Čustvene motnje Arhiv - Psihoterapija M. Čeh

Depresivne motnje

Med depresivne motnje uvrščamo veliko in široko množico motenj občutij žalosti in občutij praznine, npr. veliko depresivno motnjo, trajno depresivno motnjo, bipolarno (manično-depresivno) motnjo, sezonsko čustveno motnjo, psihotično depresijo, poporodno depresijo, predmenstrualno disforično motnjo, situacijsko depresijo, atipično depresijo, na zdravljenje odporno depresijo itn. Na nevronski ravni gre za motnje delovanja sekundarnih in terciarnih mrež jedrnega čustva ločitvene stiske (kar se odraža z občutji žalosti) in jedrnega čustva iskanja (kar se odraža z občutji praznine). Depresivne motnje nastanejo predvsem kot posledica genetsko predisponiranih osebnostnih lastnosti, zgodnjih odnosnih izkušenj in življenjskih okoliščin ter se pojavljajo v številnih kombinacijah in intenzivnostih.

Depresivne motnje prvega tipa, pri katerih prihaja predvsem do občutij žalosti, so najbolj povezane z odnosnimi izgubami. Odnosne izgube ne zajemajo le dejanskih izgub oseb, ampak tudi izgube vseh vrst odnosnih vsebin, tj. pomanjkanja tistega, kar v odnosu potrebujete. To so lahko varnost, prisotnost, naklonjenost, sprejemanje, odobravanje, občudovanje, hvaležnost ipd. Dejavnik depresije v teh primerih ni nujno odsotnost ali absolutno pomanjkanje vsebine v odnosu, temveč zgolj relativno pomanjkanje te v primerjavi z vašimi potrebami.

Depresivne motnje drugega tipa, pri katerih prihaja zlasti do občutij praznine, se izražajo kot pomanjkanje volje, motivacije, smisla. Motnje delovanja sekundarnih in terciarnih mrež jedrnega čustva hotenja so povezane s travmatizacijo, ki pogojuje zaščitno zapiranje organizma. Gre za kompleksnejšo obliko depresivnih motenj, ker je delovanje mrež jedrnega čustva hotenja močno povezano z mrežami vseh preostalih jedrnih čustev.

Oba tipa depresivnih motenj se nikakor ne izključujeta. Depresivna simptomatika lahko obsega občutja žalosti, obupa, praznine, osamljenosti; odsotnost veselja, pričakovanja, zadovoljstva; povečanje ali zmanjšanje telesne teže, nespečnost ali prekomerno potrebo po spanju; težave s koncentracijo; utrujenost; občutja krivde, sramu, neustreznosti; razmišljanje o samomoru ipd.

Za zdravljenje depresivnih motenj so pogosto v uporabi zdravila – antidepresivi, ki vplivajo na delovanje komunikacijskih molekul v možganih. Po naključju je bilo ugotovljeno, da nekatera zdravila, ki so se prvotno uporabljala za kaj drugega (npr. tuberkulozo, alergije), zmanjšujejo depresivno simptomatiko. Na osnovi tega je bila oblikovana predpostavka, da neustrezne ravni komunikacijskih molekul pogojujejo razvoj depresivnih motenj. Za simptomatiko prvega tipa depresivnih motenj se tako praviloma predpisujejo antidepresivi, ki vplivajo na ravni serotonina, za simptomatiko drugega tipa depresivnih motenj pa antidepresivi, ki vplivajo na ravni dopamina. Antidepresivi, ki vplivajo na ravni noradrenalina, se predpisujejo za oba tipa depresivne simptomatike.

Depresivne motnje zdravimo tudi z različnimi oblikami psihoterapije. Obravnava lahko zajema ozaveščanje doživljanja, predelovanje preteklosti, oblikovanje razumevanja, razvoj alternativnih vzorcev ipd. V globinski psihoterapiji motnjo obravnavamo v širšem diahronem in sinhronem kontekstu. Diahroni kontekst pomeni, da raziščemo zgodnje dejavnike in sprožilce nastanka. Sinhroni kontekst pomeni, da pri obravnavi upoštevamo vaše osebnostne lastnosti, obstoječe vzorce delovanja, značilnosti odnosov in vplive življenjskih okoliščin. Vključimo lahko kratkoročne strategije, s katerimi olajšamo akutno stisku, poudarek pa je na globinskem delu, ki zagotavlja trajne učinke. Lajšanje akutne stiske je pogosto potrebno, da se lahko vključite v globinsko delo.

***

Panksepp, J. (2010). Affective neuroscience of the emotional BrainMind: evolutionary perspectives and implications for understanding depression. Dialogues in clinical neuroscience, 12(4), 533.
Plutchik, R. in Kellerman, H. (2013). Theories of emotion. Academic Press.
Davis, K. L., Montag, C. (2019). Selected principles of Pankseppian affective neuroscience. Frontiers in neuroscience, 12(1), 1025.
Pletscher, A. (1991). The discovery of antidepressants: a winding path. Experientia, 47(1), 4-8.

Borderline motnja

Borderlina motnja, mejna motnja ali čustveno nestabilna motnja imenujemo sindrom trajnih vzorcev čustvene nestabilnosti in impulzivnosti, čustvenega preplavljanja, difuzne identitete, nestabilnih odnosov in impulzivnega vedenja.[1],[2] Ime “borderline” je sindrom dobil zaradi predpostavke, da gre za osebnostno strukturo, ki je na meji med t. i. “nevrotično” in psihotično organizacijo. Prvi pomembni zapisi o borderline motnji iz leta 1938 so nastai ob opazovanju skupine pacientov, ki naj bi imeli izkušnjo z blago obliko shizofrenije, tj. na meji med nevrozo in psihozo.[3] Značilnost psihotične organizacije je izgubljanje stika z realnostjo zaradi neustreznega čustvovanja, kar se (v manj intenzivni obliki kot pri psihozi) pojavlja tudi pri borderline motnji. Če imate lastno izkušnjo z borderline motnjo lahko zaradi intenzivnega čustvovanja težko ustrezno presojate ter težje obvladujete svoje vedenje. Nekatere klasifikacije borderline motnjo zaradi obsežne in dramatične simptomatike globjega izvora uvrščajo med osebnostne motnje, vendar gre etiološko pravzaprav za čustveno (stresno, travmatsko) motnjo. Je pa simptomatika lahko tako intenzivna, da “prekrije” človekovo osebnost.[4] Osebnostne motnje so posledica preveč intenzivnih in rigidnih osebnostnih karakteristik, ki so predvsem genetsko določene. Čeprav je tudi pri borderline motnji genetska ranljivost dejavnik tveganja, pa ne poznamo “borderline” tipa osebnosti, ki bi se lahko intenziviral v motnjo. Borderline motnja se lahko pojavi pri več tipih osebnosti, posebej pa pri depresivnih, na nastanek pa kritično vplivajo slabe zgodnje izkušnje, večinoma travmatični odnosi [5],[6],[7],[8]

ZNAČILNOSTI BORDERLINE MOTNJE

Najbolj izrazit simptom borderline motnje je intenzivno čustvovanje, ki v jedru izhaja iz arhaične separacijske panike. Stalni panični strah pred zapuščanjem in izgubo destabilizira vse vaše odnose, vključno z odnosom do samega sebe ter odnosom do sveta kot celote. Težave pri vzpostavljanju in vzdrževanju dolgotrajnih in zadovoljujočih tesnih odnosov in stabilnega, zadovoljivega življenja vas zapirajo v začaran krog vedno novih slabih izkušenj in travmatizacije. Ključna čustva so strah, bes, sram in notranja praznina. Kronično spremenljivo intenzivno čustvovanje vam povzroča težave s prenašanjem, obvladovanjem in regulacijo občutkov, huda čustvena nihanja, katastrofiziranje, stalne izbruhe, impulzivno in tvegano vedenje. Močna čustva zlahka uidejo izpod nadzora ali pa dosegajo skrajne intenzitete v obliki disociaciji in transu podobnih stanj odmaknjenosti. Značilno za borderline motnjo je hitro preklapljanje iz enega afekta v drugega, od ene percepcije sebe do druge, ene percepcije drugega do druge. V samem trenutku dogajanja inkonsistenco med čustvi, predstavami in stanji sami težko identificirate.

Intenzivno nestabilno čustvovanje usodno vpliva na vaše odnose. Zaradi stalnega strahu pred zapuščanjem neustrezno interpretirate vedenja, namere, potrebe in čustva drugih ter z reakcijami na svoje predpostavke odnosu kritično škodujete. V odnosih nihate od idealizacije do razvrednotenja, npr. od intenzivnega občudovanja do sovraštva in prezira, zato to vaši odnosi večinoma intenzivni, vendar kratkotrajni. Sami težite k zlivanju z drugim ter imate potrebo po hitrem in globokem zbliževanju, običajne meje v odnosih pa doživljate kot zavrnitve. Od drugega pričakujete, da vas bo razumel veliko bolje, kot to ljudje zmoremo, zato druge doživljate kot brezbrižne in egoistične. Ljudi in dogodke vidike binarno, kot izključno dobre ali izključno slabe. Posledice fragmentiranih in krhkih odnosov so pogosto menjavanje delovnega okolja, prijateljev in življenjskega sloga, spremenljivost pa pogojujejo tudi vaše težave z zaznavanjem kontinuitete lastnega doživljanja, doživljanjem kontinuitete sebe in drugih, negotova identiteta in nestabilna samopodoba.[9]

Vaše čustveno in kognitivno doživljanje se prenaša na vedenjsko raven, ki ga zaznamujeta predvsem impulzivnost in nepremišljenost ravnanja. Zapadate lahko v različna tvegana vedenja, s katerimi poskušate blažiti visoke ravno tesnobe, od prekomernega zapravljanja, prenajedanja, promiskuitetnega vedenja, samopoškodovanja, tvegane vožnje, zlorabe psihoaktivnih substanc do samomorilnega vedenja. Z impulzivnimi odzivi lahko neredko slabo vplivate na svoje odnose z drugimi, ko se na primer bodisi morete zadržati bodisi v danem trenutku napačno presodite, da vas kdo napada, ogroža, zapušča, vam dela krivico, vam želi škoditi ipd. Vaši odzivi so intenzivni, tako da kričite, jokate, mečete ali uničujete predmete, fizično in verbalno napadate, zapuščate, poškodujete sebe ipd. Ob impulzivnem vedenjskem odzivu lahko začutite začasno olajšanje, lahko pa se zgolj še bolj vznemirite, vendar nad svojim ravnanjem nimate nadzora. Lahko se vam zdi, da zanj niti niste odgovorni in da so za vaše ravnanje odgovorni ljudje okoli vas ter da so vaše vedenje namerno izzivali.[10]

DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA RAZVOJ BORDERLINE MOTNJE

Na razvoj borderline motnje vpliva genetska ranljivost in razvojni dejavniki.[11],[12] Borderline motnjo lahko razumemo predvsem kot posledico kumulativne travmatizacije. Razvojni dejavniki zajemajo specifike vašega zgodnjega okolja in odnosov, pa tudi družbene in kulturne faktorje. Dedna ranljivost pomeni šibkejše nevronske in endokrine kapacitete za prenašanje travmatskih izkušenj, stresa in intenzivnega čustvovanja ter hiperaktivne sisteme čustvovanja. Ključni faktorji so razvojni in se nanašajo predvsem na relacijsko travmatizacijo v disfunkcionalnih družinskih odnosih z motnjami navezanosti.[13],[14] Borderline motnjo razvijete, če vam primarni odnos ni nudil čustvene pomiritve in čustvenega zatočišča. Čustvene regulacije ste se namreč učili na ta način, da vas je pomembni odrasli pomiril, ko ste doživeli neprijetni občutek. Če te izkušnje niste prejeli, se niste mogli naučiti učinkovitega samopomirjanja. Še verjetneje borderline motnjo razvijete, če ste bili namesto pomiritve deležni še dodatnega vznemirjanja, ker je vaša čustvena stiska pri pomembnemu odraslem vzbudila tesnobo, žalost ali jezo ter posledično sprožila njegovo umikanje, odrivanje, napadanje, zasmehovanje ali vcepljanje občutka krivde. Takšna dinamika se nanaša predvsem na tako zgodnje izkušnje, da se jih ne morete spomniti, to je pred tretjim letom starosti.

Ja pa običajno, da lahko tudi iz izkušenj kasnejšega obdobja sklepate na dinamiko odnosov v vaši najzgodnejši dobi. Če so pomembni odrasli iz vašega otroštva nestabilni, čustveno hladni, odvisni, imajo čustvene težave ipd., lahko sklepate na zgodnjo razvojno travmatizacijo. Podobne negativne učinke kot odnosne travme lahko imajo tudi hude bolezni do tretjega leta starosti, ker pogosto pomenijo prezgodnjo separacijo od pomembnega odraslega in predvsem kritične motnje v odnosu z njim. Na razvoj borderline motnje lahko vplivajo tudi kasnejše travmatske izkušnje, kot so seksualne in telesne zlorabe.[15] Zaradi takšnih razvojnih ovir ne morete razviti nevronskih in hormonskih sistemov za funkcionalno uporabo čustvenih mehanizmov. Slabe zgodnje izkušnje poleg tega spodbujajo razvoj prekomerno občutljivih sistemov čustvene zaščite, zaradi katerih se vaš organizem ob različnih dražljajih premočno vznemirja oz. jih interpretirate kot prekomerno ogrožajoče. Tako ste bili namreč naučeni v primarnih odnosih, ki so bili nepredvidljivi in čustveno ogrožajoči.[16],[17]

SAMOPOMOČ IN PSIHOTERAPIJA

Čeprav sodi borderline med težje motnje, ki povzročajo najhujše duševne stiske in najbolj negativno vplivajo na vašo kakovost življenja, lahko v psihoterapiji in z različnimi metodami samopomoči spodbudite veliko trajne rehabilitacije. Pomembna etiološka komponenta borderline motnje je, da še niste razvili robustnih mehanizmov čustvene regulacije. Čeprav je čustveno učenje v kasnejših obdobjih počasnejše, ker vam ni treba zgolj razviti elevacijskih in regulacijskih mehanizmov, ampak razviti nove, ki bodo postopoma zamenjali stare, je vaš nevroendokrini sistem dovolj plastičen, da to zmorete. Razvijanja kapacitet zdravega čustvenega delovanja se lahko lotite na različne načine, od učenja najenostavnejših sprostitvenih tehnik do zahtevnejših pristopov čuječnosti in meditacije. Pri tem vam bo lažje, če sprejmete zakonitost čustvene rehabilitacije, da se boste morali verjetno najprej naučiti prenašanja hudih čustvenih stisk, šele nato bo hiperaktivacija vaših čustvenih sistemov začela upadati. Pri krepitvi čustvene čvrstosti vam lahko veliko pomaga športna dejavnost, pri kateri razvijate kapacitete samodiscipline, samopreseganja in prenašanja smiselnega neugodja.

Prva izbira zdravljenja borderline motnje je psihoterapija vrsti za ljudi z mejno osebnostno motnjo. Psihoterapijo borderline motnje običajno začenjamo v individualni obravnavi, kasneje pa je smiselno, da se vključite tudi v skupinsko. Individualna obravnava omogoča večjo predvidljivost in prilagodljivost vašega psihoterapevtskega programa, skupinska psihoterapija pa vam olajša prenos doseženih razvojnih korakov iz diadnega odnosa individualne psihoterapije v kompleksnejše odnosne konstelacije. Individualna psihoterapija vam zagotavlja korektivno odnosno izkušnjo, ki deluje na implicitni ravni, ter od psihoterapevtskega pristopa odvisne eksplicitne tehnike, s katerimi vodeno vzpostavljate nove vzorce čustvovanja, razmišljanja in vedenja. Učinkovitost v zdravljenju borderline motnje kažejo različni psihoterapevtski pristopi, od katerih sta najpogosteje v rabi dialektična vedenjska psihoterapija in kognitivna vedenjska psihoterapije, ki ste osredotočata zlasti na blaženje in obvladovanje simptomov.[18] Dialektične, kognitivne in vedenjske tehnike za obvladovanje simptomatike uporabljamo tudi v psihoanalitični psihoterapiji, po vzpostavitvi osnovne stabilnosti pa se preusmerimo na globlje prestrukturiranje sistemov vašega delovanja.[19],[20], [21],[22],[23]

***

[1] Paris, J. (2019). Treatment of borderline personality disorder: A guide to evidence-based practice. New York: Guilford Publications.
[2] Lieb, K., Zanarini, M. C., Schmahl, C., Linehan, M. M. in Bohus, M. (2004). Borderline personality disorder. The lancet, 364(9432), 453–461.
[3] Stern, A. (1938). Psychoanalytic investigation of and therapy in the borderline group of neuroses. Psychoanalytic quarterly, 7(4): 467–489.
[4] Sauer‐Zavala, S. in Barlow, D. H. (2014). The case for borderline personality disorder as an emotional disorder: implications for treatment. Clinical psychology: science and practice, 21(2), 118–138.
[5] Lonie, I. (1993). Borderline disorder and post-traumatic stress disorder: an equivalence? Australian & new zealand journal of psychiatry, 27(2), 233–245.
[6] Bandelow, B., Krause, J., Wedekind, D., Broocks, A., Hajak, G. in Rüther, E. (2005). Early traumatic life events, parental attitudes, family history, and birth risk factors in patients with borderline personality disorder and healthy controls. Psychiatry research, 134(2), 169–179.
[7] Van der Kolk, B. A., Hostetler, A., Herron, N. in Fisler, R. E. (1994). Trauma and the development of borderline personality disorder. Psychiatric clinics of North America, 17(4), 715–730.
[8] Ball, J. S. in Links, P. S. (2009). Borderline personality disorder and childhood trauma: evidence for a causal relationship. Current psychiatry reports, 11(1), 63–68.
[9] Lingiardi, V. in McWilliams, N. (2017). Psychodynamic diagnostic manual: PDM-2. New York: Guilford Publications.
[10] Paris, J. (2018). Clinical features of borderline personality disorder. V Livesley, W. J. in Larstone, R. (ur)., Handbook of Personality Disorders: Theory, Research, and Treatment (419–429). New York: Guilford Publications.
[11] Marziali, E. (1992). The etiology of borderline personality disorder: developmental factors. V Clarkin, J. F., Marziali, E. in Munroe-Blum, H. (ur.), Borderline personality disorder: clinical and empirical perspectives (27–44). New York: Guilford Press.
[12] Lingiardi in McWilliams, 2017.
[13] Zanarini, M. C., Temes, C. M., Magni, L. R., Aguirre, B. A., Hein, K. E. in Goodman, M. (2019). Risk factors for borderline personality disorder in adolescents. Journal of personality disorders, 1(8), 123–141.
[14] Belsky, D. W., Caspi, A., Arseneault, L., Bleidorn, W., Fonagy, P., Goodman, M., … in Moffitt, T. E. (2012). Etiological features of borderline personality related characteristics in a birth cohort of 12-year-old children. Development and psychopathology, 24(1), 251–265.
[15] Zanarini, M. C. (1997). Role of sexual abuse in the etiology of borderline personality disorder. American Psychiatric Pub.
[16] Bradley, R., Jenei, J. in Westen, D. (2005). Etiology of borderline personality disorder: Disentangling the contributions of intercorrelated antecedents. The journal of nervous and mental disease, 193(1), 24–31.
[17] Ryan, R. M. (2005). The developmental line of autonomy in the etiology, dynamics, and treatment of borderline personality disorders. Development and psychopathology, 17(4), 987–1006.
[18] National Institute of Mental Health Information Resource Center (2017). Borderline Personality Disorder. Dostopno na https://www.nimh.nih.gov/health/topics/borderline-personality-disorder/index.shtml (15. 3. 2020).
[19] Leichsenring, F., Masuhr, O., Jaeger, U., Dally, A. in Streeck, U. (2010). The effectiveness of psychoanalytic-interactional psychotherapy in borderline personality disorder. Bulletin of the menninger clinic, 74(3), 206–218.
[20] Grotstein, J. S., Solomon, M. F. in Lang, J. A. (2014). The Borderline patient: emerging concepts in diagnosis, psychodynamics, and treatment. London: Routledge.
[21] Carsky, M. (2013). Supportive psychoanalytic therapy for personality disorders. Psychotherapy, 50(3), 443–461.
[22] Masterson, J. F. (2013). Psychotherapy of the borderline adult: A developmental approach. New York: Routledge.
[23] Clarkin, J. F. in Kernberg, O. F. (2015). Transference-focused psychotherapy for borderline personality disorder: A clinical guide. New York: American Psychiatric Pub.

Anksiozne motnje

Anksiozne motnje so duševne motnje, za katere so značilne različne oblike prekomerne bojazni, ki se lahko pojavlja bodisi kot strah pred jasno bodisi kot tesnoba zaradi nejasne nevarnosti. Lahko vas je strah specifičnih objektov (predmetov, živali, ljudi) ali situacij, npr. nastopanja in pajkov. Lahko pa je bojazen prosto lebdeča in ji ne morete določiti jasnega cilja oz. ste stalno hudo zaskrbljeni zaradi različnih povodov.[1] Medtem ko anksiozna občutja sama po sebi niso patološka in igrajo pomembno vlogo pri vaši zaščiti in obrambi, so pri anksioznih motnjah pretirana in s tem nefunkcionalna. Biološko poznamo dve osnovni obliki strahu, in sicer strah pred napadom ter strah pred izgubo. V prvem primeru vas je strah, da vam bo kdo škodil, v drugem primeru pa, da vas bo kdo zapustil oz. vam bo kaj dragocenega odvzeto. Strah pred tem, da vam bo kdo škodil, vas motivira za to, da zaščitite sebe, strah pred tem, da vam bo kaj dragocenega odvzeto, pa da zaščitite svoje vire in interese. Vsaka vrsta strahu poteka po različnih živčnih in hormonskih poteh (glej sliko) in v psihiatrični obravnavi prvo zdravimo s pomirjevali in antipsihotiki, drugo pa z antidepresivi.[2][3]

Možganska mreža čustva panike oz. žalovanja — Možganska **mreža čustva panike oz. žalovanja**, ki je hiperaktivna pri anksioznih motnjah.

Možganska mreža čustva strahu — Pri anksioznih motnjah je hiperaktivna **možganska mreža čustva strahu**.

Pri posamezni anksiozni motnji se lahko pojavljata obe obliki bojazni, v nekaterih primerih posamično in v neredkih primerih obe hkrati. Najbolj pogoste anksiozne motnje so panična motnja z agorafobijo ali brez, generalizirana anksiozna motnja, socialna anksiozna oz. socialna fobija, specifične fobije, separacijska oz. ločitvena anksiozna motnja ter obsesivno-kompulzivna motnja.[4] Pri generalizirani anksiozni motnji občutja bojazni vztrajajo neprekinjeno oz. zgolj nekoliko nihajo v intenzivnosti, pri fobični anksiozni motnji se občutja bojazni pojavljajo v specifičnih okoliščinah, pri panični motnji pa se izrazito intenzivni strah pojavi nenadoma in ni vezan na specifične okoliščine.[5] Separacijska oz. ločitvena anksiozna motnja označuje prekomerno bojazen pred zapustitvijo,[6] za obsesivno-kompulzivno motnjo pa so značilni implicitna anksiozna občutja, ki motivirajo kompulzivna dejanja. [7] Epidemiološke raziskave kažejo, da skoraj 35 odstotkov ljudi vsaj enkrat v življenju prizadene katera od anksioznih motenj, odstotek diagnosticiranih primerov pa v zadnjem desetletju narašča.[8] Pri vseh anksioznih motnjah se pojavljajo tako intenzivno neugodje zaradi neprijetnih občutkov kot tudi kritični negativni učinek na vašo življenjsko funkcionalnost.[9] Kljub razširjenosti in visoki stopnji obremenilnosti velik delež anksioznih motenj še vedno ni ustrezno obravnavan, kar lahko pomeni vseživljenjsko oviranost. Čeprav anksiozne motnje s starostjo običajno upadajo, imajo namreč praviloma kronični potek.[10]

Občutje anksioznosti sestavljajo neprijetna duševna in telesna stanja: vsesplošna napetost in razdraženost, tesnobnost in prestrašenost, ki jih spremljajo trajne ali ponavljajoče se negativne misli oz. skrbi. Simptomi anksioznih motenj se pojavljajo na duševni in telesni ravni, ki zajema živčne in hormonske aktivnosti, mišične odzive ter odzive avtonomnih funkcij, kot sta dihanje in bitje srca (glej seznam simptomov). Stanje anksioznosti na splošno spremljajo vzorci vzdraženosti simpatičnega živčnega sistema in povišanih stresnih hormonov. Bojazen je signal organizma, da ste s tega ali drugega vidika ogroženi, na kar se odzivate s povišano vzdržanostjo, opreznostjo, negotovostjo, živčnostjo in nemirom. Funkcija teh občutkov je pripravljenost se na grožnjo optimalno odzivati. Aktivacija subkortikalnih možganski mrež in hormonskih sistemov organizem spodbudi, da bodisi otrpne, beži, napade, kriči, se skrije. Ključna značilnost anksioznih motenj je, da je ocena nevarnosti in ogroženosti neustrezna, preintenzivna, prepogosta, trajna, s tem pa nefunkcionalna. Vaš organizem ob vzdrževanju dolgotrajnih stanj visoke vzdraženosti ne more optimalno delovati in prekomerna aktivacija sistemov ima različne negativne posledice.

Simptomi anksioznih motenj

Duševna vzdraženost: pričakovanje, opreznost, razdražljivost, nemir, občutljivost, zvišana pozornost, zaskrbljenost, miselno premlevanje.
Vzdraženost (simpatičnega) avtonomnega živčnega sistema:
- na ravni prebavil suha usta, težave s požiranjem, želodčne težave, prebavne težave;
- na ravni dihal stiskanje v prvih, težave z dihanjem, plitko dihanje, zadihanost;
- na kardiovaskularni ravni palpitacije, stiskanje v prsnem košu, aritmija;
- na ginekološki ravni po
- gosto uriniranje, težave z erekcijo, menstrualne bolečine, vmesne krvavitve
Vzdraženost mišičnega sistema: tresenje, glavoboli, bolečine v mišicah, mravljinčenje
Motnje spanja: nespečnost, nočne more.

Anksiozne motnje imajo različne izvore. Površno bi jih lahko opisali kot posledice slabo razvitih in šibkih kapacitet samopomirjanja ter posledice izkušenj, da so okolica in odnosi nepredvidljivi in nevarni. Samopomirjanja ste se učili v svojih zgodnjih odnosih, tako da je vaš organizem avtomatiziral procese, ki so se odvijali ob tem, ko vas je pomirjala odrasla oseba. Če vam odrasli, ki so skrbeli za vas, niso nudili čustvenega zatočišča oz. ste imeli slabe in/ali redke izkušnje, da bi vas odrasli pomirili, so bile vaše priložnosti za učenje samopomirjanja slabe. Če se v primarnih odnosih niste počutili varne, če so vas odrasli čustveno ali celo fizično ogrožali, je temeljna izkušnja vašega organizma, da je svet nevaren in da je dobro biti na preži. Anksiozna stanja so posledice primarnih izkušenj, ki vaš organizem oblikujejo za najbolj optimalno delovanje v okoliščinah, v katerih ste rojeni. V prvih letih življenja se aktivno učite predvidevati nevarnosti in ščititi z oblikovanjem čustvenih, kognitivnih in vedenjskih odzivov. Dražljaje, ki se jih v večji meri ne zavedate, povežete z negativnimi posledicami, ki jih sledijo. V prihodnosti se skušate pred tem posledicami zavarovati na način, da ste visoko občutljivi in odzivni.

[1] Ries Merikangas, K. (2017). Anxiety Disorders. V Sadock, B. J. in Sadock, V. (ur.), Kaplan & Sadock’s comprehensive textbook of psychiatry (4407–4652). New York: Lippincott Williams & Wilkins.
[2] Panksepp, J. (2004). Affective neuroscience: the foundations of human and animal emotions. Oxford: Oxford university press.
[3] Solms, M. (2018). Workshop with Mark Solms: a practical introduction to neuropsychoanalysis and clinical implications. Rim: Italian Psychoanalytic Dialogues.
[4] Bandelow, B. in Michaelis, S. (2015). Epidemiology of anxiety disorders in the 21st century. Dialogues in clinical neuroscience, 17(3), 327–335.
[5] Harrison, P., Cowen, P, Burns, T. in Fazel, M. (2018). Shorter Oxford textbook of psychiatry. Oxford: Oxford university press.
[6] Bögels, S. M., Knappe, S., & Clark, L. A. (2013). Adult separation anxiety disorder in DSM-5. Clinical psychology review, 33(5), 663–674.
[7] Bandelow in Michaelis, 2015.
[8] Bandelow in Michaelis, 2015.
[9] Ries, 2017.
[10] Hendriks, S. M., Spijker, J., Licht, C. M., Hardeveld, F., de Graaf, R., Batelaan, N. M., in Beekman, A. T. (2016). Long-term disability in anxiety disorders. BMC psychiatry, 16(1), 248–266.

Socialna anksiozna in fobična motnja

Socialna anksiozna in socialna fobična motnja, za kateri uporabljamo tudi izraza socialna anskionost in socialna fobija, sodita med anksiozne oy. tesnobne motnje. Anksiozne motnje so motnje, pri katerih doživljate prekomerna občutja strahu, ki jih aktualne okoliščine objektivno ne upravičujejo. Neutemeljenosti svojih občutkov se pri tem lahko zavedate, vendar vam to ne pomaga ali pa celo povzroča še dodatno stisko. Strah oz. tesnoba se pri anksioznih motnjah se pojavljata v različnih oblikah in sta lahko povezan s specifično okoliščino ali predmetom strahu, lahko pa občutku ne morete določiti zunanjega izvora oz. je teh cela množica.[1] Diagnostične statistike kažejo, da so anksiozne motnje najpogostejši psihiatrični sindrom sodobnega časa in da skoraj petina odraslih poroča o vsaj eni izkušnji z anksiozno motnjo v življenju. Anksiozne motnje označujejo intenzivno subjektivno stisko in lahko pomembno negativno vplivajo na vaše vsakodnevno delovanje.[2] Zlasti socialna anksioznost in socialna fobija lahko resno motita vaše vključevanje v družbeno življenje in negativno vplivata na vaše socialno, izobraževalno in poklicni udejstvovanje. Evropske epidemiološke raziskave kažejo, da je s tema motnjama vsaj enkrat v življenju soočeno sedem odstotkov populacije.[3] Kljub velikemu bremenu se pri anksioznih motnjah na splošno pojavlja največji delež neustrezne obravnave. Če torej zbolite za socialno anksioznostjo ali socialno fobijo, obstaja veliko tveganje, da ne boste poiskali potrebne pomoči. [4]

Diagnostični kriteriji socialne anksiozne in fobične motnje

Bistvena značilnost socialne anksiozne in socialne motnje je izrazit ali intenziven strah oz. huda tesnoba, ki se pojavljata v povezavi s socialnim interakcijami in situacijami.[5] Socialna Socialne anksiozne motnje in socialne fobične motnje v diagnotičnih merilih ne lotimo, saj se pogosto prekrivata in prehajata ena v drugo. Razlika med anksioznostjo in fobičnostjo je ta, da je ankziosnost praviloma razpršen občutek strahu, fobičnost pa bolj fokusiran. Če je povezan z jasno specifično socialno situacijo, raje govorimo o socialni fobiji, če pa z več splošnimi in nedoločenimi socialnimi situacijami, pa o socialni anksioznosti.[6] Če ste socialno anksiozni ali fobični, vas je predvsem strah, da vas bodo drugi, ko boste v stiku z njimi, ocenili negativno. Bojite se, da boste videti tesnobni, šibki, neumni, dolgočasni, umazani, čudni, neurejeni, neustrezni. Stalno se sprašujete se, če ste se, če se ali če se boste vedli na neustrezen in neprimeren način. Skrbi vas, da izražate znake svojega tesnobnega počutja, kot so zardevanje, tresenje, potenje, spotikanje, zatikanje, strmenje. Pričakujete, da vas bodo drugi prizadeli ali zavrnili, hkrati pa se bojite, da boste koga na kak način sami užalili.[7] Prekomerna skrb je torej vezana na takšno ali drugačno presojanje in ocenjevanje glede ustreznosti ali medosebnega stika, prevladuje pa strah pred tem, da bi se osramotili.[8]

Socialne situacije skoraj vedno izzovejo določeno stopnjo strahu ali tesnobe in če postanete v socialnih interakcijah in svojih družbenih vlogah občasno zaskrbljeni, še zdaleč ne pomeni, da ste zboleli za socialno anksiozno ali fobično motnjo. Za socialno ankzionost in fobijo je značilno, da precenjujete negativne posledice socialnih situacij in da vaš strah pred njimi resno ovira vaše udejstvovanje in delovanje. Čeprav lahko tudi sami racionalno presodite, da vaši občutku strahu niso v sorazmerju z dejanskimi tveganji, vas to ne pomiri.[9] Da diagnosticiramo socialno anksiozno ali fobično motnjo, običajno preverimo, ali simptomi trajajo dlje kot 6 mesecev ter se zaradi njih v celoti ali deloma izogibate specifičnih družbenih situacij oz. ob njih doživljate izrazito tesnobo, kar povzroča pomembno motnjo v vašem življenju.[10] Socialna anksiozna in fobična motnja je sicer med najpogostejšimi anksioznimi motnjami, in sicer prizadene od 2 do 3 odstotke populacije. Pogostejša je pri ženskah kot pri moških, največja verjetnost pa je, da zanjo zbolite v zgodnjih najstniških letih, pogosto ob prehodu v srednjo šolo ali fakulteto oz. ob kakšnih drugih večjih spremembah socialnega okolja.[11]

Mednarodna klasifikacija bolezni 10

Izraziti strah ali izogibanje temu, da bi bili v središču pozornosti ali da bi se vedli na neustrezen ali neroden način, ki se kažeta na socialnem področju.

Dva čustvena simptoma tesnobe in vsaj en fizični simptom, kot so zardevanje, tresenje, slabost ipd.

Simptomi, ki so omejeni na ali pa vsaj prevladujejo v specifičnih socialnih situacijah ali ob razmišljanju o teh situacijah

Izrazita čustvena stiska, prepoznana kot pretirana ali nerazumna.

Diagnostični in statistični priročnik duševnih motenj 5

Izraziti strah ali izogibanje situacijam, v katerih ste izpostavljeni neznanim ljudem ali opazovanju, zaradi bojazni, da bi se vedli nerodno ali neustrezno.

Socialne situacije vam skoraj vedno izzovejo tesnobo ali se jih izogibate.

Strah je nesorazmeren z dejansko ogroženostjo, ki jo predstavljajo socialne okoliščine.

Strah moti vaše življenje in/ali vam povzroča izrazito stisko.

Pristotnost simptomov vsaj 6 mesecev.

Pri socialni anksiozni ali fobični motnji lahko razvijete ananticipatorno tesnobo ali panične napade. Anticipatorna tesnoba je strah pred situacijo, za katero veste, da vam vzbuja tesnobo, in ker se bojite tega strahu, se začnete situacije izogibati, kar pa strah samo še bolj okrepi. Izogibanje situacijam zaradi anticipatorne tesnobe je lahko zelo izrazito, da se na primer prenehate družiti, prekinete šolanje ali ne hodite iz hiše, ali pa subtilno, da se na primer prekomerno pripravljate, kaj boste povedali, preusmerjate pozornost na druge, se izogibate očesnemu stiku ipd.[12] Socialna fobija se neredko pojavlja tudi v kombinaciji z drugimi čustvenimi motnjami, predvsem depresivno motnjo in se v simptomatiki precej prekriva s shizoidno in izogibajočo osebnostno motnjo. Težave se lahko pojavljajo pri razločevanju agorafobije (strahu pred odprtimi prostori in zapuščanjem stanovanja) od socialne anksiozne ali fobične motnje, hkrati pa se obe anskiozni motnji pogosto pojavljata skupaj.[13] Ob socialni anskiozni ali fobični motnji se neredko razvije tudi odvisnost od psihoaktivnih snovi, saj je tesnoba pogosto motivacija za začetek zlorabe subtanc, ki tesnobo akutno blažijo.

Razvoj socialne anskiozne in fobične motnje

Razvoj socialne anskiozne ali fobične motnje je pogojen z genetsko in razvojno pridobljeno ranljivostjo ter z aktualnimi obremenitvami in življenjskimi okoliščinami. Genetsko pogojenost potrjujejo raziskave vpliva sorodstvenih vezi na prisotnost socialne anksioznosti ter študije enojajčnih dvojčkov. Dednost socialne anskionoznosti je ocenjena na okoli 55 odstotkov, zgodnje družinsko okolje pa naj bi imelo relativno majhen učinek. Dejavniki tveganja za motnjo socialne anksioznosti tako vključujejo prisotnost motnje v družinski anamnezi ter s tem genetsko ranljivost, poleg tega pa tudi ženski spol ter osebnostne poteze, ki se izrazijo že kot znaki vedenjske inhibicije v otroštvu. [14]

Večina socialnih anksioznih motenj se začne z nenadno epizodo tesnobe v okoliščinah, podobnih tistim, ki kasneje postanejo sprožilec fobije ali anksioznosti. Običajno se fobični in ankziozni simptomi kasneje generalizirajo in se začnejo pojavljato v vse več različnih socialnih situacijah. Glavni kognitivni dejavnik razvoja socialne fobije je neupravičena skrb, da bodo drugi v družbenih situacijah do vas kritični, kar imenujemo strah pred negativnim vrednotenjem. Te strahove spremlja več drugih načinov razmišljanja, vključno s pretirano visokimi standardi družbenega uspeha, negativnimi prepričanji o sebi, pretiranim preverjanjem lastne ustreznosti v družbenih situacijah ter vsiljivimi negativnimi predstavami o tem, kako vas vidijo drugi.[15]

Socialna fobija ali ankziosnost se običajno pojavi že zgodaj, običajno v otroštvu ali mladostništvu ter lahko vztraja več let, včasih tudi v starosti. Ustrezno pomoč poišče le okoli 50 odstotkov oseb, običajno šele po večletnih težavah.[16]

Zdravljenje in samopomoč

Smernice za psihiatrično zdravljenje socialne anksiozne ali fobične motnje kot prvo izbiro običajno priporočajo antidepresive tipa SSRI. Učinek zdravil se običajno pokaže po 6 tednih, zdravljenje pa traja vsaj 6 mesecev. Pogosto traja tudi dlje, ker obstaja visoko tveganje za ponovitev motnje. S prenehanjem jemanja antidepresivov je treba nujno začeti počasi, predvsem ne prekiniti zdravljenja po akutnem odzivu. Tudi pomirjevala so učinkovita in jih je mogoče uporabiti za kratkotrajno lajšanje simptomov, vendar jih ne smete jemati dolgo zaradi nevarnosti odvisnosti. Glavni namen uporabe pomirjeval je, da vam pomagajo pri soočanju z bistvenimi socialnimi obveznostmi, medtem ko čakate na začetek učinkov drugih vrst zdravljenja.[17]

Socialno anksiozno ali fobično motnjo lahko zdravimo z različnimi oblikami psihoterapije. Vedenjsko-kognitivne oblike psihoterapij se posvečajo predvsem obvladovanju simptomatike, učenju tehnik sproščanja in novih vedenj ter premagovanju strahu na način soočanju s socialnimi okoliščinami, ki vam strah vzbujajo.[18] Psihodinamične oblike psihoterapij se osredotočajo na identifikacijo in odpravljanje vzrokov za razvoj socialne ali anksiozne fobične motnje.[19] Socialna in aksiozna fobična motnja se dobro odziva tako na individualne kot skupinske pristope.[20]

Pri blaženju simptomatike socialne anksiozne ali fobične motnje si lahko do neke mere pomagate tudi sami. Med tehnikami samopomoči so:[21]

sprejemanje, da je strah naravni občutek na grožnjo;
osredotočanje na dejstvo, da strah pri socialni anksioznosti ali fobiji ni realen;
opazovanje in poimenovanje občutkov, ki ji doživljate;
počasno, globoko dihanje s trebušno prepono;
usmerjanje pozornosti na zunanje dražljaje;
izražanje občutkov in pogovor;
krepitev kapacitete za prenašanje strahu z načrtnim in sistematičnim izpostavljanjem.

***

[1] Crome, E., Grove, R., Baillie, A. J., Sunderland, M., Teesson, M. in Slade, T. (2015). DSM-IV and DSM-5 social anxiety disorder in the Australian community. Australian & New Zealand journal of psychiatry, 49(3), 227–235.
[2] Ries Merikangas, K. (2017). Anxiety Disorders. V Sadock, B. J. in Sadock, V. (ur.), Kaplan & Sadock’s comprehensive textbook of psychiatry (4407–4652). New York: Lippincott Williams & Wilkins.
[3] Lecrubier, Y., Wittchen, H. U., Faravelli, C., Bobes, J., Patel, A. in Knapp, M. (2000). A European perspective on social anxiety disorder. European psychiatry, 15(1), 5–16.
[4] Ries Merikangas, 2017.
[5] American Psychiatric Association (2013). Diagnostic and statistical manual of mental disorders, 5th edition. Philapelphia: APA.
[6] Ries Merikangas, 2017
[7] American Psychiatric Association, 2013.
[8] Crome, 2015.
[9] American Psychiatric Association, 2013.
[10] Crome, 2015.
[11] Ries Merikangas, 2017.
[12] American Psychiatric Association, 2013.
[13] Ries Merikangas, 2017.
[14] Ries Merikangas, 2017.
[15] Harrison, P., Cowen, P, Burns, T. in Fazel, M. (2018). Shorter Oxford textbook of psychiatry. Oxford: Oxford university press.
[16] Harrison idr., 2018.
[17] Harrison idr., 2018.
[18] Hofmann, S. G. in Otto, M. W. (2017). Cognitive behavioral therapy for social anxiety disorder: evidence-based and disorder specific treatment techniques. New York: Routledge.
[19] Egger, N., Konnopka, A., Beutel, M. E., Herpertz, S., Hiller, W., Hoyer, J., … in Wiltink, J. (2016). Long‐term cost‐effectiveness of cognitive behavioral therapy versus psychodynamic therapy in social anxiety disorder. Depression and anxiety, 33(12), 1114–1122.
[20] Barkowski, S., Schwartze, D., Strauss, B., Burlingame, G. M., Barth, J. in Rosendahl, J. (2016). Efficacy of group psychotherapy for social anxiety disorder: a meta-analysis of randomized-controlled trials. Journal of anxiety disorders, 39(1), 44–64.
[21] Markway, B. (2013). Must-have coping strategies for social anxiety. Dostopno na https://www.psychologytoday.com/us/blog/shyness-is-nice/201305/must-have-coping-strategies-social-anxiety (9. 12. 2019).

Epizodična impulzivna motnja

Ste kdaj opazili, da lahko tri od štirih osnovih čustev po Ekmanu in Plutchiku[1] povežemo z najbolj znanimi duševnimi motnjami? Pretirana žalost je značilna za depresijo, pretirano veselje za manijo oz. bipolarno motnjo. Pretiran strah je značilen za anksiozne motnje, kot so generalizirana anksioznost, socialna anksioznost, panične motnje, specifične fobije. Kaj pa, če je čustvo, ki vam povzroča največje težave, jeza? Ali poznate čustveno motnjo, za katero je značilna pretirana jeza? Nekatere psihoanalitične teorije predpostavljajo, da je depresija pravzaprav posledica navznoter usmerjene jeze, anksiozne (paranoidne) motnje pa posledica v okolje projicirane jeze. Takšna konceptualizacija implicira, da je jeza neke vrste progenitorno čustvo, ki se v duševnih motnjah uresničuje v posrednih oblikah strahu in žalosti. Sami pa imate morda izkušnjo, da vam lahko jeza velike težave in stiske povzroča v svoji elementarni in neposredni obliki. Preprosto kot jeza. Tudi pretirani jezi je v diagnostičnem priročniku pripisana kategorizacije, le da ni zelo znana in v slovenščini še niti ni najti prevoda. Pretirana jeza je osrednja značilnost epizodične eksplozivne motnje (ang. intermittent explosive disorder), ki ji bo posvečen zbornik v izhajanju Intermittent explosive disorder: etiology, assessment, and treatment.[2]

Epizodična eksplozivna motnja je v diagnostičnem priročniku duševnih motenj trenutno razvrščena v kategorijo motenj nadzora nad impulzi in ravnanjem.[3] Za motnjo so značilni kratki, manj kot eno uro trajajoči izbruhi jeze, ki se večinoma izražajo z različnimi oblikami aktivnega ali pasivnega destruktivnega vedenja. Izbruhe besa lahko spremljajo različni telesnimi simptomi, kot so potenje, tresenje, občutek napetosti v prsih, razbijanje srca, omotica, panični napadi. Verbalni, psihični ali fizični sprostitvi napetosti neredko sledi začasni občutek olajšanja in v nekaterih primerih užitek, kasneje pa pogosto utrujenost, obžalovanje, sram, žalost.[4] Splošno počutje in razpoloženje med izbruhi lahko zaznamujejo napetost, nemir, nesproščenost ali pa daljša obdobja pomirjenosti in sproščenosti. Ključni diagnostični kriterij epizodične eksplozivne motnje je, da so izbruhi besa nesorazmerni glede na sprožilno situacijo. Impulzivna agresija ni namerna in preračunljiva, ampak jo pogojuje nesorazmerna čustvena reakcija na provokacijo, ki je lahko dejanska ali ne. Izbruhi jeze so lahko nenadni in nepričakovani, lahko pa že pred izbruhom zaznate spremembo svojega čustvenega stanja, in sicer v obliki povišane napetost, anskioznosti, žalosti ipd.[5] Ne glede na to, ali so izbruhi običajno pričakovani ali ne, vam pozvročajo veliko stisko, negativno vplivajo na vaše osebne in poklicne odnose ter lahko imajo celo pravne in finančne posledice.[6]

Epizodična eksplozivna motnja je praviloma kronična motnja, čeprav lahko intenzivnost izbruhov niha in s starostjo praviloma upada. Običajno se začne v otroštvu ali v najstniških letih ter je pogostejša pri mlajših kot pri starejših odraslih. Motnja nima enega samega vzroka, ampak na njen razvoj vplivajo številni okoljski in biološki dejavniki. Velik vpliv na razvoj motnje ima zgodnje okolje. Če trpite za epizodično eksplozivno motnjo, je zelo verjetno, da ste odraščali v družini, kjer so bili prisotni impulzivno vedenje ter verbalna in/ali fizična zloraba. Če ste bili v otroštvu izpostavljeni fizičnemu ali psihičnemu nasilju, obstaja večja verjetnost, da ste te načine delovanja ponotranjili in da so vaše nevronske čustvene mreže prekomerno vzdražene. Dodatni dejavnik pri transgeneracijskem prenosu je lahko tudi genetska komponenta. V obeh primerih vaši možgani delujejo drugače zaradi razlik v strukturi in biokemični funkcionalnosti. Čustveni mehanizmi v limbičnih možganih in možganskem deblu so hipersenzibilni, nevronske povezave z izvršilnim nadzorom v prefrontalnih delih pa šibke.[7]

Zdravljenje epizodična eksplozivne motnje lahko vključuje zdravila in psihoterapijo, ki vam pomagajo pri samopomirjanju in nadziranju agresivnih impulzov, dolgoročno pa vplivajo na postopno desenzitizacijo hipersensibilnih nevronskih mrež. Od zdravil so v zdravljenju motnje v uporabi antidepresivi, antikonvulzanti ali stabilizatorji razpoloženja.[8] Psihoterapija se v prvi fazi osredotoča predvsem na prepoznavanje sprožilcev in kognitivno-vedenjske tehnike obvladovanje odzivov, nato pa prehaja na identifikacijo kompleksnih čustvenih vsebin in njihovo predelavo, vzpostavljanje mehanizma izvršilnega in nato implicitnega samopomirjanja ter nazadnje na desenzitizacijo primarnih čustvenih mrež. Poleg psihoterapije in zdravil si lahko na različne načine dodatno ali samostojno pomagate tudi sami:[9]

Učite se lahko tehnik sproščanja in jih redno uporabljajte. Vaje globokega dihanja, sproščujoče vizualizacije, čuječnosti, meditacije, joge lahko doprinesejo splošnem pomirjanju vašega organizma.
Razvijajte nove načine razmišljanja (kognitivno prestrukturiranje). Sistematično spreminjanje načina razmišljanja o situacijah, ki vas jezijo, vam lahko v akutni situaciji omogočijo drugačen pogled in odziv na dogodke.
Seznanite se z načini izboljšanja komunikacije. Posvetite se poslušanju sporočila, ki ga z vami skuša deliti oseba, ki vas jezi. O svojem odgovoru poskusite premisliti, namesto da odgovorite prvo, kar vam šine v glavo.
Nadzorujte svoje izpostavljanje. Kadar je mogoče, se izogibajte situacijam, ki vas vznemirjajo. Tudi načrtovanje osebnega časa vam lahko omogoči boljše obvladovanje stresnih situacij.
Izogibajte se uživanju vseh psihoaktivnih snovi, ki kakor koli vplivajo na vaše razpoloženje. Nikakor ne uživajte alkohola ali rekreativnih ali nezakonitih drog.

***

[1] Ekman, P. (2016). What scientists who study emotion agree about. Perspectives on psychological science, 11(1), 31-34.
[2] Coccaro, E. F. in McCloskey, M. S. (2020). Intermittent Explosive Disorder: Etiology, Assessment, and Treatment. New York: Elsevier.
[3] American Psychiatric Association (2013). Diagnostic and statistical manual of mental disorders 5. Philadelphia: APA.
[4] Scott, K. M., Lim, C. C. W., Hwang, I., Adamowski, T., Al-Hamzawi, A., Bromet, E., … & Hinkov, H. (2016). The cross-national epidemiology of DSM-IV intermittent explosive disorder. Psychological medicine, 46(15), 3161-3172.
[5] McElroy, 1999). Recognition and treatment of DSM-IV intermittent explosive disorder. The Journal of clinical psychiatry.
[6] Coccaro, E. F. in McCloskey, M. S. (2020). Phenomenology of impulsive aggression and intermittent explosive disorder. V Coccaro, E. F. in McCloskey, M. S. (ur.), Intermittent Explosive Disorder: Etiology, Assessment, and Treatment (37–65). New York: Elsevier.
[7] McCloskey, M. S., Phan, K. L., Angstadt, M., Fettich, K. C., Keedy, S. in Coccaro, E. F. (2016). Amygdala hyperactivation to angry faces in intermittent explosive disorder. Journal of Psychiatric Research, 79, 34-41.
[8] Lee, R. J., Wang, J. in Coccaro, E. F. (2020). Pharmacologic treatment of intermittent explosive disorder. V Coccaro, E. F. in McCloskey, M. S. (ur.), Intermittent Explosive Disorder: Etiology, Assessment, and Treatment (221–234). New York: Elsevier.
[9] Mayo Clinic (2019). Intermittent explosive disorder. Dostopno na https://www.mayoclinic.org/diseases-conditions/intermittent-explosive-disorder/symptoms-causes/syc-20373921 (26. 11. 2019).

Visoko funkcionalna duševna motnja: nevidne bitke uspešnih

Splošno prepričanje duševne motnje običajno povezuje z umikanjem, zaostajanjem, nezmožnostjo, pasivnostjo in posledicami, ki se jasno odražajo v življenjskem statusu, slogu, dosežkih in osebnostnih značilnosti. Duševnim motnjam je pogosto zelo zmotno pripisano, da se odražajo kot težave v vsakdanjem delovanju, na primer na poklicnem področju ali v družbenih odnosih. Če ste družbeno in poklicno uspešni, lahko celo sami dvomite, da so vaše stiske vredne pozornosti. Okolica vaših namigov, da se počutite slabo, ne jemlje resno, kar vam lahko vzbuja dvom v vaše lastno doživljaje. V takšnih primerih, ko ostajajo duševne težave skrite za splošno učinkovitostjo, govorimo o visoko funkcionalnih duševnih motnjah. Visoko funkcionalne duševne motnje ne obremenjujejo javnih sistemov ali bližnje okolice, zato obstaja večja verjetnost, da pri soočanju z njihovimi učinki ne prejemate zunanje podpore. V življenju se dobro znajdete, čeprav so vaše kapacitete dodatno obremenjene in stalno delujete na višjih obratih, kot bi bilo normalno.

Duševno stisko si je lahko težko priznati in jo še težje razkriti drugemu. Duševne motnje so povezane z ostro stigmo, ki so jo oblikovale generacije nerazumevanja. V današnjem visoko konkurenčnem okolju se ob soočanju z duševno krizo znajdete v dilemi, ali vam priznanje težave ne bo bolj škodilo kot koristilo. Lahko vas je strah, da vas bo ukvarjanje z doživljanjem preplavilo, zato se bodrite, da ni tako hudo, kot se občasno zdi. Duševno motnjo težko jasno opredelite, živite pa v okolju, kjer ste vajeni zahtevati vidne dokaze, da čemu verjamete. Razširjene so obrambne filozofije, da »je vse v glavi« in »je treba samo pozitivno razmišljati«. Vaša splošna naravnanost lahko gotovo usmerja vaše počutje in zdravje, vendar nekaterih težav ne morete preprosto odmisliti. Koristno je prepoznati mejo, od katere je takšen pristop soočanja s stisko škodljiv, ker težavo samo pasivno zanikate. Konstruktivno je aktivno soočenje, vključno s prepoznavanjem, sprejemanjem, realno oceno intenzivnosti in razsežnosti, nato oblikovanjem strategij za zdravljenje in njihovim uresničevanjem.

Ni nujno, da zanemarjanje vaše duševne stiske povzroči hudo in kritično škodo ali do bo do tega kdaj prišlo. Zato govorimo o visoko funkcionalnih motnjah. Lahko vas le bremeni in ovira, tako kot delovna oprema slabe kakovosti. Čeprav tečete s kamenčkom v supergi, še vedno tečete, bi bil pa tek prijetnejši in morda bi dosegli boljši rezultat, če bi kamenček vrgli ven. Če živite in delate z visoko funkcionalno duševno motnjo, ste podobni močnemu računalniku s kopico naloženih starih programov, ki tečejo v ozadju in porabljajo vašo procesorsko moč. Še vedno delujete in lahko da boste delovali še naprej, bi bilo pa vaše življenje bolj tekoče, če bi se lotili čiščenja in defragmentacije. Visoko funkcionalna duševna motnja ima to specifiko, da je mogoče niti vi sami, kaj šele vaša okolica ne jemljete resno. V družbi ste polni energije, duhoviti, sproščeni, v pomoč in podporo drugim, vedno pripravljeni na nove izzive. Nekje v ozadju dnevnega dogajanja in svojega zavedanja pa imate občutek, da bi se lahko vsak čas razsuli. Neskladje tega kontrasta s splošnimi predstavami o duševnem zdravju, je velika ovira ustreznemu naslavljanju visoko funkcionalne motnje.

V družbi ste polni energije, duhoviti, sproščeni, v pomoč in podporo drugim, vedno pripravljeni na nove izzive. Nekje v ozadju dnevnega dogajanja in svojega zavedanja pa imate občutek, da bi se lahko vsak čas razsuli.

Počasi zbiramo podatke in še počasneje ozaveščamo o povezanosti duševnih motenj z visoko funkcionalnostjo. Rezultati študij opozarjajo s pomembnimi statistikami: Višji družbeni status je v visoki korelaciji z depresijo, bipolarno motnjo in anskioznostjo.[1] Izvršni direktorji so izpostavljeni dvakrat večjemu tveganju za razvoj depresije kot splošna populacija.[2] Z duševno motnjo se sooča 49 odstotkov podjetnikov.[3] Ženske na vodilnih delovnih mestih pogosteje zbolijo za depresivno motnjo kot ženske, ki opravljajo druge vrste poklicev.[4] 71 odstotkov uveljavljenih glasbenikov poroča o paničnih napadih in anksioznih motnjah, 69 odstotkov pa se jih bori z depresijo.[5] Posamezniki z višjim družbenim statusom doživljajo manjše zadovoljstvo pri delu, intenzivnejši stres in občutek neuspeha, kar pogojuje tveganja za razvoj duševne motnje.[6] Otroci višjih družbenih razredov razvijejo več motenj, kot so anksiozne motnje, depresivne motnje in zloraba snovi, ter doživljajo močnejše duševne stiske zaradi velikih pritiskov ter čustvene in fizične izolacije.[7] Posamezniki z višjimi prihodki so izpostavljeni večjemu tveganju za samomor, ker je visoko funkcionalna duševna motnja povezana z močnejšo stigmatizacijo in intenzivnejšimi občutki sramu.[8]

Uspeh nosi svojo ceno, bodisi visoko finančno odgovornost, pričakovanja glede uspešnosti, višje ravni javnega nadzora. Ob pritisku ohraniti težko doseženo pozicijo, v katero ste vložili leta svojih virov, je priznanje duševne stiske izjemno težko. Če ste s hudim trudom uspeli uresničiti svoje cilje, je lahko toliko bolj grozljiva misel, da bi vas imela okolica za šibke ali manj sposobne. Ponosni ste na svoje zmogljivosti in zato se toliko težje odločite sprejeti pomoč. Prigovarjate si, naj se zberete in se bolj potrudite premagati takšno nevidno težavo, kot je duševna motnja. Pomembno vlogo v ozaveščanju razcepa med zunanjo podobo in notranjo stisko igrajo znane osebnosti. Jim Carrey, Joanne K. Rowling, Dwayne Johnson živijo s klinično depresijo, Ted Turner in Demi Lovato z bipolarno motnjo, Chris Evans in Ryan Reynolds trpi z anksioznimi motnjami, Herschel Walker z disociativno motnjo, Brian Wilson s shizofrenijo, Lady Gaga s posttravmatsko motnjo. Do korigiranja družbenih predstav, da so duševne motnje na nek način drugačne od ostalih zdravstvenih težav in lahko prizadenejo samo določene družbene skupine, pa nas čaka še veliko dela.

* **

[1] Johnson, s. (2015). Wealth and power tied to depression and other mental disorders. Psychology and psychotherapy: theory, research and practice, 88(4), 394–411.
[2] Barnard, J. W. (2008). Narcissism, over-optimism, fear, anger, and depression: The interior lives of corporate leaders. University of Cincinnati law review, 8(77), 405–423.
[3] Freeman, M. A., Johnson, S. L., Staudenmaier, P. J. in Zisser, M. R. (2015). Are entrepreneurs touched with fire? San Francisco: University of California.
[4] Pudrovska, T. in Karraker, A. (2014). Gender, job authority, and depression. Journal of health and social behavior, 55(4), 424–441.
[5] Gross, S. in Musgrave, G. (2016). Can music make you sick, part 1: a study into the incidence of musicians London: University of Westminster.
[6] Damaske, S., Zawadzki, M. J. in Smyth, J. M. (2016). Stress at work: Differential experiences of high versus low SES workers. Social science & medicine, 15(6), 125–133.
[7] Luthar, S. S. in Latendresse, S. J. (2005). Children of the affluent: challenges to well-being. Current directions in psychological science, 14(1), 49–53.
[8] Agerbo, E., Gunnell, D., Mortensen, P. B., Eriksson, T., Qin, P. in Westergaard-Nielsen, N. (2001). Suicide and income: is the risk greater in rich people who develop serious mental illness? British medical journal, 322(7282), 334-335.

Panični napadi in panična motnja

Panična motnja označuje anksiozno motnjo, pri kateri doživljate ponavljajoče se panične napade brez jasnega sprožilca. Panični napad sestavljajo nenadni intenzivni strah ali močno nelagodje ter telesni simptomi, kot so razbijanje in pospešeno bitje srca, hitro in plitko dihanje, potenje, tresenje ali trepetanje, dušenje, davljenje, bolečine v prsih, slabost, trebušne bolečine, vrtoglavica, nezavest, mrzlica, oblivanje, ortplost, otopelost, mravljinčenje, derealizacije ali deprersonalizacije, strah pred izgubo nazdora ali stika z realnostjo in/ali občutek, da boste umrli. [1] Panični napad se lahko pojavi v različnih stresnih okoliščinah, ki jih je mogoče ali pa tudi ni mogoče identificirati.[2] Napadu lahko sledi stalni strah pred ponovitvijo napada, zaradi katerega se izogibate situacijam, za katere ocenjujete, da bi panični napad lahko sprožile. Pogostost in intenzivnost paničnih napadov lahko niha ter se razlikuje med posamezniki. Panično motnjo lahko zaznamujejo tudi nočni panični napadi, ob katerih se zaradi občutkov panike zbudite iz spanja. Nočni napadi se pojavljajo pri okoli tretjini primerov panične motnje.[3]

Če imate panične napade, je zelo verjetno, da ste prekomerno zaskrbljeni in pogosto pričakujete najslabše. Zaradi stalne tesnobe ste lahko nagnjeni k distruktivnim oblikam samopomoči, kot so prepogosto uživanje alkohola, pomirjeval ali nedovoljenih drog. Panični napadi lahko pogojujejo tudi skrbi glede vašega fizičnega zdravja. Včasih je težko verjeti, da so tako močni simptomi, kot so simptomi paničnega napada, res psihičnega izvora.[4] V akutnem stanju se lahko samega napada zelo prestrašite, zlasti če niste povzem prepričani, kar se vam dogaja, kar simptome še poslabša. Zaskrbljenost, ki panično motnjo pogosto spremlja, lahko prav tako deluje kot dejavnik dovzetnosti za panični napad.[5] Panična motnja je kljub temu ena od duševnih motenj z najboljšo prognozo in je običajno hitro in dobro obvladljiva.[6] Če pa motnje ne zdravite, je kronična z bolj in manj intenzivnimi obdobji. Pogosto se pojavlja v kombinaciji z drugimi čustvenimi motnjami, kot so depresivne in anskiozne motnje. Diagnozo panične motnje ima okoli 2 odstotkih prebivalstva, od tega dvakrat pogostejša pri ženskah. Najbolj verjetno je, da prvi panični napad doživite med 20. in 24. letom.

BIOLOGIJA PANIČNEGA NAPADA

Kaj se med paničnim napadom dogaja na biološki ravni? Ob občutkih strahu se aktivira amigdala, del možganov, ki leži v senčnih režnjih. Aktivacija se nato prenese tako na simpatični živčni kot na hormonski sistem. Na ravni simpatičnega živčnega sistema, amigdala aktivira jedro coerules, ki se nahaja v možganskem deblu. S tem se vzdraži simpatčni živčni sistem in simpatični nevronski impulzi aktivirajo neposredno organe, kot so srce, krvne žile, potne žleze, oči. Posledično se pospeši srčni utrip in poveča srčni pritisk, krvne žile se razširijo v mišičnem sistemu in skrčijo v gastrotestinalnih organih, zenice se razširijo. Poleg naštetih organov simpatični živčni sistem neposredno sproži delovanje adrenalnih žlez v ledvičnih sredicah. Te v krvni obtok spristijo adrenalin in noradrelanih. Oba hormona učinkujeta na različne organe, kot so srce in pljuča, tako da se še bolj povišata srčni utrip in pritistk ter še bolj pospeši dihanje. Na ravni aktivacije hormonske osi amigdala aktivira hipotalamus, del možganov nad možganskim deblom. Hipotalamus izloči hormon CRF, ki potuje v hipofizo, žlezo na možagnskem dnu. Hipofiza izloči hormon ACTH, ki potuje v skorjo nadledvične zleze. Nadledvična žleza v krvni obrok izloči kortizol, še en stresni hormon. Ta učinkuje na povišanje glukoze v krvi, ki zagotavlja energijske vire in zatre imunski sistem.[7]

Zaradi hiperventilacije med paničnim napadom dihate plitko, z zgornjim delom pljuč, namesto s trebuhom in z diafragmo. Med paničnim napadom tako odvajate preveč CO2, kar povzroči dihalno alkozo. Dihalna alkoza pomeni povišanje pH krvi in lahko povzroča oz doprinaša vrsto simptomov paničnega napada, kot so vrtoglavica, šibkost, izgubljanje zavesti, glavobol, mravljinčenje dlani in stopal ter epileptični napadi. Dihalno alkozo preprečite z dihanjem v papirnato vrečko, saj tako CO2 vračate v krvni obtok, zmanjšujete simptome paničnega napada in normalizirate dihanje.[8]

DEJAVNIKI NASTANKA PANIČNE MOTNJE

Poznavanje biologije samega procesa paničnega napada nam žal ne pomaga veliko pri ugotavljanju vzrokov za sam razvoj panične motnje. Biokemična teorija panične motnje ugotavlja, da so panični napadi povezani z različnimi ravnmi nevrotransmitorjev, kot so serotonin, noradrenalin, dopamin in GABA. Metabolična teorija izhaja iz ugotovitve, da je mogoče panične napade sprožiti z injekcijo mlečne kisline ali dovajanjem CO2. Eksperimenti kažejo, da so trigerji paničnih napadov lahko tudi kafein, nikotin, alkohol.[9] Vendar pa vse te korelacije same po sebi ne povedo veliko. Predpostavimo lahko, da je panična motnja posledica delovanja več genetskih in okoljskih dejavnikov, ki jih vseh ne poznamo. Različni avtorji so v preteklosti razvili več vzročnih modelov panične motnje, kot so psihodinamična hipoteza, več kognitivnih hipotez in bioloških hipotez. Ti modeli imajo nekatere podobnosti in razlike, ki so jih Fava in sodelavci[10] združili v združeni model faktorjev razvoja panične motnje.

Združeni model nastanka panične motnje kaže, da lahko panični napad sprožijo notranji ali zunanji dražljaji, znani in zavedni ali nezavedni dražljaji. Da vaš organizem reagira na sprožilec, pa se mora najprej razviti sprožilni mehanizem, ki ob objektivno neustreznih okoliščinah aktivira vaš zaščitni stresni odziv. Večina teoretičnih modelov kot pomemben dejavnik razvoja panične motnje poudarja prirojeno občutljivost v povezavi z zgodnjo izkušnjo (zavedne ali nezavedne) travme ali travmatizacije. Travmatizacija lahko obstaja v obliki težav s temeljno navezanostjo, saj varna navezanost v zgodnjem razvoju zagotavlja razvoj kapacitete za samopomirjanje in notranje gotovosti. Če mehanizem samopomirjanja in vzdrževanja pomirjenosti simpatičnega živčnega sistema ni robusten, lahko pride kasneje ob različnih obremnjujočih okoliščinah do napak v delovanju. Travmatizacija se lahko vrši tudi v obliki negotovega odnosnega okolja, previsokih pričakovanj in podobnih okoliščin, ki so bile za vas preobremenjujoče. V takšnih pogojih razvit mehanizem stresnega odziva se lahko začne kasneje sprožati ob dražljajih, ki v objektivno niso ogrožajoči, niti niso neposredno povezani s travmo ali travmatizacijo.

Dražljaj, ki sproži panični napad, pa je lahko tudi neposredno povezan z (zavedno ali nezavedno) travmatično izkušnjo. V tem primeru je stresni odziv ustrezen v kontekstu izkušnje same, ki je premočna, da bi odziv lahko nadzorovali. Vaš organizem je namreč povsem biološko zgrajen tako, da v akutnih primerih krize delovanje prevzamejo samodejni sistemi, katerih osnovna značilnost je visoka učinkovitost. Učinkovitost pri tem ni vezana na vašo funkcionalnost, ampak na hitrost delovanja in na majhno porabo virov. Kaj kriza je, se naučite predvsem tekom zgodnjih izkušenj, ko ste nemočni in ima vaš organizem bistveno nižji tolerančni prag. Destabilizacije zaradi čustvene obremenitve lahko v takšnih okoliščinah vpliva bodisi za prepoznavanje določenih dražljajev kot izrazito ogrožajočih bodisi na ranljivost mehanizmov vzdržavenja pomirjenosti. Mehanizem prekomernega stresnega odziva se lahko v takem primeru aktivira z časovnim zamikom več let, ko ste izpostavljeni večjim obremenitvam.[11]

Panična motnja tako predstavlja uresničitev ranljivosti na ravni sistema simpatičnega in parasimpatičnega sistema, ki skrbita za aktivacijo in pomirjanje organizma. Lahko jo razumete kot kronično bolezen, ki lahko izbruhne v obdobjih večjih telesnih in/ali duševnih obremenitev. Ko panične napade odpravite, se lahko lotite nadaljnjega dela na razkrivanju izvorov panične motnje ter na njihovem zdravljenju. Lahko pa se odločite z motnjo živeti, zlasti če je večinoma v latentni fazi in vam ne otežuje življenja. V tem primeru ni odveč, če posebno pozornost namenite učenju tehnik sproščanja. Za vas je namreč še posebej pomembno, da zagotavljate čim manj stresno vsakdanje življenje.

***

[1] American Psychiatric Association (2013). Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders, 5th Edition: DSM-5. Philadelphia: APA.
[2] Carandang, C. (2016). The Neurobiology of Panic Attacks. Dostopno na https://pro.psychcentral.com/the-neurobiology-of-panic-attacks/ (14. 11. 2019).
[3] American Psychiatric Association (2013). Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders, 5th Edition: DSM-5. Philadelphia: APA.
[4] Ibidem.
[5] Fava, L. in Morton, J. (2009). Causal modeling of panic disorder theories. Clinical psychology review, 29(7), 623-637.
[6] Benedik, E. (2019). Diagnostično kodiranje. Ljubljana: SFU.
[7] Carandang, C. (2016). The Neurobiology of Panic Attacks. Dostopno na https://pro.psychcentral.com/the-neurobiology-of-panic-attacks/ (14. 11. 2019).
[8] Carandang, C. (2016). The Neurobiology of Panic Attacks. Dostopno na https://pro.psychcentral.com/the-neurobiology-of-panic-attacks/ (14. 11. 2019).
[9] Ankrom, S. (2019). Biological theories of panic disorder. Dostopno na https://www.verywellmind.com/biological-theories-of-panic-disorder-2583924 (14. 11. 2019).
[10] Fava, L., & Morton, J. (2009). Causal modeling of panic disorder theories. Clinical psychology review, 29(7), 623-637.
[11] Fava, L., & Morton, J. (2009). Causal modeling of panic disorder theories. Clinical psychology review, 29(7), 623-637.