Psihoterapiji v Sloveniji lahko podobno kot drugje po svetu sledimo od zametkov psihoterapevtskih komponent v zdravilstvu, ki so ga prakticirali duhovniki, ljudski zdravniki, teologi, filozofi, svečeniki ipd. Nekatere formulirane nastavke in predhodnike psihoterapije na Slovenskem najdemo v 19. stoletju, ko se uporaba psihoterapevtskih metod pojavlja pod različnimi imeni in v različnih oblikah duševnega in duhovnega samoraziskovanja in zdravljenja. V prvi polovici 19. stoletja smo na Slovenskem za razliko od Avstrije zamudili prvo fazo razvoja psihoterapije kot organiziranega družbenega psihoanalitičnega gibanja, ki ga je v veliki meri poganjala plodovitost in zagnanost Sigmunda Freuda. Medtem ko sta za časa njegovega življenja avstrijska in evropska psihoanaliza razvila sistematično izobraževanje, redna strokovna srečanja, bogato izdajateljsko in promocijsko dejavnost, se je formalizacija in sistematični razvoj slovenske psihoterapije pričel šele s 60. leti in pojavom neoanalitskega pristopa Haralda Schultza Henckeja.[1]
Ključni akter slovenskega psihoterapevtskega prostora je bil od 60. let naprej klinični psiholog Leopold Bregant, ki je iz psihologije diplomiral na ljubljanski Filozofski fakulteti leta 1954, se leta 1959 v Ljubljani specializiral za medicinsko psihologijo leta ter za psihoanalizo na psihoanalitičnih inštitutih v Berlinu in Göttingenu leta 1963 in 1968. Poleg bogate akademske dejavnosti se je ukvarjal s psihoterapijo, medicinsko psihologijo in psihoanalizo v umetnosti ter klinično psihologijo.[2] Prelomnico v razvoju slovenske psihoterapije je prineslo leto 1968 z nastopom Breganta kot vodje Centra za psihoterapevtsko izobraževanje in oblikovanjem dvosemestrskega podiplomskega psihoterapevtskega študija za specializante psihiatrije in klinične psihologije. Enoletni tečaj psihoterapije je vseboval teorijo, osebno izkušnjo in prakso pod supervizijo, v izobraževanje in izkustvene skupine pa se je vključevalo vse več specializantov. Na prelomu 60. in 70. let so začele nastajati psihohigienske službe v zdravstvenih domovih, ki so razširile dostopnost psihoterapije in jo omogočile tudi brez napotnice. 80. leta so prinesla razvoj različnih psihoterapevtskih pristopov, od vedenjskih in kognitivnih psihoterapij, geštalta, transakcijske analize, realitetne psihoterapije, sistemske družinske psihoterapije, logoterapije, integrativne psihoterapije, eksistencialne psihoterapije, relacijske družinske in zakonske terapije do kratke dinamične psihoterapije, bioenergetike in neoreichovske metode, psihosinteze ipd.[3]
Do pomembnega razvojnega koraka je prišlo v 90. letih, ko so se povezovanja različnih psihoterapevtskih pristopov razvila v dve krovni organizaciji, tj. Združenje psihoterapevtov Slovenije in Slovenska krovna zveza za psihoterapijo. V slovenski psihoterapiji je takrat prevladalo stališče, da psihoterapija ne bo deljena na medicinsko, psihološko in drugo, ampak bo ostala enotna z različnimi pristopi in modalitetami. Hkrati se je začelo oblikovati zavedanje, da je treba ustrezno opredeliti profesionalno, znanstveno utemeljeno psihoterapijo in psihoterapevta kot poklicni profil razločiti od generičnih psihoterapevtskih intervencij, ki jih uporabljajo psihiatri, psihologi, socialni delavci in drugi. Že med oblikovanjem krovnih organizacij so se med različnimi poklicnimi profili in smermi začele vzpostavljati napetosti, ki so se odrazile zlasti v težavah pri vzpostavljanju regulativnih okvirjev področja psihoterapije z zakonom o psihoterapiji. Leta 2006 je bila tako pod okriljem Ministrstva za zdravje ustanovljena Delovna skupina za pripravo zakona o psihoterapevtski dejavnosti, vendar različnim interesnim skupinam do danes še ni uspelo vzpostaviti konsenza, ki bi omogočil vzpostavitev zakona. [4]
Sistemsko je tako psihoterapija v Sloveniji še vedno urejena samo znotraj zdravstvene dejavnosti, v okviru katere lahko psihoterapijo nudijo psihiatri in klinični psihologi, ne pa tudi v zasebnem sektorju. Psihoterapija v javnem sektorju pri tem s strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) ni ustrezno vrednotena in tako zdaleč ne omogoča pokritosti vseh potrebnih psihoterapevtkah obravnav. Psihoterapijo lahko kot zdravstveno dejavnost v okviru zdravstvenih storitev opravlja tudi kateri koli psihiater ali klinični psiholog, tudi če se za psihoterapijo ni dodatno izobraževal. Popolnoma neurejeno je stanje v javnem sektorju, kjer delovna in gospodarska zakonodaja za dejavnost psihoterapije ne določata nobenih pogojev.[5] Ker ni zagotovljenega nadzora nad delom in usposabljanjem psihoterapevtov z akreditacijo izobraževalnih programov in s sistemom licenc, so si za integracijo področja začele prizadevati slovenske akademske institucije s programi psihoterapevtskega usposabljanja. Leta 2016 so Fakulteta za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda, Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani in Fakulteta za uporabne družbene študije v Novi Gorici ustanovile Kolegij fakultet in strokovnih združenj na področju psihoterapije in psihosocialnega svetovanja. Ključna cilja kolegija sta integracija in ureditev področja psihoterapije v Sloveniji.[6]
Poleg prizadevanj doseči konsenz in formalno urediti pogoje psihoterapevtskega dela v slovenskem prostoru se slovenska psihoterapija neposredno vključuje v sodobne evropske in svetovne tokove ter se vse bolj uveljavlja kot samostojna znanstvena disciplina in klinična praksa. Z marginalne vloge psihoterapija postopoma prevzema enakovredno pozicijo v vrsti ostalih pomagajočih poklicev, kot se to dogaja tudi v drugih evropskih državah.[7]
***
[1] Možina, M. (2011). Kratka zgodovina psihoterapije na Slovenskem. V Žvelc, M., Možina, M. in Bohak, J. (ur.) Psihoterapija (11–56). Ljubljana: Ipsa.
[2] Marjan, J. in Dermastia, A. (2008). Enciklopedija Slovenije. Ljubljana: Mladinska knjiga.
[3] Možina, M. (2011). Kratka zgodovina psihoterapije na Slovenskem. V Žvelc, M., Možina, M. in Bohak, J. (ur.) Psihoterapija (11–56). Ljubljana: Ipsa.
[4] Možina, M. (2011). Kratka zgodovina psihoterapije na Slovenskem. V Žvelc, M., Možina, M. in Bohak, J. (ur.) Psihoterapija (11–56). Ljubljana: Ipsa.
[5] Lorenčič, M. (2016). Zdaj se za psihoterapevta lahko razglasi vsakdo. Dnevnik, 16(10), 17.
[6] Kolegij fakultet in strokovnih združenj na področju psihoterapije in psihosocialnega svetovanja (2018). Pripombe na predlog Resolucije o nacionalnem programu duševnega zdravja 2018-2028. Ljubljana: KF.
[7] Žvelc, M., Možina, M. in Bohak, J. (2011). Predgovor. V Žvelc, M., Možina, M. in Bohak, J. (ur.) Psihoterapija (0–0). Ljubljana: Ipsa.