Category: Psihične motnje

Epizodična impulzivna motnja

Ste kdaj opazili, da lahko tri od štirih osnovih čustev po Ekmanu in Plutchiku[1] povežemo z najbolj znanimi duševnimi motnjami? Pretirana žalost je značilna za depresijo, pretirano veselje za manijo oz. bipolarno motnjo. Pretiran strah je značilen za anksiozne motnje, kot so generalizirana anksioznost, socialna anksioznost, panične motnje, specifične fobije. Kaj pa, če je čustvo, ki vam povzroča največje težave, jeza? Ali poznate čustveno motnjo, za katero je značilna pretirana jeza? Nekatere psihoanalitične teorije predpostavljajo, da je depresija pravzaprav posledica navznoter usmerjene jeze, anksiozne (paranoidne) motnje pa posledica v okolje projicirane jeze. Takšna konceptualizacija implicira, da je jeza neke vrste progenitorno čustvo, ki se v duševnih motnjah uresničuje v posrednih oblikah strahu in žalosti. Sami pa imate morda izkušnjo, da vam lahko jeza velike težave in stiske povzroča v svoji elementarni in neposredni obliki. Preprosto kot jeza. Tudi pretirani jezi je v diagnostičnem priročniku pripisana kategorizacije, le da ni zelo znana in v slovenščini še niti ni najti prevoda. Pretirana jeza je osrednja značilnost epizodične eksplozivne motnje (ang. intermittent explosive disorder), ki ji bo posvečen zbornik v izhajanju Intermittent explosive disorder: etiology, assessment, and treatment.[2]

Epizodična eksplozivna motnja je v diagnostičnem priročniku duševnih motenj trenutno razvrščena v kategorijo motenj nadzora nad impulzi in ravnanjem.[3] Za motnjo so značilni kratki, manj kot eno uro trajajoči izbruhi jeze, ki se večinoma izražajo z različnimi oblikami aktivnega ali pasivnega destruktivnega vedenja. Izbruhe besa lahko spremljajo različni telesnimi simptomi, kot so potenje, tresenje, občutek napetosti v prsih, razbijanje srca, omotica, panični napadi. Verbalni, psihični ali fizični sprostitvi napetosti neredko sledi začasni občutek olajšanja in v nekaterih primerih užitek, kasneje pa pogosto utrujenost, obžalovanje, sram, žalost.[4] Splošno počutje in razpoloženje med izbruhi lahko zaznamujejo napetost, nemir, nesproščenost ali pa daljša obdobja pomirjenosti in sproščenosti.  Ključni diagnostični kriterij epizodične eksplozivne motnje je, da so izbruhi besa nesorazmerni glede na sprožilno situacijo. Impulzivna agresija ni namerna in preračunljiva, ampak jo pogojuje nesorazmerna čustvena reakcija na provokacijo, ki je lahko dejanska ali ne. Izbruhi jeze so lahko nenadni in nepričakovani, lahko pa že pred izbruhom zaznate spremembo svojega čustvenega stanja, in sicer v obliki povišane napetost, anskioznosti, žalosti ipd.[5] Ne glede na to, ali so izbruhi običajno pričakovani ali ne, vam pozvročajo veliko stisko, negativno vplivajo na vaše osebne in poklicne odnose ter lahko imajo celo pravne in finančne posledice.[6]

Epizodična eksplozivna motnja je praviloma kronična motnja, čeprav lahko intenzivnost izbruhov niha in s starostjo praviloma upada. Običajno se začne v otroštvu ali v najstniških letih ter je pogostejša pri mlajših kot pri starejših odraslih. Motnja nima enega samega vzroka, ampak na njen razvoj vplivajo številni okoljski in biološki dejavniki. Velik vpliv na razvoj motnje ima zgodnje okolje. Če trpite za epizodično eksplozivno motnjo, je zelo verjetno, da ste odraščali v družini, kjer so bili prisotni impulzivno vedenje ter verbalna in/ali fizična zloraba. Če ste bili v otroštvu izpostavljeni fizičnemu ali psihičnemu nasilju, obstaja večja verjetnost, da ste te načine delovanja ponotranjili in da so vaše nevronske čustvene mreže prekomerno vzdražene. Dodatni dejavnik pri transgeneracijskem prenosu je lahko tudi genetska komponenta. V obeh primerih vaši možgani delujejo drugače zaradi razlik v strukturi in biokemični funkcionalnosti. Čustveni mehanizmi v limbičnih možganih in možganskem deblu so hipersenzibilni, nevronske povezave z izvršilnim nadzorom v prefrontalnih delih pa šibke.[7]

Zdravljenje epizodična eksplozivne motnje lahko vključuje zdravila in psihoterapijo, ki vam pomagajo pri samopomirjanju in nadziranju agresivnih impulzov, dolgoročno pa vplivajo na postopno desenzitizacijo hipersensibilnih nevronskih mrež. Od zdravil so v zdravljenju motnje v uporabi antidepresivi, antikonvulzanti ali stabilizatorji razpoloženja.[8] Psihoterapija se v prvi fazi osredotoča predvsem na prepoznavanje sprožilcev in kognitivno-vedenjske tehnike obvladovanje odzivov, nato pa prehaja na identifikacijo kompleksnih čustvenih vsebin in njihovo predelavo, vzpostavljanje mehanizma izvršilnega in nato implicitnega samopomirjanja ter nazadnje na desenzitizacijo primarnih čustvenih mrež.  Poleg psihoterapije in zdravil si lahko na različne načine dodatno ali samostojno pomagate tudi sami:[9]

  • Učite se lahko tehnik sproščanja in jih redno uporabljajte. Vaje globokega dihanja, sproščujoče vizualizacije, čuječnosti, meditacije, joge lahko doprinesejo splošnem pomirjanju vašega organizma.
  • Razvijajte nove načine razmišljanja (kognitivno prestrukturiranje). Sistematično spreminjanje načina razmišljanja o situacijah, ki vas jezijo, vam lahko v akutni situaciji omogočijo drugačen pogled in odziv na dogodke.
  • Seznanite se z načini izboljšanja komunikacije. Posvetite se poslušanju sporočila, ki ga z vami skuša deliti oseba, ki vas jezi. O svojem odgovoru poskusite premisliti, namesto da odgovorite prvo, kar vam šine v glavo.
  • Nadzorujte svoje izpostavljanje. Kadar je mogoče, se izogibajte situacijam, ki vas vznemirjajo. Tudi načrtovanje osebnega časa vam lahko omogoči boljše obvladovanje stresnih situacij.
  • Izogibajte se uživanju vseh psihoaktivnih snovi, ki kakor koli vplivajo na vaše razpoloženje. Nikakor ne uživajte alkohola ali rekreativnih ali nezakonitih drog.

***

[1] Ekman, P. (2016). What scientists who study emotion agree about. Perspectives on psychological science, 11(1), 31-34.
[2] Coccaro, E. F. in McCloskey, M. S. (2020). Intermittent Explosive Disorder: Etiology, Assessment, and Treatment. New York: Elsevier.
[3] American Psychiatric Association (2013). Diagnostic and statistical manual of mental disorders 5. Philadelphia: APA.
[4] Scott, K. M., Lim, C. C. W., Hwang, I., Adamowski, T., Al-Hamzawi, A., Bromet, E., … & Hinkov, H. (2016). The cross-national epidemiology of DSM-IV intermittent explosive disorder. Psychological medicine, 46(15), 3161-3172.
[5] McElroy, 1999). Recognition and treatment of DSM-IV intermittent explosive disorder. The Journal of clinical psychiatry.
[6] Coccaro, E. F. in McCloskey, M. S. (2020). Phenomenology of impulsive aggression and intermittent explosive disorder. V Coccaro, E. F. in McCloskey, M. S. (ur.), Intermittent Explosive Disorder: Etiology, Assessment, and Treatment (37–65). New York: Elsevier.
[7] McCloskey, M. S., Phan, K. L., Angstadt, M., Fettich, K. C., Keedy, S. in Coccaro, E. F. (2016). Amygdala hyperactivation to angry faces in intermittent explosive disorder. Journal of Psychiatric Research, 79, 34-41.
[8] Lee, R. J., Wang, J. in Coccaro, E. F. (2020). Pharmacologic treatment of intermittent explosive disorder. V Coccaro, E. F. in McCloskey, M. S. (ur.), Intermittent Explosive Disorder: Etiology, Assessment, and Treatment (221–234). New York: Elsevier.
[9] Mayo Clinic (2019). Intermittent explosive disorder. Dostopno na https://www.mayoclinic.org/diseases-conditions/intermittent-explosive-disorder/symptoms-causes/syc-20373921 (26. 11. 2019).

Narcistična osebnostna motnja

Narcistična osebnostna motnja je motnja osebnosti, ki se lahko razvije pri narcističnem karakterju. Karakter je množica relativno trajnih karakteristik, ki se kažejo na vseh področjih človekovega delovanja, npr. v čustvovanju, zaznavanju, razmišljanju, pomnjenju, predpostavljanju, izražanju, vedenju. Psihologija osebnosti, ki si prizadeva ljudi glede na te značilnosti klasificirati v različne tipske kategorije, ima dolgo in bogato zgodovino. Najverjtneje je, da vaš karakter sestavljajo značilnosti različnih tipov osebnosti, med katerimi so ene bolj in druge manj intenzivno izražene. Če so karakteristike določenega osebnostnega tipa pri vas izražene do te mere, da vam osebnostna struktura povzroča stiske ali konflikte z okolico, lahko govorimo o osebnostni motnji. V psihoterapiji, psihiatriji in psihologiji poznamo več klasifikacij osebnostnih motenj, ki se pogosto spreminjajo. To je posledica zapletenosti pojava osebnosti, ki ga je težko predalčkati. Ko se opredeljujete glede svoje osebnosti, imejte zato v mislih, da je karakter samo teoretični koncept. V naravi ne obstaja kot zaključena celota, ampak kot množica lastnosti, ki lahko bolj ali manj sodijo v eno ali drugo opisno množico.

NARCISISTIČNA OSEBNOST

Vsaka kultura ima svoje značilnosti in značilnosti kulture, v kateri živite, vplivajo na vašo osebnost. Vaša kultura spodbuja razvoj in izražanje nekaterih osebnostnih potez, razvoj in izražanje drugih osebnostnih potez pa blaži. Za sodobno zahodno družbo je značilno, da krepi predvsem narcistične osebnostne poteze. Evropska družba prejšnjega stoletja je spodbujala izražanje histeričnih potez. Čeprav so že psihoanalitiki na prelomu 19. in 20. stoletja pisali o narcizmu, narcistična osebnost v njihovem času ni bila tako pogosta prevladujoča karakterna slika, kot je danes. Značilnosti narcistične osebnosti so lahko pri vas tako kot karakteristike vseh drugih osebnosti bolj ali manj izražene.[1] Predispozicije za razvoj karakternih značilnosti so po našem do zdajšnjem vedenju pretežno genetske, njihovo izražanje pa pogojujejo dejavniki vašega okolja. Razvoj narcističnih karakteristik je tesno je povezan z regulacijo samozavesti in čustev ter z občutkom nadzora in kompetentnosti.

ZNAČILNOSTI NARCISTIČNE OSEBNOSTNE MOTNJE

Če imate karakteristike narcistične osebnosti, se intenzivneje kot je to običajno ukvarjate in obremenjujete s tem, kako vas vidijo drugi, s svojo zunanjo podobo, s svojim družbenim statusom, s pozicioniranjem in rangiranjem v odnosih in okolici ter manj z zasebnimi vsebinami in intimnimi vprašanji. Doživljate lahko močan strah pred neuspehom in kritiko ter čutite močno potrebo po stalnem potrjevanju. Vaše samospoštovanje ni relativno stabilno, ampak se lahko hitro spreminja in je neposredno odvisno od sporočil, ki vam jih glede vaše vrednosti pošilja okolica. Aktualno dogajanje lahko povzroči, da hitro zanihate med zelo pozitivno in zelo negativno samopodobo. Težko vzdržujete stabilno samospoštovanje in imate občutek, da bi se lahko z neko potezo povsem razsulo. Lahko se soočate z občutki praznosti in šibke identitete, kot da vaš občutek samega sebe ne bi izhajal iz vaše notranjosti, ampak bi ga bilo treba graditi od zunaj. Kot da sami ne veste, kdo ste, če vam tega ne pove vaša okolica. Vaša usmerjenost nase se lahko odraža kot obsedenost s telesnim zdravjem, hipohondrična dovzetnost, groza pred smrtjo.[2]

Vaše predstave o tem, kakšni bi morali biti vi sami in drugi, so zahtevne in perfekcionistične. Ker jih je težko izpolnjevati, vas lahko pestijo občutki sramu, zadrege, nestrpnosti, jeze, razočaranja. Če se vam ne uspe prepričati, da dosegate svoje visoke kriterije in ideale, se počutite nesposobni, se sovražite, razvrednotite in zapadate v depresivna občutja. Zaradi zahteve po popolnosti ste do sebe in drugih kritični in navdajajo vas občutki strahu, nezadostnosti, sramu, šibkosti, manjvrednosti, nejasne ponarejenosti, zavisti, praznine, necelovitosti, grdote. Vaše obrambne strategije pred temi občutki se lahko izražajo kot zaničevanje, prevzetnost, prezir, samozadostnost, nečimrnost, večvrednost, nadutost, nedostopnost, fantazije vsemogočnost, precenjevanje. Težko sprejemate svojo nepopolnost, zmotljivost, odvisnost, stisko, nemoč. Tudi občutki obžalovanja in hvaležnosti so vam sila neprijetni. Lahko da težko prosite, saj bi to pomenilo, da zmore kdo storiti kaj, česar sami ne zmorete. Posledično si želite, da bi drugi uganili vaše potrebe, da vam prositi ne bi bilo treba. Ker se to pogosto ne dogaja, se vam mogoče zdi, da vas obdajajo brezobzirneži in egocentriki.[3]

Čeprav ljudi potrebujete za vzdrževanje svoje samopodobe, so vaši odnosi lahko plitki in stiki siromašni. Glede drugih ste lahko pozorni predvsem na to, koliko so vam koristni ter koliko vi koristite njim. Svoje družbo, prijatelje, partnerje izbirate pragmatično. Odnose lahko v določenih okoliščinah in nekaterih primerih hitro prekinete, odsekate ter navežete nove. Hitro lahko spremenite življenjsko okolje in življenjski slog, s tem pa tudi življenjske sopotnike Odnosi so za vas pomembni predvsem, da v njih najdete podporo svojemu samospoštovanju s pritrjevanjem, občudovanjem, odobravanjem drugih. Ostali vidiki odnosov, kot so prijateljstvo, povezanost, skrb, vzajemno zanimanje lahko posledično zbledijo. Ne čutite, če vas bi ljudje imeli radi, ampak prej čutite, če vas občudujejo. V odnosih ste osredotočeni predvsem nase in manj neposredno na okolico oz. le na okolico v odnosu do vas. Socialno okolje je za vas polje rangiranja, ocenjevanja, dokazovanja. Dobro se počutite le ob ljudeh, ki jih idealizirate, ali ob ljudeh, ki idealizirajo vas.[4]

Ko se sprašujete, ali imate narcistično osebnostno motnjo, upoštevajte, da se lahko zaradi ranjenega samospoštovanja vsak vede narcistično. Če to ni vaš prevladujoč in trajen način vedenja in delovanja, lahko gre zgolj za reakcijo na situacijo ali življenjsko obdobje. Vsak človek premore narcistično funkcijo, saj je potrebna za ohranjanje samospoštovanja in pozitivne samopodobe ter nenazadnje za ustrezno skrb zase. Tako kot pri vseh duševnih pojavih je tudi v primeru narcizma meja med zdravim in patološkim fluidna. Narcistična osebnostna motnja pomeni trajne, samodejne, od situacije neodvisne vzorce brezobzirnosti, kritizerstva, praznega idealiziranja, ki negativno vplivajo na kakovost vašega življenja. Nekatere značilnosti si narcistična struktura deli tudi z drugimi osebnostmi. Perfekcionizem je lahko na primer značilnost obsesivne motnje, vendar se pri obsesivni motnji običajno bolj kaže tudi v vsakdanjih malenkostih. Pri narcistični motnji je perfekcionizem bolj vezan na megalomanskost in na razkazovanje popolnosti.[5]

Konceptualizacije in diagnostične definicije narcistične motnje osebnosti so se v prvi fazi razvoja osredotočale zlasti na bolj izstopajoče vedenje, kot so izpostavljanje, aroganca in vzvišenost, neempatičnost, egoizem. Danes vse več pozornosti namenjamo temeljnim notranjim vsebinam narcizma, kar pripomore k temu, da diagnoza izgublja negativno konotacijo. Eden najpomembnejših napredkov zadnjih kliničnih in empiričnih raziskav narcistične motnje osebnosti je prepoznavanje ranljivosti, negotovosti, občutkov manjvrednosti, krhkosti, ki spremljajo deregulacijo čustev. Kompetentnost, samopodoba in pozitivne medosebne interakcije so pri narcistični motnji zavajajoče in obrambne ter prekrivajo resnično izjemno ranljivo sebstvo.[6]

DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA RAZVOJ NARCISTIČNE OSEBNOSTNE MOTNJE

Koliko se neka osebnost pri vas izrazi je pogojeno:[7]

  • z dednimi dejavniki in prirojenimi predispozicijami;
  • z vašimi zgodnjimi izkušnjami in odnosi s pomembnimi drugimi;
  • s specifikami vaše življenjske zgodbe in
  • z aktualno življenjsko situacijo.

Narcistično osebnostno sliko lahko razvijete zaradi genske predispozicije in različnih dejavnikov vašega zgodnjega življenja. Narcistične lastnosti so posledice posebne vrste sodelovanja v starševskem programu, katerega temeljna značilnost sta pogojena pozornost in pogojena podpora. Mogoče je, da ste bili že kot otrok posebej občutljivi na neverbalizirana čustvena sporočila in bili posledično nadpovprečno uglašeni z neizraženimi afekti, držami, pričakovanji drugih. Odrasli so lahko v tem primeru nezavedno izkoriščali vaš naravni talent, sami pa ste tako predvsem sledili zunanjim sporočilom ter se niste naučili poslušati svojih notranjih potreb. Nadarjenemu otroku se tudi lažje zgodi, da za starše postane pomemben zaradi tega, ker zadovoljuje njihove potrebe. Če ste bili sami takšni, ste lahko postali narcistični podaljšek svojih staršev. Narcistične značilnosti so posledica stalnega ocenjevanja znotraj družine ter eksplicitne ali implicitne kritičnosti. V najhujši obliki ste lahko doživljali zasramovanje, če niste izpolnjevali pričakovanj staršev. Iste posledice lahko imajo tudi stalno hvaljenje, aplavdiranje, razvajanje in obravnava otroka kot izjemnega. V vseh teh primerih se je najbrž zgodilo, da niste mogli ločiti med lastnimi čustvi in potrebo po ugajanju. Svojih resničnih čustev niste mogli kazati, ker ste naleti na zavračanje ali ponižanje. Posledično ste razvili lažno, želeno sebstvo.[8]

SAMOPOMOČ IN PSIHOTERAPIJA NARCISTIČNE MOTNJE

Narcistična osebnost še ne pomeni narcistične osebnostne motnje, saj narcisizem sega vse od zdravega in normalnega do patološkega in hudo malignega. Če zase ocenjujete, da vaše narcistične poteze dosegajo škodljivo intenzivnost, lahko sami delate na njihovem blaženju ali vstopite tudi v psihoterapijo. Pomembno je, da svoje karakteristike sprejmete in ste sami s seboj potrpežljivi, ker boste tako sami s seboj lažje iskreni. Iskrenost je predpogoj, da začnete krepiti svoje skrito notranje sebstvo. Tudi če ste si izgradili na videz prepričljivo zunanjo podobo samozavestni, si dovolite prihajati v stik s svojo notranjo negotovostjo. Razmišljajte o nepopolnosti kot normalni ter poskusite zavzemati bolj nekritizersko, realistično gledanje na lastne šibkost. Sebe in druge skušajte sprejemati z manj kritizerstva in izkoriščanja. Opazujte, kako je imeti rad druge, kakršni so, brez da jih idealizirate. Dovolite si vsaj pri sebi izražati čustva nemoči in strahu brez sramu. Pomembno je, da cilj svoje spremembe ne vidite v doseganju perfekcije, ampak v iskanju konstruktivnih načinov zadovoljevanja svojih potreb.[9]

***

[1] McWilliams, N. (2017). Psihoanalitična diagnostika. Ljubljana: Umko.
[2] Ibidem.
[3] Ibidem.
[4] Ibidem.
[5] Ibidem.
[6]  Ronningstam, E. (2019). New Insights Into Narcissistic Personality Disorder. Dostopno na https://www.psychiatrictimes.com/special-reports/new-insights-narcissistic-personality-disorder (16. 11. 2019).
[7] Ibidem.
[8] Ibidem.
[9] McWilliams, 2017.

Visoko funkcionalna duševna motnja: nevidne bitke uspešnih

Splošno prepričanje duševne motnje običajno povezuje z umikanjem, zaostajanjem, nezmožnostjo, pasivnostjo in posledicami, ki se jasno odražajo v življenjskem statusu, slogu, dosežkih in osebnostnih značilnosti. Duševnim motnjam je pogosto zelo zmotno pripisano, da se odražajo kot težave v vsakdanjem delovanju, na primer na poklicnem področju ali v družbenih odnosih. Če ste družbeno in poklicno uspešni, lahko celo sami dvomite, da so vaše stiske vredne pozornosti. Okolica vaših namigov, da se počutite slabo, ne jemlje resno, kar vam lahko vzbuja dvom v vaše lastno doživljaje. V takšnih primerih, ko ostajajo duševne težave skrite za splošno učinkovitostjo, govorimo o visoko funkcionalnih duševnih motnjah. Visoko funkcionalne duševne motnje ne obremenjujejo javnih sistemov ali bližnje okolice, zato obstaja večja verjetnost, da pri soočanju z njihovimi učinki ne prejemate zunanje podpore. V življenju se dobro znajdete, čeprav so vaše kapacitete dodatno obremenjene in stalno delujete na višjih obratih, kot bi bilo normalno.

Duševno stisko si je lahko težko priznati in jo še težje razkriti drugemu. Duševne motnje so povezane z ostro stigmo, ki so jo oblikovale generacije nerazumevanja. V današnjem visoko konkurenčnem okolju se ob soočanju z duševno krizo znajdete v dilemi, ali vam priznanje težave ne bo bolj škodilo kot koristilo. Lahko vas je strah, da vas bo ukvarjanje z doživljanjem preplavilo, zato se bodrite, da ni tako hudo, kot se občasno zdi. Duševno motnjo težko jasno opredelite, živite pa v okolju, kjer ste vajeni zahtevati vidne dokaze, da čemu verjamete. Razširjene so obrambne filozofije, da »je vse v glavi« in »je treba samo pozitivno razmišljati«. Vaša splošna naravnanost lahko gotovo usmerja vaše počutje in zdravje, vendar nekaterih težav ne morete preprosto odmisliti. Koristno je prepoznati mejo, od katere je takšen pristop soočanja s stisko škodljiv, ker težavo samo pasivno zanikate. Konstruktivno je aktivno soočenje, vključno s prepoznavanjem, sprejemanjem, realno oceno intenzivnosti in razsežnosti, nato oblikovanjem strategij za zdravljenje in njihovim uresničevanjem.

Ni nujno, da zanemarjanje vaše duševne stiske povzroči hudo in kritično škodo ali do bo do tega kdaj prišlo. Zato govorimo o visoko funkcionalnih motnjah. Lahko vas le bremeni in ovira, tako kot delovna oprema slabe kakovosti. Čeprav tečete s kamenčkom v supergi, še vedno tečete, bi bil pa tek prijetnejši in morda bi dosegli boljši rezultat, če bi kamenček vrgli ven. Če živite in delate z visoko funkcionalno duševno motnjo, ste podobni močnemu računalniku s kopico naloženih starih programov, ki tečejo v ozadju in porabljajo vašo procesorsko moč. Še vedno delujete in lahko da boste delovali še naprej, bi bilo pa vaše življenje bolj tekoče, če bi se lotili čiščenja in defragmentacije. Visoko funkcionalna duševna motnja ima to specifiko, da je mogoče niti vi sami, kaj šele vaša okolica ne jemljete resno. V družbi ste polni energije, duhoviti, sproščeni, v pomoč in podporo drugim, vedno pripravljeni na nove izzive. Nekje v ozadju dnevnega dogajanja in svojega zavedanja pa imate občutek, da bi se lahko vsak čas razsuli. Neskladje tega kontrasta s splošnimi predstavami o duševnem zdravju, je velika ovira ustreznemu naslavljanju visoko funkcionalne motnje.

V družbi ste polni energije, duhoviti, sproščeni, v pomoč in podporo drugim, vedno pripravljeni na nove izzive. Nekje v ozadju dnevnega dogajanja in svojega zavedanja pa imate občutek, da bi se lahko vsak čas razsuli.

Počasi zbiramo podatke in še počasneje ozaveščamo o povezanosti duševnih motenj z visoko funkcionalnostjo. Rezultati študij opozarjajo s pomembnimi statistikami: Višji družbeni status je v visoki korelaciji z depresijo, bipolarno motnjo in anskioznostjo.[1] Izvršni direktorji so izpostavljeni dvakrat večjemu tveganju za razvoj depresije kot splošna populacija.[2] Z duševno motnjo se sooča 49 odstotkov podjetnikov.[3] Ženske na vodilnih delovnih mestih pogosteje zbolijo za depresivno motnjo kot ženske, ki opravljajo druge vrste poklicev.[4] 71 odstotkov uveljavljenih glasbenikov poroča o paničnih napadih in anksioznih motnjah, 69 odstotkov pa se jih bori z depresijo.[5] Posamezniki z višjim družbenim statusom doživljajo manjše zadovoljstvo pri delu, intenzivnejši stres in občutek neuspeha, kar pogojuje tveganja za razvoj duševne motnje.[6] Otroci višjih družbenih razredov razvijejo več motenj, kot so anksiozne motnje, depresivne motnje in zloraba snovi, ter doživljajo močnejše duševne stiske zaradi velikih pritiskov ter čustvene in fizične izolacije.[7] Posamezniki z višjimi prihodki so izpostavljeni večjemu tveganju za samomor, ker je visoko funkcionalna duševna motnja povezana z močnejšo stigmatizacijo in intenzivnejšimi občutki sramu.[8]

Uspeh nosi svojo ceno, bodisi visoko finančno odgovornost, pričakovanja glede uspešnosti, višje ravni javnega nadzora. Ob pritisku ohraniti težko doseženo pozicijo, v katero ste vložili leta svojih virov, je priznanje duševne stiske izjemno težko. Če ste s hudim trudom uspeli uresničiti svoje cilje, je lahko toliko bolj grozljiva misel, da bi vas imela okolica za šibke ali manj sposobne. Ponosni ste na svoje zmogljivosti in zato se toliko težje odločite sprejeti pomoč. Prigovarjate si, naj se zberete in se bolj potrudite premagati takšno nevidno težavo, kot je duševna motnja. Pomembno vlogo v ozaveščanju razcepa med zunanjo podobo in notranjo stisko igrajo znane osebnosti. Jim Carrey, Joanne  K. Rowling, Dwayne Johnson živijo s klinično depresijo, Ted Turner in Demi Lovato z bipolarno motnjo, Chris Evans in Ryan Reynolds trpi z anksioznimi motnjami, Herschel Walker z disociativno motnjo, Brian Wilson s shizofrenijo, Lady Gaga s posttravmatsko motnjo. Do korigiranja družbenih predstav, da so duševne motnje na nek način drugačne od ostalih zdravstvenih težav in lahko prizadenejo samo določene družbene skupine, pa nas čaka še veliko dela.

* **

[1] Johnson, s. (2015). Wealth and power tied to depression and other mental disorders. Psychology and psychotherapy: theory, research and practice, 88(4), 394–411.
[2] Barnard, J. W. (2008). Narcissism, over-optimism, fear, anger, and depression: The interior lives of corporate leaders. University of Cincinnati law review, 8(77), 405–423.
[3] Freeman, M. A., Johnson, S. L., Staudenmaier, P. J. in Zisser, M. R. (2015). Are entrepreneurs touched with fire? San Francisco: University of California.
[4] Pudrovska, T. in Karraker, A. (2014). Gender, job authority, and depression. Journal of health and social behavior, 55(4), 424–441.
[5] Gross, S. in Musgrave, G. (2016). Can music make you sick, part 1: a study into the incidence of musicians London: University of Westminster.
[6] Damaske, S., Zawadzki, M. J. in Smyth, J. M. (2016). Stress at work: Differential experiences of high versus low SES workers. Social science & medicine, 15(6), 125–133.
[7] Luthar, S. S. in Latendresse, S. J. (2005). Children of the affluent: challenges to well-being. Current directions in psychological science, 14(1), 49–53.
[8] Agerbo, E., Gunnell, D., Mortensen, P. B., Eriksson, T., Qin, P. in Westergaard-Nielsen, N. (2001). Suicide and income: is the risk greater in rich people who develop serious mental illness? British medical journal, 322(7282), 334-335.

Panični napadi in panična motnja

Panična motnja označuje anksiozno motnjo, pri kateri doživljate ponavljajoče se panične napade brez jasnega sprožilca. Panični napad sestavljajo nenadni intenzivni strah ali močno nelagodje ter telesni simptomi, kot so razbijanje in pospešeno bitje srca, hitro in plitko dihanje, potenje, tresenje ali trepetanje, dušenje, davljenje, bolečine v prsih, slabost, trebušne bolečine, vrtoglavica, nezavest, mrzlica, oblivanje, ortplost, otopelost, mravljinčenje, derealizacije ali deprersonalizacije, strah pred izgubo nazdora ali stika z realnostjo in/ali občutek, da boste umrli. [1] Panični napad se lahko pojavi v različnih stresnih okoliščinah, ki jih je mogoče ali pa tudi ni mogoče identificirati.[2] Napadu lahko sledi stalni strah pred ponovitvijo napada, zaradi katerega se izogibate situacijam, za katere ocenjujete, da bi panični napad lahko sprožile. Pogostost in intenzivnost paničnih napadov lahko niha ter se razlikuje med posamezniki. Panično motnjo lahko zaznamujejo tudi nočni panični napadi, ob katerih se zaradi občutkov panike zbudite iz spanja. Nočni napadi se pojavljajo pri okoli tretjini primerov panične motnje.[3]

Če imate panične napade, je zelo verjetno, da ste prekomerno zaskrbljeni in pogosto pričakujete najslabše. Zaradi stalne tesnobe ste lahko nagnjeni k distruktivnim oblikam samopomoči, kot so prepogosto uživanje alkohola, pomirjeval ali nedovoljenih drog. Panični napadi lahko pogojujejo tudi skrbi glede vašega fizičnega zdravja. Včasih je težko verjeti, da so tako močni simptomi, kot so simptomi paničnega napada, res psihičnega izvora.[4] V akutnem stanju se lahko samega napada zelo prestrašite, zlasti če niste povzem prepričani, kar se vam dogaja, kar simptome še poslabša. Zaskrbljenost, ki panično motnjo pogosto spremlja, lahko prav tako deluje kot dejavnik dovzetnosti za panični napad.[5] Panična motnja je kljub temu ena od duševnih motenj z najboljšo prognozo in je običajno hitro in dobro obvladljiva.[6] Če pa motnje ne zdravite, je kronična z bolj in manj intenzivnimi obdobji. Pogosto se pojavlja v kombinaciji z drugimi čustvenimi motnjami, kot so depresivne in anskiozne motnje. Diagnozo panične motnje ima okoli 2 odstotkih prebivalstva, od tega dvakrat pogostejša pri ženskah. Najbolj verjetno je, da prvi panični napad doživite med 20. in 24. letom.

BIOLOGIJA PANIČNEGA NAPADA

Kaj se med paničnim napadom dogaja na biološki ravni? Ob občutkih strahu se aktivira amigdala, del možganov, ki leži v senčnih režnjih. Aktivacija se nato prenese tako na simpatični živčni kot na hormonski sistem. Na ravni simpatičnega živčnega sistema, amigdala aktivira jedro coerules, ki se nahaja v možganskem deblu.  S tem se vzdraži simpatčni živčni sistem in simpatični nevronski impulzi aktivirajo neposredno organe, kot so srce, krvne žile, potne žleze, oči. Posledično se pospeši srčni utrip in poveča srčni pritisk, krvne žile se razširijo v mišičnem sistemu in skrčijo v gastrotestinalnih organih, zenice se razširijo. Poleg naštetih organov simpatični živčni sistem neposredno sproži delovanje adrenalnih žlez v ledvičnih sredicah. Te v krvni obtok spristijo adrenalin in noradrelanih. Oba hormona učinkujeta na različne organe, kot so srce in pljuča, tako da se še bolj povišata srčni utrip in pritistk ter še bolj pospeši dihanje. Na ravni aktivacije hormonske osi amigdala aktivira hipotalamus, del možganov nad možganskim deblom. Hipotalamus izloči hormon CRF, ki potuje v hipofizo, žlezo na možagnskem dnu. Hipofiza izloči hormon ACTH, ki potuje v skorjo nadledvične zleze. Nadledvična žleza v krvni obrok izloči kortizol, še en stresni hormon. Ta učinkuje na povišanje glukoze v krvi, ki zagotavlja energijske vire in zatre imunski sistem.[7]

Zaradi hiperventilacije med paničnim napadom dihate plitko, z zgornjim delom pljuč, namesto s trebuhom in z diafragmo. Med paničnim napadom tako odvajate preveč CO2, kar povzroči dihalno alkozo. Dihalna alkoza pomeni povišanje pH krvi in lahko povzroča oz doprinaša vrsto simptomov paničnega napada, kot so vrtoglavica, šibkost, izgubljanje zavesti, glavobol, mravljinčenje dlani in stopal ter epileptični napadi. Dihalno alkozo preprečite z dihanjem v papirnato vrečko, saj tako CO2 vračate v krvni obtok, zmanjšujete simptome paničnega napada in normalizirate dihanje.[8]

DEJAVNIKI NASTANKA PANIČNE MOTNJE

Poznavanje biologije samega procesa paničnega napada nam žal ne pomaga veliko pri ugotavljanju vzrokov za sam razvoj panične motnje. Biokemična teorija panične motnje ugotavlja, da so panični napadi povezani z različnimi ravnmi nevrotransmitorjev, kot so serotonin, noradrenalin, dopamin in GABA. Metabolična teorija izhaja iz ugotovitve, da je mogoče panične napade sprožiti z injekcijo mlečne kisline ali dovajanjem CO2. Eksperimenti kažejo, da so trigerji paničnih napadov lahko tudi kafein, nikotin, alkohol.[9] Vendar pa vse te korelacije same po sebi ne povedo veliko. Predpostavimo lahko, da je panična motnja posledica delovanja več genetskih in okoljskih dejavnikov, ki jih vseh ne poznamo. Različni avtorji so v preteklosti razvili več vzročnih modelov panične motnje, kot so psihodinamična hipoteza, več kognitivnih hipotez in bioloških hipotez. Ti modeli imajo nekatere podobnosti in razlike, ki so jih Fava in sodelavci[10] združili v združeni model faktorjev razvoja panične motnje.

Združeni model nastanka panične motnje kaže, da lahko panični napad sprožijo notranji ali zunanji dražljaji, znani in zavedni ali nezavedni dražljaji. Da vaš organizem reagira na sprožilec, pa se mora najprej razviti sprožilni mehanizem, ki ob objektivno neustreznih okoliščinah aktivira vaš zaščitni stresni odziv. Večina teoretičnih modelov kot pomemben dejavnik razvoja panične motnje poudarja prirojeno občutljivost v povezavi z zgodnjo izkušnjo (zavedne ali nezavedne) travme ali travmatizacije. Travmatizacija lahko obstaja v obliki težav s temeljno navezanostjo, saj varna navezanost v zgodnjem razvoju zagotavlja razvoj kapacitete za samopomirjanje in notranje gotovosti. Če mehanizem samopomirjanja in vzdrževanja pomirjenosti simpatičnega živčnega sistema ni robusten, lahko pride kasneje ob različnih obremnjujočih okoliščinah do napak v delovanju. Travmatizacija se lahko vrši tudi v obliki negotovega odnosnega okolja, previsokih pričakovanj in podobnih okoliščin, ki so bile za vas preobremenjujoče. V takšnih pogojih razvit mehanizem stresnega odziva se lahko začne kasneje sprožati ob dražljajih, ki v objektivno niso ogrožajoči, niti niso neposredno povezani s travmo ali travmatizacijo.

Dražljaj, ki sproži panični napad, pa je lahko tudi neposredno povezan z (zavedno ali nezavedno) travmatično izkušnjo. V tem primeru je stresni odziv ustrezen v kontekstu izkušnje same, ki je premočna, da bi odziv lahko nadzorovali. Vaš organizem je namreč povsem biološko zgrajen tako, da v akutnih primerih krize delovanje prevzamejo samodejni sistemi, katerih osnovna značilnost je visoka učinkovitost. Učinkovitost pri tem ni vezana na vašo funkcionalnost, ampak na hitrost delovanja in na majhno porabo virov. Kaj kriza je, se naučite predvsem tekom zgodnjih izkušenj, ko ste nemočni in ima vaš organizem bistveno nižji tolerančni prag. Destabilizacije zaradi čustvene obremenitve lahko v takšnih okoliščinah vpliva bodisi za prepoznavanje določenih dražljajev kot izrazito ogrožajočih bodisi na ranljivost mehanizmov vzdržavenja pomirjenosti. Mehanizem prekomernega stresnega odziva se lahko v takem primeru aktivira z časovnim zamikom več let, ko ste izpostavljeni večjim obremenitvam.[11]

Panična motnja tako predstavlja uresničitev ranljivosti na ravni sistema simpatičnega in parasimpatičnega sistema, ki skrbita za aktivacijo in pomirjanje organizma. Lahko jo razumete kot kronično bolezen, ki lahko izbruhne v obdobjih večjih telesnih in/ali duševnih obremenitev. Ko panične napade odpravite, se lahko lotite nadaljnjega dela na razkrivanju izvorov panične motnje ter na njihovem zdravljenju. Lahko pa se odločite z motnjo živeti, zlasti če je večinoma v latentni fazi in vam ne otežuje življenja. V tem primeru ni odveč, če posebno pozornost namenite učenju tehnik sproščanja. Za vas je namreč še posebej pomembno, da zagotavljate čim manj stresno vsakdanje življenje.

***

[1] American Psychiatric Association (2013). Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders, 5th Edition: DSM-5. Philadelphia: APA.
[2] Carandang, C. (2016). The Neurobiology of Panic Attacks. Dostopno na https://pro.psychcentral.com/the-neurobiology-of-panic-attacks/ (14. 11. 2019).
[3] American Psychiatric Association (2013). Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders, 5th Edition: DSM-5. Philadelphia: APA.
[4] Ibidem.
[5] Fava, L. in Morton, J. (2009). Causal modeling of panic disorder theories. Clinical psychology review, 29(7), 623-637.
[6] Benedik, E. (2019). Diagnostično kodiranje. Ljubljana: SFU.
[7] Carandang, C. (2016). The Neurobiology of Panic Attacks. Dostopno na https://pro.psychcentral.com/the-neurobiology-of-panic-attacks/ (14. 11. 2019).
[8] Carandang, C. (2016). The Neurobiology of Panic Attacks. Dostopno na https://pro.psychcentral.com/the-neurobiology-of-panic-attacks/ (14. 11. 2019).
[9] Ankrom, S. (2019). Biological theories of panic disorder. Dostopno na https://www.verywellmind.com/biological-theories-of-panic-disorder-2583924 (14. 11. 2019).
[10] Fava, L., & Morton, J. (2009). Causal modeling of panic disorder theories. Clinical psychology review, 29(7), 623-637.
[11] Fava, L., & Morton, J. (2009). Causal modeling of panic disorder theories. Clinical psychology review, 29(7), 623-637.

Milenijci (generacija 1986-2000)

Milenijci, generacija Y, neksterji, ipsilonarji ste v Sloveniji rojeni med 1986 in 2000. Zaradi razdrobljenosti slovenskega okolja so lahko generacijske meje tudi nekoliko zabrisane. V zahodnejšem svetu je spodnja letnica postavljena v 1980. Psihoterapevtsko delo z milenijci je pogosto pod vplivom okoliščin, ki povzročajo specifično notranjo konfliktnost: Kar vam širša okolica sporoča, je lahko v nasprotju s tem, kar globje v sebi doživljate. Del sebe začnete posledično zapirati pred svetom in seboj; z njim ste le negotovo v stiku ali sploh ne.  Vztrajno se trudite ohranjati pozitivni odnos do okolice, tudi če sami niste deležni odobravanja, potrjevanja, sočutja ali razumevanja. Vzdrževati skušate visoko raven motivacije ter trdno vero v dobro in pozitivno. V psihoterapiji je ključna uglašenost in zmožnost vživljanja v to pozicijo, ki je drugačna od pozicije drugih generacij. Problematika teh družbenih dejavnikov pomembno vpliva na duševno zdravje in počutje vaše generacije.

Milenijci ste izpostavljeni drugačnim družbenim pritiskom, kot so jih doživljale generacije v preteklosti. Ste stigmatizirani in soočeni s predsodki: družba vas neredko označi kot nezrele, sebične, narcistične, lene. Starejše generacije se znajo do vas vesti kruto, ker se jim zdi, da živite v svetu neskončnih možnosti, ki jih same niso imele. Ker menijo, da vam je vse dosegljivo, vam očitajo, če ponujenih potencialov ne izkoristite, in še huje, obsojate se sami. Prepričujejo vas, da imate vse pogoje uspeti ter da ste zanje hvaležni, vaša intimna izkušnja pa ni, da bi bilo tako preprosto. Borite se z ovirami, ki jih nihče ne vidi, ker niso sistemske narave. Ker ste sprejeli resnico, da so vam na razpolago optimalne okoliščine in sami od sebe pričakujete, da jih izkoristite, se soočate z nepričakovanimi zavračanji in neuspehi. Pritiski, da bi morali uspeti, vam lahko vzbujajo občutke sramu, ker vam je to težko. Sprašujete se, kaj je z vami narobe.

V resnici ste vrženi v življenje, ki za nobeno generacijo ni bilo tako negotovo. Vse niše družbenega življenja so liberalizirane. Postavljeni ste pred neskončno množico odločitev ter izpostavljeni vrtoglavi količini kontradiktornih informacij in sporočil, katerih relevantnost naj bi sami presodili. Ste prva generacija, ki naj se odloča o svojem spolu in ima na razpolago 81 možnosti. Na razpolago vam je množica kariernih poti in večinoma vas pri izbiri ne usmerja pridobljena izobrazba. Hkrati vam ta ne daje nobenih zagotovil, da boste spodobno živeli. Možnost, da boste večji del življenja v vsaj bežni negotovosti, od česa boste živeli čez pol leta, je povsem realna. Potrebe po kadrih in povpraševanja na trgu niso napovedljiva. Obdobje vašega vstopanja v odraslost je zaznamovala velika gospodarska kriza ter vam vtisnila občutek eksistencialne tesnobe. Mediji so se v času vašega odraščanja začeli krčevito boriti za pozornost ter vas preplavljali s kataklizmičnimi sporočili.

V psihoterapiji generacije Y uovkiromo vašo drugačno družbeno izkušnjo. Pričakovanja, milijon sporočil in negotovost vas paralizirajo, hkrati pa se življenje odvija z naglico, ki vam grozi, da vas bodo vsi prehiteli. Razumljivo je, da ste tesnobni in pregoreli. Težave imate z oblikovanjem identitete. V dobi instantnih odnosov se počutite čudaški, če si želite gotovosti. Med neskončnimi kariernimi možnosti, ki so vse navidezno na dosegu klika, odrivate strah, da je z vami kaj narobe, in občutek  nemoči. Zdi se, da ste lahko vse, kar hočete, ko pa to poskušate, se izkaže, da ne gre. Postajate vse bolj negotovi. Zdi se vam, da doživljate “narobe” in da se morate popraviti. Pa ni tako. Kljub stanju, v katerem skušate preživeti, vztrajno sledite svoji viziji in ostajate zvesti svojim vrednotam. Veliko moči je potrebne, da v konfuznem in negotovem okolju ostajate pozitivni in hvaležni. Iz vloge žrtve, ki jo je slovenska družba tradicionalno uporabljala kot osnovno preživetveno strategijo, ste potisnjeni v njeno opozicijo.

Zdravljenje duševnih motenj

Zdravljenje duševnih motenj in pomoč iz duševne stiske obsega različne pristope. Med temi so skupinske in individualne psihoterapije, psihološko, psihosocialno, psihoterapevtsko svetovanje, bolnišnično in izvenbolnišnično psihiatrično zdravljenje z zdravili ali elektrokonvulzivnimi terapijami, različni skupinski podporni programi, podporne skupin za samopomoč ter še različne druge alternativne metode. V grobem lahko pristope zdravljenja in pomoči kategoriziramo v … Continue reading “Zdravljenje duševnih motenj”

Zdravljenje duševnih motenj in pomoč iz duševne stiske obsega različne pristope. Med temi so skupinske in individualne psihoterapije, psihološko, psihosocialno, psihoterapevtsko svetovanje, bolnišnično in izvenbolnišnično psihiatrično zdravljenje z zdravili ali elektrokonvulzivnimi terapijami, različni skupinski podporni programi, podporne skupin za samopomoč ter še različne druge alternativne metode. V grobem lahko pristope zdravljenja in pomoči kategoriziramo v psihiatrično obravnavo z zdravili, psihotarapevtsko obravnavo in podporne oblike pomoči.

Psihiatrično zdravljenje poteka bolnišnično in izvenbolnišnično, ambulantno.  Psihiatrično zdravljenje s hospitalizacijo je primerno za hujše in/ali akutne oblike duševnih bolezni, zaradi katerih ima posameznik velike težave v vsakodnevnem  delovanju in skrbi zase, ali če predstavlja grožnjo samemu sebi oz. svoji okolici. Običajno zajema psihofarmakološko zdravljenje, individualno psihoterapevtsko obravnavo in skupinsko psihoterapijo. Izvenbolnišnično psihiatrično zdravljenje v večji meri obsega zdravljenje z zdravili in v manjši meri psihoterapevtsko svetovanje, redkeje pa tudi psihoterapijo pri psihiatru ali kliničnem psihologu na stroške zdravstvenega zavarovanja.

Pristopi k obravnavi duševnih stisk in zdravljenje duševnih motenj so v veliki meri pogojeni z družbenimi sistemi, ki v sisteme javnega zdravstva in zdravstvenega zavarovanja vključujejo različne oblike pomoči. V Sloveniji sta psihiatrična in kliničnopsihološka psihoterapija opredeljeni kot zdravstveni dejavnosti, medtem ko psihoterapija izven psihiatrične in kliničnopsihološke dejavnosti ni sistemsko urejena. Po drugi strani ureditev znotraj zdravstva ne zahteva, da imata psihiater ali klinični psiholog opravljeno psihoterapevtsko usposabljanje. Problem je tudi  zagotavljanje pomoči v zadostnem obsegu in ustreznih oblikah. Večji delež psihoterapevtske obravnave duševnih stisk se zato v Sloveniji opravlja izven javnih in zdravstvenih sistemov, kjer pa psihoterapevtka dejavnost ni regulirana. Opravljanje psihoterapevtskih storitev se tako v zasebnem sektorju dopušča tudi izvajalcem brez kakršnega koli usposabljanja.[1]

Načini obravnave duševnih stisk tudi znotraj posameznih nacionalnih in družbenih sistemov nimajo jasne ločnice. To je posledica različnih zgodovinskih izhodišč, iz katerih so se pristopi razvijali, ter posledica raznolikih področij in strok, ki v duševnih stiski nudijo pomoč. Med strokami, ki so najbolj specifično omejene na pomoč v duševni stiski, sta psihiatrija in psihoterapija, ki si delite razvojne korenine. Bolj v preteklosti kot danes, je velik del psihiatrije zajemal psihoterapijo, medtem ko postaja psihiatrija v zadnjih desetletjih vse bolj omejena na predpisovanje zdravil. Skozi razvoj so se pojavljali tudi nekateri drugi medicinski pristopi, od katerih je velik del prešel v območje nevrologije, danes pa se na obrobju psihiatrije razvijajo metode, kot je globinska možganska stimulacija. Glavni metodološki psihiatrični pristop v trenutni razvojni fazi je brez dvoma farmakološko zdravljenje, psihoterapija pa se postopoma osamosvaja kot samostojna znanstvena in klinična disciplina.[2]

Psihoterapija se od psihiatrične obravnave v tem, da ne uporablja zdravil in drugih medicinskih postopkov, kot so elektrokonvulzivne terapije. Psihoterapevtske metode praviloma temeljijo na pogovoru, vključujejo pa tudi druge izrazne tehnike, kot so ples, slikanje, simboliziranje s predmeti ipd. Psihoterapijo praviloma ločujemo od svetovanja, saj razen v izjemnih primerih ogroženosti ne zajema komponente usmerjanja in direktivnega pristopa. V praksi načine dela prilagodimo potrebam posameznika, hkrati pa vsak psihoterapevt uporablja svoj terapevtsko-svetovalni slog. V zasebnem sektorju so uporabnikom na razpolago številne oblike psihoterapevtskih pristopov, pa tudi znotraj posameznih pristopov se pojavljajo razlike med posameznimi psihoterapevti. Študije učinkovitosti pri tem kažejo, da med pristopi ni pomembnih razlik v psihoterapevtskih izidih, zaradi česar naj bi začetna izbira ne bila tako bistvenega pomena. [3] Bolj ključna za psihoterapevtsko delo sta dober psihoterapevtski odnos ter občutek ujemanja, ki sta pogojena z odprto komunikacijo. 

***

[1] Hočevar, B. (2014). V črni luknji psihoterapevtskih storitev. Delo 14(10), 11.
[2] Baldessarini, R. J. (2013). Chemotherapy in psychiatry. New York: Springer Press.
[3] de Felice, G., Giuliani, A., Halfon, S., Andreassi, S., Paoloni, G. in Orsucci, F. F. (2019). The misleading Dodo Bird verdict. How much of the outcome variance is explained by common and specific factors?. New Ideas in Psychology, 54, 50-55.

***

KNJIŽICA O PSIHOTERAPIJI

 

 

 

Duševne motnje

S pojmi duševne (psihične, psihiatrične) motnje (bolezni) označujemo akutne, ponavljajoče se ali trajne vedenjske, kognitivne, čustvene vzorce (množice simptomov, sindrome), ki vam povzročajo znatno duševno stisko, ovirajo vaše vsakodnevno delovanje ter pomembno negativno vplivajo na kakovost vašega življenja.[1] Izjemnega pomena se mi zdi poudariti, da se “motenost” nanaša na tisto, kar moti vas, in ne … Continue reading “Duševne motnje”

S pojmi duševne (psihične, psihiatrične) motnje (bolezni) označujemo akutne, ponavljajoče se ali trajne vedenjske, kognitivne, čustvene vzorce (množice simptomov, sindrome), ki vam povzročajo znatno duševno stisko, ovirajo vaše vsakodnevno delovanje ter pomembno negativno vplivajo na kakovost vašega življenja.[1] Izjemnega pomena se mi zdi poudariti, da se “motenost” nanaša na tisto, kar moti vas, in ne na vas, ki bi bili moteči ali celo moteni. Motenost se nanaša na oviro, ki vam onemogoča, da v polnosti in kakovostno živite, da uresničujete svoje potenciale.

Izjemnega pomena je razumeti, da “motenost” označuje tisto, kar VAS moti pri tem, da uresničujete svoje potenciale in živite polno življenje.

V trenutni razvojni fazi psihoterapevtske in psihiatrične znanosti še ne razumemo jasnih vzrokov in fiziološkega ozadja večine duševnih motnj. Zaradi slabega vpogleda v njihovo etiološko in biološko naravo duševne motnje opredeljujemo in diagnosticiramo preprosto po simptomih, ki jih opazimo skupaj z vami. To pomeni, da diagnoza neke duševne motnje ne pove veliko o tem, kaj so vzroki vaše stiske in kako je nastala, ampak jo samo poimenuje in jo umesti v skupino vsaj na videz podobnih. V posamezne kategorije duševnih motenj nato združujemo bolj ali manj ujemajoče se simptomatske slike. To so razlogi, da duševne motnje še nimajo statusa bolezni. Diagnosticiranje in kategoriziranje je kljub temu pomembno. Diagnoza vam lahko na različne načine pomaga, predvsem če jo vsi sodelujoči pravilno razumejo. Prinese vam lahko olajšanje, da ste stopili na pot zdravljenja. Da vam tudi potrditev, da okolica razume, kaj doživljate ter da podobno doživljajo tudi drugi.

Standardna merila za diagnosticiranje duševnih motenj izdaja Ameriško psihiatrično združenje (APA, American Psychiatric Association) v obliki Diagnostičnega in statističnega priročnika duševnih motenj (DSM, Diagnostic and statistical manual of mental disorders). Duševne motnje kategorizira tudi Mednarodna klasifikacija bolezni (MKB), ki ga uporabljajo evropski in avstralski zdravstveno-zavarovalniški sistemi.DSM je trenutno veljaven v svoji 5. izdaji, ki je bila objavljena leta 2013. Prva izdaja je izšla leta 1952 in priročnik se je skozi zgodovino razvijal na osnovi popisov in statističnih zbirk psihiatričnih bolnišnic ter novih ugotovitev psihiatrije in klinične psihologije. Spremembe od prve izdaje do danes zajemajo predvsem postopno povečevanje števila različnih duševnih motenj, občasno pa so nekatere tudi umaknjene. Mednarodna klasifikacija bolezni (MKB) je trenutno veljavna v 10. izdaji in se od DSM razlikuje po tem, da obravnava vse zdravstvene težave in bolezni, ne le psihiatričnih. 4. izdaja DSM je vsebovala posebne kode, ki so omogočile primerjanje med priročnikoma. Te kode so bile s peto izdajo DSM ukinjene in zato trenutno neposredna primerjava ni mogoča. Obstaja pa pri pripravi novih izdaj obeh priročnikov težnja postopnega združevanja oz. vsaj poenotenja.

To so medicinske psihiatrične kategorizacije, ki so primarno namenjene temu, da zdravnik utemelji, zakaj se porablja denar vašega zdravstvenega zavarovanja. Diagnoze so namenjene tudi komunikaciji med različnimi izvajalci zdravstvenih storitev, vendar je že več raziskav pokazalo, da vam dva psihiatra na podlagi pregleda in vašega opisa simptomov večinoma ne bosta postavila iste diagnoze.[1],[2],[3] Pri sprejemanju svoje diagnoze bodite zato zmeraj nekoliko skeptični in odprti za druge možnosti. Predvsem naj vas diagnoza ne opredjuje in vam ne nadomesti vašega osebnostnega identifikacijskega jedra. Na psihiatrične kategorizacije duševnih motenj se opirajo zdravniki, raziskovalci, psihiatrične agencije za regulacijo zdravil, zavarovalnice in druge organizacije zdravstvenega zavarovanja, farmacevtska podjetja, pravni sistem in oblikovalci politik.[4] V psihoterapiji in duševnem zdravljenju izven zdravstvenih sistemov pa imajo diagnoze duševnih motenj manjšo vlogo. V psihoterapiji se na vašo stisko osredotočamo s fenomenološkega in etiološkega vidika. To pomeni, da zelo natančno raziskujemo, kako duševno motnjo, če vam je diagnosticirana, doživljate. Podrobno nas zanima, kako vpliva na vaše počutje, delovanje, doživljanje in življenje, kako se kaže, kakšen je vaš odnos do nje. Posvečamo se tudi njenemu izvoru ter skušamo na podlagi etioloških dejavnikov oblikovati najboljše poti zdravljenja.

Kategorizacije so pomembne predvsem v raziskovanju duševnih motenj, pa tudi za uporabo v statistične, zdravstvene, zavarovalne, politične namene. Z vidika subjektivne obravnave jih obravnavamo s previdnostjo, saj lahko vodijo v stigmatizacijo ali neprimerno obravnavo. Zaradi teh tveganj so klasifikacijski sistemi deležni številnih kritik. Stroke duševnega zdravja predvsem opozarjajo, da so trenutno še neznanstveni, nezanesljivi, neveljavni. Ker se zanašajo zgolj na opazovanje površinskih simptomov, ki jih subjektivno ocenjujemo, nam ne morejo pomagati pri oblikovanju strategij zdravljenja. V psihoterapiji se zato redkeje ukvarjamo z diagnozami in duševne stiske raje spremljamo in obravnavamo z vašega subjektivnega zornega kota.[6] Za psihoterapijo je ključnega pomena vaša motivacija, zato pri opredelitvi duševne motnje izhajamo iz vašega doživljanja in opisa težav. Ne obremenjujemo se veliko s tem, da duševno stisko poimenujemo in umestimo v nek klasifikacijski sistem. Bolj pomembno je, da jo umeščamo v kontekst vaše osebne zgodovine in trenutne življenjske situacije. Obravnavo motnje in zdravljenje pa oblikujemo predvsem na osnovi vaših preferenc in osebnih virov in ne na osnovi univerzalnih kriterijev.

***

[1] Chmielewski, M., Clark, L. A., Bagby, R. M., & Watson, D. (2015). Method matters: Understanding diagnostic reliability in DSM-IV and DSM-5. Journal of abnormal psychology, 124(3), 764–181.
[2] Jablensky, A. (2016). Psychiatric classifications: validity and utility. World Psychiatry, 15(1), 26–31.
[3] Allsopp, K., Read, R., Corcoran, R., & Kinderman, P. (2019). Heterogeneity in psychiatric diagnostic classification. Psychiatry research, 279(9), 15–22.
[4] Bolton, D. (2008). What is mental disorder: an essay in philosophy, science, and values. Oxford: Oxford University Press.
[5] Gómez, A. F., Cooperman, A. W. in Geller, D. A. (2015). New developments in obsessive compulsive and related disorders: classification, mechanisms, and treatment. Minerva Psichiatrica, 56(2), 79–94.
[6] Bolton, D. (2008).

***

Duševno zdravje

Svetovna zdravstvena organizacija WHO (World Health Organization) duševno zdravje pojasnjuje kot stanje dobrega počutja, v katerem prepoznavate svoje sposobnosti, se učinkovito spoprijemate z običajnimi vsakodnevnimi stresnimi faktorji ter s svojim delom produktivno in plodno prispevate v svoje dobro in dobro družbene skupnosti. Duševno zdravje ni le odsotnost duševne motnje, ampak stanje duševnega blagostanja, v katerem … Continue reading “Duševno zdravje”

Svetovna zdravstvena organizacija WHO (World Health Organization) duševno zdravje pojasnjuje kot stanje dobrega počutja, v katerem prepoznavate svoje sposobnosti, se učinkovito spoprijemate z običajnimi vsakodnevnimi stresnimi faktorji ter s svojim delom produktivno in plodno prispevate v svoje dobro in dobro družbene skupnosti. Duševno zdravje ni le odsotnost duševne motnje, ampak stanje duševnega blagostanja, v katerem dosegate zadovoljivo izpolnitev svojih potreb na sebi in drugim sprejemljiv način. Duševno zdravje je pogojeno z uravnoteženostjo različnih življenjskih področij ter se odraža na čustveni, kognitivni, vedenjski in odnosni ravni, na katerih se lahko kažejo tudi težave. Na razvoj duševne stiske ali motnje vplivajo biološki dejavniki, družinska zgodovina, življenjske izkušnje in življenjske okoliščine.[1],[2],[3] Statistike duševnih motenj pri tem v različnih delih sveta kažejo porast duševnih stisk in bolezni, zaradi česar postaja skrb za duševno zdravje ena izmed prioritetnih skrbi v sodobni družbeni skupnosti.[4]

Koncept duševnega zdravja je začel na pomenu pridobivati v 19. stoletju v okviru prej uveljavljenega pristopa duševne higiene (ang. mental hygiene). Eden ustanoviteljev in prvi predsednik ameriškega psihiatričnega združenja American Psychiatric Association (APA) Isaac Ray je duševno higieno opredelil kot umetnost obvarovanja človekove duševnosti pred učinki negativnih dejavnikov. Istočasno je k razvoju gibanja mentalne higiene pomembno doprinesla ameriška aktivistka Dorothea Dix, ki si je prizadevala za širšo osveščenost o pomenu duševnega zdravja ter ter ustrezni skrbi za duševno bolne. Ob koncu stoletja je nemški psihiater Emil Kraepelin razvil taksonomijo duševnih motenj, ki se je v uporabi ohranila skoraj 80 let.[5] Za šest glavnih temeljnih kategorij, ki jih je mogoče uporabiti za kategorizacijo duševnega zdravja, so v okviru gibanja veljali pozitiven odnos do sebe, osebnostna rast, intergiranost, avtonomija, ustrezno dojemanje realnosti in obvladovanje okolja, prilagodljivost ter zdravi medosebni odnosi.[6] Danes velja, da determinant duševnega zdravja in duševnih motenj ne sestavljajo posamezne lastnosti, kot so sposobnost upravljanja z mislimi, čustvi, vedenjem in medosebnimi odnosi, temveč tudi kulturni, družbeni, gospodarski, politični in ostali okoljski dejavniki, kot so nacionalne politike, socialna zaščita, standardi, delovni pogoji in socialna podpora skupnosti.[7]

Psihoterapija je temeljna metoda regeneracije in vzdrževanja vašega duševnega zdravja. Združuje različne pogovorne in kreativne tehnike, s katerimi spodbujamo duševno zdravljenje in duševno rast. Od psihiatrije se razlikuje v tem, da za duševno zdravljenje ne uporablja farmakoloških terapij ter se bolj kot na duševno motnjo ali stisko osredotoča na vas kot celoto, vključno z vašimi življenjskimi izkušnjami, doživljanjem, osebnostjo. Psihoterapija zahteva vaše redno in aktivno sodelovanje, pri čemer vam je v oporo, spodbudo, pomoč, vodenje psihoterapevt. Psihoterapija prevzema WHO opredelitev duševnega zdravja kot stanje duševnega blagostanja in ne le odsotnosti duševne motnje. Poleg duševnega zdravljenja in regeneracije nudi podporo tudi na področju osebnostne rasti in kakovosti življenja.

***

[1] Svetovna zdravstvena organizacija (2018). Mental health. Pridobljeno z http://www.who.int/features/factfiles/mental_health/en/ (17. 10. 2018).
[2] Nordqvist, C. (2017). What is mental health? Pridobljeno z https://www.medicalnewstoday.com/articles/154543.php (17. 10. 2018).
[3] Department of Health and Human Services (2018). What is mental health? Pridobljeno z https://www.mentalhealth.gov/basics/what-is-mental-health (17. 10. 2018).
[4] Ritchie, H. in Roser, M. (2018). MentalhHealth. Pridobljeno z https://ourworldindata.org/mental-health (17. 10. 2018).
[5] Crossley, N. (2006). Contesting psychiatry: social movements in mental health. London: Routledge.
[6] Jahoda, M. (1958). Current concepts of positive mental health. Journal of occupational and environmental medicine, 1(10), 565–578.
[7] Svetovna zdravstvena organizacija (2013). Mental health action plan 2013–2020. Ženeva: WHO.

***

Psihoterapija M. Čeh