanje, pomnjenje, predpostavljanje, izražanje, vedenje itn. Osebnost ali karakter razumemo kot množico vaših značilnosti s teh področij. Psihologija osebnosti si prizadeva ljudi glede na osebnostne značilnosti razvrščati v različne tipske kategorije. Ima bogato zgodovino in je do danes zbrala veliko število različnih načinov kategoriziranja, med katerimi so nekatere bolj in druge manj sprejete. Čistih tipov, ki jih najdemo v teoriji, praktično ne najdemo v življenju. Najbolj običajno je, da vašo osebnost sestavljajo karakteristike različnih osebnostnih kategorij. Značilnosti ene lahko bolj izstopajo, značilnosti drugih pa manj, ali pa tudi ne. Če se značilnosti določenega osebnostnega tipa pri vas izražajo na tak način in v takšni meri, da vam povzročajo hude stiske in/ali konflikte, lahko govorimo o osebnostni motnji. Vaša osebnostna struktura torej v osebnostno motnjo preraste na tisti meji, kjer postane moteča za vaše blagostanje ali blagostanje vaše okolice. V psihoterapiji, psihiatriji in psihologiji poznamo poleg različnih razvrstitev osebnosti tudi več klasifikacij osebnostnih motenj. Te se med seboj razlikujejo in se pogosto spreminjajo. Vzrok temu je, da gre za teoretične koncepte, ki jih ustvarjamo, da nam olajšajo delo, razumevanje in komunikacijo. Kot naravni pojav pa je osebnost preveč kompleksna, da bi jo lahko predalčkali na nekaj skromnih dimenzijah. Tudi ko sami ugibate svojo osebnostno strukturo, zato ohranite v mislih, da je tip osebnosti zgolj teoretični koncept. V naravi ne obstaja kot zaključena celota, ampak kot množica lastnosti, ki lahko bolj ali manj sodijo v eno ali drugo teoretično določeno množico.
Dejavniki, da se pri kom razvije osebnostna motnja, so številni. Sam vaš karakter je v veliki meri pogojen genetsko in razvojno. To pomeni, da ste že rojeni z določenimi predispozicijami, na primer da boste bolj izogibajoči ali pa bolj manični. Od tega, v kakšno odnosno okolje ste rojeni, je nato odvisno, kako se vaše osebnostne lastnosti nadalje razvijejo. Življenjske okoliščine nekatere vaše predisponirane karakteristike okrepijo, druge pa oslabijo. Kombinacije vrojenih predispozicij, razvojnih pogojev in tudi kasnejših življenjskih okoliščin lahko spodbudijo razvoj motnje osebnosti. Medsebojni učinki dejavnikov, ki vplivajo na razvoj osebnostnih motenj so zelo raznoliki in jih težko razumemo. Zgodnja psihoterapevtska teorija je skušala različne simptomatske slike osebnostnih motenj pojasnjevati z zapleti v razvojnih fazah. Za analni karakter oz. obsesivno-kompulzivno osebnostno motnjo je denimo predvidevala, da je šlo nekaj narobe v času učenja nadzora izločanja. Danes vse bolj sprejemamo, da je vzrokov za nastanek motenj osebnosti veliko več in da so različnih vrst. Kljub temu pa se še vedno pojavljajo poskusi, da bi motnje predalčkali:
- Psihoanalitična diagnostika loči psihopatsko (antisocialno, asocialno), narcistično, shizoidno, paranoidno, depresivno in manično, mazohistično, obsesivno, histerično ali histrionično in disociativno osebnostno motnjo.
- Psihodinamski diagnostični priročnik loči depresivno, hipomanično in mazohistično, odvisnostno, anksiozno-izogibajoč in fobično, obsesivno-kompulzivno, shizoidno, somatizirajočo, histerično-histrionično, narcistično, paranoidno, psihopatsko, sadistično in mejno osebnostno motnjo.
- Mednarodna klasifikacija bolezni 10 med drugim loči paranoidno, shizoidno, disocialno, čustveno neuravnovešeno (borderline ali mejno), histrionično, anankastično (obsesivno-kompulzivno), bojazljivostno, odvisnostno, narcistično osebnostno motnjo.
- Diagnostični in statistični priročnik duševnih motenj loči shizoidno, shizotipsko, paranoidno, mejno, histrionično, narcistično, antisocialno, obsesivno-kompulzivno, izogibajočo in odvisno osebnostno motnjo.
Tako kot številni drugi pojavi, ki obstajajo na spektrih in več dimenzijah, so tudi osebnostne motnje podvržene človeški potrebi kategoriziranja in posledične t. i. kategorične percepcije. Človeški možgani težijo h kategorizaciji, ker na ta način lažje velike količine informacij lažje zadržijo v spominu in ker s kategorizacijo hitreje procesirajo zaznave. Posledici poenostavljenega dojemanja osebnostnih motenj kot enoznačnih in zamejenih pojavov sta stigmatizacija in samostigmatizacija. V psihoterapiji si zato pogosto najprej prizadevamo “normalizirati neobičajno”. Osebnostne motnje niso napake ali odkloni sami po sebi, saj skozi evolucijo v populaciji ne bi dosegale take pogostosti.