Vrste psihoterapije

V psihoterapiji z različnimi metodami in tehnikami uresničujemo duševno zdravljenje in duševno rast. Opredelimo jo tudi kot zdravljenje čustvenih, kognitivnih, vedenjskih in osebnostnih motenj skozi interakcijo in komunikacijo med vami in vašim psihoterapevtom na osnovi teoretično zasnovanih metod.Pri odločanju za vstop v psihoterapijo ne izbirate le med različnimi psihoterapevti, ampak tudi med različnimi psihoterapevtskimi pristopi, … Continue reading “Vrste psihoterapije”

V psihoterapiji z različnimi metodami in tehnikami uresničujemo duševno zdravljenje in duševno rast. Opredelimo jo tudi kot zdravljenje čustvenih, kognitivnih, vedenjskih in osebnostnih motenj skozi interakcijo in komunikacijo med vami in vašim psihoterapevtom na osnovi teoretično zasnovanih metod.Pri odločanju za vstop v psihoterapijo ne izbirate le med različnimi psihoterapevti, ampak tudi med različnimi psihoterapevtskimi pristopi, ki se razlikujejo v temeljni filozofiji, načinu dela, trajanju, pogostosti. Primerjalne študije kažejo, da noben pristop ni generalno najboljši, vam pa lahko kateri izmed njih v nekem obdobju in za določen namen ustreza bolj od ostalih. Vse vrste psihoterapije temeljijo na vašem odnosu s psihoterapevtom, uporabljajo pa različne psihoterapevtske postopke in tehnike. Psihoterapija lahko poteka v različnih formatih, tj. individualna, skupinska, družinska psihoterapija, ter se razlikuje v dimenzijah, kot so pogostost srečanj in trajanje, stopnja strukturiranosti, eksplicitnost tehnik, določenost ciljev itn. Različne oblike psihoterapije izhajajo iz različnih razlag in teorij psihopatologije, različne psihoterapevtske prakse in njihove teoretične formulacije pa si lahko včasih tudi nasprotujejo. Kljub razpršenosti lahko različne psihoterapevtske prakse zajamemo v pet glavnih skupinah: vedenjski pristopi, kognitivni pristopi, psihodinamični pristopi, humanistični pristopi in sistemski pristopi. Obstajajo tudi psihoterapevtske smeri, ki jih bi težko vključili v katero do petih tradicionalnih skupin, vendar imajo velik pomen, kot je na primer interpersonalne psihoterapija. Vse smeri ne glede na teoretični model, na katerem temeljijo, začnejo s presojo in klinično formulacijo ali konceptualizacijo problema ali težav, ki jih predstavite psihoterapevti in ki predstavljajo osnovno vodilo psihoterapevtske strategije. Vsi psihoterapevtski pristopi si tudi delijo splošna načela, kot je potreba po vzpostavitvi sodelovalnega psihoterapevtskega odnosa, ki vodi k želenim ciljem in spremembam.[1]

1. Psihodinamična psihoterapija

2. Vedenjska in kognitivna psihoterapija

***

[1] Working group of the clinical practice guideline on the management of major depression in childhood and adolescence (2009). Clinical practice guideline on major depression in childhood and adolescence. Quality plan for the national health syste. Lizbona: Ministry of health and social policy.

***

KNJIŽICA O PSIHOTERAPIJI

Zgodovina psihoterapije

Izraz psihoterapija izhaja iz starogrških besed ψυχή [psyche] s pomenom dih, duh, duša in θεραπεία [therapeia] s pomenom zdravljenje, medicinska obravnava.[1] Sodobni oxfordski slovar psihoterapijo definira kot obravnavo duševnih težav s psihološkimi metodami[2] in podobno slovenski slovar knjižnega jezika kot medicinski termin za zdravljenje duševnih motenj in bolezni s psihološkimi sredstvi.[3] Psihoterapija tako niti izvorno … Continue reading “Zgodovina psihoterapije”

Izraz psihoterapija izhaja iz starogrških besed ψυχή [psyche] s pomenom dih, duh, duša in θεραπεία [therapeia] s pomenom zdravljenje, medicinska obravnava.[1] Sodobni oxfordski slovar psihoterapijo definira kot obravnavo duševnih težav s psihološkimi metodami[2] in podobno slovenski slovar knjižnega jezika kot medicinski termin za zdravljenje duševnih motenj in bolezni s psihološkimi sredstvi.[3] Psihoterapija tako niti izvorno niti danes ni ostro zamejena pojavnost in izhaja iz več kultur in tradicij obravnave človeških duševnih težav in stisk. Psihoterapevtske metode so se skozi zgodovino razvijale v različnih kulturah in družbah ter znotraj različnih kulturnih področij, kot so medicina in zdravilstvo, pa tudi religija in filozofija. Raznovrstne pristope duševne pomoči skozi zgodovino srečujemo veliko pred nastopom prve psihološke klinike in laboratorija za psihološko raziskovanje Univerze v Leipzigu, s katerima je Wilhelm Wundt leta 1879 kot samostojno znanstveno disciplino vzpostavil psihologijo.[4] Psihoterapija je kljub dolgi tradiciji in že Freudovim prizadevanjem za osamosvajanje svojo akademsko realizacijo v obliki samostojne znanstvene discipline dosegla šele leta 2005 z ustanovitvijo Univerze Sigmunda Freuda na Dunaju in odprtjem univerzitetne Fakultete za psihoterapevtsko znanost.[5] Do tega časa je psihoterapija skozi celotno zgodovino svojo teorijo in prakso razvijala pod okriljem drugih disciplin, zlasti psihiatrije in nevrologije v medicinski znanosti, psihologije, filozofije, sociologije, socialnih ved itn.[6]

Poleg široke uporabe različnih psihoterapevtskih tehnik in metod lahko tudi prve zametke namenske teoretične psihoterapije opažamo že relativno zgodaj, in sicer v 9. stoletju na Bližnjem vzhodu pri perzijskem zdravniku in filozofu Rhazesu. Rhazes je od svojih pacientov zajemal obsežne anamnestične podatke in za zdravljenje duševnih težav uporabljal osnovne psihoterapevtske in psihodinamične tehnike.[7] Istočasno so družba, religija in medicina na Zahodu resne duševne motnje obravnavale kot demonske odklone in jih zdravili s kaznovanjem, eksorcizmom in zapiranjem pacientov, dokler se niso v 18. stoletju začeli razvijati etični pristopi. S pomisleki glede obstoječih etioloških razlag so se začele razvijati nove etiološke teorije, med katerimi so bile v 10. stoletju najbolj popularne frenologija, fiziognomija in mesmerizem. Frenologijo je razvil anatomist Franz Joseph Gall na predpostavki korelacije med obliko lobanje oz. s to povezano obliko možganov in različnimi duševnimi funkcijami in odkloni. Mesmerizem ali živalski magnetizem je razvil nemški zdravnik Franzu Mesmerju v 18. stoletju na predpostavki obstoja nevidne naravne sile (lebensmagnetismus) vseh živih bitij, s katero je mogoče dosegati različne fizične učinke. Mesmer je podlagi svoje teorije duševne težave zdravil z magneti. Prav tako popularne tehnike duševnega zdravljenja je bil duhovni pristop Phineasa Quimbyja, ki je bil zelo podoben sodobnemu konceptu pozitivne vizualizacije.[8] Znanstvena skupnost je vse te metode sčasoma zavrnila in področje resnih duševnih bolezni sta začeli obravnavati razvijajoči se medicinski področji psihiatrije in nevrologije, psihološko ocenjevanje pa klinična psihologija.[9]

Psihoterapija v klinični obliki pogovorne terapije in prva znanstvena aplikacija te psihoterapevtske metode sta se začeli razvijati z obdobjem Sigmunda Freuda na prelomu 19. in 20. stoletja. Na Freudove psihoterapevtske in psihoanalitične koncepte je na začetku pomembno vplival njegov mentor Josef Breuer, ki se je s področja kasneje umaknil. Namesto tega je Freud pridobil številne druge kolege, med katerimi sta bila prva Alfred Adler in Carl Jung. Tudi nekateri drugi teoretiki so se z leti priključevali razvoju splošne usmeritve, ki jo danes poznamo pod imenom psihodinamična teorija, ki temelji predvsem na odkritju velikega nezavednega dela človekove duševnosti. V 20. letih 20. stoletja se je kot odgovor na psihodinamično psihoterapijo in teorijo začel razvijati behaviorizem ter postal dominantna paradigma do 50. let. Behavioristi so psihodinamične koncepte kritizirali zlasti zaradi težav z upoštevanjem znanstvenega načela objektivnost. Pri obravnavi človekove duševnosti so si to prizadevali reducirati na komponente, ki bi jih bilo mogoče nepristransko opazovati in meriti. Človekove notranje duševne procese so tako abstrahirali ter se osredotočili zlasti na vedenje, kot rezultat česar so nastale pomembne teorije klasičnega pogojevanja, instrumentalnega pogojevanja in socialnega učenja. Med pionirje behaviorističnega pristopa sodijo Joseph Wolpe, Hans Eysenck in Burrhus Frederic Skinner, ki so predvsem razvijali psihološke teorije, ne da bi jih aplicirali v psihoterapevtsko tehniko.[10]

V nadaljnjem razvoju psihoterapije je bil tudi behaviorizem deležen kritičnega odgovora, in sicer sta se v 50. letih oblikovala kognitivna in humanistična psihologija. Humanistično gibanje se je v veliki meri razvijalo iz dela eksistencialistov, kot so Rollo May, Viktor Frankl in danes manj znani Eugene Heimlerm, ter psihoterapevtskih modifikacij Carla Rogersa, ki je razvijal na človeka usmerjeno psihoterapijo. Humanistična in eksistencialna psihoterapija je znova poudarila pomen nezavednega, vendar se je osredotočala na spodbujanje pozitivnih sprememb na osnovi avtentičnega podpornega in empatičnega terapevtskega odnosa. Rollo May, Carl Rogers in Irvin Yalom v humanističnem gibanju priznavajo tudi pomemben vpliv Otto Ranka. Sočasno sta kognitivni psihoterapevtski pristop razvijala Albert Ellis, in sicer v obliki racionalno-čustvene vedenjske terapija (rational emotive behavior therapy, REBT), ter Aaron T. Beck v obliki kognitivne terapije. Oba sta kot kognitivna psihoterapevta razvijala in uporabljala tehnike za spreminjanje človekovega prepričanja ter se v nasprotju s psihodinamičnimi in humanističnimi psihoterapevti nista ukvarjala z nezavednimi vsebinami in uvidom. Kognitivni in vedenjski pristopi so se v 70. letih združili z nastankom vedenjsko-kognitivne psihoterapije (VKT), ki je usmerjena na lajšanje simptomov in spreminjanje temeljnih prepričanj, Vedenjsko-kognitivna psihoterapija je kot temeljito empirično raziskana psihoterapevtska modaliteta postala široko sprejeta kot primarno psihoterapevtsko zdravljenje številnih duševnih motenj.[11],[12]

Hkrati so se začele v 70. letih psihoterapevtske smeri pospešeno množiti in med njimi je naraščalo rivalstvo. Čeprav je ameriški psiholog in psihoterapevt Saul Rosenzweig že v 30. letih predpostavil, da so različni psihoterapevtski pristopi ne glede na njihove specifične tehnike zaradi tako imenovanih skupnih faktorjev podobno učinkoviti, so se v 70. letih ugibanja o učinkovitosti okrepila. Leta 1975 so nato Lester Luborsky, Barton Singer in Lise Luborsky izvedli eno prvih primerjalnih študij v psihoterapiji, katere rezultati so med različnimi psihoterapevtskimi pristopi potrdili le malo razlik v učinkovitosti.[13] Objava študije je sprožila številne ponovitve od 70. let do danes, med katerimi nekatere potrjujejo podobno učinkovitost različnih psihoterapevtskih pristopov, druge pa nakazujejo večjo učinkovitost specifičnih pristopov za specifične duševne motnje, težave in stiske.[14] Tudi Luborsky in sodelavci so leta 2002 primerjalno študijo ponovili ter z raziskavo 17 sodobnih metaanaliz potrdili rezultate iz 70. let. Gibanje na dokazih temelječih prask (evidence based practices, EBP) je v začetku 21. stoletja tako kot na drugih področjih tudi v psihoterapiji spodbudilo znanstveno dokazovanje učinkovitosti in učinkovalnosti. Medtem ko je gibanje zagotovilo nekaj kliničnih standardov in ponudilo različna zagotovila, da je psihoterapija običajno učinkovita, ostajajo razprave o razlikah med pristopi odprte. Hkrati z razvijanjem novih in novih psihoterapevtskih pristopov in tehnik iščemo tudi odgovore na vprašanje, kako najbolje optimizirati pozitivne učinke psihoterapije.[15]

***

[1] Freedheim, D. K., Freudenberger, H. J., Kessler, J. W., Messer, S. B., Peterson, D. R., … in Wachtel, P. L. (1992). History of psychotherapy: a century of change. New York: American Psychological Association.
[2] Stevenson, A. (2010). Oxford dictionary of English. New York: Oxford University Press.
[3] Černivec, M.; Gliha Komac, N.; Jakop, N.; Ježovnik, J.; Klemenčič, S. … Žele, A. (2018). Slovar slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana: Založba ZRC SAZU.
[4] Harper, R. S. (1950). The first psychological laboratory. Isis, 41(2), 158–161.
[5] Sigmund Freud University Vienna (2018). History and development. Pridobljeno z https://www.sfu.ac.at/en/about-sfu/history-and-development/ (10. 10. 2018).
[6] Bienenfeld, D. (2002). History of psychotherapy. Hersen, M. E. in Sledge, W. E. (ur). Encyclopedia of Psychotherapy (925–935). San Diego: Academic Press.
[7] Daghestani, A. N. (1997). Al-Razi (Rhazes), 865–925. American journal of psychiatry, 154(11), 1602–1602.
[8] Benjamin, L. T. (2007). A brief history of modern psychology. London: Blackwell publishing.
[9] Freedheim, D. K., Freudenberger, H. J., Kessler, J. W., Messer, S. B., Peterson, D. R., … in Wachtel, P. L. (1992). History of psychotherapy: a century of change. New York: American Psychological Association.
[10] Alessandri, M., Heiden, L. A. in Dunbar-Welter, M. (1995). History and overview. V Nietzel, M. T., Bernstein, D. A. in Milich, R. (ur.), Introduction to clinical psychology (3–19). Boston: Springer.
[11] Reisman, J. M. (1991). A history of clinical psychology. Boston: Taylor & Francis.
[12] Coppock, V. in Hopton, J. (2002). Critical perspectives on mental health. London: Routledge.
[13] Luborsky, L., Singer, B. in Luborsky, L. (1975). Comparative studies of psychotherapies: is it true that everyone has won and all must have prizes? Archives of general psychiatry, 32(8), 995–1008.
[14] Budd, R. in Hughes, I. (2009). The Dodo Bird Verdict – controversial, inevitable and important: a commentary on 30 years of meta‐analyses. Clinical psychology & psychotherapy: an international journal of theory & practice, 16(6), 510–522.
[15] Someah, K., Edwards, C. in Beutler, L. E. (2017). Schools and approaches to psychotherapy. V Braddick, O. (ur.), Oxford research encyclopedia of psychology (236–268). Oxford: Oxford University Press.

Psihoterapija

Psihoterapija obsega različne pristope, ki vam pomagajo pri duševnem zdravljenju in duševni rasti. Namen psihoterapije je izboljšanje kakovosti življenja na način spreminjanja vzorcev vedenja, razmišljanja, zaznavanja, doživljanja in čustvovanja. Ameriško psihološko združenje APA [1] psihoterapijo opredeljuje kot kolaborativno zdravljenje, ki temelji na odnosu med vami in vašim psihoterapevtom ter na dialogu, ki zagotavlja podporno okolje za … Continue reading “Psihoterapija”

Psihoterapija obsega različne pristope, ki vam pomagajo pri duševnem zdravljenju in duševni rasti. Namen psihoterapije je izboljšanje kakovosti življenja na način spreminjanja vzorcev vedenja, razmišljanja, zaznavanja, doživljanja in čustvovanja. Ameriško psihološko združenje APA [1] psihoterapijo opredeljuje kot kolaborativno zdravljenje, ki temelji na odnosu med vami in vašim psihoterapevtom ter na dialogu, ki zagotavlja podporno okolje za odkrito, objektivno, nevtralno in sprejemajočo komunikacijo. V psihoterapiji si s psihoterapevtovo pomočjo prizadevate prepoznavati in spreminjati vzorce, ki negativno vplivajo na vaše počutje, zdravje, odnose in življenje. Cilj psihoterapije po definiciji združenja APA ni le spopadanje z duševnimi težavami in njihovo razreševanje, ampak učenje koristnih in učinkovitih načinov in strategij za soočanje z življenjskimi izzivi v prihodnosti. Ameriško psihiatrično združenje (American psychiatric assciation) psihoterapijo opisuje kot pogovorno terapijo in način pomoči ob različnih duševnih boleznih in čustvenih težavah. S psihoterapijo lahko odpravite ali omejite težave, simptome in stiske ter bolje delujete, s čimer se povečata vaše zadovoljstvo in vaša blaginja.[2] Evropsko združenje za psihoterapijo (EAP, European Association for Psychotherapy) pojasnjuje, da je psihoterapija celovito zdravljenje duševnih težav in bolezni psihosocialnega in psihosomatskega izvora v aktivni medosebni interakciji med vami in vašim psihoterapevtom. Cilj psihoterapije je na osnovi znanstveno utemeljenih metod razkriti izvore vašega slabega počutja in duševne stiske, razkriti vzročno-posledične povezave, doseči ublažitev ali odpravo simptomov, spremeniti neustrezne vzorce doživljanja in ravnanja ter podpreti proces vašega duševnega razvoja in osebne rasti.[3]

Psihoterapija se je v preteklosti razvijala znotraj drugih disciplin, zlasti psihologije in psihiatrije, z nastopom obdobja specializacije znanosti in strok pa se je začela postopoma osamosvajati. Prve težnje razvoja psihoterapije v samostojno disciplino so se izrazile že ob aktivnejšem in usmerjenem razvoju psihoterapevtskih metod v okviru psihoanalize na prelomu 19. in 20. stoletja. Šele leta 1990 je bila nato s Strasbourško deklaracijo o psihoterapiji ustanovljena krovna evropska psihoterapevtka zveza EAP, ki določa standarde usposabljanja in dela. Deklaracija je psihoterapijo opredelila kot samostojno znanstveno disciplino, katere praksa predstavlja samostojni in prosti poklic.[4] Pomemben mejnik uresničevanja prizadevanj je bila ustanovitev prve fakultete za psihoterapijo leta 2005, Fakultete za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda na Dunaju (Faculty of Psychotherapy Sciences, Sigmund Freud University Vienna).[5] Z ustanovitvijo fakultete je bilo v psihoterapiji institucionalizirano akademsko izobraževanje in znanstveno raziskovanje ter zagotovljeno specializirano, celostno in usmerjeno usposabljanje psihoterapevtov. Poleg neakademskega specialističnega študija psihoterapije, ki je bil do ustanovitve fakultete edina možnost usposabljanja na različnih inštitutih, fakultetni program zagotavlja koherentno akademsko izobraževanje psihoterapevtov skozi dodiplomski in podiplomski študij ter specializacijo. Akademska institucionalizacija psihoterapije odpira tudi možnosti urejanja regulacijskih mehanizmov in poenotenja danes še zelo razpršenega delovanja različnih organizacij s področja psihoterapije.

Ob razvoju poskusov obvladovanja kompleksnosti duševnih pojavov se je oblikovalo veliko različnih psihoterapevtskih pristopov. Posamezne psihoterapevtske metode in tehnike so nastajale že veliko pred nastopom moderne psihoterapije, na prelomu 19. in 20. stoletja pa se je s Freudom začel razvoj samostojne in iz lastne teorije izhajajoče psihoterapevtske klinike. Ob naraščanju zanimanja za psihoterapijo se je širil krog Freudovih kolegov, ki so aktivno sodelovali v razvijanju teorije in kliničnih metod ter se zaradi nestrinjanja pogosto tudi razhajali. Nasprotovanja glede duševne pojavnosti, duševnega razvoja, vzročno-posledičnih povezav, etiologije duševnih motenj, povezanosti duševnosti in telesnega ter vpetosti duševnega v socialni kontekst so ena najbolj tipičnih karakteristik razvoja in obstoja psihoterapije. Čeprav se pogosto posvečamo ugotavljanju večje ali manjše učinkovitost posameznih pristopov, empirični rezultati kažejo, da različne psihoterapevtske smeri dosegajo iste učinke.[6],[7],[8] Številne stare in nove psihoterapevtske smeri se danes še naprej razvijajo ter delujejo v okviru različnih organizacij ter tudi znotraj drugih, sorodnih disciplin. Do leta 1980 smo poznali več kot 250 psihoterapevtskih smeri, do leta 1996 več kot 450 in na začetku 21. stoletja jih najdemo več tisoč, od katerih vse izhajajo iz različnih teorij, gojijo različne koncepte in temeljijo na različnih filozofijah.[9]

Med največji psihoterapevtskimi smermi običajno navajamo psihoanalitično psihoterapijo, kognitivno-vedenjsko psihoterapijo, humanistično psihoterapijo in sistemsko psihoterapijo.[7] Psihoanaliza je bila prva sistematično zasnovana in organizirana oblika psihoterapije, iz katere so bodisi kot izpeljanke bodisi kot nasprotovanje izšle ostale smeri. Psihoanaliza zajema obsežno teorijo o delovanju in razvoju človekove duševnosti ter nastanku duševnih težav in stisk. Psihoanalitični pristop poudarja, da te izhajajo iz nezavednih konfliktov in slabše funkcionalnih obrambnih mehanizmov zaradi patogenih zgodnjih izkušenj. Kot ključne dejavnike duševnega zdravja obravnava odnosne okoliščine vašega otroštva, ki jih danes kot temeljne etiološke dejavnike potrjujejo tudi nevroznanstvene discipline. Psihoanalitična psihoterapija se osredotoča zlasti na vaše doživljanje in čustvovanje ter kot cilj zasleduje vaše samospoznanje skozi nestrukturirano in spontano raziskovanje v okolju korektivne odnosne izkušnje. Kognitivno-vedenjska psihoterapija se osredotoča na vedenje, zaznavanje in mišljenje ter čustvovanje pojasnjuje kot odziv na interpretacijo zunanjih dogodkov in situacij. Običajno je bolj strukturirana, z jasno opredeljenimi cilji in tehnikami za doseganje teh ciljev. Humanistična psihoterapija se je razvila kot odgovor na psihoanalitično in kognitivno-vedenjsko smer, predvsem iz zavračanja determinističnih in psihopatoloških konceptualizacij prvih najstarejših smeri. Sistemska psihoterapija se osredotoča na kontekst vaših interakcij in odnosov s sistemi, v katerih delujete in v katerih se odvija vaša medosebna dinamika.

Glede izbire posameznih smeri psihoterapije ni enotnega mnenja in različne smeri ponujajo kompetentne načine za obravnavo različnih vrst in intenzivnosti duševnih stisk, težav, motenj, bolezni. Diferenciacija samih pristopov in metod v psihoterapevtski obravnavi različnih diagnoz je na zgodnji stopnji razvoja in v praksi se počasi oblikujejo nekatere neformalne zakonitosti in priporočila glede primernosti določenih psihoterapevtskih smeri in določenih psihoterapevtov za obravnavo določenih težav. Pri izbiri vrste psihoterapije lahko upoštevate predvsem osebne preference glede načina dela, lahko pa upoštevate tudi karakteristike svojih težav in ciljev obravnave. Če želite doseči hitro olajšanje specifičnih simptomov, so primernejše kognitivno-vedenjske modalitete, eventualno s farmakološko podporo. Kognitivno-vedenjski pristopi so za vas primerni, če si želite dela po konkretnem načrtu z eksplicitnimi tehnikami in se želite izogniti spontanosti, večpomenskosti, simboliki, kompleksnosti, globinskemu delu ipd. Psihoanalitični pristopi so boljša izbira ob nejasnih, splošnih, globljih in kompleksnejših težavah, kot so kronične čustvene motnje, osebnotne motnje, vprašanja identitete, difuzno nezadovoljstvo ali anskioznost, ponavljanje vzorcev ipd. Psihoanalitični pristopi se ne osredotočajo na lajšanje simptomov, ampak iščejo izvorne vsebine ter posegajo v širši kontekst vaših notranjih in zunanjih konfliktov. Zavedanje raznolikosti psihoterapevtskih pristopov je pomembno zlasti v primerih, če se določen pristop v vašem primeru izkaže kot manj učinkovit.

Mnenjske raziskave kažejo pomembno spreminjanje javnega stališča in drže do psihoterapije v zadnjih dveh desetletjih. Psihoterapija je sicer na veliko območjih tudi razvitejših delov sveta še vedno stigmatizirana, vendar stigma postopoma in vztrajno slabi. Porast in trend sprejemanja psihoterapije kot družbenega pojava se je začel še v prejšnjem stoletju v ZDA ter se v zadnjem desetletju širi tudi v Evropi. Anketne raziskave kažejo, da pomoč psihoterapevta poišče skoraj vsak peti Britanec in da postaja psihoterapija v evropski v družbi prepoznana kot ena temeljnih komponent kakovosti življenja. Delež populacije, ki psihoterapijo ocenjuje sprejemljivo strategijo soočanja z življenjskimi izzivi in težavami, se je od leta 2004 do 2010 podvojil. Večina populacije ugotavlja, da postaja pogovor o čustvenih in duševnih stiskah danes veliko bolj sprejemljiv kot je to veljalo v preteklosti. Skoraj 80 % evropskih prebivalcev je tudi mnenja, da se je o svojih duševnih stiskah bolje s kom pogovoriti, kot takoj poseči po zdravilih.[10],[11],[12],[13],[14] APA sicer opozarja, da trend ne sledi tem prepričanjem, saj delež izdatkov za psihoterapijo upada v primerjavi z izdatki za zdravila, vendar je to najbrž v veliki meri odraz zavarovalnih politik, ki pogosteje pokrivajo stroške farmakološkega zdravljenja in redkeje psihoterapevtskega. Čeprav v akutnih stanjih in primerih hudih duševnih motenj psihoterapija praviloma ni primerna metoda zdravljenja, je prednostno farmakološko zdravljenje problematično v primerih, ko bi bila psihoterapija glede na etiologijo, simptomatiko in posameznikove zmožnosti bolj učinkovita metoda pomoči.[15]

***

[1] APA – American psychological association (2018). Understanding psychotherapy and how it works. Pridobljeno z http://www.apa.org/helpcenter/understanding-psychotherapy.aspx (8. 8. 2018)
[2] American psychiatric association (2018). What is Psychotherapy? Pridobljeno z https://www.psychiatry.org/patients-families/psychotherapy (8. 8. 2018).
[3] EAP – European Association for Psychotherapy (2009). Template for a national psychotherapy law. Dunaj: EAP.
[4] EAP – European Association for Psychotherapy (1990). Strasbourg declaration on psychotherapy of 1990. Strasbourg: EAP.
[5] SFU – Sigmund Freud University (2018). Psychotherapy science. Pridobljeno z https://www.sfu.ac.at/en/ (8. 8. 2018).
[6] Luborsky, L., Rosenthal, R., Diguer, L., Andrusyna, T. P., Berman, J. S., Levitt, J. T. in Krause, E. D. (2002). The dodo bird verdict is alive and well—mostly. Clinical psychology: science and practice, 9(1), 2–12.
[7] Budd, R. in Hughes, I. (2009). The Dodo Bird Verdict – controversial, inevitable and important: a commentary on 30 years of meta‐analyses. Clinical psychology & psychotherapy: an international journal of theory & practice, 16(6), 510–522.
[8] Luborsky, L. (1995). Are common factors across different psychotherapies the main explanation for the dodo bird verdict that “everyone has won so all shall have prizes”? Clinical psychology: science and practice, 2(1), 106–109.
[9] Depreeuw, B., Eldar, S., Conroy, K. in Hofmann, S. G. (2017). Psychotherapy approaches. V Hofmann, S. G. (ur.), International perspectives on psychotherapy (35–67). Cham: Springer.
[10] Olfson, M., & Marcus, S. C. (2010). National trends in outpatient psychotherapy. American Journal of Psychiatry, 167(12), 1456-1463.
[11] Doward, J. (2010). One in five Britons has consulted a counsellor or a psychotherapist. The observer, 10(8), 1.
Chamberlin, J. (2004). Survey says: More Americans are seeking mental health treatment. Monitor on Psychology, 35(7), 17.
[12] Clay, R. A. (2011). Advocating for psychotherapy. Monitor on psychology, 42(8), 48.
[13] Rubel, J., Lutz, W. in Schulte, D. (2015). Patterns of change in different phases of outpatient psychotherapy: A stage‐sequential pattern analysis of change in session reports. Clinical psychology & psychotherapy, 22(1), 1–14.
[14] Engel, J. (2008). American therapy: the rise of psychotherapy in the United States. New York: Gotham Books.
[15] Rubel, Lutz in Schulte, (2015).

Psihoterapija M. Čeh