Anksiozne motnje so duševne motnje, za katere so značilne različne oblike prekomerne bojazni, ki se lahko pojavlja bodisi kot strah pred jasno bodisi kot tesnoba zaradi nejasne nevarnosti. Lahko vas je strah specifičnih objektov (predmetov, živali, ljudi) ali situacij, npr. nastopanja in pajkov. Lahko pa je bojazen prosto lebdeča in ji ne morete določiti jasnega cilja oz. ste stalno hudo zaskrbljeni zaradi različnih povodov.[1] Medtem ko anksiozna občutja sama po sebi niso patološka in igrajo pomembno vlogo pri vaši zaščiti in obrambi, so pri anksioznih motnjah pretirana in s tem nefunkcionalna. Biološko poznamo dve osnovni obliki strahu, in sicer strah pred napadom ter strah pred izgubo. V prvem primeru vas je strah, da vam bo kdo škodil, v drugem primeru pa, da vas bo kdo zapustil oz. vam bo kaj dragocenega odvzeto. Strah pred tem, da vam bo kdo škodil, vas motivira za to, da zaščitite sebe, strah pred tem, da vam bo kaj dragocenega odvzeto, pa da zaščitite svoje vire in interese. Vsaka vrsta strahu poteka po različnih živčnih in hormonskih poteh (glej sliko) in v psihiatrični obravnavi prvo zdravimo s pomirjevali in antipsihotiki, drugo pa z antidepresivi.[2][3]

Možganska mreža čustva panike oz. žalovanja
Možganska mreža čustva panike oz. žalovanja, ki je hiperaktivna pri anksioznih motnjah.
Možganska mreža čustva strahu
Pri anksioznih motnjah je hiperaktivna možganska mreža čustva strahu.

Pri posamezni anksiozni motnji se lahko pojavljata obe obliki bojazni, v nekaterih primerih posamično in v neredkih primerih obe hkrati. Najbolj pogoste anksiozne motnje so panična motnja z agorafobijo ali brez, generalizirana anksiozna motnja, socialna anksiozna oz. socialna fobija, specifične fobije, separacijska oz. ločitvena anksiozna motnja ter obsesivno-kompulzivna motnja.[4] Pri generalizirani anksiozni motnji občutja bojazni vztrajajo neprekinjeno oz. zgolj nekoliko nihajo v intenzivnosti, pri fobični anksiozni motnji se občutja bojazni pojavljajo v specifičnih okoliščinah, pri panični motnji pa se izrazito intenzivni strah pojavi nenadoma in ni vezan na specifične okoliščine.[5] Separacijska oz. ločitvena anksiozna motnja označuje prekomerno bojazen pred zapustitvijo,[6] za obsesivno-kompulzivno motnjo pa so značilni implicitna anksiozna občutja, ki motivirajo kompulzivna dejanja. [7] Epidemiološke raziskave kažejo, da skoraj 35 odstotkov ljudi vsaj enkrat v življenju prizadene katera od anksioznih motenj, odstotek diagnosticiranih primerov pa v zadnjem desetletju narašča.[8] Pri vseh anksioznih motnjah se pojavljajo tako intenzivno neugodje zaradi neprijetnih občutkov kot tudi kritični negativni učinek na vašo življenjsko funkcionalnost.[9] Kljub razširjenosti in visoki stopnji obremenilnosti velik delež anksioznih motenj še vedno ni ustrezno obravnavan, kar lahko pomeni vseživljenjsko oviranost. Čeprav anksiozne motnje s starostjo običajno upadajo, imajo namreč praviloma kronični potek.[10]

Občutje anksioznosti sestavljajo neprijetna duševna in telesna stanja: vsesplošna napetost in razdraženost, tesnobnost in prestrašenost, ki jih spremljajo trajne ali ponavljajoče se negativne misli oz. skrbi. Simptomi anksioznih motenj se pojavljajo na duševni in telesni ravni, ki zajema živčne in hormonske aktivnosti, mišične odzive ter odzive avtonomnih funkcij, kot sta dihanje in bitje srca (glej seznam simptomov). Stanje anksioznosti na splošno spremljajo vzorci vzdraženosti simpatičnega živčnega sistema in povišanih stresnih hormonov. Bojazen je signal organizma, da ste s tega ali drugega vidika ogroženi, na kar se odzivate s povišano vzdržanostjo, opreznostjo, negotovostjo, živčnostjo in nemirom. Funkcija teh občutkov je pripravljenost se na grožnjo optimalno odzivati. Aktivacija subkortikalnih možganski mrež in hormonskih sistemov organizem spodbudi, da bodisi otrpne, beži, napade, kriči, se skrije. Ključna značilnost anksioznih motenj je, da je ocena nevarnosti in ogroženosti neustrezna, preintenzivna, prepogosta, trajna, s tem pa nefunkcionalna. Vaš organizem ob vzdrževanju dolgotrajnih stanj visoke vzdraženosti ne more optimalno delovati in prekomerna aktivacija sistemov ima različne negativne posledice.

Simptomi anksioznih motenj

  • Duševna vzdraženost: pričakovanje, opreznost, razdražljivost, nemir, občutljivost, zvišana pozornost, zaskrbljenost, miselno premlevanje.
  • Vzdraženost (simpatičnega) avtonomnega živčnega sistema:
    • na ravni prebavil suha usta, težave s požiranjem, želodčne težave, prebavne težave;
    • na ravni dihal stiskanje v prvih, težave z dihanjem, plitko dihanje, zadihanost;
    • na kardiovaskularni ravni palpitacije, stiskanje v prsnem košu, aritmija;
    • na ginekološki ravni po
    • gosto uriniranje, težave z erekcijo, menstrualne bolečine, vmesne krvavitve
  • Vzdraženost mišičnega sistema: tresenje, glavoboli, bolečine v mišicah, mravljinčenje
  • Motnje spanja: nespečnost, nočne more.

Anksiozne motnje imajo različne izvore. Površno bi jih lahko opisali kot posledice slabo razvitih in šibkih kapacitet samopomirjanja ter posledice izkušenj, da so okolica in odnosi nepredvidljivi in nevarni. Samopomirjanja ste se učili v svojih zgodnjih odnosih, tako da je vaš organizem avtomatiziral procese, ki so se odvijali ob tem, ko vas je pomirjala odrasla oseba. Če vam odrasli, ki so skrbeli za vas, niso nudili čustvenega zatočišča oz. ste imeli slabe in/ali redke izkušnje, da bi vas odrasli pomirili, so bile vaše priložnosti za učenje samopomirjanja slabe. Če se v primarnih odnosih niste počutili varne, če so vas odrasli čustveno ali celo fizično ogrožali, je temeljna izkušnja vašega organizma, da je svet nevaren in da je dobro biti na preži. Anksiozna stanja so posledice primarnih izkušenj, ki vaš organizem oblikujejo za najbolj optimalno delovanje v okoliščinah, v katerih ste rojeni. V prvih letih življenja se aktivno učite predvidevati nevarnosti in ščititi z oblikovanjem čustvenih, kognitivnih in vedenjskih odzivov. Dražljaje, ki se jih v večji meri ne zavedate, povežete z negativnimi posledicami, ki jih sledijo. V prihodnosti se skušate pred tem posledicami zavarovati na način, da ste visoko občutljivi in odzivni.

[1] Ries Merikangas, K. (2017). Anxiety Disorders. V Sadock, B. J. in Sadock, V. (ur.), Kaplan & Sadock’s comprehensive textbook of psychiatry (4407–4652). New York: Lippincott Williams & Wilkins.
[2] Panksepp, J. (2004). Affective neuroscience: the foundations of human and animal emotions. Oxford: Oxford university press.
[3] Solms, M. (2018). Workshop with Mark Solms: a practical introduction to neuropsychoanalysis and clinical implications. Rim: Italian Psychoanalytic Dialogues.
[4] Bandelow, B. in Michaelis, S. (2015). Epidemiology of anxiety disorders in the 21st century. Dialogues in clinical neuroscience, 17(3), 327–335.
[5] Harrison, P., Cowen, P, Burns, T. in Fazel, M. (2018). Shorter Oxford textbook of psychiatry. Oxford: Oxford university press.
[6] Bögels, S. M., Knappe, S., & Clark, L. A. (2013). Adult separation anxiety disorder in DSM-5. Clinical psychology review, 33(5), 663–674.
[7] Bandelow in Michaelis, 2015.
[8] Bandelow in Michaelis, 2015.
[9] Ries, 2017.
[10] Hendriks, S. M., Spijker, J., Licht, C. M., Hardeveld, F., de Graaf, R., Batelaan, N. M., in Beekman, A. T. (2016). Long-term disability in anxiety disorders. BMC psychiatry, 16(1), 248–266.

. . .

Vsebine na spletni strani niso recenzirane in lektorirane. Iskreno sem hvaležna za opozorila na vsebinske nejasnosti in nedoslednosti, dvomljive ali zmotne trditve ter slogovne in pravopisne napake. PRIJAVITE NAPAKO.

Besedila na spletni strani so vam za uporabo na razpolago pod licenco Creative Commons: Vsebine lahko kopirate in delite ter urejate, predelujete in vključujete v lastna dela pod pogojem priznanja in navedbe avtorstva (https://mceh.si).

 

Leave a Reply