Category: Osebnostne motnje

Osebnostne motnje označujejo primere osebnosti, za katere so značilne skrajne in intenzivne karakterne lastnosti. Psihoterapija osebnostnih motenj se osredotoča na blaženje skrajnih in intenzivnih čustvenih, miselnih, vedenjskih in odnosnih vzorcev ter na globinsko uravnoteženje osebnosti.

Nadajenost osebnostnih motenj

Osebnostne motnje so motnje, ki jih povzročajo izrazito izražene osebnostne značilnosti. Večinoma jih enoznačno predstavljamo patološko, kot problem. Kot večina pojavov, pa imajo negativne in pozitivne plati. Osebnostne motnje izhodiščno označujemo kot neobičajne vzorce čustvovanja, zaznavanja, doživljanja, razmišljanja, pomnjenja, predpostavljanja, izražanja, vedenja, povezovanja, komuniciranja. Zaradi te neobičajnosti lahko v družbenih in medosebnih stikih povzročajo neskladnosti, trenja, konflikte in težave osebi z osebnostno motnjo ali njeni okolici. Osebnostne motnje posledično pogosto ne le obravnavamo, ampak tudi opredeljujemo z vidika teh težav. Bolj celostno razumevanje osebnostnih motenj pa razkriva njihove druge plati. Neobičajne osebnostne značilnosti ne morejo imeti samo slabih posledic. Eden pomembnih vidikov osebnostnih motenj so različne vrste nadarjenosti.

Osebnost razumemo kot množico osebnostnih značilnosti. To so načini vedenja, odzivanja, delovanja v odnosih, doživljanja, čustvovanja, razmišljanja itn. Vaša osebnost je lahko takšna, da ste bolj ali manj odprti, bolj ali manj vestni, bolj ali manj družabni, bolj ali manj podredljivi, bolj ali manj čustveni itn. Najbolj verjetno je, da se na teh dimenzijah uvrščate nekam v sredino. Če se na kakšni od osebnostnih dimenziji uvrščate na en skrajni konec, to običajno pomeni, da se tudi na kakšni drugi dimenziji uvrščate na drugi skrajni konec. Če ste denimo zelo družabni obstaja velika verjetnost, da ste na drugi strani manj samostojni in težko prenašate samoto. To so povsem hipotetične kombinacije. Če ste v čem nadpovprečni, pa je praviloma tako, da ste v čem drugem podpovprečni. Osebnostne motnje lahko s tega vidika prepoznavamo kot neenakomerne in neobičajne razporeditve življenjskih veščin.[1]

Če pri sebi prepoznavate lastnosti osebnostne motnje, lahko to pomeni da ste v zgodnjem ali kasnejšem obdobju preživeli v bolj ekstremnih okoliščinah. Lahko tudi pomeni, da ste vrojeno prilagojeni preživetju v neobičajnih pogojih. Posledično težko delujete v običajnih razmerah, v katerih najbolje deluje večina ljudi. To lahko vam in drugim povzroča težave. Med neobičajnimi osebnostnimi značilnostmi so npr. visoka odpornost na pritiske, prisila nenehnega delovanja, zmožnost velike samotnosti, velike kapacitete samozaščite, zmožnost intenzivnega čustvovanja, sposobnost samozatajevanja. Veliko teh karakternih lastnosti se je preprosto ohranilo skozi zgodovino človeške vrste, ker so zagotavljale pomembno prednost in preživetje posamezniku in skupnosti. Če ne bi zagotavljale prednosti in preživetja, se ne bi ohranile. Te iste skrajne lastnosti najdemo tudi v biografijah številnih posameznikov s ključnimi doprinosi za človeštvo.[2] Izjemni posamezniki skoraj potrebujejo izjemne lastnosti, kajne?

Le redko kdo lahko sproščeno in zbrano brez čustev reže človeško srce in opravlja delo srčnega kirurga. Imeti mora psihopatske lastnosti. Za psihopatsko osebnostno motnjo je značilno plitko čustvovanje.[3] Čustva človeka usmerjajo, da kaj stori oz. počne ali pa da česa ne stori oz. ne počne. Uravnavajo razmišljanje in zaznavanje. Če čustva ne usmerjajo vaših zaznav, doživljanj, razmišljanj, ravnanja, se lahko glede teh povsem premišljeno odločate. Če vas ni strah, kaj si bodo o vas mislili drugi, si upate se bolj drzno postavljati zase. Če vas ni strah skočiti v reko, lahko iz nje rešitev utapljajočega se otroka. Ker vas ne zmedejo čustva, lahko razmišljate strateško, odlično komunicirate, sledile zastavljenemu. Grandioznost, prepričljivost, šarm, brezobzirnost, odsotnost obžalovanja in zmožnost manipulacije lahko uporabljate v dobre in zle namene. [4]

Civilizacijski napredek pogosto sloni na samotnem delu posameznikov z izjemnimi intelektualnimi in kreativnimi sposobnostmi. Biografije pomembnih izumiteljev, mislecev, umetnikov, znanstvenikov, filozofov in aktivistov kažejo, da neredko izbirajo bolj ali manj družbeno izolirano življenje in gojijo malo medosebnih odnosov. Njihove osebnosti odražajo lastnosti shizoidnih karakterjev. Za njih so hkrati značilne slabše osnovne življenjske zmožnosti in šibke odnosne kapacitete.[5] Če ste shizoidno strukturirani, vam lahko težave povzročajo povezovanje z drugimi, medosebna intimnost, seksualnost, fizični stik z ljudmi, čustvovanje, navezanost ipd. Lahko pa vam introvertnost in odmaknjenost ne povzročata posebnih težav ali stisk, le živite na svojstven način. Ne udeležujete se običajnih družbenih aktivnosti ter veselja, hrepenenj, želja, strahov ne delite z drugimi. Neodvisnost in samostojnost vam omogočata, da življenje podredite svojim ustvarjalnim procesom. Ljubezen, skrb, strast, čas, pozornost, energijo, osredotočenost, ki jih ljudje običajno namenijo svojim bližnjim, posvetite drugim projektom.

Za obsesivno-kompulzivno osebnostno motnjo je značilna prisila k delovanju. To pomeni močno usmerjenost v naloge in cilje. Če imate značilnosti obsesivno-kompulzivne motnje, nimate dostopa stanja počitka. Obsesivno-kompulzivna osebnost premore veliko volje ali motivacije za kontinuirano delo, zato je struktura značilna za najbolj plodne podjetnike. Prisila delovanja lahko zagotavlja impresivno produktivnost. Strategijo, da ste nenehno zasedeni in usmerjeni v delo, sicer lahko zlorabljate, da se izognete stiku z bolečimi in težkimi občutki iz preteklosti ali sedanjosti. Strategija je običajno zelo učinkovita. Včasih se te strategije poslužujejo tudi druge osebnosti. Če ne želite čutiti ali razmišljati o čem, kar boli, ste stalno zaposleni. Pozitivna, produktivna in konstruktivna strategija ima torej tudi negativno plat, ki lahko vodi v odvisnost.[6]

Narcistično osebnost in odvisnostno osebnost lahko povežemo z nadpovprečnimi zmožnostmi prizadevanja za lastne interese in nadpovprečnimi zmožnostmi odpovedovanja. V prvem primeru gre za izrazito postavljanje sebe pred druge in v drugem za izrazito postavljanje druge pred sebe. V običajnih življenjskih okoliščinah nobena skrajnost ni dobra, saj bodisi vi jemljete drugim, bodisi dovolite, da drugi jemljejo vam. V obeh primerih je kdo oškodovan. Lahko pa zmožnosti omogočita preživetje v ostrih razmerah, kjer so materialni in psihični viri preživetja izjemno skopi in običajni ljudje v njih ne bi preživeli.

  • Narcistična struktura se na ogrožajoče razmere odzove z napadom. Če ste narcistično strukturirani, lahko dobro poskrbite za svoje interese in ste radi v ospredju. Narcistične osebnosti blestijo na področjih, kjer so potrebne veščine nastopanja in predstavljanja. Občudovanje krepi pozicijo moči in dostop do virov. Narcistična struktura vam lahko zelo pomaga, da uspete v zabavni industriji in politiki. Narcistične osebnosti so neredko tudi oportunistični podjetniki, ki najdejo najhitrejše načine, kako uspeti.
  • Odvisnostna struktura se na ogrožajoče razmere odziva na način sprejemanja. Pogosta strategija sprejemanja sta nega in skrb za druge, razdajanje časa, energije, prostora in čustev. Razvoj strategije odpovedovanja okrepi zgodnja konstelacija, v kateri otrok prevzema vlogo starša. Skrb je lahko usmerjena v ljudi, živali, naravo. Odvisnostna osebnost lahko s predajanjem in odrekanjem ogromno prispeva. Pogosto se zgodi, da je gonilna sila, vendar ne zahteva pravic do prepoznavnosti ali izpostavljenosti. Odvisnost pri odvisnosti motnji pa je zapletena. Bolj kot je druga oseba odvisna od vas, bolj ste vi odvisni od njene odvisnosti.

Borderline (mejna) osebnostna motnja označuje čustveno intenzivne osebnosti. Zaradi čustvene intenzivnosti ste lahko nestabilni in nepredvidljivi, vendar tudi visoko intuitivni in dojemljivi.[7][8] Splošna funkcija čustev je samodejno in hitro informiranje o tem, kaj je za vas dobro ali slabo ter na kak način.[9][10] Če imate značilnosti borderline osebnosti, lahko pri sebi opazite nadpovprečno razvite zmožnosti zaznavanja čustvenih indicev in čustvenih stanj pri drugih.[11][12][13] Bolj ali manj jasno lahko pri drugih prepoznavate tudi zavedne in nezavedne misli in občutke, celo fizična občutja.[14][15] Borderline motnja je lahko zaradi tega povezana z izkušnjo, da se vas ljudje izogibajo. Vaše zaznavanje njihovih notranjih procesov jim ni prijetno.[16] Zaradi takšnega podpražnega stika lahko imate tudi dobro sposobnost vplivanja na druge in vzpostavljanja intenzivnih odnosov.[17] Nadpovprečna intuitivnost in dojemljivost lahko prinašata dobro in slabo, ugodje in neugodje, koristno in škodljivo. Izid je pogosto odvisen od številnih razvojnih in kasnejših dejavnikov in okoliščin.[18]

Kaj storiti z vsemi temi izjemnimi osebnostmi? Se vam zdi, da jih moramo zdraviti?

***

[1] Paul, F. (2019). Gifts of wounds and personality disorders traits. Oregon: TedxBend
[2] Paul, 2019.
[3] Paul, 2019.
[4] Dutton, K. (2012). The wisdom of psychopaths: what saints, spies, and serial killers can teach us about success. New York: Scientific American.
[5] Newport, C. (2016). Deep work: rules for focused success in a distracted world. New York: Piatkus.
[6] Paul, 2019.
[7] Selby, E. A. in Joiner Jr, T. E. (2009). Cascades of emotion: the emergence of borderline personality disorder from emotional and behavioral dysregulation. Review of general psychology, 13(3), 219–229.
[8] Leible, T. L. in Snell Jr, W. E. (2004). Borderline personality disorder and multiple aspects of emotional intelligence. Personality and individual differences, 37(2), 393–404.
[9] Davis, K. L. in Panksepp, J. (2018). The emotional foundations of personality: a neurobiological and evolutionary approach. New York: WW Norton & Company.
[10] Panksepp, J. (2004). Affective neuroscience: The foundations of human and animal emotions. Oxford: Oxford university press.
[11] Daros, A. R., Uliaszek, A. A. in Ruocco, A. C. (2014). Perceptual biases in facial emotion recognition in borderline personality disorder. Personality disorders: theory, research, and treatment, 5(1), 79–89.
[12] McLaren, 2013.
[13] Gleichgerrcht and Decety, 2012.
[14] Birg, J. A. (2020). Borderline personality disorder traits and empathy: the moderating role of emotion regulation. New Yokr: American University.
[15] Gleichgerrcht, E. in Decety, J. (2013). Empathy in clinical practice: how individual dispositions, gender, and experience moderate empathic concern, burnout, and emotional distress in physicians. PloS one, 8(4), e61526.
[16] Hughes, C. D. (2017). Biases in affective forecasting and recall as a function of borderline personality disorder symptoms. Brunswick: Rutgers University.
[17] Park, L. C., Imboden, J. B., Park, T. J., Hulse, S. H., & Unger, H. T. (1992). Giftedness and psychological abuse in borderline personality disorder: their relevance to genesis and treatment. Journal of personality disorders, 6(3), 226–240.
[18] Paul, 2019.

Izogibajoča osebnostna motnja

Izogibajočo osebnostno motnjo pozna Diagnostični in statistični priročnik duševnih motenj, ki se pogosteje kot v Evropi uporablja v ZDA.[1] Vpeljuje jo tudi nova različica Mednarodne klasifikacije bolezni,[2] vendar še ne v vseh različicah. Googlovi podatki o iskanju po ključnih besedah kažejo, da je zanimanje za izogibajočo osebnostno motnjo v porastu, kar lahko pomeni, da bo postopoma vključena tudi v druge klasifikacije. Mogoče je tudi, da postajajo značilnosti izogibajoče osebnostne motnje pogostejše zaradi sprememb družbenih vzorcih. Bistvene značilnosti izogibajoče osebnostne motnje so opredeljene kot socialna zadržanost, občutek lastne nezadostnosti in preobčutljivosti za negativno kritiko. Posledica te dinamike je lahko socialna izolacija kljub želji in potrebi po odnosih. Za znake izogibajoče osebnostne motnje je predvideno, da se pojavijo v zgodnji odrasli dobi in so prisotni v različnih okoliščinah. Če imate značilnosti izogibajoče osebnostne motnje, je verjetno da:

  • se niste pripravljeni vključevati v odnose, dokler niste povsem gotovi, da ste ljudem všeč;
  • ste zadržani do intimnih odnosov, ker vas je strah, da bi se vam kdo posmehoval;
  • se preveč ukvarjate s scenariji, da bi vas drugi kritizirali ali vas zavrnili;
  • ste pri novih poznanstvih in okoliščinah izrazito zadržani, ker se počutite nezadostni;
  • se sami sebi zdite družbeno nespodobni, antipatični, manjvredni;
  • se zelo izogibate neznanim in novim okoliščinam, ker se bojite osmešiti.

Če se nahajate na spektru izogibajoče osebnostne motnje, je verjetno, da se izogibate vsem aktivnostim, ki zahtevajo večji medosebni stik. Strah vas je kritike, neodobravanja, zavrnitve, zaradi česar lahko zavračate različne pomembne priložnosti v življenju. Neradi spoznavate nove ljudi in se na splošno izogibate novim in neznanim situacijam. Veliko potrditev in zagotovil potrebujete, preden zaupate, da ste komu resnično všeč. Predvidevate, da so ljudje na splošno kritični in zavračajoči. V zasebnih in intimnih odnosih potrebujete brezpogojno sprejemanje in vsaka kritika je za vas lahko nevzdržna. Neradi delite svoje občutke zaradi strahu, da bi bili zaradi teh izpostavljeni, da bi se vam drugi posmehovali ali vas zasramovali. Za kritike, neodobravanja, zavračanja, posmeha, negativnega vtisa imate zelo nizek prag, zato jih takoj zaznate. Verjetno je, da ste plašni, tihi, zadržani in »nevidni«, ker se trudite ne vzbuditi pozornosti ter se s tem mogoče izpostaviti ocenjevanju. Bojite se spregovoriti, saj predpostavljate, da boste rekli kaj, kar se bo drugih zdelo neprimerno.

Izogibajoča osebnostna motnja sodi med osebnostne motnje s pretežno anksiozno dinamiko. To je pomembno, ker vedenje, ki ga povzročajo simptomi, simptome krepi. Če vas je torej strah komunikacije in se zato komunikaciji izogibate, vas bo komunikacije samo vse bolj strah. Za osebnostne motnje praviloma velja, da izhajajo iz vaših značajskih lastnosti. Nekatere značajske poteze s sistematičnim delom lahko spreminjate načrtno ali pa se spremenijo zaradi močno pomembnih okoliščin. Skupek vseh značajskih lastnostih neredko ostaja bolj ali manj trajen vse življenje, saj je deloma posledica genetskih dejavnikov deloma pa zgodnjih razvojnih. Na izogibajočih lastnostih lahko kljub temu veliko naredite, bodisi sami bodisi s pomočjo. Osrednja strategija blaženja izogibajočih vedenj je izpostavljanje tistemu, čemur se želite izogniti. Pristopi izpostavljanja so različni, od tehnik preplavljanja do postopnega napredovanja po majhnih korakih. Vedno, ko govorimo o osebnostnih motnjah, pa je potrebno dolgotrajno in globinsko delo.

***

[1] Ameriško psihiatrično združenje (2013). Diagnostic and statistical manual of mental disorders (5th ed.). New York: APA.
[2] Svetovna zdravstvena organizacija (‎2004)‎. MKB-10: mednarodna statistična klasifikacija bolezni in povezanih zdravstvenih težav (10. izdaja). Ženeva: WHO.

Obsesivno-kompulzivna osebnostna motnja

Obsesivno-kompulzivno osebnostno motnjo lahko razvijete, če ste obsesivno-kompulzivnega značaja. Obsesivno-kompulzivni značaj je eden od tipov osebnosti, npr. poleg depresivne osebnosti, shizoidne osebnosti, narcistične osebnosti ipd. Osebnost ali karakter je skupek značilnosti, ki se odražajo na vseh dimenzijah vašega delovanja, npr. v doživljanju (zaznavanju, čustvovanju, razmišljanju) in ravnanju. Če so osebnostne značilnosti tako intenzivno izražene, da vam povzročajo hujše težave oz. posegajo v kakovost vašega življenja, govorimo o motnji osebnosti ali osebnostni motnji.

Obsesivno-kompulzivno *osebnostno* motnjo ločimo od obsesivno-kompulzivne *razpoloženjske oz. čustvene* motnje. Vsiljive misli (obsesije) in kompulzivna dejanja, kot so preverjanje, štetje, ponavljanje, so značilnost razpoloženjske motnje. Za obsesivno-kompulzivno osebnostno motnjo pa o značilni perfekcionizem, pretirana natančnost in urejenost, neprilagodljivost, rigidnost ipd. Obsesivno-kompulzivna osebnostna motnja in obsesivno-kompulzivna čustvena motnja se ne izključujeta in lahko pri isti osebi obstajata hkrati. Glavni razlikovalni kriterij med obsesivno-kompulzivno osebnostno in razpoloženjsko motnjo je občutek, ali so misli in dejanja tuja oz. vsiljena ali ne. Občutek vsiljenosti pomeni, da gre za razpoloženjsko motnjo. Pri obsesivno-kompulzivni razpoloženjski motnji so obsesivne misli in kompulzivna dejanja pogosto tudi precej neodvisna od človekovega aktualnega življenjskega konteksta. Pri obsesivno-kompulzivni osebnostni motnji pa gre za značilnosti, ki so vedno prisotne, ne pa vedno preveč izražene. Na splošno lahko bolj ali pa preveč zagrizeno pristopate k opravljanju nalog, odločanju, ste manj ali pa ne dovolj fleksibilni, perfekcionistični ali preveč perfekcionistični ipd. Cilj psihoterapije nikoli ni, da spreminjamo osebnost, ampak da ublažimo intenzivnost lastnosti, ki povzročajo težave ter zapletajo življenje in odnose.

ZNAČILNOSTI OBSESIVNO-KOMPULZIVNE OSEBNOSTNE MOTNJE

Obsesivno-kompulzivna osebnostna motnja je v našem družbenem okolju zelo pogosta, ker družbene vrednote in norme spodbujajo njen razvoj. V sodobnih zahodnih družbah idealiziramo razum in napredek, znanstveno racionalnost, storilnost, pragmatizem, kar krepi značilnosti obsesivno-kompulzivnega karakterja. Težave obsesivno-kompulzivne osebnostne motnje lahko tudi dolgo vztrajajo, preden se izkažejo ali jih prepoznate kot problematične, saj so v družbeni okolici običajno občudovane in spodbujane. Če ste obsesivno-kompulzivno strukturirani, ste npr. produktivni, delovni, natančni, prizadevni, z visokimi kriteriji in standardi. S takšnimi laksnostmi ste lahko dobro sprejeti, uspešni in tudi zadovoljni sami s seboj. Perfekcionizem, vestnost, samoobvladovanje pa vas lahko na določeni stopnji intenzivnosti začnejo ovirati – motiti in takrat govorimo o motnji. V prvi vrsti lahko visoke zahteve do sebe in drugih povzročajo, da ste večino časa nezadovoljni, nesrečni, lahko ogorčeni, jezni, zagrenjeni. Nadalje se vam lahko začne dogajati, da se težko lotite opravil ali pa jih težko zaključite, ker vas perfekcionizem paralizira. Če je za vas le najboljše dovolj dobro, se ozko omejite, jemljete si življenjski prostor in življenjske priložnosti. Ker sta prvotni vir vašega samospoštovanja razmišljanje in početje, ne pa čustvovanje in odnosi, lahko postanete depresivni, če okoliščine niso skladne z vašimi načini razmišljanja ali početja. V odnosih lahko imate težave, ker se težko prilagajate, ker vam ni blizu čustvena komunikacija in ker vam lahko odnosna bližina na splošno ni prijetna. Soočite se lahko tudi razpoloženjskimi stiskami in motnjami, poleg depresije z anksioznostjo, vsiljivimi obsesivnimi mislimi, kompulzivnimi dejanji ipd. Pri obsesivno-kompulzivnem karakterju in osebnostni motnji ste bolj ranljivi za razvoj anoreksije in bulimije ter posebej izgorelosti.

Za obsesivno-kompulzivno osebnost sta značilna omejeno instrumentalno mišljenje in ekspresivno čutenje. Razmišljanje in delovanje nesorazmerno presegata čustvovanje, čutenje, intuicijo, igro, sanjarjenje, ustvarjanje. Če ste obsesivno-kompulzivno strukturirani, idealizirate kognicijo in mentalizacijo, čustva pa mogoče celo prezirate in jih povezuje z infantilnostjo, šibkostjo, pomanjkljivim obvladovanjem, dezorganiziranostjo, kaosom. Z razmišljanjem in početjem si zagotavljate čustveno varnost, blažite tesnobo, vzpostavljate samospoštovanje, ohranjate samovrednost, razrešujete notranje konflikte. Čeprav se lahko navežete in ste ljubeči do drugih, težko brez bojazni in sramu izrazite čustva in imate težave z zaupanjem. Pogosto raje izražate tretje- in brezosebno, izogibate se čustveno nabiti celoti in se osredotočate na podrobnosti. Besede in pogovor lahko uporabljate, da čustva skrivate, namesto da bi jih izražali. Od čustev mogoče lažje izrazite jezo, predvsem ko se zavzemate za pravičnost in etičnost. Zase in svoje pravice se postavite težje kot za druge ter se lahko vedete pasivno-agresivno. Vaša čustva so pogosto slabo formulirana, težko prihajate z njimi v stik; so priglušena, potlačena, nedostopna. Z njimi ravnate obrambno: poslužujete se izolacije (od čustva se distancirate), razresničevanja (čustva obvladujete tako, da delate), predeljevanja (čustva predalčkate), premeščanja (čustvo premestite na drug objekt), moralizacije, racionalizacije, intelektualizacije.

Če ste obsesivno-kompulzivni, se težko odločate ter radi delate dolge sezname prednosti in slabosti. Odločanje lahko odlagate na čas, ko se bo videlo, katera odločitev je idealna. To lahko povzroči, da odločitve sprejemate prepozno, ali pa zapadete v drugo skrajnost ter z odločitvami nasprotno prehitevate. Veliko časa lahko posvetite načrtovanju in organiziranju ali pa se nasprotno v projekte in vedenja spustite brez premisleka. Osredotočeni ste na ohranjanje svoje samostojnosti in neodvisnosti ter težko sodelujete z drugimi. Sodelovanje zahteva sklepanje kompromisov, prilagajanje, delo po skupnih pravilih, kar vam je lahko neznosno. Delo z drugimi vam lahko povzroča stiske tudi zato, ker se vam zdi, da se ti ne trudijo dovolj, niso dovolj natančni, se ne držijo dogovorov itn. Za vas je skupno doseganje ciljev težko, ker vztrajate, ste zahtevni in (samo)kritični, zaradi tega pa pogosto nezadovoljni in razočarani ter v konfliktu z okolico. Predvsem zahtevni so za vas lahko odnosi s spontani in čustvenimi, flegmatičnimi in brezbrižnimi, slabše organiziranimi ljudmi, ki ne morejo razumeti, zakaj vam je kaj zelo pomembno. Težko živite v neurejenih, nepredvidljivih in spreminjajočih se okoljih, radi imate rutino in ponavljajoče naloge vas prej sproščajo kot dolgočasijo. Če ste obsesivno-kompulzivnega karakterja, je zelo verjetno, da sta vaši običajni strategiji pomirjanja pospravljanje in čiščenje.

Obsesivno-kompulzivna osebnost je v nekaterih vidikih podobna narcistični osebnosti, na primer v visokih standardih in pričakovanjih ter distanciranju od drugih. Razlika je v dinamiki za temi značilnostmi, in sicer te pri narcistični osebnosti izhajajo iz strahu, da bi svoj pravi jaz razkrili in izdali, pri obsesivno-kompulzivni pa iz strahu, da bi kdo posegel v vaš pravi jaz. V obeh primerih sta zahtevnost in perfekcionizem v funkciji vzdrževanja pozitivne samopodobe, le da ste pri obsesivno-kompulzivnem karakterju prav tako ali še bolj strogi do sebe kot do drugih, pri narcističnem pa je lahko kritičnost omejena predvsem na ostale. Pri obsesivno-kompulzivnem karakterju vam inferiornost drugih povzroča tesnobo, pri narcističnem pa vas pomirja. Zaradi rigidnosti in čustvene izolacije lahko obsesivno-kompulzivna osebnost deluje tudi shizoidno. Razlika med karakterjema je v tem, da se pri shizoidnem iz zunanjega sveta umikate zaradi intenzivnih notranjih procesov čustvovanja in fantaziranja, pri obsesivno-kompulzivnem karakterju pa ste lahko zaradi premočnih pritiskov in konfliktov med zunanjim svetom in notranjimi potrebami prazni oz. odreveneli.

DEJAVNIKI NASTANKA OBSESIVNO-KOMPULZIVNE OSEBNOSTNE MOTNJE

Tako kot za vse osebnostne motnje velja tudi za obsesivno-kompulzivno, da ključno tveganje za razvoj predstavlja sovpad karakterne dedne predispozicije in specifičnih razvojnih dejavnikov. Dedna predispozicija pomeni, da ste genetsko strukturirani obsesivno-kompulzivno, da ima vaša osebnost (lahko tudi poleg drugih) značilnosti obsesivno-kompulzivnega karakterja. Razvojni dejavniki predstavljajo različne značilnosti vašega zgodnjega odnosnega okolja, med katerimi so običajno bodisi pretirana strogost bodisi pretirana permisivnost. Pretirana strogost pomeni, da so vam odrasli kot otroku postavljali previsoka merila, bili preveč striktni, dosledni, vas kaznovali za neželeno in lahko tudi nagrajevali za želeno. V takšnih družinah je pogosto ključno vprašanje nadzora in kot otroka so vas lahko odrasli pogosto opozarjali na družinsko hierarhijo in vaše (podrejeno) mesto v tej. Odrasli so lahko bili preveč vpleteni in vsiljivi, zaščitniški, zato niste razvili občutka lastnih meja. Morda ste bili deležni nepopustljivosti, prezgodnjih zahtev, obsojanja in zasmehovanja svojih čustev, fantazij, misli, vedenj. Druga skrajnost z istimi posledicami je čezmerna popustljivost, brezbrižnost, slabo strukturirani in premalo organizirani odrasli. Odnosi s takšnimi odraslimi vam niso mogli zagotoviti občutka varnosti, zato ste se lahko oklenili idealiziranih meril, ki ste jih vzpostavljali sami.

Kasnejši dejavniki, ki lahko delujejo kot sprožilci pojava obsesivno-kompulzivne osebnostne motnje, so različne obremenitve in visoko stresne življenjske okoliščine. Lahko se pojavljajo v obliki dolgotrajnejših zahtevnih pogojev, na primer v mladostništvu, zgodnji odraslosti ali tudi kasneje. V takih primerih ima obsesivno-kompulzivna osebnostna motnja pogosteje kronični potek in težje izzveni sama od sebe. Če se pojavi kot odziv na hujše zaostrene akutne dogodke, pa je več možnosti, da boste spontano okrevali. Ni neobičajno, če intenzivnost vaših obsesivno-kompulzivnih lastnosti skozi življenje niha glede na zahtevnost različnih obdobij. Dokler vam vaše obsesivno-kompulzivne strategije soočanja zagotavljajo več koristi kot vam povzročajo škode, lahko zanje rečemo, da so funkcionalne. Če ugotavljate, da zaradi njih zahajate v težave, škodujete svojim odnosom, lastnemu zdravju ter ogrožate kakovost svojega življenja, pa je koristno, če poiščete pomoč.

SAMOPOMOČ IN PSIHOTERAPIJA

Pri blaženju obsesivno-kompulzivne osebnostne motnje si lahko pomagate na različne načine. Včasih ni niti nujno, da zelo natančno prepoznavate motnjo samo in se pobližje seznanite z njenimi značilnostmi, ampak vam lahko pomagajo povsem splošne smernice zagotavljanja zdravja. Najbrž vam bo pa pri tem veliko bolj koristilo, če se osredotočate na metode in tehnike čustvenega in odnosnega osebnostnega razvoja, kot na razvoj vztrajnosti in motivacije. Svoj perfekcionizem lahko blažite z učenjem samosprejemanja in sprejemanja, empatičnosti, z vzgajanjem potrpežljivosti in dopuščanjem večje bližine v odnosih. Za razvijanje teh veščin in lastnosti imate na razpolago veliko dobrih knjig, delavnic, tečajev. Če pojav osebnostne motnje prestrežete pravočasno in imate na razpolago dovolj nosilnih kapacitet, s katerimi si lahko nudite podporo in vodenje v procesu okrevanja, lahko gotovo ogromno naredite sami. Oporo lahko poiščete tudi v spletnih skupnostih, na forumih ali podpornih skupinah. Če boste dovolili, vam bodo pri uresničevanju postopnih sprememb zelo verjetno radi pomagali tudi vaši bližnji.

Obsesivno-kompulzivno osebnostno motnjo s pridruženo obsesivno-kompulzivno razpoloženjsko motnjo ali brez te obravnavami tudi psihoterapevtsko. Veliko je možnosti, da boste z obsesivno-kompulzivno osebnostno motnjo v psihoterapijo vstopili z motivom razrešiti kakšno dilemo ali pa poiskati pomoč zaradi stagnacije. V psihoterapiji vam predvsem na začetku morda ne bo všeč in se vam bo zdelo nepotrebno, da veliko delamo s čustvi. Vaša zavedna izkušnja je, da s čustvi nimate težav, ker se od njih distancirate. Psihoterapijo lahko doživljate kot invazivno, saj zahteva razkrivanje in spuščanje terapevta v vaše notranje doživljanje, ki mu pogosto niti sami ne posvečate pozornosti. Ker ste običajno usmerjeni v ravnanje in delovanje, se vam lahko čustveno delo zdi neproduktivno, počasno, kaotično, neučinkovito, sploh v manj strukturiranih pristopih. Globinska psihoterapija je kljub temu zelo primerna in učinkovita metoda za okrevanje pri obsesivno-kompulzivni osebnostni motnji, saj je potrebni celostni pristop, tako kot pri vseh ostalih osebnostnih motnjah. Cilj psihoterapije pri tem ni, da se povsem spreminjate, ampak da intenzivnost svojih vzorcev omilite do te mere, da ne ogroža vaše funkcionalnosti in kakovosti življenja, ampak da k njima doprinaša.

 

Psihopatska osebnostna motnja

Psihopatski karakter je ena osebnostnih motenj, deležnih posebnega družbenega zanimanja in hkrati zelo različnih predstavitev. Nekateri psihopatsko motnjo povezujejo predvsem s pomanjkanjem vesti in morale, tudi z zlonamernostjo ali nasilnostjo. Tema je priljubljen predmet priročnikov, blogov, poljudne znanosti, pop kulture, dokumentarcev, ki psihopatske značilnosti prikazujejo na raznolikih primerih vplivnežev, bogatašev, partnerjev, ljubimcev, prevarantov, morilcev itd. Kaj si torej predstavljate pod pojmom psihopatija se lahko zelo razlikuje. V psihoterapevtskem kontekstu psihopatsko osebnost opredeljujemo kot skrajno obliko narcistične osebnostne motnje. Za ključni značilnosti običajno predpostavljamo šibek občutek krivde in šibko navezanost. Iz te dinamike izhajajo osebnostne značilnosti, zaradi katerih se lahko vedete ogrožajoče do svoje okolice. Za psihoterapevtsko obravnavo pa je bistveno predvsem, da lahko te lastnosti povzročajo motnje v vašem zdravju, počutju, zadovoljstvu, odnosih, življenjski poti. Psihopatske lastnosti vas lahko omejujejo pri tem, da bi kakovostno živeli.

Če imate značilnosti psihopatskega karakterja, praviloma čutite blažji zunanji nadzor nad lastnim početjem kot je to običajno. Šibek občutek krivde in šibka zmožnosti navezovanja vas manj ovirata pri tem, da sledite pričakovanjem in potrebam drugih ter normam in vrednotam družne. Hkrati vas ti lastnosti tudi distancirata in izolirata. Čeprav vam tako na eni strani dopuščata veliko manevrskega prostora za zadovoljevanje statusnih, materialnih, uživaških ali spolnih potreb, vam na drugi strani onemogočata zadovoljevanje odnosnih. Ker vam kršenje družbenih norm in vrednot ne povzroča močne tesnobe in vas ni strah koga izgubiti, lažje manipulirate in vas je manj strah, da bi vas zalotili pri družbeno nesprejemljivem. Od manipulacije vas ne odvrača občutek, da je napačna, zato svoje cilje lažje dosegate na družbeno manj sprejemljive načine. Redko čutite strah ali tesnobo ter čustva na splošno povezujete s šibkostjo in ranljivostjo. Imate močno motivacijo za nadzor in prevlado, najbolj ogrožajoče čustvo za vas pa je sram. Pomembna sta vam moč in vpliv in če bi ju kdo ogrožal, nujno ne bi izbirali sredstev, da ju zaščitite. Poznate tudi zavist, sovraštvo, jezo, lahko bes, vznesenost, motivacijo. Imate lahko višji prag ugodja, zato stalno iščete nove načine stimulacije, saj vas lahko sicer navdajajo občutek praznine. Ker se ne navežete na ljudi, lahko zapadete v zasvojenost od različnih snovi ali razvijete nekemične odvisnosti.

Nastanek psihopatske motnje

Dejavnike nastanka lastnosti psihopatske motnje sestavljajo dedne predispozicije in razvojne okoliščine. Med dednimi dejavniki predpostavljamo vrojeno intenzivnejšo agresivnost, zaradi katere so vas lahko odrasli v otroštvu doživljali kot problematične in so se od vas distancirali. Pomanjkanje bližine in naklonjenosti vam je lahko otežilo pridobivanje samospoštovanja z ljubeznijo in ponosom odraslih, zato čustveno niste investirali v druge, ampak vase. Podobne okoliščine je lahko povzročalo tudi kaotično in negotovo otroštvo s pogostimi selitvami in izgubami, nestabilnostjo, brutalnostjo, zlorabami, konfuzno strogo disciplino, zanemarjanjem. Značilni za psihopatsko motnjo so pomanjkanje stanovitih, ljubečih, varnih in varovalnih odnosov v otroštvu, čustveno nerazumevanje, alkoholizem, zasvojenost. Neredko so matere slabotne, depresivne, mazohistične, očetje pa eksplozivni, nestanovitni, sadistični. Kot otrok v takšnih okoljih niste mogli razviti normalnega in nujnega zgodnjega občutka, da se svet vrti okoli vas, ter zaupanja v moč odraslih, ki nudi varnost. Če niste vzpostavili navezanosti, niste ponotranjili dobrih predstav o drugih in se niste mogli identificirati z odraslimi. Vaš slog navezanosti je postal dezorganizirano-dezoirentiran.

Če odrasli niso razumeli vaših čustvenih potreb in se nanje niso ustrezno odzivali, se prepoznavanja in ubesedovanja čustev tudi sami niste mogli naučiti. Čustev niste spoznavali znotraj odnosov, ampak ste se lahko naučili le čustvene govorice in manipulacije z njo. Čustveno pomanjkanje ste lahko doživljali tudi, če so vas materialno razvajali. Alternativno poreklo psihopatske motnje lahko predstavljajo pretirana permisivnost in postavljanje vaših otroških hotenj nad pravice drugih. V takšnem okolju niste bili deležni osnovne socializacije in vzpostavljanja vzajemnih odnosov, ki upoštevajo osnovne etične norme. Če ste bili ob tem čustveni ali celo fizično prepuščeni sami sebi, niste imeli priložnosti oblikovati kapacitet za odnosno in čustveno delovanje. Bolj kot na ljudi ste se navezali na stvari in vaš status znotraj družbene hierarhije vam je zagotavljal več varnosti kot odnosi. Odraščanje v surovem okolju je spodbudilo razvoj specifičnih obramb in strategij, s katerimi ste se v takšnem okolju naučili preživeti. Svet je za vas bojišče, v katerem vam preživetje zagotavlja vztrajanje na vrhu prehranske verige za vsako ceno. Živite v jedrnem nezaupanju do drugih ter iz odnosov prejemate predvsem funkcionalne koristi ter občutek moči in superiornosti.

Psihoterapija in samopomoč

Če želite delati na blaženju in spreminjanju psihopatskih lastnosti, si lahko pomagate z različnimi oblikami psihoedukacije, tehnikami osebnostne rasti, metodami razvijanja čustvene inteligence, empatije in odnosnih kapacitet. Za vključevanje v podporne skupine in spletne skupnosti boste imeli najbrž manj priložnosti, prav tako boste težje našli podporo v svoji okolici. Psihopatske lastnosti imajo v družbenem kontekstu večinoma negativno konotacijo, kar je odvisno od različnih pojmovanj. Med gradivi o psihopatski motnji boste pogosto našli predvsem namenjena naslovnikom, ki psihopatskih lastnosti ne prepoznavajo pri sebi, ampak pri drugih. Izvedeli boste, kako ravnati s psihopatsko osebo, kako se ji izogniti, se zaščititi ali kvečjemu razumeti. Bolj neposredne razlage in pojasnila psihopatskih lastnosti lahko iščete v strokovni literaturi. Pri razumevanju in spreminjanju vam lahko dobro pomaga psihoterapija, in sicer tako na ravni odpravljanja specifičnih vzorcev kot na ravni globinskih sprememb, če jih želite. Vam pa lahko psihoterapija predstavlja poseben izziv, saj zahteva delo v odnosu. Vašo prednost lahko predstavlja potreba, da ohranjate vodilno in aktivno vlogo v procesu, vendar se lahko tudi sabotirate z zavračanjem pomoči in odporom do čustvenega dela. Bistveni dejavnik pri doseganju želenih ciljev je prav tako kot v vseh drugih primerih vaša motivacija.

Osebnostne motnje

Kot osebnostne motnje označimo neobičajna stanja, ki se sočasno izražajo na vseh področjih človekove osebnosti. Ta področja so na primer čustvovanje, zaznavanje, doživljanje, razmišljanje, pomnjenje, predpostavljanje, izražanje, vedenje itn. Osebnost ali karakter razumemo kot množico vaših značilnosti s teh področij. Psihologija osebnosti si prizadeva ljudi glede na osebnostne značilnosti razvrščati v različne tipske kategorije. Ima bogato zgodovino in je do danes zbrala veliko število različnih načinov kategoriziranja, med katerimi so nekatere bolj in druge manj sprejete. Čistih tipov, ki jih najdemo v teoriji, praktično ne najdemo v življenju. Najbolj običajno je, da vašo osebnost sestavljajo karakteristike različnih osebnostnih kategorij. Značilnosti ene lahko bolj izstopajo, značilnosti drugih pa manj, ali pa tudi ne. Če se značilnosti določenega osebnostnega tipa pri vas izražajo na tak način in v takšni meri, da vam povzročajo hude stiske in/ali konflikte, lahko govorimo o osebnostni motnji. Vaša osebnostna struktura torej v osebnostno motnjo preraste na tisti meji, kjer postane moteča za vaše blagostanje ali blagostanje vaše okolice. V psihoterapiji, psihiatriji in psihologiji poznamo poleg različnih razvrstitev osebnosti tudi več klasifikacij osebnostnih motenj. Te se med seboj razlikujejo in se pogosto spreminjajo. Vzrok temu je, da gre za teoretične koncepte, ki jih ustvarjamo, da nam olajšajo delo, razumevanje in komunikacijo. Kot naravni pojav pa je osebnost preveč kompleksna, da bi jo lahko predalčkali na nekaj skromnih dimenzijah. Tudi ko sami ugibate svojo osebnostno strukturo, zato ohranite v mislih, da je tip osebnosti zgolj teoretični koncept. V naravi ne obstaja kot zaključena celota, ampak kot množica lastnosti, ki lahko bolj ali manj sodijo v eno ali drugo teoretično določeno množico.

Dejavniki, da se pri kom razvije osebnostna motnja, so številni. Sam vaš karakter je v veliki meri pogojen genetsko in razvojno. To pomeni, da ste že rojeni z določenimi predispozicijami, na primer da boste bolj izogibajoči ali pa bolj manični. Od tega, v kakšno odnosno okolje ste rojeni, je nato odvisno, kako se vaše osebnostne lastnosti nadalje razvijejo. Življenjske okoliščine nekatere vaše predisponirane karakteristike okrepijo, druge pa oslabijo. Kombinacije vrojenih predispozicij, razvojnih pogojev in tudi kasnejših življenjskih okoliščin lahko spodbudijo razvoj motnje osebnosti. Medsebojni učinki dejavnikov, ki vplivajo na razvoj osebnostnih motenj so zelo raznoliki in jih težko razumemo. Zgodnja psihoterapevtska teorija je skušala različne simptomatske slike osebnostnih motenj pojasnjevati z zapleti v razvojnih fazah. Za analni karakter oz. obsesivno-kompulzivno osebnostno motnjo je denimo predvidevala, da je šlo nekaj narobe v času učenja nadzora izločanja. Danes vse bolj sprejemamo, da je vzrokov za nastanek motenj osebnosti veliko več in da so različnih vrst. Kljub temu pa se še vedno pojavljajo poskusi, da bi motnje predalčkali:

Tako kot številni drugi pojavi, ki obstajajo na spektrih in več dimenzijah, so tudi osebnostne motnje podvržene človeški potrebi kategoriziranja in posledične t. i. kategorične percepcije. Človeški možgani težijo h kategorizaciji, ker na ta način lažje velike količine informacij lažje zadržijo v spominu in ker s kategorizacijo hitreje procesirajo zaznave. Posledici poenostavljenega dojemanja osebnostnih motenj kot enoznačnih in zamejenih pojavov sta stigmatizacija in samostigmatizacija. V psihoterapiji si zato pogosto najprej prizadevamo “normalizirati neobičajno”. Osebnostne motnje niso napake ali odkloni sami po sebi, saj skozi evolucijo v populaciji ne bi dosegale take pogostosti.

Borderline motnja

Borderlina motnja, mejna motnja ali čustveno nestabilna motnja imenujemo sindrom trajnih vzorcev čustvene nestabilnosti in impulzivnosti, čustvenega preplavljanja, difuzne identitete, nestabilnih odnosov in impulzivnega vedenja.[1],[2] Ime “borderline” je sindrom dobil zaradi predpostavke, da gre za osebnostno strukturo, ki je na meji med t. i. “nevrotično” in psihotično organizacijo. Prvi pomembni zapisi o borderline motnji iz leta 1938 so nastai ob opazovanju skupine pacientov, ki naj bi imeli izkušnjo z blago obliko shizofrenije, tj. na meji med nevrozo in psihozo.[3] Značilnost psihotične organizacije je izgubljanje stika z realnostjo zaradi neustreznega čustvovanja, kar se (v manj intenzivni obliki kot pri psihozi) pojavlja tudi pri borderline motnji. Če imate lastno izkušnjo z borderline motnjo lahko zaradi intenzivnega čustvovanja težko ustrezno presojate ter težje obvladujete svoje vedenje. Nekatere klasifikacije borderline motnjo zaradi obsežne in dramatične simptomatike globjega izvora uvrščajo med osebnostne motnje, vendar gre etiološko pravzaprav za čustveno (stresno, travmatsko) motnjo. Je pa simptomatika lahko tako intenzivna, da “prekrije” človekovo osebnost.[4] Osebnostne motnje so posledica preveč intenzivnih in rigidnih osebnostnih karakteristik, ki so predvsem genetsko določene. Čeprav je tudi pri borderline motnji genetska ranljivost dejavnik tveganja, pa ne poznamo “borderline” tipa osebnosti, ki bi se lahko intenziviral v motnjo. Borderline motnja se lahko pojavi pri več tipih osebnosti, posebej pa pri depresivnih, na nastanek pa kritično vplivajo slabe zgodnje izkušnje, večinoma travmatični odnosi [5],[6],[7],[8]

ZNAČILNOSTI BORDERLINE MOTNJE

Najbolj izrazit simptom borderline motnje je intenzivno čustvovanje, ki v jedru izhaja iz arhaične separacijske panike. Stalni panični strah pred zapuščanjem in izgubo destabilizira vse vaše odnose, vključno z odnosom do samega sebe ter odnosom do sveta kot celote. Težave pri vzpostavljanju in vzdrževanju dolgotrajnih in zadovoljujočih tesnih odnosov in stabilnega, zadovoljivega življenja vas zapirajo v začaran krog vedno novih slabih izkušenj in travmatizacije. Ključna čustva so strah, bes, sram in notranja praznina. Kronično spremenljivo intenzivno čustvovanje vam povzroča težave s prenašanjem, obvladovanjem in regulacijo občutkov, huda čustvena nihanja, katastrofiziranje, stalne izbruhe, impulzivno in tvegano vedenje. Močna čustva zlahka uidejo izpod nadzora ali pa dosegajo skrajne intenzitete v obliki disociaciji in transu podobnih stanj odmaknjenosti. Značilno za borderline motnjo je hitro preklapljanje iz enega afekta v drugega, od ene percepcije sebe do druge, ene percepcije drugega do druge. V samem trenutku dogajanja inkonsistenco med čustvi, predstavami in stanji sami težko identificirate.

Intenzivno nestabilno čustvovanje usodno vpliva na vaše odnose. Zaradi stalnega strahu pred zapuščanjem neustrezno interpretirate vedenja, namere, potrebe in čustva drugih ter z reakcijami na svoje predpostavke odnosu kritično škodujete. V odnosih nihate od idealizacije do razvrednotenja, npr. od intenzivnega občudovanja do sovraštva in prezira, zato to vaši odnosi večinoma intenzivni, vendar kratkotrajni. Sami težite k zlivanju z drugim ter imate potrebo po hitrem in globokem zbliževanju, običajne meje v odnosih pa doživljate kot zavrnitve. Od drugega pričakujete, da vas bo razumel veliko bolje, kot to ljudje zmoremo, zato druge doživljate kot brezbrižne in egoistične. Ljudi in dogodke vidike binarno, kot izključno dobre ali izključno slabe. Posledice fragmentiranih in krhkih odnosov so pogosto menjavanje delovnega okolja, prijateljev in življenjskega sloga, spremenljivost pa pogojujejo tudi vaše težave z zaznavanjem kontinuitete lastnega doživljanja, doživljanjem kontinuitete sebe in drugih, negotova identiteta in nestabilna samopodoba.[9]

Vaše čustveno in kognitivno doživljanje se prenaša na vedenjsko raven, ki ga zaznamujeta predvsem impulzivnost in nepremišljenost ravnanja. Zapadate lahko v različna tvegana vedenja, s katerimi poskušate blažiti visoke ravno tesnobe, od prekomernega zapravljanja, prenajedanja, promiskuitetnega vedenja, samopoškodovanja, tvegane vožnje, zlorabe psihoaktivnih substanc do samomorilnega vedenja. Z impulzivnimi odzivi lahko neredko slabo vplivate na svoje odnose z drugimi, ko se na primer bodisi morete zadržati bodisi v danem trenutku napačno presodite, da vas kdo napada, ogroža, zapušča, vam dela krivico, vam želi škoditi ipd. Vaši odzivi so intenzivni, tako da kričite, jokate, mečete ali uničujete predmete, fizično in verbalno napadate, zapuščate, poškodujete sebe ipd. Ob impulzivnem vedenjskem odzivu lahko začutite začasno olajšanje, lahko pa se zgolj še bolj vznemirite, vendar nad svojim ravnanjem nimate nadzora. Lahko se vam zdi, da zanj niti niste odgovorni in da so za vaše ravnanje odgovorni ljudje okoli vas ter da so vaše vedenje namerno izzivali.[10]

DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA RAZVOJ BORDERLINE MOTNJE

Na razvoj borderline motnje vpliva genetska ranljivost in razvojni dejavniki.[11],[12] Borderline motnjo lahko razumemo predvsem kot posledico kumulativne travmatizacije. Razvojni dejavniki zajemajo specifike vašega zgodnjega okolja in odnosov, pa tudi družbene in kulturne faktorje. Dedna ranljivost pomeni šibkejše nevronske in endokrine kapacitete za prenašanje travmatskih izkušenj, stresa in intenzivnega čustvovanja ter hiperaktivne sisteme čustvovanja. Ključni faktorji so razvojni in se nanašajo predvsem na relacijsko travmatizacijo v disfunkcionalnih družinskih odnosih z motnjami navezanosti.[13],[14] Borderline motnjo razvijete, če vam primarni odnos ni nudil čustvene pomiritve in čustvenega zatočišča. Čustvene regulacije ste se namreč učili na ta način, da vas je pomembni odrasli pomiril, ko ste doživeli neprijetni občutek. Če te izkušnje niste prejeli, se niste mogli naučiti učinkovitega samopomirjanja. Še verjetneje borderline motnjo razvijete, če ste bili namesto pomiritve deležni še dodatnega vznemirjanja, ker je vaša čustvena stiska pri pomembnemu odraslem vzbudila tesnobo, žalost ali jezo ter posledično sprožila njegovo umikanje, odrivanje, napadanje, zasmehovanje ali vcepljanje občutka krivde. Takšna dinamika se nanaša predvsem na tako zgodnje izkušnje, da se jih ne morete spomniti, to je pred tretjim letom starosti.

Ja pa običajno, da lahko tudi iz izkušenj kasnejšega obdobja sklepate na dinamiko odnosov v vaši najzgodnejši dobi. Če so pomembni odrasli iz vašega otroštva nestabilni, čustveno hladni, odvisni, imajo čustvene težave ipd., lahko sklepate na zgodnjo razvojno travmatizacijo. Podobne negativne učinke kot odnosne travme lahko imajo tudi hude bolezni do tretjega leta starosti, ker pogosto pomenijo prezgodnjo separacijo od pomembnega odraslega in predvsem kritične motnje v odnosu z njim. Na razvoj borderline motnje lahko vplivajo tudi kasnejše travmatske izkušnje, kot so seksualne in telesne zlorabe.[15] Zaradi takšnih razvojnih ovir ne morete razviti nevronskih in hormonskih sistemov za funkcionalno uporabo čustvenih mehanizmov. Slabe zgodnje izkušnje poleg tega spodbujajo razvoj prekomerno občutljivih sistemov čustvene zaščite, zaradi katerih se vaš organizem ob različnih dražljajih premočno vznemirja oz. jih interpretirate kot prekomerno ogrožajoče. Tako ste bili namreč naučeni v primarnih odnosih, ki so bili nepredvidljivi in čustveno ogrožajoči.[16],[17]

SAMOPOMOČ IN PSIHOTERAPIJA

Čeprav sodi borderline med težje motnje, ki povzročajo najhujše duševne stiske in najbolj negativno vplivajo na vašo kakovost življenja, lahko v psihoterapiji in z različnimi metodami samopomoči spodbudite veliko trajne rehabilitacije. Pomembna etiološka komponenta borderline motnje je, da še niste razvili robustnih mehanizmov čustvene regulacije. Čeprav je čustveno učenje v kasnejših obdobjih počasnejše, ker vam ni treba zgolj razviti elevacijskih in regulacijskih mehanizmov, ampak razviti nove, ki bodo postopoma zamenjali stare, je vaš nevroendokrini sistem dovolj plastičen, da to zmorete. Razvijanja kapacitet zdravega čustvenega delovanja se lahko lotite na različne načine, od učenja najenostavnejših sprostitvenih tehnik do zahtevnejših pristopov čuječnosti in meditacije. Pri tem vam bo lažje, če sprejmete zakonitost čustvene rehabilitacije, da se boste morali verjetno najprej naučiti prenašanja hudih čustvenih stisk, šele nato bo hiperaktivacija vaših čustvenih sistemov začela upadati. Pri krepitvi čustvene čvrstosti vam lahko veliko pomaga športna dejavnost, pri kateri razvijate kapacitete samodiscipline, samopreseganja in prenašanja smiselnega neugodja.

Prva izbira zdravljenja borderline motnje je psihoterapija  vrsti za ljudi z mejno osebnostno motnjo. Psihoterapijo borderline motnje običajno začenjamo v individualni obravnavi, kasneje pa je smiselno, da se vključite tudi v skupinsko. Individualna obravnava omogoča večjo predvidljivost in prilagodljivost vašega psihoterapevtskega programa, skupinska psihoterapija pa vam olajša prenos doseženih razvojnih korakov iz diadnega odnosa individualne psihoterapije v kompleksnejše odnosne konstelacije. Individualna psihoterapija vam zagotavlja korektivno odnosno izkušnjo, ki deluje na implicitni ravni, ter od psihoterapevtskega pristopa odvisne eksplicitne tehnike, s katerimi vodeno vzpostavljate nove vzorce čustvovanja, razmišljanja in vedenja. Učinkovitost v zdravljenju borderline motnje kažejo različni psihoterapevtski pristopi, od katerih sta najpogosteje v rabi dialektična vedenjska psihoterapija in kognitivna vedenjska psihoterapije, ki ste osredotočata zlasti na blaženje in obvladovanje simptomov.[18] Dialektične, kognitivne in vedenjske tehnike za obvladovanje simptomatike uporabljamo tudi v psihoanalitični psihoterapiji, po vzpostavitvi osnovne stabilnosti pa se preusmerimo na globlje prestrukturiranje sistemov vašega delovanja.[19],[20], [21],[22],[23]

***

[1] Paris, J. (2019). Treatment of borderline personality disorder: A guide to evidence-based practice. New York: Guilford Publications.
[2] Lieb, K., Zanarini, M. C., Schmahl, C., Linehan, M. M. in Bohus, M. (2004). Borderline personality disorder. The lancet, 364(9432), 453–461.
[3] Stern, A. (1938). Psychoanalytic investigation of and therapy in the borderline group of neuroses. Psychoanalytic quarterly, 7(4): 467–489.
[4] Sauer‐Zavala, S. in Barlow, D. H. (2014). The case for borderline personality disorder as an emotional disorder: implications for treatment. Clinical psychology: science and practice, 21(2), 118–138.
[5] Lonie, I. (1993). Borderline disorder and post-traumatic stress disorder: an equivalence? Australian & new zealand journal of psychiatry, 27(2), 233–245.
[6] Bandelow, B., Krause, J., Wedekind, D., Broocks, A., Hajak, G. in Rüther, E. (2005). Early traumatic life events, parental attitudes, family history, and birth risk factors in patients with borderline personality disorder and healthy controls. Psychiatry research, 134(2), 169–179.
[7] Van der Kolk, B. A., Hostetler, A., Herron, N. in Fisler, R. E. (1994). Trauma and the development of borderline personality disorder. Psychiatric clinics of North America, 17(4), 715–730.
[8] Ball, J. S. in Links, P. S. (2009). Borderline personality disorder and childhood trauma: evidence for a causal relationship. Current psychiatry reports, 11(1), 63–68.
[9] Lingiardi, V. in McWilliams, N. (2017). Psychodynamic diagnostic manual: PDM-2. New York: Guilford Publications.
[10] Paris, J. (2018). Clinical features of borderline personality disorder. V Livesley, W. J. in Larstone, R. (ur)., Handbook of Personality Disorders: Theory, Research, and Treatment (419–429). New York: Guilford Publications.
[11] Marziali, E. (1992). The etiology of borderline personality disorder: developmental factors. V Clarkin, J. F., Marziali, E. in Munroe-Blum, H. (ur.), Borderline personality disorder: clinical and empirical perspectives (27–44). New York: Guilford Press.
[12] Lingiardi in McWilliams, 2017.
[13] Zanarini, M. C., Temes, C. M., Magni, L. R., Aguirre, B. A., Hein, K. E. in Goodman, M. (2019). Risk factors for borderline personality disorder in adolescents. Journal of personality disorders, 1(8), 123–141.
[14] Belsky, D. W., Caspi, A., Arseneault, L., Bleidorn, W., Fonagy, P., Goodman, M., … in Moffitt, T. E. (2012). Etiological features of borderline personality related characteristics in a birth cohort of 12-year-old children. Development and psychopathology, 24(1), 251–265.
[15] Zanarini, M. C. (1997). Role of sexual abuse in the etiology of borderline personality disorder. American Psychiatric Pub.
[16] Bradley, R., Jenei, J. in Westen, D. (2005). Etiology of borderline personality disorder: Disentangling the contributions of intercorrelated antecedents. The journal of nervous and mental disease, 193(1), 24–31.
[17] Ryan, R. M. (2005). The developmental line of autonomy in the etiology, dynamics, and treatment of borderline personality disorders. Development and psychopathology, 17(4), 987–1006.
[18] National Institute of Mental Health Information Resource Center (2017). Borderline Personality Disorder. Dostopno na https://www.nimh.nih.gov/health/topics/borderline-personality-disorder/index.shtml (15. 3. 2020).
[19] Leichsenring, F., Masuhr, O., Jaeger, U., Dally, A. in Streeck, U. (2010). The effectiveness of psychoanalytic-interactional psychotherapy in borderline personality disorder. Bulletin of the menninger clinic, 74(3), 206–218.
[20] Grotstein, J. S., Solomon, M. F. in Lang, J. A. (2014). The Borderline patient: emerging concepts in diagnosis, psychodynamics, and treatment. London: Routledge.
[21] Carsky, M. (2013). Supportive psychoanalytic therapy for personality disorders. Psychotherapy, 50(3), 443–461.
[22] Masterson, J. F. (2013). Psychotherapy of the borderline adult: A developmental approach. New York: Routledge.
[23] Clarkin, J. F. in Kernberg, O. F. (2015). Transference-focused psychotherapy for borderline personality disorder: A clinical guide. New York: American Psychiatric Pub.

Shizoidna osebnostna motnja

Shizoidna osebnostna motnja je motnja osebnosti, ki se lahko razvije pri shizoidnem karakterju. Osebnost razumemo kot skup človekovih značilnosti, ki se kažejo na vseh področjih njegovega delovanja, npr. v čustvovanju, zaznavanju, razmišljanju, vedenju, odnosih itn. Shizoidna osebnost imenujemo množico osebnostnih značilnosti, ki se izraža predvsem kot družbena odmaknjenost. Poleg shizoidne osebnosti poznamo še npr. narcistično osebnost, obsesivno osebnost, depresivno osebnost, manično osebnost itn. Če so osebnostne lastnosti nekega tipa tako nadpovrečno in intenzivno izražene, da vam povzročajo težave, lahko govorimo o osebnostni motnji.

ZNAČILNOSTI SHIZOIDNE OSEBNOSTNE MOTNJE

Shizoidna motnja imenujemo izrazito osebnostno strukturo, za katero sta najbolj značilni introvertiranost in kreativnost. Če ste shizoidno osebnostno strukturirani, se radi posvečate svojim interesom, radi ste sami in človeška družba vas lahko hitro prestimulira. Meja med shizoidno osebnostjo in shizoidno osebnostno motnjo je intenzivnost takšnih shizoidnih lastnosti. Če vas lastnosti ovirajo pri tem, da bi živeli kakovostno, zadovoljno in izpolnjujoče življenje, se soočate s shozoidno motnjo. Če te lastnosti pri sebi opažate, vendar vam ne povzročajo težav in stisk, vam ni treba skrbeti. Shizoidna osebnostna motnja je razmeroma redka osebnostna motnja in jo po nekaterih podatkih najdemo le pri 1 odstotku populacije. Shizoidna struktura osebnosti se v veliko značilnostih tudi prekriva z značilnostmi avtističnega spektra in glede razlikovanja med enim in drugim poimenovanjem nimamo jasnih dogovorov.[1],[2],[3]

Če je vaša osebnostna struktura shizoidna, ste zelo verjetno poiskali poklic v znanosti ali umetnosti oziroma v podobnih poklicih, kjer pridejo do izraza vaša ustvarjalnost, poglobljenost in predanost delu. Ustvarjanju se prepuščate raje kot druženju in delo raje opravljate sami kot v sodelovanju z drugimi. Do drugih, tudi najbližjih, lahko redko čutite globoko pripadnost in imate manjše potrebe po bližini in odnosih, hkrati pa večjo potrebo po samoti. Lahko se vedete nekonvencionalno ali celo ekscentrično in bizarno ter ste brezbrižni do običajnih družbenih navad, vrednot in pričakovanj. Delujete lahko odmaknjeno, ironično, tudi prezirljivo, vendar tudi blago, spokojno, mehkobno, milo. Lahko da si ne prizadevate ustvariti vtisa in načeloma niste ustrežljivi ali pretirano konformni. Pomembno vam je, da ohranjate občutek integritete in tudi če bi vam kaj koristilo reči ali narediti, s čimer se povsem ne strinjate, tega ne storite, ker bi se počutili sleparsko. Odmikanje in zoperstavljanje sta lahko pri vas v funkciji ohranjanja občutka lastne integritete in kot obramba pred tem, da bi vas opredeljevala okolica. Ste samokritični z visokimi kriteriji. Vaše samospoštovanje temelji na ustvarjalnosti, samoveljava na osebni integriteti in samoizraznosti, samopotrditev na avtentičnosti, senzibilnosti in enkratnosti. S sramom in krivdo nimate izrazitih težav ter sprejemate sebe in svet, kakršna sta.[4]

Običajno potrebujete veliko miru in tišine. Hitro se počutite prestimulirane, zato ne marate gneče, hrupa in kdaj lahko vas motita tudi svetloba in gibanje. Zaradi odsotnosti običajnih duševnih obramb, prihajate hitro in neposredno v stik s svojimi zaznavami, notranjimi vsebinami, čustvenimi reakcijami. Del vaše shizoidne odtujenosti lahko zato izvira tudi iz doživljanja lastne čustvene, intuicijske in zaznavne nepriznanosti oz. opažanja, kaj drugi tajijo ali ignorirajo. Lahko se počutite drugačne, ker imate različne prioritete od večine in pomen pripisujete drugim rečem, kot ljudje okoli vas. Ljudje se vam lahko zdijo površinski in odtujeni sami od sebe, ker sami intenzivno doživljate svoje notranje dogajane. Redko uporabljate obrambe, ki dušijo afektivne in zaznavne informacije, npr. tajenje ali potlačitev, redko tudi ločevanje dobrega in slabega, npr. predeljevanje, moraliziranje, razresničevanje, rekativno tvorjenje, obračanje proti sebi. Potlačujete večinoma le agresivnost in hotenje. Vaša glavna obramba je umik, ki se lahko kaže kot topost, medlost, neustreznost. Poleg umika lahko uporabljate tudi projekcijo, introjekcijo, idealiziranje in razvrednotenje, med zrelimi obrambami predvsem intelektualizacijo.[5]

Vaš primarni konflikti je dilema med bližino in distanco oz. med naklonjenostjo in strahom pred tem, da bi se v odnosih z drugimi izgubili. Konflikt vam lahko povzroča občutke tesnobe v zvezi z osnovno varnostjo, saj odnos hkrati predstavlja zatočišče in nevarnost. V zvezi z navezanostjo doživljate globoko protislovnost čustev: zaradi utesnjenosti se v odnosu distancirate, nato pa se lahko počutite osamljeni ter si zaželite več bližine. Posledično doživljate bežna obdobja intenzivnega stika in dolga obdobja odmaknjenosti, zaradi katerih težko vzpostavljate in vzdržujete ljubezenske partnerske odnose. Ti so lahko za vas preintenzivni že sami po sebi, lahko pa so ogrožajoča prevelika pričakovanja drugega glede vaše predanosti, odprtosti, čustvene izraženosti. Pri spolnosti ste lahko mehanični, apatični in odsotni, čeprav ste spolno funkcionalni in nimate težav z erekcijo ali orgazmom. Pogosto lahko hrepenite po nedosegljivih spolnih objektih ali romantičnih razmerjih, če pa ti postanejo dosegljivi, se vas hitro loti brezbrižnost. Dobro se razumete s toplimi, ekspresivnimi, družabnimi ljudmi, kot so histrionične osebnosti, ki pa jih lahko vaša odmaknjenost frustrira.[6]

Če ste shizoidno strukturirani, lahko zaradi konflikta med bližino in osamljenostjo delujete rigidno, nečustveno in se na probleme odzivate z racionalizacijo in intelektualizacijo. Nagnjeni ste lahko k obsesivno-kompulzivnemu urejanju, s katerim ohranjate občutek nadzora nad mejami med vami in drugimi. Shizoidno osebnostno strukturo je zaradi tega včasih težko ločiti od obsesivno-kompulzivne strukture. Ključna razlike med shizoidno in obsesivno strukturo je ta, da vas skrbi, kaj si o vas misli okolica in ste družabni, če ste strukturirani obsesivno, če ste strukturirani shizoidno, pa ne. Če je vaša osebnost obsesivna, tudi tajite in izolirate čustva, če je shizoidna, pa se jih zaveste, vendar se od njih odmikate in jih nočete izražati ter deliti z drugimi. Povsem mogoče je seveda, da je vaša osebnost mešanega tipa, da imate torej tako značilnosti shizoidne kot značilnosti obsesivne strukture.[7]

DEJAVNIKI NASTANKA SHIZOIDNE OSEBNOSTNE MOTNJE

Pomembni dejavniki razvoja osebnostne motnje so genetske predispozicije in vaše zgodnje odnosne izkušnje. Prizadevanja nastanek shizoidne osebnostne motnje umestit v razvojno fazo niso obrodila sadov in zato nimamo konsenza glede razvojnega obdobja, ki je za nastanek shizoidne osebnostne motnje najpomembnejše. Razumemo pa temeljne konfliktne shizoidne osebnosti kot probleme na ravni oralnosti: simbolično se bojite použitja in vsrkanja vase, kar lahko čutite, kot da vas pomembni drugi preplavljajo, da se v odnosu z njimi izgubljate. Simbolični strahovi so lahko posledica intruzivnosti, ki ste jo doživljali v zgodnjem obdobju življenja, lahko pa posledica zanemarjanja, zaradi katerega ste trpeli hude frustracije svojih osnovnih potreb. Simbolika použitja je lahko tako tudi transformacija vaše lastne duševne lakote, čeprav teh potreb ne doživljate zavedno in se ne nanašajo na vaše subjektivno doživljanje, ampak na vašo notranjo dinamiko umikanja vase. Shizoidna osebnostna motnja je tako ali drugače produkt ponavljajoče, kumulativne odnosne travme.[8]

Pojav shizoidnosti se prekriva z izogibajočo obliko navezanosti. Pomembna specifika izogibajoče oblike navezanosti je brezbrižnost navidezna, katere funkcija je prekrivanje oz. zatajevanje visoke stopnje stresa zaradi socialnega ali separacijskega stresa. Samozadostnost je bodisi obramba otroka zaradi zanemarjanja ali pa obramba pred vsiljevanjem in premočno vpletenostjo pomembnih odraslih, ki na različne načine prestopajo meje; lahko so vsiljivi, zapeljivi, napadalni, nepotrpežljivi, grajajoči. Izogibajoča navezanost je tako lahko posledica zavračanja in zlasti neodzivnosti odraslih na vašo žalost, če so bili pomembni odrasli so po značaju osorni, čustveno neodzivni, nenaklonjeni telesnemu stiku. Lahko pa so se pomembni odrasli tudi prekomerno identificirali z vami, se na vas zanašali v zadovoljevanju njihovih odnosnih potreb ter vam niso nudili osnovne materinske zaščite. Lahko ste bili prejemnik protislovnih, begajočih, dvoumnih, neiskrenih sporočil, zaradi katerih je ste se od odnosov obrambno distancirali. V vseh takšnih primerih niste prejeli temeljne izkušnje varnega odnosa, v katerem bi lahko kot otrok zadovoljevali svoje osnovne potrebe po občutku varnosti in zaščitenosti.[9]

SAMOPOMOČ IN PSIHOTERAPIJA

Če ste premočno shizoidno strukturirani, se lahko soočate z bolečimi občutki izoliranosti in osamljenosti, zaradi katerih razvijete depresivno in anksiozno simptomatiko. Če niste komunikativni, lahko imate težave z opravljanjem družbenih vlog, zlasti če opravljate kakšen specifični poklic ali pa ste v odnosu s kom, ki od vas pričakuje večjo odnosno vpletenost. Pri vzpostavljanju distance in izoliranosti je dobro, da poskrbite za vmesne vsakdanje intenzivnosti stikov. Če se shizoidni, vam lahko poklici, ki od vas zahtevajo neposredne intenzivne človeške stike, povzročajo previsoke ravni socialnega stresa. Povsem osamiti se za vas prav tako ni dobro, čeprav bi se vam takšno življenje mogoče zdelo najbolj udobno. Predvsem ob izbiri nekaterih specifičnih lahko poklicev zapadete v intenzivno izoliranost, ki je prav tako ogrožajoča za vaše zdravje kot prekomerna socialna stimulacija. Poskrbite, da kljub neugodju večate ali vsaj vzdržujete svoje kapacitete za vzpostavljanje in ohranjanje človeških stikov, hkrati pa si zagotovite dovolj miru, ki ga potrebujete za regeneracijo.[10]

V psihoterapiji se boste zaradi vnaprej zagotovljenih mej in pravil odnosa dobro počutili ter zlahka sodelovali, ker imate dar dobrega zaznavanja svojega notranjega dogajanja. Lahko boste imeli nekaj težav na začetku, ker drugim niste vajeni pripovedovati o sebi in lastnem doživljanju. Kasneje vam bo prostor za samoizražanje, kjer se vam ne bo treba bati posmeha ali prezira, zelo dobro del. Pridobili boste korektivno izkušnjo odnosa, katerega intenzivnost diktirate vi sami in ki je na razpolago za zadovoljevanje vaših odnosnih potreb. Psihoterapevt vam bo pustil čas, da sami narekujete tempo in določate področja dela. Ne bo vam treba spreminjati tistih svojih navad in značilnosti, ki so vam ljube in s katerimi se identificirate. Bistveno v psihoterapevtskem procesu je, da psihoterapevtskega odnosa ne začnete uporabljati kot nadomestek, namesto kot krepitev realnega življenja. Prenos izkušnje bližine iz terapevtskega odnosa v zunanji svet bo za vas poseben izziv, zato je pomembno, da si za to pustite dovolj časa in ste sami s seboj potrpežljivi.[11]

***

[1] Ford, T. C. in Crewther, D. P. (2014). Factor analysis demonstrates a common schizoidal phenotype within autistic and schizotypal tendency: implications for neuroscientific studies. Frontiers in psychiatry, 5(1), 117–132.
[2] Cook, M. L., Zhang, Y. in Constantino, J. N. (2020). On the continuity between autistic and schizoid personality disorder trait burden: a prospective study in adolescence. The Journal of nervous and mental disease, 208(2), 94–100.
[3] Marle, P., Rhoades, C., Coolidge, F. in Monaghan, P. (2011). A new measure to differentiate the autism spectrum from schizoid personality disorder. Washington: American Psychological Association.
[4] McWilliams, N. (2017). Psihoanalitična diagnostika. Ljubljana: Umko.
[5] Ibidem.
[6] Ibidem.
[7] Ibidem.
[8] Ibidem.
[9] Ibidem.
[10] Ibidem.
[11] Ibidem.

Narcistična osebnostna motnja

Narcistična osebnostna motnja je motnja osebnosti, ki se lahko razvije pri narcističnem karakterju. Karakter je množica relativno trajnih karakteristik, ki se kažejo na vseh področjih človekovega delovanja, npr. v čustvovanju, zaznavanju, razmišljanju, pomnjenju, predpostavljanju, izražanju, vedenju. Psihologija osebnosti, ki si prizadeva ljudi glede na te značilnosti klasificirati v različne tipske kategorije, ima dolgo in bogato zgodovino. Najverjtneje je, da vaš karakter sestavljajo značilnosti različnih tipov osebnosti, med katerimi so ene bolj in druge manj intenzivno izražene. Če so karakteristike določenega osebnostnega tipa pri vas izražene do te mere, da vam osebnostna struktura povzroča stiske ali konflikte z okolico, lahko govorimo o osebnostni motnji. V psihoterapiji, psihiatriji in psihologiji poznamo več klasifikacij osebnostnih motenj, ki se pogosto spreminjajo. To je posledica zapletenosti pojava osebnosti, ki ga je težko predalčkati. Ko se opredeljujete glede svoje osebnosti, imejte zato v mislih, da je karakter samo teoretični koncept. V naravi ne obstaja kot zaključena celota, ampak kot množica lastnosti, ki lahko bolj ali manj sodijo v eno ali drugo opisno množico.

NARCISISTIČNA OSEBNOST

Vsaka kultura ima svoje značilnosti in značilnosti kulture, v kateri živite, vplivajo na vašo osebnost. Vaša kultura spodbuja razvoj in izražanje nekaterih osebnostnih potez, razvoj in izražanje drugih osebnostnih potez pa blaži. Za sodobno zahodno družbo je značilno, da krepi predvsem narcistične osebnostne poteze. Evropska družba prejšnjega stoletja je spodbujala izražanje histeričnih potez. Čeprav so že psihoanalitiki na prelomu 19. in 20. stoletja pisali o narcizmu, narcistična osebnost v njihovem času ni bila tako pogosta prevladujoča karakterna slika, kot je danes. Značilnosti narcistične osebnosti so lahko pri vas tako kot karakteristike vseh drugih osebnosti bolj ali manj izražene.[1] Predispozicije za razvoj karakternih značilnosti so po našem do zdajšnjem vedenju pretežno genetske, njihovo izražanje pa pogojujejo dejavniki vašega okolja. Razvoj narcističnih karakteristik je tesno je povezan z regulacijo samozavesti in čustev ter z občutkom nadzora in kompetentnosti.

ZNAČILNOSTI NARCISTIČNE OSEBNOSTNE MOTNJE

Če imate karakteristike narcistične osebnosti, se intenzivneje kot je to običajno ukvarjate in obremenjujete s tem, kako vas vidijo drugi, s svojo zunanjo podobo, s svojim družbenim statusom, s pozicioniranjem in rangiranjem v odnosih in okolici ter manj z zasebnimi vsebinami in intimnimi vprašanji. Doživljate lahko močan strah pred neuspehom in kritiko ter čutite močno potrebo po stalnem potrjevanju. Vaše samospoštovanje ni relativno stabilno, ampak se lahko hitro spreminja in je neposredno odvisno od sporočil, ki vam jih glede vaše vrednosti pošilja okolica. Aktualno dogajanje lahko povzroči, da hitro zanihate med zelo pozitivno in zelo negativno samopodobo. Težko vzdržujete stabilno samospoštovanje in imate občutek, da bi se lahko z neko potezo povsem razsulo. Lahko se soočate z občutki praznosti in šibke identitete, kot da vaš občutek samega sebe ne bi izhajal iz vaše notranjosti, ampak bi ga bilo treba graditi od zunaj. Kot da sami ne veste, kdo ste, če vam tega ne pove vaša okolica. Vaša usmerjenost nase se lahko odraža kot obsedenost s telesnim zdravjem, hipohondrična dovzetnost, groza pred smrtjo.[2]

Vaše predstave o tem, kakšni bi morali biti vi sami in drugi, so zahtevne in perfekcionistične. Ker jih je težko izpolnjevati, vas lahko pestijo občutki sramu, zadrege, nestrpnosti, jeze, razočaranja. Če se vam ne uspe prepričati, da dosegate svoje visoke kriterije in ideale, se počutite nesposobni, se sovražite, razvrednotite in zapadate v depresivna občutja. Zaradi zahteve po popolnosti ste do sebe in drugih kritični in navdajajo vas občutki strahu, nezadostnosti, sramu, šibkosti, manjvrednosti, nejasne ponarejenosti, zavisti, praznine, necelovitosti, grdote. Vaše obrambne strategije pred temi občutki se lahko izražajo kot zaničevanje, prevzetnost, prezir, samozadostnost, nečimrnost, večvrednost, nadutost, nedostopnost, fantazije vsemogočnost, precenjevanje. Težko sprejemate svojo nepopolnost, zmotljivost, odvisnost, stisko, nemoč. Tudi občutki obžalovanja in hvaležnosti so vam sila neprijetni. Lahko da težko prosite, saj bi to pomenilo, da zmore kdo storiti kaj, česar sami ne zmorete. Posledično si želite, da bi drugi uganili vaše potrebe, da vam prositi ne bi bilo treba. Ker se to pogosto ne dogaja, se vam mogoče zdi, da vas obdajajo brezobzirneži in egocentriki.[3]

Čeprav ljudi potrebujete za vzdrževanje svoje samopodobe, so vaši odnosi lahko plitki in stiki siromašni. Glede drugih ste lahko pozorni predvsem na to, koliko so vam koristni ter koliko vi koristite njim. Svoje družbo, prijatelje, partnerje izbirate pragmatično. Odnose lahko v določenih okoliščinah in nekaterih primerih hitro prekinete, odsekate ter navežete nove. Hitro lahko spremenite življenjsko okolje in življenjski slog, s tem pa tudi življenjske sopotnike Odnosi so za vas pomembni predvsem, da v njih najdete podporo svojemu samospoštovanju s pritrjevanjem, občudovanjem, odobravanjem drugih. Ostali vidiki odnosov, kot so prijateljstvo, povezanost, skrb, vzajemno zanimanje lahko posledično zbledijo. Ne čutite, če vas bi ljudje imeli radi, ampak prej čutite, če vas občudujejo. V odnosih ste osredotočeni predvsem nase in manj neposredno na okolico oz. le na okolico v odnosu do vas. Socialno okolje je za vas polje rangiranja, ocenjevanja, dokazovanja. Dobro se počutite le ob ljudeh, ki jih idealizirate, ali ob ljudeh, ki idealizirajo vas.[4]

Ko se sprašujete, ali imate narcistično osebnostno motnjo, upoštevajte, da se lahko zaradi ranjenega samospoštovanja vsak vede narcistično. Če to ni vaš prevladujoč in trajen način vedenja in delovanja, lahko gre zgolj za reakcijo na situacijo ali življenjsko obdobje. Vsak človek premore narcistično funkcijo, saj je potrebna za ohranjanje samospoštovanja in pozitivne samopodobe ter nenazadnje za ustrezno skrb zase. Tako kot pri vseh duševnih pojavih je tudi v primeru narcizma meja med zdravim in patološkim fluidna. Narcistična osebnostna motnja pomeni trajne, samodejne, od situacije neodvisne vzorce brezobzirnosti, kritizerstva, praznega idealiziranja, ki negativno vplivajo na kakovost vašega življenja. Nekatere značilnosti si narcistična struktura deli tudi z drugimi osebnostmi. Perfekcionizem je lahko na primer značilnost obsesivne motnje, vendar se pri obsesivni motnji običajno bolj kaže tudi v vsakdanjih malenkostih. Pri narcistični motnji je perfekcionizem bolj vezan na megalomanskost in na razkazovanje popolnosti.[5]

Konceptualizacije in diagnostične definicije narcistične motnje osebnosti so se v prvi fazi razvoja osredotočale zlasti na bolj izstopajoče vedenje, kot so izpostavljanje, aroganca in vzvišenost, neempatičnost, egoizem. Danes vse več pozornosti namenjamo temeljnim notranjim vsebinam narcizma, kar pripomore k temu, da diagnoza izgublja negativno konotacijo. Eden najpomembnejših napredkov zadnjih kliničnih in empiričnih raziskav narcistične motnje osebnosti je prepoznavanje ranljivosti, negotovosti, občutkov manjvrednosti, krhkosti, ki spremljajo deregulacijo čustev. Kompetentnost, samopodoba in pozitivne medosebne interakcije so pri narcistični motnji zavajajoče in obrambne ter prekrivajo resnično izjemno ranljivo sebstvo.[6]

DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA RAZVOJ NARCISTIČNE OSEBNOSTNE MOTNJE

Koliko se neka osebnost pri vas izrazi je pogojeno:[7]

  • z dednimi dejavniki in prirojenimi predispozicijami;
  • z vašimi zgodnjimi izkušnjami in odnosi s pomembnimi drugimi;
  • s specifikami vaše življenjske zgodbe in
  • z aktualno življenjsko situacijo.

Narcistično osebnostno sliko lahko razvijete zaradi genske predispozicije in različnih dejavnikov vašega zgodnjega življenja. Narcistične lastnosti so posledice posebne vrste sodelovanja v starševskem programu, katerega temeljna značilnost sta pogojena pozornost in pogojena podpora. Mogoče je, da ste bili že kot otrok posebej občutljivi na neverbalizirana čustvena sporočila in bili posledično nadpovprečno uglašeni z neizraženimi afekti, držami, pričakovanji drugih. Odrasli so lahko v tem primeru nezavedno izkoriščali vaš naravni talent, sami pa ste tako predvsem sledili zunanjim sporočilom ter se niste naučili poslušati svojih notranjih potreb. Nadarjenemu otroku se tudi lažje zgodi, da za starše postane pomemben zaradi tega, ker zadovoljuje njihove potrebe. Če ste bili sami takšni, ste lahko postali narcistični podaljšek svojih staršev. Narcistične značilnosti so posledica stalnega ocenjevanja znotraj družine ter eksplicitne ali implicitne kritičnosti. V najhujši obliki ste lahko doživljali zasramovanje, če niste izpolnjevali pričakovanj staršev. Iste posledice lahko imajo tudi stalno hvaljenje, aplavdiranje, razvajanje in obravnava otroka kot izjemnega. V vseh teh primerih se je najbrž zgodilo, da niste mogli ločiti med lastnimi čustvi in potrebo po ugajanju. Svojih resničnih čustev niste mogli kazati, ker ste naleti na zavračanje ali ponižanje. Posledično ste razvili lažno, želeno sebstvo.[8]

SAMOPOMOČ IN PSIHOTERAPIJA NARCISTIČNE MOTNJE

Narcistična osebnost še ne pomeni narcistične osebnostne motnje, saj narcisizem sega vse od zdravega in normalnega do patološkega in hudo malignega. Če zase ocenjujete, da vaše narcistične poteze dosegajo škodljivo intenzivnost, lahko sami delate na njihovem blaženju ali vstopite tudi v psihoterapijo. Pomembno je, da svoje karakteristike sprejmete in ste sami s seboj potrpežljivi, ker boste tako sami s seboj lažje iskreni. Iskrenost je predpogoj, da začnete krepiti svoje skrito notranje sebstvo. Tudi če ste si izgradili na videz prepričljivo zunanjo podobo samozavestni, si dovolite prihajati v stik s svojo notranjo negotovostjo. Razmišljajte o nepopolnosti kot normalni ter poskusite zavzemati bolj nekritizersko, realistično gledanje na lastne šibkost. Sebe in druge skušajte sprejemati z manj kritizerstva in izkoriščanja. Opazujte, kako je imeti rad druge, kakršni so, brez da jih idealizirate. Dovolite si vsaj pri sebi izražati čustva nemoči in strahu brez sramu. Pomembno je, da cilj svoje spremembe ne vidite v doseganju perfekcije, ampak v iskanju konstruktivnih načinov zadovoljevanja svojih potreb.[9]

***

[1] McWilliams, N. (2017). Psihoanalitična diagnostika. Ljubljana: Umko.
[2] Ibidem.
[3] Ibidem.
[4] Ibidem.
[5] Ibidem.
[6]  Ronningstam, E. (2019). New Insights Into Narcissistic Personality Disorder. Dostopno na https://www.psychiatrictimes.com/special-reports/new-insights-narcissistic-personality-disorder (16. 11. 2019).
[7] Ibidem.
[8] Ibidem.
[9] McWilliams, 2017.

Psihoterapija M. Čeh