Category: Psihologija

Tipi osebnosti

Osebnost je skupek vaših značilnosti na vseh področjih vašega delovanja, npr. v doživljanju (zaznavanju, čustvovanju, razmišljanju) in obnašanju. Osebnost poimenujemo tudi karakter ali značaj. Vaša osebnost je edinstvena in neponovljiva, ste si pa v posameznih lastnostih s kom lahko zelo podobni. Tako kot poskušamo kategorizirati barve, poskušamo kategorizirati tudi osebnosti. Osebnosti dveh ljudi sta si lahko tako podobni, kot sta si podobna dva sosednja odtenka rumeno-oranžne na barvnem krogu. Med njima težko potegnemo ločnico in kje potegnemo ločnico med rumeno in oranžno barvo, je stvar dogovora. Tudi natančnost določanja barve je stvar dogovora. Eskimi imajo veliko besed za poimenovanje bele barve. Enako je stvar dogovora tudi, kje vlečemo ločnice med množicami osebnosti.

V sodobnem psihoanalitičnem kontekstu poznamo psihopatske (antisocialne) osebnosti, narcistične osebnosti, shizoidne osebnosti, paranoidne osebnosti, depresivne osebnosti, odvisnostne osebnosti, manične osebnosti, mazohistične osebnosti, anskiozne oz. fobične osebnosti, obsesivno-kompulzivne osebnosti, histerične oz. histrionične osebnosti, borderline osebnosti. Za vse naštete tipe osebnosti velja, da so oblikovani preprosto na osnovi združevanja osebnostnih lastnosti v množice. Obstoječe kategorije ne izhajajo iz nobene naravne zakonitosti in imajo predvsem opisno vrednost. Pomagajo vam lahko kot bližnjice pri razumevanju sebe in drugih. Pri tej je koristno ohraniti v mislih, da gre za zelo pavšalne pojme.

Osebnostne motnje

Kot osebnostne motnje označimo neobičajna stanja, ki se sočasno izražajo na vseh področjih človekove osebnosti. Ta področja so na primer čustvovanje, zaznavanje, doživljanje, razmišljanje, pomnjenje, predpostavljanje, izražanje, vedenje itn. Osebnost ali karakter razumemo kot množico vaših značilnosti s teh področij. Psihologija osebnosti si prizadeva ljudi glede na osebnostne značilnosti razvrščati v različne tipske kategorije. Ima bogato zgodovino in je do danes zbrala veliko število različnih načinov kategoriziranja, med katerimi so nekatere bolj in druge manj sprejete. Čistih tipov, ki jih najdemo v teoriji, praktično ne najdemo v življenju. Najbolj običajno je, da vašo osebnost sestavljajo karakteristike različnih osebnostnih kategorij. Značilnosti ene lahko bolj izstopajo, značilnosti drugih pa manj, ali pa tudi ne. Če se značilnosti določenega osebnostnega tipa pri vas izražajo na tak način in v takšni meri, da vam povzročajo hude stiske in/ali konflikte, lahko govorimo o osebnostni motnji. Vaša osebnostna struktura torej v osebnostno motnjo preraste na tisti meji, kjer postane moteča za vaše blagostanje ali blagostanje vaše okolice. V psihoterapiji, psihiatriji in psihologiji poznamo poleg različnih razvrstitev osebnosti tudi več klasifikacij osebnostnih motenj. Te se med seboj razlikujejo in se pogosto spreminjajo. Vzrok temu je, da gre za teoretične koncepte, ki jih ustvarjamo, da nam olajšajo delo, razumevanje in komunikacijo. Kot naravni pojav pa je osebnost preveč kompleksna, da bi jo lahko predalčkali na nekaj skromnih dimenzijah. Tudi ko sami ugibate svojo osebnostno strukturo, zato ohranite v mislih, da je tip osebnosti zgolj teoretični koncept. V naravi ne obstaja kot zaključena celota, ampak kot množica lastnosti, ki lahko bolj ali manj sodijo v eno ali drugo teoretično določeno množico.

Dejavniki, da se pri kom razvije osebnostna motnja, so številni. Sam vaš karakter je v veliki meri pogojen genetsko in razvojno. To pomeni, da ste že rojeni z določenimi predispozicijami, na primer da boste bolj izogibajoči ali pa bolj manični. Od tega, v kakšno odnosno okolje ste rojeni, je nato odvisno, kako se vaše osebnostne lastnosti nadalje razvijejo. Življenjske okoliščine nekatere vaše predisponirane karakteristike okrepijo, druge pa oslabijo. Kombinacije vrojenih predispozicij, razvojnih pogojev in tudi kasnejših življenjskih okoliščin lahko spodbudijo razvoj motnje osebnosti. Medsebojni učinki dejavnikov, ki vplivajo na razvoj osebnostnih motenj so zelo raznoliki in jih težko razumemo. Zgodnja psihoterapevtska teorija je skušala različne simptomatske slike osebnostnih motenj pojasnjevati z zapleti v razvojnih fazah. Za analni karakter oz. obsesivno-kompulzivno osebnostno motnjo je denimo predvidevala, da je šlo nekaj narobe v času učenja nadzora izločanja. Danes vse bolj sprejemamo, da je vzrokov za nastanek motenj osebnosti veliko več in da so različnih vrst. Kljub temu pa se še vedno pojavljajo poskusi, da bi motnje predalčkali:

Tako kot številni drugi pojavi, ki obstajajo na spektrih in več dimenzijah, so tudi osebnostne motnje podvržene človeški potrebi kategoriziranja in posledične t. i. kategorične percepcije. Človeški možgani težijo h kategorizaciji, ker na ta način lažje velike količine informacij lažje zadržijo v spominu in ker s kategorizacijo hitreje procesirajo zaznave. Posledici poenostavljenega dojemanja osebnostnih motenj kot enoznačnih in zamejenih pojavov sta stigmatizacija in samostigmatizacija. V psihoterapiji si zato pogosto najprej prizadevamo “normalizirati neobičajno”. Osebnostne motnje niso napake ali odkloni sami po sebi, saj skozi evolucijo v populaciji ne bi dosegale take pogostosti.

Psihoterapija travme

Duševna travma ima veliko obrazov in vsaka globinska psihoterapija je na neki ravni psihoterapija travme. K zavedanju in prepoznavanju različnih oblik travme je v zadnjem desetetju pomembno pripomogel Bessel van der Kolk. Nekdanji psihiater, raziskovalec, psihoterapevt in avtor knjige The Body Keeps the Score sicer raziskuje telesne in biološke temelje in zdravljenje travme. Njegova aktivnost in popularnost pa je vzbudila večje splošno zanimanje za pojav travme in njene posledica. Van der Kolk je na marčevski konferenci letos opozoril, da ima tradicionalni medicinski model diagnostike in duševnega zdravljenja premalo znanstvene in psihološke veljave ter predvsem ni učinkovit pri pomoči žrtvam travme. Posledice travme se namreč zdaleč ne kažejo le v obliki posttravmatske stresne motnje, ampak so različni tipi travme ključni dejavnik praktično vseh duševnih motenj, od osebnostnih do čustvenih. Travma je vsak dogodek, ki v času odvijanja presega vaše kapacitete soočanja in odzivanja ter povzroči bodisi trajno duševno poškodbo bodisi trajno okvaro v obliki obrambnega odzivanja.

Duševna travma je vsak stres, katerega intenzivnost v času dogajanja presega vaše zmožnosti, ne glede na to, ali od povprečja odstopa intenzivnost dogodka ali ste v času odvijanja sami iz takšnih in drugačnih razlogov bolj ranljivi. Najbolj pogosti in najpomembnejši razlog povečane ranljivosti je zgodnja starost. Otroška duševnost je neprimerno bolj občutljiva kot duševnost odraslega, zato možnosti travmatskih učinkov dogajanja povsem običajne intenzivnosti nikdar ne sodite skozi oči odraslega. Travma se poleg tega ne pojavlja zgolj kot posamezni dogodek, ampak jo veliko pogosteje srečujemo v drugi obliki. Travma drugega tipa je kumulativna travma, posledica številnih, ponavljajočih se pojavov drobnega stresorja. Kumulativna travma najpogosteje nastaja v zgodnjih odnosih, saj je odnosno okolje primarno okolje otroške duševnosti. Otrokov nevroendokrini sistem se razvija glede na odnose, tako kot mlada rastlina raste glede na svoje fizično okolje.

V zgodnjem razvoju, pa tudi v odrasli dobi ste lahko v vsakdanjem življenju izpostavljeni ponavljajočemu doživljanju čustveno obremenilnih interakcij, ki vas zadržujejo v stanju kontinuirane vznemirjenosti. Ob tem se vzbuja vaša potreba se pred temi obremenitvami zavarovati ali razviti načine kompenzacije poškodb. Če ste čustvenim obremenitvam izpostavljeni v zgodnjem obdobju, ko se aktivno razvijajo limbični deli vaših možganov, se ti deli prilagodijo delovanju v patogenih okoliščinah. Strukture, ki se razvijajo kasneje in kot nadgradnja limbičnih delov, so nato prav tako prizadete. Če odraščate v okolju, ki vam povzroča kontinuirane mikrostrese, se vaš organizem prilagodi na različne načine, npr. razvijete stalno pripravljenost na nevarnost v obliki generalizirane anksioznosti. Organizem lahko zaradi stalne pripravljenosti in odzivanja na stresorje prej ali kasneje tudi pregori, kar se pokaže v obliki akutne ali kronične depresije.

V psihoterapiji takšne posledice travme zdravimo na isti način, na katerega so nastajale. Z raziskovanjem, spominjanjem, podoživljanjem postopoma aktiviramo vaše prizadete živčne mreže in nevroendokrine sisteme. Z nadzorovano in sistematično aktivacijo vpeljujemo interakcijo travmatiziranih mehanizmov in sistema zavedanja, s čimer postopoma krepimo vaše notranje zmožnosti usmerjanja in obvladovanja posledic travme. Z delom v varnem in podpornem psihoterapevtskem okolju pogojujemo vnos pomiritvene korektivne izkušnje ob stiku z obremenitvami in s spominom nanje. Soočanje z vsebinami, ki so v času hude ranljivosti povzročale premočne obremenitve in preintenzivno stimulacijo, lahko prinese tudi uvid v to, da ste danes veliko močnejši in iste vsebine niso več isto ogrožujoče. Bistvenega pomena v psihoterapiji travme je temeljito procesno delo, ki zahteva potrpežljivost, čas in predanost obeh; vas in vašega psihoterapevta.

Kaj pomeni vaša diagnoza

Zasebni psihoterapevti za razliko od psihiatrov in psihologov, ki sodelujejo z zdravstvenimi zavarovalnicami, praviloma nismo zavezani k postavljanju diagnoz. Ker je odlčitev o uporabi diagnoz prepuščeno naši strokovni in osebni odločitvi, se med seboj razlikujemo v obsegu pozornosti, ki jo diagnosticiranju namenjamo. Če delamo z diagnozami, imamo proste roke tudi pri izbiri diagnostičnega pristopa. Diagnostični pristop je način poimenovanja in razvrščanja motenj v kategorije. Duševne oz. psihične motnje so tako izmuzljiv in slabo razumljen pojav, da poznamo več različnih diagnostičnih sistemov.

Različni diagnostični sistemi duševne motnje različno poimenujejo, različno definirajo in za postavljanje diagnoze uvajajo različne kriterije. Nekateri navajajo več in drugi manj kategorij ter se razlikujejo v tem, katere navajajo. Ker nismo zavezani k uporabi enega ali katerega koli od teh sistemov, se psihoterapevti običajno srečamo z različnimi sistemi. Na ta način si oblikujemo boljši vpogled v omejenost razumevanja, ki ga imamo glede vrst duševnih motenj na trenutni točki razvoja v psihoterapevtski, psihiatrični in psihološki znanosti. Zaradi našega omejenega razumevanja na področju duševnega zdravja raje govorimo o motnjah, kot o boleznih.

Diagnostična sistema, ki jih najpogosteje uporabljamo, sta Diagnostični statistični priročnik duševnih motenj (DSM) in Mednarodna klasifikacija bolezni (MKB). DSM uporablja ameriški zdravstveno-zavarovalniški sistem in zajema samo duševne motnje. MKB je v uporabi v Evropi in Avstraliji za vse bolezni, duševne motnje pa obravnava v petem poglavju (F). Oba od teh dveh glavnih klasifikacijskih sistemov sta se skozi zgodovino zelo spreminjala. Prva izdaja DSM je bila natisnjena leta 1952, trenutno pa obstaja v peti različici (DSM 5). Posebej veliko preoblikovanje je priročnik doživel po četrti izdaji (DSM-V). Prva različica MKB je bila izdana leta 1984, trenutno veljavna pa je deseta (MKB 10) in enajsta v pripravi.

Glavni očitek DSM in MKB je ta, da oba sistema motnje kategorizirata in diagnosticirata preprosto po izraženih simptomih. Na področju duševnega zdravja namreč še ne poznamo organskih ekvivalentov motenj, da bi jih lahko kategorizirali po teh, kot je to običajno v medicini. Organski ekvivalent pomeni način, na katerega se neka motnja izraža na telesni ravni. Psihične motnje bi denimo lahko kategorizirali po možganskih strukturah, pri katerih bi zaznali odstopanje v delovanju. Te strukture bi lahko zajemale možganska jedra in možganske nevronske poti. Še ena možnost bi bila kategorizacija po nevrokemikalijah, pri katerih bi zaznavali odstopanje v delovanju. Žal duševno delovanje na organski ravni še ni dovolj dobro raziskano.

Psihoanalitična znanost je leta 2006 v psihodiagnostiko prispevala Psihodinamski diagnostični priročnik (PDM) in leta 2017 izdala drugo različico. S PDM smo poskušali duševne motnje klasificirati bolj celostno, ne samo po izraženih simptomih, ampak tudi po procesih v ozadju in nekaterih razvojnih dejavnikih nastanka. Diagnostika s PDM poteka po treh dimenzijah, in sicer na prvi dimenziji ocenjujemo osebnost, na drugi dimenziji različne duševne zmožnosti in na tretji ravni doživljanje simptomov in težav. Po analogiji sortiranja kamenja bi mogoče lahko rekli, da samo dodali kriterije kemične sestave in geološkega izvora. Ena od pomembnih razlik med predstavljenima psihiatričnima priročnikoma in PDM je upoštevanje dejstva, da za duševne pojave in duševne motnje ne moremo preprosto določiti, ali so ali niso prisotni. Običajno so namreč bolj ali manj prisotni, torej od komaj zaznavnih do zelo izrazitih. Kje intenzivnost preseže mejo, da pojav postane motnja, je predmet percepcije in dogovora. Tudi PDM pa na primer ne razlikuje med motnjami delovanja (kot je recimo infekcija) in zaščitnimi odzivi (kot je recimo povišana telesna temperatura).

Diagnosticiranje duševnih motenj je izjemno težavna naloga, ker poskušamo v posamezno kategorijo zajeti značilnosti, ki niso iste vrste. Podobno, kot če bi poskušali po videzu in osnovnih mehanskih lastnosti sortirati kamenje. Imeli bi težavo, kako jih hkrati smiselno sortirati po barvi, obliki, velikosti, vzorcu, površini, lomljivosti, kompaktnosti itn. Tako kot so barva kamna, njegova trdnost in geološki izvor sicer povezani, se lahko pri vsakem kamnu pojavljajo različne kombinacije teh. Niso vsi beli kamni iz istega geološkega obdobja in niso isto trdi, kaj šele iste velikosti. Rezultati študij zanesljivosti psihiatričnih diagnoz zato ne presenečajo, ko kažejo, da dva diagnostika isti primer nemalokrat diagnosticirata različno.[1],[2],[3]

Poskus rešitve te težave je diagnosticiranje na več dimenzijah oz. oseh, ki ga uporablja PDM in ki ga je v tretji in četrti izdaji uporabljal DSM. Pri opazovanju duševnih pojavov pa imamo probleme tudi na ravni razlikovanja vrst lastnosti. Težko npr. lahko ločimo že med mislijo in občutkom, med osebnostno karakteristiko in posledico stresnih okoliščin itn. Rešitev več osi oz. dimenzij je tako prinesla nov problem, kje zarisati meje med posameznimi dimenzijami. DSM je zaradi tega po dveh izdajal prešel nazaj na koncept ene osi, kjer vam preprosto določimo več diagnoz hkrati in ne ugotavljamo razmerja med njimi:

Večosni diagnostični sistem, ki se je uporabljal še v četrti izdaji, je tretja izdaja DSM je uvedla v osemdesetih letih. DSM vas je takrat ocenjeval z več vidikov duševnega delovanja, podobno kot točko v koordinatnem sistemu določimo glede na tri koordinate. Koordinatni sistem DSM je upošteval petih vidikov vaše diagnostične slike, in sicer akutne ali kronične simptome, trajne osebnostne ali razvojne značilnosti, splošno zdravstveno stanje, okoljske in psihosocialne dejavnike ter splošno delovanje. Diagnoza na prvi osi je opredelila vašo primarno motnjo, tj. klinično motnjo sindromskega tipa. To so lahko motnja razpoloženja (depresivne, bipolarne, anksiozne motnje), motnje hranjenja, psihotične motnje, motnje zlorabe snovi ipd. Diagnoza na drugi osi se je nanašala na osebnostno motenost in/ali duševno zaostalost, torej na trajne vzorce psihopatologije. Med osebnostnimi motnjami na drugi osi vas je sistem umestil med paranoidne, shizoidne, shizotipske, antisocialne, borderline, histrionične, narcistične, izigibajoče, odvisnostne, obsesivno-kompulzivne ali nespecifične osebnosti. Diagnoza na tretji osi je opredelila vaša splošna zdravstvena ali nevrološka stanja, ki vplivajo na vašo duševno motnjo. Četrta os se je nanašala na pomembne okoljske in psihosocialne stresorje, peta os pa je vključevala splošno oceno vašega delovanja.

Večosni sistem DSM je bil leta 2013 kljub nasprotovanju njegovih številnih zagovornikov opuščen. Sam poskus organizacije pojavov na več dimenzijah je nakazal zavedanje kompleksnosti sestave duševnih motenj. Opustitev pa je mogoče razumeti spoznanje neobvladljivosti takšne kompleksnosti. Duševnih pojavov (vsaj s trenutno dostopnimi instrumenti in znanjem) preprosto ni mogoče razporediti v sistem, kot je to mogoče storiti s kemičnimi elementi. Duševna motnja je skupek raznolike množice mikro fenomenov, ki so lahko v posameznem primeru bolj ali manj prisotni. Kategorije v klasifikacijskih sistemih duševnih motenj tako nastajajo po principu zlaganja domin. Če v neko kategorijo umestimo en primer duševne motnje, naslednji primer podobne duševne motnje v isto kategorijo potegne dodatne značilnosti itn. Kje rišemo meje med temi skupinami dominami, je pogojeno z našim odločanjem in ne z obstojem teh meja v naravi. Čeprav nas diagnoza lahko usmerja pri delu ter vam lahko prinese olajšanje, je predstava o duševnih motnjah kot jasno zamejenih pojavov iluzija.

Kategorije duševnih motenj so poimenovanja množice bolj ali manj podobnih si izrazov duševnega delovanja, ki smo jih arbitrarno združili in prav tako med njih zarisali meje. Množice primerov smo tudi že nekajkrat preložili in jih bomo najbrž še nekaj časa prelagali. Duševna motnja ni jasno zamejeno naravno dejstvo z jasnimi vzroki nastanka, ampak rezultat različnih dejavnikov, med njimi tudi delovanja okolja. Izjemno pomembno pa je, da duševne motnje in diagnoze kljub temu sprejemamo kot resnične, objektivne, globoke ovire običajnega delovanja. Duševna motnja je zelo realna in težka ovira pri uresničevanju vaših potencialov, ne glede na to, kako neučinkoviti smo pri prepoznavanju njenega mehanizma nastanka, po katerem bi jo lahko bolj učinkovito sortirali. Diagnoza je poleg tega gotovo tudi pomembna potrditev, da niste sami in da je vaša stiska realno prepoznana. Ker duševni motnji večinoma ne znamo določiti jasnega fiziološkega ekvivalenta, se lahko sprašujete, ali si svojega subjektivnega stanja mogoče samo ne domišljate. Diagnoza pri tem opravlja pomembno funkcijo potrjevanja resničnosti in spoštovanja stisk, ki vam jih duševna motnja povzroča.

 

***

[1] Vanheule, S., Desmet, M., Meganck, R., Inslegers, R., Willemsen, J., De Schryver, M. in Devisch, I. (2014). Reliability in psychiatric diagnosis with the DSM: old wine in new barrels. Psychotherapy and psychosomatics, 83(5), 313.
[2] Clarke, D. E., Narrow, W. E., Regier, D. A., Kuramoto, S. J., Kupfer, D. J., Kuhl, E. A., Greiner, L., Kraemer, H. C. (2013). DSM-5 field trials in the United States and Canada. American journal of Psychiatry 170(1): 43–58.
[3] Regier, D. A., Narrow, W. E., Clarke, D. E., Kraemer, H. C., Kuramoto, S. J., Kuhl, E. A. in Kupfer, D. J. (2013). DSM-5 field trials in the United States and Canada. II. Test-retest reliability of selected categorical diagnoses. American journal of psychiatry. 170(1): 59–70

Konfliktnost možganov

Ujeti ste v iluzijo enosti in enotnosti vašega bitja. Občutek imate, da imate en “jaz”, ki zaznava, doživlja, razmišlja, se odloča, ravna tako ali drugače. Kako to ne drži, pojasnjujejo filozofija, budizem, psihologija, nevroznanost in gotovo še kakšna disciplina. Da vaš “jaz” sestavlja več jazov, ste gotovo kdaj izkusili tudi sami. Ne ravnate zmeraj povsem v skladu s tem, kar veste, da je za vas najbolje, kajne? Mogoče živite nezdravo, čeprav dobro veste, kakšen je zdrav življenjski slog. Lahko vztrajate v odnosih in navadah, ki vam škodijo. Ujezite se zaradi nepomembne malenkosti. Žalostni ste brez jasnega razloga ali se bojite situacije, ki ne predstavlja resnične grožnje. Soočanje s takšnimi razglašenostmi in razdvojenostmi vam lahko vzbuja neprijetne občutke. Zaradi njih ste lahko do samih sebe kdaj nestrpni ali imate občutek ujetosti ter samosabotaže. Iluzija enosti v takšnih situacijah razpade in zaznavati začnete svojo notranjo razdvojenost. Nekateri vaši jazi so vam lahko tuji, saj sledijo neki drugi volji. Normalno je, ko vas to frustrira. Notranja nasprotja včasih upodabljamo s prepiri med srcem in možgani. V resnici pa so v medsebojnem konfliktu različni deli vaših možganov.

Različni deli možganov nosijo različne jaze

Struktura vaših možganov odraža človeški filogenetski razvoj. To pomeni, da so sestavljeni v istih plasteh, kakršne so se razvijale plasti možganov skozi evolucijo. Ne samo to. V istem vrstnem redu, kot so se človeški možgani razvijali skozi evolucijo, se vaši možgani razvijajo tudi od spočetja do poznih 20. let. Najgloblje v notranjosti se nahajajo deli, ki so nastali najprej in so najstarejši. Najstarejše področje imenujemo možgansko deblo. Zgradba vašega možganskega debla je določena filogenetsko. To pomeni, da na njegovo sestavo nič ne vplivajo vaše življenjske okoliščine. Pri vseh ljudeh in številnih drugih živalih, je zgradba možganskega debla ista. Na nasprotnem koncu, najbolj na površini oz. v možganski skorji, se nahajajo najkasneje razvita področja. Zgradba te plasti je povsem posledica vaših življenjskih izkušenj. Če ste od rojstva slepi, na primer na površini možganov ne razvijete centra za vid. Vaše življenjske okoliščine ne spodbudijo razvoja takega centra in področje porabite za kaj drugega. Razvoj globjih vmesnih možganskih plasti je določen bolj filogenetsko in genetsko. Bolj kot je plast zunanja, bolj od odvisna od vaših življenjskih okoliščin.

Zgradba in delovanje dela vaših možganov je torej določen vnaprej. Nekateri drugi deli se oblikujejo zgoraj v otroštvu. Nekateri se še v odraslosti zlahka spreminjajo. Možgani so tako zgrajeni, ker opravljajo zelo različne funkcije. Nekatere morajo potekati nemoteno, na primer uravnavanje glukoze v krvi. Druge pa morajo potekati čim bolj skladno z zahtevami okolja, v kakršnega ste se rodili. Če ste rojeni v okolje, kjer je žalost nesprejemljiva, se jo vaši možgani naučijo ne izražati.

Človeški možgani so se razvii iz možganov prednikov, zato si najstarejše plasti delimo z največ drugimi vrstami. Najmlajši del možganov oz. najbolj zunanje plasti, pa so značilni samo za človeško vrsti. Za svoje možgane si zati lahko predstavljate, da so sestavljeni iz možganov kuščarja, možganov sesalca in človeškega preostanka:

  • Najstarejši, plazilski ali kuščarski del vaših možganov, sestavljata možgansko deblo in mali možgani. Te plazilske nevronske mreže nadzorujejo življenjske funkcije, kot so srčni utrip, dihanje, telesna temperatura in ravnotežje. V tem delu možganov potekajo tudi osnovna čustva: radovednost, strah, jeza, žalost, nego, strast, igrivost. Ta možganska področja so robustna, nesprejemljiva in na varnem v notranjosti glave. Delujejo izjemno zanesljivo, saj zagotavljajo osnovno preživetje. Posledično je njihovo delovanje kompulzivno in rigidno in vse te procese, na primer tudi primarna čustva, zelo težko zavestno nadzorujete.

  • Naslednje plasti, limbični deli možganov, se v evolucijskem drevesu pojavijo pri prvih sesalcih. Ključna pridobitev te razvojne plasti možganov je beleženje prijetnih in neprijetnih izkušenj v spominu. To omogoča čustveno učenje in ta del možganov se deloma že oblikuje glede na vaše življenjske okoliščine. Glavne strukture limbičnih možganov so hipokampus, amigdala, hipotalamus. Limbični možgani so sedež vašega nezavednega presojanja, ki temelji zlasti na vaših zgodnjih izkušnjah. Okolje, v katerega se rodite in v katerem odraščate, ima zato tako močan vpliv na vaše čustvovanje, mišljenje, vedenje.

  • Neokorteks oz. najvišja plast vaših možganov pa procesira abstraktno razmišljanje, zavest, jezik in druge višje kognitivne funkcije. Ti deli so izjemno plastični in zato imate na tem področju praktično neskončne zmožnosti učenja.

Ti različni deli vaših možganov poskušajo v praksi sodelovati. Kot bi skušali usklajevati doživljanje in odzivanje kameleona, mačke in človeka.

Ko vaši možgani nastajajo, najprej plazilski deli omogočajo in usmerjajo razvoj sesalskih. Ko se razvijejo višji deli, na primer človeški, pa ti glede na naučeno vplivajo na delovanje nižjih delov. Višji deli se prilagajajo in učijo, vendar delujejo počasneje in manj zanesljivo. Ko ste obremenjeni zaradi teh značilnosti procesiranje in odzivanje prevzemajo nižji deli. Ti delujejo bolj zanesljivo in hitreje, ampak tudi rigidno in avtomatsko brez ozira na to, kar ste se naučili. Do konflikta pa pride, ko skušajo situacijo obvladovati vse strukture hkrati in jo vsaka oceni drugače. Vaši plazilski možgani pri tem sploh niso prilagojeni številnim novim okoliščinam, na primer stalni dostopnosti hrane. Sesalski možgani reagirajo tako, kot bi bilo za vsa najbolje, če ne bi bili odrasli. Najmlajša možganska središča pa to delovanje spremljajo z aktualne točke vašega življenja in izgubljajo potrpljenje.

Eden od ciljev psihoterapije je postopna sinhronizacija različnih ravni delovanja vaših možganov. Velik del te naloge opravljamo tako, da se vam s perspektive človeških možganov, iz katerih izhajata zavedanje in jezik, odpira vpogled v vsebino in delovanje nižjih delov možganov. Če razumete svoje doživljanje, vas lahko to do neke mere pomirja in ga lažje sprejemate. Z implicitnim delovanjem tudi počasi in nadzorovano preoblikujemo delovanje srednjih plasti, tako da niso več samo neposredni odtis vaših zgodnjih življenjskih izkušenj. Do zelo omejene mere lahko vplivamo tudi na najstarejše in najgloblje strukture, ki procesirajo primarna čustva. V tem zahtevnem procesu lovimo ravnotežje med spodbujanjem in pomirjanjem delovanja različnih ravni. To je naporno delo, vendar prinaša dragocene izide.

***

Mc Gill, C. (2019). The Brain from top to the bottom. Pridobljeno z https://thebrain.mcgill.ca/flash/d/d_05/d_05_cr/d_05_cr_her/d_05_cr_her.html.
Krubitzer, L., Campi, K. L., & Cooke, D. F. (2011). All rodents are not the same: a modern synthesis of cortical organization. Brain, behavior and evolution, 78(1), 51-93.

Ozaveščanje v psihoterapiji

V psihoterapiji se pogosto posvečamo ozaveščanju vašega nezavednega doživljanja. Ozaveščanje se ne nanaša nujno na travmatične spomine, ki bi jih zaradi nevzdržnosti potlačili. Pogosteje ozaveščamo vsakdanje dogajanje, spregledana občutenja, čustvene spomine. Vaš organizem je biološko programiran, da varčuje z delovnim spominom, zato procese doživljanja in ravnanja avtomatizirate. Človekov delovni spomin, vključno s pozornostjo in zavedanjem, je v primerjavi z nezavednim spominom zelo omejen. Zavedno se zato posvečate le procesom, ki samodejno (še) ne morejo potekati. Ko nekaj vsaj za silo obvladate, začnete t delati samodejno in nezavedno. Tak delovni mehanizem lahko potem ostane takšen, kot ste ga shranili, lahko pa se brez vaše zavednosti tudi spreminja. V psihoterapiji (poleg ostalega) opazujemo, ali so vaši samodejni mehanizmi  funkcionalni ali bi jih bilo bolje prilagoditi. V ta namen jih ozaveščamo. (Ni pa ozaveščanje edini način prilagajaja samodejnih mehanizmov.) Ozaveščanje lahko v biološkem jeziku opišemo kot prestrukturiranje vaši možganov, tako da se krepijo povezave nevronskih mrež nezavednega spomina in nevronskih mrež zavednih procesov.

Čeprav o tem skoraj gotovo ne razmišljate, vsakodnevno uporabljate različne spominske sisteme.[1] Na primer kratkoročnega in dolgoročnega. Kratkoročni spomin je delovni spomin,[2] s katerim obdelujete podatke, kot so vidni in slušni dražljaji, kognitivne podatke, kot so številke, besede, ipd. Te podatke pridobivate z zaznavanjem iz okolice in s priklicem iz svojega dolgoročnega spomina. Če so podatki pomembni ali se ponavljajo, jih integrirate v dolgoročni spomin, drugače pa jih zavržete. Dolgoročni spomin ima veliko večje kapacitete, zato tja hranite vsebine, ki jih ne potrebujete v delovnem spominu. Delovni spomin lahko deluje z vašim zavedanjem in brez njega, ne morete se pa zavedati, česar ne prikličete v delovni spomin.[3][4]  Nekatere vsebine iz dolgoročnega spomina lahko enostavno prikličete v kratkoročnega, druge težje, tretjih pa sploh ne. Veliko vsebin, ki jih lahko, pa sami po sebi ne bi priklicali v delovni spomin, ker to namensko redko počnemo. Razen v psihoterapiji. 😉

V dolgoročni spomin hranite deklarativne in nedeklarativne podatke. Deklarativni podatki so takšni, ki jih lahko ubesedite (deklarirate), na primer dogodki (epizodični spomin) in teoretična znanja (semantični spomin). S semantičnim spominom se v psihoterapiji ne ukvarjamo pogosto. Veliko več se posvečamo epizodičnemu spominu, saj obiskujemo različne dogodke iz vaše preteklosti. Pri tem smo posebej pozorni na čustvene spomine, ki so s temi dogodki povezani. Čustveni spomini so v osnovi nedeklarativni in implicitni. To pomeni, da jih lahko približno ubesedite z opisovanjem, v psihoterapiji pa vas spodbujam k temu, da jih podoživljate. Ko čustveni spomin namensko preklicujete v delovni spomin in ga ozaveščate, se krepijo vaše nevronske povezave. Učite se vešče vstopati v stik s svojimi čustvi, jih prepoznavati, upoštevati, sprejeti in asertivno izraziti, če se tako odločite.

Nedeklarativni spomin je sicer impliciten in ga bolj uporabljate, kot da bi ga ubesedovali. Uporabljate ga na primer, ko vozite, se ukvarjate s športom, igrate glasbilo, ali ko čustvujete. V nedeklaratini spomin hranite tudi povezave, ki se jih učite iz izkušenj. To so preprosti asociativni spomini, ki temeljijo na klasičnem pogojevanju. Klasično pogojevanje pomeni, da nek dražljaj, ki bi bil sicer za vas nevtralen, povežete z dražljajem, ki pri vas izzove odziv, nato pa se odzivate tudi na primarno nevtralen dražljaj. Če je vaš zoprni sosed nosi rdeč telovnik, se mogoče zdrznete ob vsakem rdečem telovniku. Rdeč telovnik ste namreč povezali z neprijetnostmi. In obratno, če vaša simpatija vozi rumenega golfa, se vznemirite, ko uzrete katerega koli rumenega golfa. V svoj dolgoročni spomin ste shranili številne asociacije, jih samodejno uporabljate. Mogoče vas bauhausov prodajalec mimogrede strašno ob živce spravi, pa sploh ne veste, zakaj.

Tretja oblika implicitnega oz. nedeklarativnega spomina je neasociativno povezovanje. To je najbolj preprosta biološka oblika učenja, ki zajema senzitizacijo in desenzitizacijo. Desenzitizacija pomeni zmanjševanje odziva na nek nek dražljaj, ki ste mu izpostavljeni. Če začnete nositi ročno uro, najprej čutite, da jo nosite, čez čas pa je ne čutite več. Podobno neobčutljivi lahko postanete tudi na dražljaje, za katere bi vam koristilo, da jih zaznavate. Lahko so to impulzi, ki jih pošiljate sami sebi, lahko so to sporočila vaše okolice, ki jih spregledate. Senzitizacija pa pomeni povečanje odziva zaradi ponavljajočega se izpostavljanja dražljaju. Če vam pušča pipa, boste najbrž v nekaj minutah postali zelo občutljivi na zvok kapljanja. Če je bil starš do vas pogosto kritičen, boste lahko posebej občutljivi na kritiko.

Takšne in podobne vsebine, ki se kdaj povežejo tudi v kompleksne gmote, v psihoterapiji odkrivamo, jih rahljamo, gladimo, povežemo v nove vzorce ipd. Najbrž ne gre toliko za to, da se takšnega duševnega prečiščevanja v psihoterapiji učite, ampak da vam predvsem samo preide v navado. Mogoče se vam je že ob teh primerih utrnil kakšnen uvidi v vaše samodejne vzorce. Če niso preveč osebne narave, jih lahko podelite v komentarjih.

***

[1] Sayin, A. in Ceylan, M. E. (2013). The neurobiology of transference. The journal of mind and behavior, 34(3/4), 233–258.
[2] Kratkoročni in delovni spomin nista povsem sinonimna koncepta, vendar glede razlikovanja še nismo dosegli konsenza. Aben, B., Stapert, S. in Blokland, A. (2012). About the distinction between working memory and short-term memory. Frontiers in psychology, 3(1), 301–3010.
[3] Kandel, E. R., Schwartz, J. H., Jessell, T. M., Siegelbaum, S. A. in Hudspeth, A. J. (2013). Principles of neural science. New York: McGraw-Hill.
[4] Persuh, M., LaRock, E., & Berger, J. (2018). Working memory and consciousness: The current state of play. Frontiers in human neuroscience, 12, 78.
[5] Panksepp, J. (2010). Affective neuroscience of the emotional BrainMind: evolutionary perspectives and implications for understanding depression. Dialogues in clinical neuroscience, 12(4), 533–545.

Kako je sestavljeno vaše doživljanje

Sodobno psihoterapijo sestavlja veliko smeri. Nekatere delajo neposredno na spreminjanju vedenja in razmišljanja. To so kognitivno-vedenjski pristopi. Druge smeri se osredotočajo na čustvovanje in spominjanje. To so psihodinamski pristopi. (Za namen debate zapostavimo vse pristope, ki so nekje vmes.) Zagovorniki kognitivno-vedenjske filozofije menijo, da s spreminjanjem misli in vedenj  vplivamo na počutje, osebnost, čustva. Ukvarjanje s preteklostjo, čustvi, implicitnimi spomini imajo za neučinkovito in potratno. Zagovorniki psihodinamske filozofije nasprotujejo, da sta razmišljanje in vedenje samo površinski odraz globljih implicitnih procesov. Če se ne lotimo globinskega dela, so psihoterapevtski učinki samo začasni. Ali z mislimi lahko vplivamo na čustva ali s čustvi na misli, je zelo pomembno vprašanje. Na katero debatno stran bi se postavili vi? Če boste brali naprej, boste svoje mnenje mogoče spremenili ali pa ne. Predstavila vam bom arhitekturo vašega doživljanja. Lahko da se boste z novim vedenjem tudi bolje razumeli in lažje sprejeli kakšno svojo neobvladljivost ali pa dobili zamisel, kako jo ukrotiti.

Ugibam (pa me popravite, če ni tako), da bi na vprašanje, kaj doživljate, v različnih okoliščinah najpogosteje odgovorili, kaj razmišljate. Od svojih občutkov se najbrž najhitreje, najpogosteje, najlažje zaveste svojih misli. Misli razvrščamo na tretjo in najbolj površinsko raven doživljanja, ki vam je najlažje dostopna. Na srednji ravni doživljanja najdete svoje naučeno čustvovanje, samodejno odzivanje, navade in razvade. Prva in najgloblja raven doživljanja obsega vaša osnovna, prirojena čustva. Tri ravni doživljanja izhajajo iz treh možganskih plasti, ki jih bomo skupaj s procesi, ki tam potekajo, natančneje pogledali v nadaljevanju. Preden se tega lotimo, bi dodala le še opombo, da te ravni v naravi niso jasno ločene. Ločnice med možganskimi plastmi in ločnice med ravnmi doživljanja postavljamo, da so nam lažje obvladljive v razumevanju in predstavljanju.

1. raven doživljanja: osnovna čustva in možgansko deblo

Možgansko deblo je najstarejši del vaših možganov. Razvijati se je začelo že v šestem tednu nosečnosti ter je bilo ob rojstvu že polno funkcionalno. Ko ste se rodili, ste s svojim možganskim deblom že ugotavljali, če vam je toplo, če ste siti in če ste na varnem. Ena vrsta osnovnih občutkov, s katerimi ste bili rojeni, so senzorične oz. čutne zaznave, tj. okus, vonj, dotik, sluh, vid. Vsi ti občutki, predvsem na primer vid, so se kasneje razvijali še naprej. So vam pa že takoj dovajali osnovne podatke o tem, kaj se dogaja v vaši okolici. Druge vrste občutki, kot sta lakota in žeja, so vam sporočali, kakšno je stanje v vaši notranjosti. Biološki namen vseh teh občutkov je vzdrževanje homeostaze oz. ravnovesja v najširšem pomenu. Ravnovesje v najširšem pomenu pomeni zagotavljati preživetje, in sicer tako na ravni lakote, kot na ravni bega pred plenilcem. Da ste lahko preživeli, ste se zato rodili tudi z osnovnimi čustvi. Od prvega dne ste lahko začutili surovo obliko panike, obupa, jeze, radovednosti, igrivosti, ugodja, skrbi. Če si težje predstavljate, zakaj bi bila ta čustva takrat za vas življenjskega pomena, pomislite z evolucijskega vidika. Če bi bili rojeni v naravnem življenjskem okolju, prvih let ne bi preživeli v dnevni sobi, izven dosega vseh plenilcev. Le nekaj sekund mamine odsotnosti bi lahko pomenilo smrtno tveganje, zato se v takem primeru aktivira čustvo panike. Panika sproži jok, ki mamo pokliče nazaj. Osnovna čustva se od ostalih osnovnih občutkov razlikujejo ravno po tem, da imajo vedenjsko komponento. To pomeni, da vsako čustvo aktivira neke vedenjske preživetvene strategije. Poleg joka še na primer beg, boj, mirovanje, približevanje ipd.

2. raven doživljanja: naučeno čustvovanje in samodejni vedenjski vzorci

Ko ste odraščali, ste se na mamino odsotnost vse manj odzivali s paniko, hkrati pa ste se s paniko začeli odzivati na druge okoliščine. Vaš organizem se je učil, čemu se je dobro izogibati, kako se je najbolje na kaj odzivati, kaj prinaša ugodje. Ko ste zaslišali škrtanje ključa v vhodih vratih, ste se mogoče razveselili, mogoče ste se ustrašili. Stekli ste k vratom ali pa v drugo sobo. Učili ste se, da vaš jok pridobi tolažbo ali sproži zavračanje. Okoliščine in izkušnje so začele oblikovati vaše vzorce čustvovanja in vedenja. Vaš organizem je narejen tako, da se je druga raven doživljanja programirala glede na okolje, v katerega ste bili rojeni. Na tak način ste se najbolje prilagodili preživetju v tem okolju. Predel možganov, v katerega so se ti vzorci zapisali, imenujemo limbični sistem. To je sloj nevronskih mrež, ki možgansko deblo povezuje z najvišjim slojem oz. možgansko skorjo. Vaše limbične mreže so se razvijale z novim povezovanjem osnovnih občutkov. Te nove povezave so lahko zavrle stare povezave, zato niste več jokali, če ste zaznali, da so vas odrasli pustili same. Hkrati pa ste mogoče začeli jokati, ko ste zaznali, da so vas pripeljali v vrtec. Druga raven vašega doživljanja se je povezala s prvo.

3. raven doživljanja: razmišljanje

Na tretjo raven vašega doživljanja se umeščajo razmišljanje, načrtovanje, sklepanje, uporaba jezika in teoretičnih znanj ipd. Ti procesi izhajajo iz najmlajšega dela vaših možganov, to je možganska skorja ali korteks. Korteks je najbolj zunanji sloj vaših možganov, ki se aktivno razvija še globoko v dvajseta leta.  S procesi možganske skorje soustvarjate človeško kulturo, človeška kultura pa aktivno sooblikuje vaš korteks. Načini in vsebine doživljanja na tretji ravni odražajo kulturo, v kateri živite. Ta plast možganov se je razvijala v interakciji med kulturo in vašimi predhodnimi izkušnjami. Če ste doživljali prijetna čustva ob tem, ko so vam starši brali pravljice, ste kasneje mogoče raje posegali po knjigah. Če ste imeli zgodnjo izkušnjo, da vas je napadla kakšna žival, je manjša verjetnost, da ste se šolali za zoologa. Kortikalne vsebine so najmanj vnaprej določene in najbolj neposredni odraz vaših življenjskih okoliščin. Če bi bili od rojstva slepi, v korteksu niti ne bi razvili centra za vid, ker ga ne bi potrebovali. Tisto področje korteksa, ki je temu običajno namenjeno, bi opravljalo kakšno drugo funkcijo. Korteks je tudi zelo plastični sloj, kar pomeni, da se lahko nevronske mreže tekom celega življenja hitro spreminjajo. Kar počnete s korteksom, se naučite hitreje in hitreje pozabite, kot tisto, kar počnete z drugim in prvim slojem možganov.

V sprednjem delu korteksa (če ga imate, sicer pa kje drugje), to je nad in za očmi, se nahaja središče vaše zavedne volje in discipline. Če je vaša disciplina močna, je bolj verjetno, da pozimi zgodaj vstajate in tečete. Če bi želeli, da je močnejša, ne pozabite, da je korteks najbolj plastični del možganov. Lahko jo okrepite, tako kot mišice. Najlažje z zavedno voljo upravljate doživljanje, ki izhaja iz korteksa. Običajno se odločite, da boste brali knjigo, ne zgodi se samodejno, tako kot se zgodi samodejno, da se prestrašite. Sami veste, da je tudi razmišljanje včasih težko preusmeriti, še težje pa nadzorujete globlje procese. Ti izhajajo iz manj ali sploh ne plastičnih možganskih struktur.

Zaključek

Temeljni občutki zastavijo izhodišča vaše interakcije z zunanjim svetom in samim seboj. So vaši prvi usmerjevalci, saj si glede na naravo občutka česa želite več ali manj. Temeljni občutki, npr. radovednost, jeza, strah, skrb, pa tudi bolečina, lakota in žeja, delujejo stimulativno. Usmerjali so vaš razvoj, danes pa usmerjajo vaše življenje, ker imate željo občutek ponoviti ali se mu izogniti. Na drugi ravni ste ustvarili številne vzročno-posledične povezave, s katerimi ste primarna doživljanja nadgradili s sekundarnimi. Sekundarne nevronske mreže lahko zdaj prožijo nevronske mreže prvega možganskega sloja. Surovih čustev ne morete doživljati zavedno, ker so zmeraj filtrirana skozi višje procese.

Primarni občutki so temelj, iz katerega izhajajo sekundarni in terciarni procesi ter s tem celotno vaše duševno življenje. To potrjujejo tudi možganske poškodbe možganskega debla, ki ne povzročijo samo okvare primarnega doživljanja, ampak celotnega. Možganska skorja se ne more razviti in ne more delovati, če ne prejema vsebin iz drugega sloja in prvega sloja možganov. Ne bi torej mogli razmišljati, pisati, brati, se pogovarjati, načrtovati, prepričevati sebe in drugih, če ob tem ne bi tudi čustvovali. Vendar pa ravno razmišljanje, pisanje, branje, pogovarjanje, načrtovanje, prepričevanje čustva vzbujajo.

Vrnimo se k vašemu izhodiščnemu odgovoru. Ga, kar ste izvedeli, podpira? Se vam zdi, da lahko v psihoterapiji dostopamo do vaših najglobljih procesov in spreminjamo arhitekturo od spodaj navzgor? Ali menite, da je bolje, če se osredotočimo na preoblikovanje možganske skorje, ki je bolj plastična, in poskusimo prodirati od zgoraj navzdol? Kakšen je vaš zaključek?

Duševno zdravje

Svetovna zdravstvena organizacija WHO (World Health Organization) duševno zdravje pojasnjuje kot stanje dobrega počutja, v katerem prepoznavate svoje sposobnosti, se učinkovito spoprijemate z običajnimi vsakodnevnimi stresnimi faktorji ter s svojim delom produktivno in plodno prispevate v svoje dobro in dobro družbene skupnosti. Duševno zdravje ni le odsotnost duševne motnje, ampak stanje duševnega blagostanja, v katerem … Continue reading “Duševno zdravje”

Svetovna zdravstvena organizacija WHO (World Health Organization) duševno zdravje pojasnjuje kot stanje dobrega počutja, v katerem prepoznavate svoje sposobnosti, se učinkovito spoprijemate z običajnimi vsakodnevnimi stresnimi faktorji ter s svojim delom produktivno in plodno prispevate v svoje dobro in dobro družbene skupnosti. Duševno zdravje ni le odsotnost duševne motnje, ampak stanje duševnega blagostanja, v katerem dosegate zadovoljivo izpolnitev svojih potreb na sebi in drugim sprejemljiv način. Duševno zdravje je pogojeno z uravnoteženostjo različnih življenjskih področij ter se odraža na čustveni, kognitivni, vedenjski in odnosni ravni, na katerih se lahko kažejo tudi težave. Na razvoj duševne stiske ali motnje vplivajo biološki dejavniki, družinska zgodovina, življenjske izkušnje in življenjske okoliščine.[1],[2],[3] Statistike duševnih motenj pri tem v različnih delih sveta kažejo porast duševnih stisk in bolezni, zaradi česar postaja skrb za duševno zdravje ena izmed prioritetnih skrbi v sodobni družbeni skupnosti.[4]

Koncept duševnega zdravja je začel na pomenu pridobivati v 19. stoletju v okviru prej uveljavljenega pristopa duševne higiene (ang. mental hygiene). Eden ustanoviteljev in prvi predsednik ameriškega psihiatričnega združenja American Psychiatric Association (APA) Isaac Ray je duševno higieno opredelil kot umetnost obvarovanja človekove duševnosti pred učinki negativnih dejavnikov. Istočasno je k razvoju gibanja mentalne higiene pomembno doprinesla ameriška aktivistka Dorothea Dix, ki si je prizadevala za širšo osveščenost o pomenu duševnega zdravja ter ter ustrezni skrbi za duševno bolne. Ob koncu stoletja je nemški psihiater Emil Kraepelin razvil taksonomijo duševnih motenj, ki se je v uporabi ohranila skoraj 80 let.[5] Za šest glavnih temeljnih kategorij, ki jih je mogoče uporabiti za kategorizacijo duševnega zdravja, so v okviru gibanja veljali pozitiven odnos do sebe, osebnostna rast, intergiranost, avtonomija, ustrezno dojemanje realnosti in obvladovanje okolja, prilagodljivost ter zdravi medosebni odnosi.[6] Danes velja, da determinant duševnega zdravja in duševnih motenj ne sestavljajo posamezne lastnosti, kot so sposobnost upravljanja z mislimi, čustvi, vedenjem in medosebnimi odnosi, temveč tudi kulturni, družbeni, gospodarski, politični in ostali okoljski dejavniki, kot so nacionalne politike, socialna zaščita, standardi, delovni pogoji in socialna podpora skupnosti.[7]

Psihoterapija je temeljna metoda regeneracije in vzdrževanja vašega duševnega zdravja. Združuje različne pogovorne in kreativne tehnike, s katerimi spodbujamo duševno zdravljenje in duševno rast. Od psihiatrije se razlikuje v tem, da za duševno zdravljenje ne uporablja farmakoloških terapij ter se bolj kot na duševno motnjo ali stisko osredotoča na vas kot celoto, vključno z vašimi življenjskimi izkušnjami, doživljanjem, osebnostjo. Psihoterapija zahteva vaše redno in aktivno sodelovanje, pri čemer vam je v oporo, spodbudo, pomoč, vodenje psihoterapevt. Psihoterapija prevzema WHO opredelitev duševnega zdravja kot stanje duševnega blagostanja in ne le odsotnosti duševne motnje. Poleg duševnega zdravljenja in regeneracije nudi podporo tudi na področju osebnostne rasti in kakovosti življenja.

***

[1] Svetovna zdravstvena organizacija (2018). Mental health. Pridobljeno z http://www.who.int/features/factfiles/mental_health/en/ (17. 10. 2018).
[2] Nordqvist, C. (2017). What is mental health? Pridobljeno z https://www.medicalnewstoday.com/articles/154543.php (17. 10. 2018).
[3] Department of Health and Human Services (2018). What is mental health? Pridobljeno z https://www.mentalhealth.gov/basics/what-is-mental-health (17. 10. 2018).
[4] Ritchie, H. in Roser, M. (2018). MentalhHealth. Pridobljeno z https://ourworldindata.org/mental-health (17. 10. 2018).
[5] Crossley, N. (2006). Contesting psychiatry: social movements in mental health. London: Routledge.
[6] Jahoda, M. (1958). Current concepts of positive mental health. Journal of occupational and environmental medicine, 1(10), 565–578.
[7] Svetovna zdravstvena organizacija (2013). Mental health action plan 2013–2020. Ženeva: WHO.

***

Psihoterapija M. Čeh