Različni deli možganov nosijo različne jaze

Konfliktnost možganov

Ujeti ste v iluzijo enosti in enotnosti vašega bitja. Občutek imate, da imate en “jaz”, ki zaznava, doživlja, razmišlja, se odloča, ravna tako ali drugače. Kako to ne drži, pojasnjujejo filozofija, budizem, psihologija, nevroznanost in gotovo še kakšna disciplina. Da vaš “jaz” sestavlja več jazov, ste gotovo kdaj izkusili tudi sami. Ne ravnate zmeraj povsem v skladu s tem, kar veste, da je za vas najbolje, kajne? Mogoče živite nezdravo, čeprav dobro veste, kakšen je zdrav življenjski slog. Lahko vztrajate v odnosih in navadah, ki vam škodijo. Ujezite se zaradi nepomembne malenkosti. Žalostni ste brez jasnega razloga ali se bojite situacije, ki ne predstavlja resnične grožnje. Soočanje s takšnimi razglašenostmi in razdvojenostmi vam lahko vzbuja neprijetne občutke. Zaradi njih ste lahko do samih sebe kdaj nestrpni ali imate občutek ujetosti ter samosabotaže. Iluzija enosti v takšnih situacijah razpade in zaznavati začnete svojo notranjo razdvojenost. Nekateri vaši jazi so vam lahko tuji, saj sledijo neki drugi volji. Normalno je, ko vas to frustrira. Notranja nasprotja včasih upodabljamo s prepiri med srcem in možgani. V resnici pa so v medsebojnem konfliktu različni deli vaših možganov.

Različni deli možganov nosijo različne jaze

Struktura vaših možganov odraža človeški filogenetski razvoj. To pomeni, da so sestavljeni v istih plasteh, kakršne so se razvijale plasti možganov skozi evolucijo. Ne samo to. V istem vrstnem redu, kot so se človeški možgani razvijali skozi evolucijo, se vaši možgani razvijajo tudi od spočetja do poznih 20. let. Najgloblje v notranjosti se nahajajo deli, ki so nastali najprej in so najstarejši. Najstarejše področje imenujemo možgansko deblo. Zgradba vašega možganskega debla je določena filogenetsko. To pomeni, da na njegovo sestavo nič ne vplivajo vaše življenjske okoliščine. Pri vseh ljudeh in številnih drugih živalih, je zgradba možganskega debla ista. Na nasprotnem koncu, najbolj na površini oz. v možganski skorji, se nahajajo najkasneje razvita področja. Zgradba te plasti je povsem posledica vaših življenjskih izkušenj. Če ste od rojstva slepi, na primer na površini možganov ne razvijete centra za vid. Vaše življenjske okoliščine ne spodbudijo razvoja takega centra in področje porabite za kaj drugega. Razvoj globjih vmesnih možganskih plasti je določen bolj filogenetsko in genetsko. Bolj kot je plast zunanja, bolj od odvisna od vaših življenjskih okoliščin.

Zgradba in delovanje dela vaših možganov je torej določen vnaprej. Nekateri drugi deli se oblikujejo zgoraj v otroštvu. Nekateri se še v odraslosti zlahka spreminjajo. Možgani so tako zgrajeni, ker opravljajo zelo različne funkcije. Nekatere morajo potekati nemoteno, na primer uravnavanje glukoze v krvi. Druge pa morajo potekati čim bolj skladno z zahtevami okolja, v kakršnega ste se rodili. Če ste rojeni v okolje, kjer je žalost nesprejemljiva, se jo vaši možgani naučijo ne izražati.

Človeški možgani so se razvii iz možganov prednikov, zato si najstarejše plasti delimo z največ drugimi vrstami. Najmlajši del možganov oz. najbolj zunanje plasti, pa so značilni samo za človeško vrsti. Za svoje možgane si zati lahko predstavljate, da so sestavljeni iz možganov kuščarja, možganov sesalca in človeškega preostanka:

  • Najstarejši, plazilski ali kuščarski del vaših možganov, sestavljata možgansko deblo in mali možgani. Te plazilske nevronske mreže nadzorujejo življenjske funkcije, kot so srčni utrip, dihanje, telesna temperatura in ravnotežje. V tem delu možganov potekajo tudi osnovna čustva: radovednost, strah, jeza, žalost, nego, strast, igrivost. Ta možganska področja so robustna, nesprejemljiva in na varnem v notranjosti glave. Delujejo izjemno zanesljivo, saj zagotavljajo osnovno preživetje. Posledično je njihovo delovanje kompulzivno in rigidno in vse te procese, na primer tudi primarna čustva, zelo težko zavestno nadzorujete.

  • Naslednje plasti, limbični deli možganov, se v evolucijskem drevesu pojavijo pri prvih sesalcih. Ključna pridobitev te razvojne plasti možganov je beleženje prijetnih in neprijetnih izkušenj v spominu. To omogoča čustveno učenje in ta del možganov se deloma že oblikuje glede na vaše življenjske okoliščine. Glavne strukture limbičnih možganov so hipokampus, amigdala, hipotalamus. Limbični možgani so sedež vašega nezavednega presojanja, ki temelji zlasti na vaših zgodnjih izkušnjah. Okolje, v katerega se rodite in v katerem odraščate, ima zato tako močan vpliv na vaše čustvovanje, mišljenje, vedenje.

  • Neokorteks oz. najvišja plast vaših možganov pa procesira abstraktno razmišljanje, zavest, jezik in druge višje kognitivne funkcije. Ti deli so izjemno plastični in zato imate na tem področju praktično neskončne zmožnosti učenja.

Ti različni deli vaših možganov poskušajo v praksi sodelovati. Kot bi skušali usklajevati doživljanje in odzivanje kameleona, mačke in človeka.

Ko vaši možgani nastajajo, najprej plazilski deli omogočajo in usmerjajo razvoj sesalskih. Ko se razvijejo višji deli, na primer človeški, pa ti glede na naučeno vplivajo na delovanje nižjih delov. Višji deli se prilagajajo in učijo, vendar delujejo počasneje in manj zanesljivo. Ko ste obremenjeni zaradi teh značilnosti procesiranje in odzivanje prevzemajo nižji deli. Ti delujejo bolj zanesljivo in hitreje, ampak tudi rigidno in avtomatsko brez ozira na to, kar ste se naučili. Do konflikta pa pride, ko skušajo situacijo obvladovati vse strukture hkrati in jo vsaka oceni drugače. Vaši plazilski možgani pri tem sploh niso prilagojeni številnim novim okoliščinam, na primer stalni dostopnosti hrane. Sesalski možgani reagirajo tako, kot bi bilo za vsa najbolje, če ne bi bili odrasli. Najmlajša možganska središča pa to delovanje spremljajo z aktualne točke vašega življenja in izgubljajo potrpljenje.

Eden od ciljev psihoterapije je postopna sinhronizacija različnih ravni delovanja vaših možganov. Velik del te naloge opravljamo tako, da se vam s perspektive človeških možganov, iz katerih izhajata zavedanje in jezik, odpira vpogled v vsebino in delovanje nižjih delov možganov. Če razumete svoje doživljanje, vas lahko to do neke mere pomirja in ga lažje sprejemate. Z implicitnim delovanjem tudi počasi in nadzorovano preoblikujemo delovanje srednjih plasti, tako da niso več samo neposredni odtis vaših zgodnjih življenjskih izkušenj. Do zelo omejene mere lahko vplivamo tudi na najstarejše in najgloblje strukture, ki procesirajo primarna čustva. V tem zahtevnem procesu lovimo ravnotežje med spodbujanjem in pomirjanjem delovanja različnih ravni. To je naporno delo, vendar prinaša dragocene izide.

***

Mc Gill, C. (2019). The Brain from top to the bottom. Pridobljeno z https://thebrain.mcgill.ca/flash/d/d_05/d_05_cr/d_05_cr_her/d_05_cr_her.html.
Krubitzer, L., Campi, K. L., & Cooke, D. F. (2011). All rodents are not the same: a modern synthesis of cortical organization. Brain, behavior and evolution, 78(1), 51-93.

. . .

Vsebine na spletni strani niso recenzirane in lektorirane. Iskreno sem hvaležna za opozorila na vsebinske nejasnosti in nedoslednosti, dvomljive ali zmotne trditve ter slogovne in pravopisne napake. PRIJAVITE NAPAKO.

Besedila na spletni strani so vam za uporabo na razpolago pod licenco Creative Commons: Vsebine lahko kopirate in delite ter urejate, predelujete in vključujete v lastna dela pod pogojem priznanja in navedbe avtorstva (https://mceh.si).

 

Malka Čeh, psihoterapija