Izguba dragocenih predmetov, denarja, ki vam omogoča želen življenjski slog, socialnega statusa ali poklicnega priznanja je lahko boleča. Še posebej boleče, če na njih utemeljite občutek lastne vrednosti. Izguba sproži primarne preživetvene instinkte, ki so pogosto povezani z zgodnjimi izgubami. Najhujša izmed vseh izgub je najbrž izguba odnosa. Izguba odnosa sproži občutke izpostavljenosti, osamljenosti, izgubljenosti, zavrnitve, zapuščenosti, negotovostii, nevrednosti ipd. Ni nenavadno, če ste podedovali pričakovanje, da bodo odnosi, zlasti z ljudmi, ki jih imate globoko radi, trajali. Tako kot so spremenljivi vsi pojavi, pa so ne glede na njihovo vrednost bolj ali manj trajni tudi odnosi. Izguba odnosa je boleča, vendar je trpljenje zaradi zlomljenega srca običajni del življenja. Gotovo ste to travmo tudi že doživeli. Bolečina je lahko tako nevzdržna, da se v zaščito pred njo zaprete pred novimi izkušnjami.

Avtorica poljudne monografije Zdravilo strahu (The Fear Cure) Lissa Rankin opisuje, kako je svoje prve izkušnje bolečine ob izgubi doživljala njena hči. Ko je bila stara pet let, ji je srce zlomila hči avtoričine prijateljice. Družini sta živeli v drugem mestu in starši so obema deklicama pripovedovali zgodbe o drugi. Ko je prijateljica za počitnice obiskala avtorico, sta deklici preživljali čas skupaj. Igrali sta se na vrtu in na plaži, vsak večer spali v isti postelji, se skupaj kopali, jedli ribe s krompirjem v pubu, opazovali ognjemete, poslušali dharmov pogovor, preživljali ure v masažni kadi ter si delili druge čarobne dogodivščine, zaradi katerih sta se zaljubili.

Ob koncu kratkih počitnic se je prijateljičina družina vrnila domov in hči je ob odhodu neutolažljivo jokala. Vrgla se je na posteljo, pokazala na mesto, kjer je spala deklica in rekla, da jo včakič, ko pogleda prijateljičino mesto in je ni, zaboli srce. Potem je naprej jokala. V istem času je umrla avtoričina druga prijateljica, zato je ob teh besedah tudi sama jokala od bolečine. Hči je rekla: »Mami, tako me boli, da imam rada Vivien, da mislim, da je ne želim nikoli več videti.« Avtorica je vedela, da se morata pogovoriti. Hči je privila v naročje in ji rekla, da razume njeno bolečino, ko odide kdo, ki ga imaš rad. A zagotovila ji je, da je vredno. Pojasnila je, da je ljubezen vredna zapuščanja in da moramo biti pripravljeni izgubiti, da ljubezen izkusimo v celoti. »Tistim, ki jih imamo radi, moramo dati dovoljenje, da nam zlomijo srce.«

Avtorica je hčeri povedala, kako je dala dovoljenje, da ji zlomi srce, svojemu očetu, hčerinemu dedku. In ko je umrl dva tedna po hčerinem rojstvu, je to storil. Na široko ga je počil, da se je povsem razlilo in avtorico spodbudilo k pomislekom, da bi ga zašila z velikimi žičnimi šivi, ki bi ga za vedno zaprli. Potem pa se je kljub bolečini odločila svoje srce pustiti odprto. Hčeri je povedala, da ji bo nekoč znova kdo, ki ga bo imela rada in mu dala dovoljenje, da ji zlomi srce, srce zlomil in se bo počutila prav tako kot v tem trenutku, ko nikomur več ne želi dati dovoljenja, da bi to lahko storil. Želela si bo srce zapreti, da je ne bi znova bolelo, tako kot ob odhodu Vivien. Hči je razumela in rekla: »Mami, ko se zaljubiš, moraš srce vedno pustiti odprto, tudi če se ti zdi, da bi ga hotel zapreti. Tako se lahko vanj vedno prikrade prava oseba.« Avtorica je prikimala in še nekaj časa sta skupaj jokai. Tik preden je hči zaspala, je povedala: »Mami, Vivien bom dovolila, da mi zlomi srce.« Avtorica je potrdila, da se ji to zdi dober načrt.

Leto kasneje, ko je bila hči stara šest, je zaradi nenadnega srčnega popuščanja nepričakovano umrl družinski pes in žalost je bila neznosna. Ko je družina v naročju držala Grendelovo truplo, je hči zajokala, kot so si želeli vsi, in rekla: »Grendel, dala sem ti dovoljenje, da mi zlomiš srce, ti pa si šel in ga zlomil.« Še osebje v veterinarski bolnišnici je zajokalo. Dva meseca po tem, ko so izgubili Grendela in so njihova srca še vedno skelela od izgube, je hči rekla: »Mami, pripravljena sem dati še enemu psu dovoljenje, da mi zlomi srce.« Pogovorili sta se o tem, kako psi ne živijo tako dolgo kot ljudje in kako nov pes pomeni, da bodo nekega dne verjetno trpeli enako vrsto izgube. A avtorica je hči, pomirila, da bo nov psiček najbrž živel vsaj deset let, preden se bodo morali posloviti. Hči je pritrdila in družini se je pridružil dvomesečni Bezoar. Šest mesecev kasneje je avtorici vzelo dih, ko jo je poklical prijazen človek in v solzah priznal, da je Bezoarja pravkar povozil na avtocesti. S hčerjo sta njegovo drobno telo pokopali poleg Grendela. Družina je potrebovala nekaj časa, preden si je opomogla od izgub, toda hči je nekega dne znova naznanila: »Mami, spet sem pripravljena. Pripravljen sem pustiti, da mi še en pes zlomi srce.« Kmalu potem so v življenje znova sprejeli psa in ga imeli na vso moč radi.

Vedno, ko imate radi, je lahko vaše srce zlomljeno. Da srce prepuščate serijskim zlomom, je težko in zahteva pogum. Svoje srce zapreti je enostavnejši izhod in se zdi udobna rešitev. Nihče vam ne bi zameril. Vendar si tako odrečete ljubezen. Življenje je polno srčnih travm in morda bolj kot kar koli drugega strah sproža pričakovanje bolečine ob izgubi. Ljubezen je tvegana. Ljubezen se zdi nevarna. Ljubezen se zdi kot nekaj, pred čimer se je treba zaščititi. Toda zapiranje srca zapre tudi življenje in vas prikrajša za najlepše trenutke in najbolj dragocene izkušnje.

Povzeto po: Rankin, L. (2015). The fear cure. New York: Hay House.

 

. . .

Vsebine na spletni strani niso recenzirane in lektorirane. Iskreno sem hvaležna za opozorila na vsebinske nejasnosti in nedoslednosti, dvomljive ali zmotne trditve ter slogovne in pravopisne napake. PRIJAVITE NAPAKO.

Besedila na spletni strani so vam za uporabo na razpolago pod licenco Creative Commons: Vsebine lahko kopirate in delite ter urejate, predelujete in vključujete v lastna dela pod pogojem priznanja in navedbe avtorstva (https://mceh.si).

 

Leave a Reply