Psihodinamična (tudi globinska, globinskopsihološka) psihoterapija pokriva več heterogenih psihoterapevtskih pristopov, ki izhajajo iz psihoanalitične teorije.[1] Nedavna metaanaliza je v družini psihodinamičnih terapij pokazala visoko stopnjo divergence, saj se pristopi pomembno razlikujejo v etioloških teorijah in načinu psihoterapevtskega dela. Skupni imenovalec psihodinamičnih psihoterapevtskih pristopov je zavedanje, da se človek zmeraj ne zaveda motivov in vzrokov svojega vedenja, da so ti torej nezavedni. Na tej predpostavki se psihodinamična psihoterapija osredotoča predvsem na nezavedne procese, čustva, kognicije, želje, fantazije in medosebne odnose ter manj na samo vedenje, ki ga pojasnjuje kot zunanji odraz in/ali posledico različnih duševnih procesov. Psihodinamična psihoterapija tudi redkeje vključuje svetovanje in vodenje ter je manj strukturirana in bolj odprta, v uporabi pa so predvsem interpretacije in pojasnjevanje vsebin ter raziskovanje psihoterapevtskega odnosa v namen razumevanja človekove notranje dinamike in dinamike v odnosih z drugimi. Ključni cilji psihodinamičnih psihoterapij so samospoznavanje, večje samozavedanje in samorazumevanje, ki jih dosegamo s samospoznavanje.[2] Bolj ali manj različne oblike psihodinamične psihoterapevtske obravnave poudarjajo nekaj skupnih pogledov, in sicer:[3],[4]
– nezavedni duševni konflikt pojmujejo kot temeljni in osrednji vidik človeške izkušnje;
– duševni konflikt ali manko pogojujejo z organizacijo duševnosti, ki skuša na eni strani zagotoviti izogibanje neugodju, na drugi strani pa čim višjo stopnjo varnosti v odnosu;
– ključni pomen v nastanku deževne stiske pripisujejo razvoju obrambnih strategij za adaptivno manipulacijo idej in izkušenj z namenom zmanjšanja neugodja;
– k psihopatologiji pristopajo razvojno ter jo razumejo kot produkt dolgoročnih posledic prilagoditev v začetnih fazah človekovega razvoja, duševno stisko torej pogojujejo z neugodnimi odnosnimi okoliščinami v preteklosti;
– način organizacije izkušenj pripisujejo notranjim predstavam razmerij med človekom in pomembnimi drugimi skozi življenjske cikle;
– dogajanje v psihoterapevtskem procesu interpretirajo kot ponavljanje teh izkušenj v odnosu s psihoterapevtom.
Psihodinamične psihoterapije so predvsem pogovorne in interpretativne, usmerjene pa so tudi na prestrukturiranje reprezentacij odnosov, predvsem z uporabo korektivne terapevtske izkušnje in doseganja uvida.[5] Psihoterapevtski odnos je v psihodinamični psihoterapiji ključno terapevtsko orodje, ki človeku zagotovi korektivno odnosno okolje, da lahko izgradi notranje strukture in duševne funkcije, za kar v preteklosti zaradi neprimernih okoliščin ni imel možnosti.[6] Korektivno terapevtsko izkušnji psihodinamična psihoterapija ustvarja s podpornimi metodami, ki zagotovijo varno terapevtsko okolje brezpogojnega sprejemanja in vzajemne povezanosti.[7] Raziskovanje in interpretacija vsebin sta namenjena doseganju uvida in razumevanja notranjih psihičnih in zunanjih odnosnih vzorcev človekovega delovanja. Prizadevanje za doseganje uvida temelji na predpostavki, da boljše razumevanje človeku lajša soočanje s težavami in stiskami v odnosu s samim seboj, v odnosih z drugimi in v interakciji s širšo okolico.[8] Tehnike psihodinamičnih pristopov tako združujejo karakteristike podporne psihoterapije in karakteristike klasične psihoanalize.[9] Glavne tehnike psihodinamične terapije so svobodno spominjanje, asociiranje, opazovanje in opisovanje doživljanja, pripovedovanje sanj in fantazij, prepoznavanje kognitivnih distorzij oz. odporov, prepoznavanje življenjskih in odnosnih vzorcev.[10]
V družino psihodinamični psihoterapij se uvrščajo psihoanaliza, psihoanalitična psihoterapija, psihodinamska psihoterapija, jungovska analitična psihologija, lacanovska analiza, dinamična interpersonalna psihoterapija, na čustva osredotočena psihoterapija, mentalizacijska psihoterapija, relacijska psihoterapija, kratkotrajna psihodinamska psihoterapija, na transfer osredotočena psihoterapija, interpersonalna psihototerapija, nekateri sistemski pristopi idr.[12],[13],[14]
Viri
[1] Working group of the clinical practice guideline on the management of major depression in childhood and adolescence (2009). Clinical practice guideline on major depression in childhood and adolescence. Quality plan for the national health syste. Lizbona: Ministry of health and social policy.
[2] Barber, J. P., Muran, J. C. in McCarthy, K. S. (2013). Research on dynamic therapies. V: Lambert, M. (ur.), Bergin and Garfield’s handbook of psychotherapy and behavior change (443–494). New York: Wiley.
[3] Fonagy P. (2004). Psychodynamic therapy. V Steiner H. (ur.), Handbook of mental health interventions: an integrated developmental approach (261–258). New York: Jossey-Bass.
[4] Sundberg, N. D., Winebarger, A. A. in Taplin, J. R. (2002). Clinical psychology: evolving theory, practice, and research. Englewood: Prentice Hall.
[5] Working group of the clinical practice guideline on the management of major depression in childhood and adolescence (2009).
[6] Kahn, M. (1997). Between therapist and client: The new relationship. New York: Macmillan.
[7] Barber, Muran in McCarthy (2013).
[8] Barber, Muran in McCarthy (2013).
[9] Coderch De Sans, J. (1990). Teoria y técnica de la Psicoterapia Psicoanalitica. Barcelona: Editorial Herder.
[10] Sundberg, Winebarger in Taplin (2002).
[11] Sarome, C. O. (2018). Trusted schematic diagrams. Pridobljeno z http://sarome.co/psychodynamic-theory-diagram.html (15. 10. 2018).
[12] Jacobson, S. in Blundell, A. (2017). The psychodynamic approach: what therapies use it and is it for you? Pridobljeno z https://www.harleytherapy.co.uk/counselling/psychodynamic-approach.htm (15. 10. 2018).
[13] Perez, D. L., Vago, D. R., Pan, H., Root, J., Tuescher, O., Fuchs, B. H., … Lenzenweger, M. F. (2016). Frontolimbic neural circuit changes in emotional processing and inhibitory control associated with clinical improvement following transference‐focused psychotherapy in borderline personality disorder. Psychiatry and clinical neurosciences, 70(1), 51–61
[14] Žvelc, M. (2011). Kaj je psihoterapija. V Žvelc, M., Možina, M. in Bohak, J. (ur.), Psihoterapija (3–11). Ljubljana: IPSA.