Psihoterapija

Psihoterapija obsega različne pristope, ki vam pomagajo pri duševnem zdravljenju in duševni rasti. Namen psihoterapije je izboljšanje kakovosti življenja na način spreminjanja vzorcev vedenja, razmišljanja, zaznavanja, doživljanja in čustvovanja. Ameriško psihološko združenje APA [1] psihoterapijo opredeljuje kot kolaborativno zdravljenje, ki temelji na odnosu med vami in vašim psihoterapevtom ter na dialogu, ki zagotavlja podporno okolje za … Continue reading “Psihoterapija”

Psihoterapija obsega različne pristope, ki vam pomagajo pri duševnem zdravljenju in duševni rasti. Namen psihoterapije je izboljšanje kakovosti življenja na način spreminjanja vzorcev vedenja, razmišljanja, zaznavanja, doživljanja in čustvovanja. Ameriško psihološko združenje APA [1] psihoterapijo opredeljuje kot kolaborativno zdravljenje, ki temelji na odnosu med vami in vašim psihoterapevtom ter na dialogu, ki zagotavlja podporno okolje za odkrito, objektivno, nevtralno in sprejemajočo komunikacijo. V psihoterapiji si s psihoterapevtovo pomočjo prizadevate prepoznavati in spreminjati vzorce, ki negativno vplivajo na vaše počutje, zdravje, odnose in življenje. Cilj psihoterapije po definiciji združenja APA ni le spopadanje z duševnimi težavami in njihovo razreševanje, ampak učenje koristnih in učinkovitih načinov in strategij za soočanje z življenjskimi izzivi v prihodnosti. Ameriško psihiatrično združenje (American psychiatric assciation) psihoterapijo opisuje kot pogovorno terapijo in način pomoči ob različnih duševnih boleznih in čustvenih težavah. S psihoterapijo lahko odpravite ali omejite težave, simptome in stiske ter bolje delujete, s čimer se povečata vaše zadovoljstvo in vaša blaginja.[2] Evropsko združenje za psihoterapijo (EAP, European Association for Psychotherapy) pojasnjuje, da je psihoterapija celovito zdravljenje duševnih težav in bolezni psihosocialnega in psihosomatskega izvora v aktivni medosebni interakciji med vami in vašim psihoterapevtom. Cilj psihoterapije je na osnovi znanstveno utemeljenih metod razkriti izvore vašega slabega počutja in duševne stiske, razkriti vzročno-posledične povezave, doseči ublažitev ali odpravo simptomov, spremeniti neustrezne vzorce doživljanja in ravnanja ter podpreti proces vašega duševnega razvoja in osebne rasti.[3]

Psihoterapija se je v preteklosti razvijala znotraj drugih disciplin, zlasti psihologije in psihiatrije, z nastopom obdobja specializacije znanosti in strok pa se je začela postopoma osamosvajati. Prve težnje razvoja psihoterapije v samostojno disciplino so se izrazile že ob aktivnejšem in usmerjenem razvoju psihoterapevtskih metod v okviru psihoanalize na prelomu 19. in 20. stoletja. Šele leta 1990 je bila nato s Strasbourško deklaracijo o psihoterapiji ustanovljena krovna evropska psihoterapevtka zveza EAP, ki določa standarde usposabljanja in dela. Deklaracija je psihoterapijo opredelila kot samostojno znanstveno disciplino, katere praksa predstavlja samostojni in prosti poklic.[4] Pomemben mejnik uresničevanja prizadevanj je bila ustanovitev prve fakultete za psihoterapijo leta 2005, Fakultete za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda na Dunaju (Faculty of Psychotherapy Sciences, Sigmund Freud University Vienna).[5] Z ustanovitvijo fakultete je bilo v psihoterapiji institucionalizirano akademsko izobraževanje in znanstveno raziskovanje ter zagotovljeno specializirano, celostno in usmerjeno usposabljanje psihoterapevtov. Poleg neakademskega specialističnega študija psihoterapije, ki je bil do ustanovitve fakultete edina možnost usposabljanja na različnih inštitutih, fakultetni program zagotavlja koherentno akademsko izobraževanje psihoterapevtov skozi dodiplomski in podiplomski študij ter specializacijo. Akademska institucionalizacija psihoterapije odpira tudi možnosti urejanja regulacijskih mehanizmov in poenotenja danes še zelo razpršenega delovanja različnih organizacij s področja psihoterapije.

Ob razvoju poskusov obvladovanja kompleksnosti duševnih pojavov se je oblikovalo veliko različnih psihoterapevtskih pristopov. Posamezne psihoterapevtske metode in tehnike so nastajale že veliko pred nastopom moderne psihoterapije, na prelomu 19. in 20. stoletja pa se je s Freudom začel razvoj samostojne in iz lastne teorije izhajajoče psihoterapevtske klinike. Ob naraščanju zanimanja za psihoterapijo se je širil krog Freudovih kolegov, ki so aktivno sodelovali v razvijanju teorije in kliničnih metod ter se zaradi nestrinjanja pogosto tudi razhajali. Nasprotovanja glede duševne pojavnosti, duševnega razvoja, vzročno-posledičnih povezav, etiologije duševnih motenj, povezanosti duševnosti in telesnega ter vpetosti duševnega v socialni kontekst so ena najbolj tipičnih karakteristik razvoja in obstoja psihoterapije. Čeprav se pogosto posvečamo ugotavljanju večje ali manjše učinkovitost posameznih pristopov, empirični rezultati kažejo, da različne psihoterapevtske smeri dosegajo iste učinke.[6],[7],[8] Številne stare in nove psihoterapevtske smeri se danes še naprej razvijajo ter delujejo v okviru različnih organizacij ter tudi znotraj drugih, sorodnih disciplin. Do leta 1980 smo poznali več kot 250 psihoterapevtskih smeri, do leta 1996 več kot 450 in na začetku 21. stoletja jih najdemo več tisoč, od katerih vse izhajajo iz različnih teorij, gojijo različne koncepte in temeljijo na različnih filozofijah.[9]

Med največji psihoterapevtskimi smermi običajno navajamo psihoanalitično psihoterapijo, kognitivno-vedenjsko psihoterapijo, humanistično psihoterapijo in sistemsko psihoterapijo.[7] Psihoanaliza je bila prva sistematično zasnovana in organizirana oblika psihoterapije, iz katere so bodisi kot izpeljanke bodisi kot nasprotovanje izšle ostale smeri. Psihoanaliza zajema obsežno teorijo o delovanju in razvoju človekove duševnosti ter nastanku duševnih težav in stisk. Psihoanalitični pristop poudarja, da te izhajajo iz nezavednih konfliktov in slabše funkcionalnih obrambnih mehanizmov zaradi patogenih zgodnjih izkušenj. Kot ključne dejavnike duševnega zdravja obravnava odnosne okoliščine vašega otroštva, ki jih danes kot temeljne etiološke dejavnike potrjujejo tudi nevroznanstvene discipline. Psihoanalitična psihoterapija se osredotoča zlasti na vaše doživljanje in čustvovanje ter kot cilj zasleduje vaše samospoznanje skozi nestrukturirano in spontano raziskovanje v okolju korektivne odnosne izkušnje. Kognitivno-vedenjska psihoterapija se osredotoča na vedenje, zaznavanje in mišljenje ter čustvovanje pojasnjuje kot odziv na interpretacijo zunanjih dogodkov in situacij. Običajno je bolj strukturirana, z jasno opredeljenimi cilji in tehnikami za doseganje teh ciljev. Humanistična psihoterapija se je razvila kot odgovor na psihoanalitično in kognitivno-vedenjsko smer, predvsem iz zavračanja determinističnih in psihopatoloških konceptualizacij prvih najstarejših smeri. Sistemska psihoterapija se osredotoča na kontekst vaših interakcij in odnosov s sistemi, v katerih delujete in v katerih se odvija vaša medosebna dinamika.

Glede izbire posameznih smeri psihoterapije ni enotnega mnenja in različne smeri ponujajo kompetentne načine za obravnavo različnih vrst in intenzivnosti duševnih stisk, težav, motenj, bolezni. Diferenciacija samih pristopov in metod v psihoterapevtski obravnavi različnih diagnoz je na zgodnji stopnji razvoja in v praksi se počasi oblikujejo nekatere neformalne zakonitosti in priporočila glede primernosti določenih psihoterapevtskih smeri in določenih psihoterapevtov za obravnavo določenih težav. Pri izbiri vrste psihoterapije lahko upoštevate predvsem osebne preference glede načina dela, lahko pa upoštevate tudi karakteristike svojih težav in ciljev obravnave. Če želite doseči hitro olajšanje specifičnih simptomov, so primernejše kognitivno-vedenjske modalitete, eventualno s farmakološko podporo. Kognitivno-vedenjski pristopi so za vas primerni, če si želite dela po konkretnem načrtu z eksplicitnimi tehnikami in se želite izogniti spontanosti, večpomenskosti, simboliki, kompleksnosti, globinskemu delu ipd. Psihoanalitični pristopi so boljša izbira ob nejasnih, splošnih, globljih in kompleksnejših težavah, kot so kronične čustvene motnje, osebnotne motnje, vprašanja identitete, difuzno nezadovoljstvo ali anskioznost, ponavljanje vzorcev ipd. Psihoanalitični pristopi se ne osredotočajo na lajšanje simptomov, ampak iščejo izvorne vsebine ter posegajo v širši kontekst vaših notranjih in zunanjih konfliktov. Zavedanje raznolikosti psihoterapevtskih pristopov je pomembno zlasti v primerih, če se določen pristop v vašem primeru izkaže kot manj učinkovit.

Mnenjske raziskave kažejo pomembno spreminjanje javnega stališča in drže do psihoterapije v zadnjih dveh desetletjih. Psihoterapija je sicer na veliko območjih tudi razvitejših delov sveta še vedno stigmatizirana, vendar stigma postopoma in vztrajno slabi. Porast in trend sprejemanja psihoterapije kot družbenega pojava se je začel še v prejšnjem stoletju v ZDA ter se v zadnjem desetletju širi tudi v Evropi. Anketne raziskave kažejo, da pomoč psihoterapevta poišče skoraj vsak peti Britanec in da postaja psihoterapija v evropski v družbi prepoznana kot ena temeljnih komponent kakovosti življenja. Delež populacije, ki psihoterapijo ocenjuje sprejemljivo strategijo soočanja z življenjskimi izzivi in težavami, se je od leta 2004 do 2010 podvojil. Večina populacije ugotavlja, da postaja pogovor o čustvenih in duševnih stiskah danes veliko bolj sprejemljiv kot je to veljalo v preteklosti. Skoraj 80 % evropskih prebivalcev je tudi mnenja, da se je o svojih duševnih stiskah bolje s kom pogovoriti, kot takoj poseči po zdravilih.[10],[11],[12],[13],[14] APA sicer opozarja, da trend ne sledi tem prepričanjem, saj delež izdatkov za psihoterapijo upada v primerjavi z izdatki za zdravila, vendar je to najbrž v veliki meri odraz zavarovalnih politik, ki pogosteje pokrivajo stroške farmakološkega zdravljenja in redkeje psihoterapevtskega. Čeprav v akutnih stanjih in primerih hudih duševnih motenj psihoterapija praviloma ni primerna metoda zdravljenja, je prednostno farmakološko zdravljenje problematično v primerih, ko bi bila psihoterapija glede na etiologijo, simptomatiko in posameznikove zmožnosti bolj učinkovita metoda pomoči.[15]

***

[1] APA – American psychological association (2018). Understanding psychotherapy and how it works. Pridobljeno z http://www.apa.org/helpcenter/understanding-psychotherapy.aspx (8. 8. 2018)
[2] American psychiatric association (2018). What is Psychotherapy? Pridobljeno z https://www.psychiatry.org/patients-families/psychotherapy (8. 8. 2018).
[3] EAP – European Association for Psychotherapy (2009). Template for a national psychotherapy law. Dunaj: EAP.
[4] EAP – European Association for Psychotherapy (1990). Strasbourg declaration on psychotherapy of 1990. Strasbourg: EAP.
[5] SFU – Sigmund Freud University (2018). Psychotherapy science. Pridobljeno z https://www.sfu.ac.at/en/ (8. 8. 2018).
[6] Luborsky, L., Rosenthal, R., Diguer, L., Andrusyna, T. P., Berman, J. S., Levitt, J. T. in Krause, E. D. (2002). The dodo bird verdict is alive and well—mostly. Clinical psychology: science and practice, 9(1), 2–12.
[7] Budd, R. in Hughes, I. (2009). The Dodo Bird Verdict – controversial, inevitable and important: a commentary on 30 years of meta‐analyses. Clinical psychology & psychotherapy: an international journal of theory & practice, 16(6), 510–522.
[8] Luborsky, L. (1995). Are common factors across different psychotherapies the main explanation for the dodo bird verdict that “everyone has won so all shall have prizes”? Clinical psychology: science and practice, 2(1), 106–109.
[9] Depreeuw, B., Eldar, S., Conroy, K. in Hofmann, S. G. (2017). Psychotherapy approaches. V Hofmann, S. G. (ur.), International perspectives on psychotherapy (35–67). Cham: Springer.
[10] Olfson, M., & Marcus, S. C. (2010). National trends in outpatient psychotherapy. American Journal of Psychiatry, 167(12), 1456-1463.
[11] Doward, J. (2010). One in five Britons has consulted a counsellor or a psychotherapist. The observer, 10(8), 1.
Chamberlin, J. (2004). Survey says: More Americans are seeking mental health treatment. Monitor on Psychology, 35(7), 17.
[12] Clay, R. A. (2011). Advocating for psychotherapy. Monitor on psychology, 42(8), 48.
[13] Rubel, J., Lutz, W. in Schulte, D. (2015). Patterns of change in different phases of outpatient psychotherapy: A stage‐sequential pattern analysis of change in session reports. Clinical psychology & psychotherapy, 22(1), 1–14.
[14] Engel, J. (2008). American therapy: the rise of psychotherapy in the United States. New York: Gotham Books.
[15] Rubel, Lutz in Schulte, (2015).

Author: M. Č.

Malka Čeh je nevro/psihoanalitična psihoterapije in magistra psihoterapevtske znanosti. Psihoterapevtsko delo opravlja v Zasebni psihoterapevtski kliniki RRPI. Kontakt: malka.ceh@rrpi.si in 051 383 879.

Psihoterapija M. Čeh