Ko čutimo čustveno ali fizično neugodje ali bolečino, je naš naravni odziv se občutku izogniti, mu ubežati. Neprijetni občutki so temu biološko tudi namenjeni. Signalizirajo nam, da nekaj ni prav in nam sledijo, dokler jih z nekim dejanjem ali vedenjem ne odpravimo. Če se z roko dotaknemo vroče plošče, pekoč občutek sproži hitri umik in prepreči močnejšo opeklino. Če si zvijemo gleženj, nas zvin boli, da na nogo ne stopamo in se ta lažje zaceli. Občutek zapuščenosti je prav tako neprijeten in nas spodbudi, da poiščemo sočloveka. Človeški organizem se je razvil v okolju, v katerem je bilo samotno življenje zelo nevarno. Življenje v skupini je zagotavljajo največjo možnost preživetja. Temeljni občutki, kot so žeja, bolečina in strah so namenjeni vaši zaščiti. Vaše vedenje usmerjajo tako, da imate čim več možnosti v naslednjo generacijo posredovati svoje gene. Tako je pravzaprav sploh prišlo do tega, da sploh obstajate. Vaši predniki so bili uspešni v preživetju in posredovanju svojih genov. Evolucijski proces človeškega organizma ni oblikoval s ciljem, da bi se imeli lepo in dobro. To je vzrok, da je imeti se dobro in lepo pogosto težko. Če želimo biti dobro in lepo, moramo na tem pogosto delati in presegati nekatere vidike človeške narave.

Eden od načinov preseganja človeške narave je, da kompulzivno ne sledimo nekaterim svojim občutkom. Občutek strahu nas spodbuja k bežanju. Če občutku sledimo in bežimo, občutek utrjujemo, ker ta dosega svoj namen. Če je predmet strahu nekaj, kar v resnici ni nevarno, ampak mogoče celo koristno, si poleg tega, da nam je ob strahu neprijetno, tudi škodimo. Če se zaradi socialne anskioznosti izogibate vsakdanjim opravkom ali pa zaradi nje ne izkoristite dobrih življenjskih priložnosti, dolgoročno ogrožate svoje dobro počutje in kakovost življenja. Če zaradi separacijske tesnobe vztrajate v slabih ali škodljivih odnosih, si preprečujete, da bi namesto teh spletli dobre in izpolnjujoče odnose. Ne slediti občutkom, pa seveda ni preprosto, saj je povsem v nasprotju s človekovo živalsko naravo. Kako to kljub temu storiti? Najbrž je načinov več, eden od teh pa je sprejemanje.

Sprejemanje občutka pomeni, da mu ne poskušate ubežati ter ga ne poskušate niti preprečiti. Sprejemanje ne pomeni, da vam je občutek všeč ali da si prizadevate, da bi vam bil všeč. Preprosto gre za to, da se odpoveste upiranju in dopustite, naj se dogaja, kar se že tako ali tako dogaja. Ko občutek sprejmete, se pogosto zgodi paradoksalno, da izgubi moč. Biološki namen občutka je namreč ravno to, da se mu tako ali drugače upirate oz. ga skušate preprečiti z dejanjem, ki ga občutek sproža. Ko skušate neprijetnemu občutku ubežati s kompulzivnim dejanjem, mu poleg tega včasih niti zares ne ubežite, ampak predvsem le utrjujete vzorec njegovega nastajanja, obstajanja in smisel vztrajanja. Če ga začnete sprejemati, začnete postopoma prekinjati krog. Začetek sprejemanja je pogosto prvi korak na poti globoke spremembe in okrevanja, posebej če se soočate s hudimi stiskami. Sprejemanje je tudi eden od temeljnih procesov, ki jih vzgajamo v psihoterapiji.

Sprejemanje postane mikrokozmos sebstva, kjer se preoblikujejo vaša vedenja, razmišljanja, čustvovanja in počutje. Čeprav je občutke zelo težko neposredno nadzorovati, ker so mehanizmi njihovega delovanja globoko kodirani v vaš biološki organizem, s sprejemanjem posežete v procese njihovega obstajanja. Sprejeti kar se dogaja, čeprav je negativno in boleče, zrahlja odpor, ki neprijetne občutke in stiske vzdržuje. Čeprav je mogoče prvi vtis takšen, sprejemanje ne predstavlja dejanja obupa in pasivnosti, ampak drugačno strategijo soočanja z realnostjo življenja. Naša življenjska realnost je stalna prisotnost bolečih ali vsaj neprijetnih občutkov, begu pred katerimi včasih posvetimo velik del svojega življenja. Bežimo pred negotovostjo, bežimo pred tesnobo, bežimo pred osamljenostjo, bežimo pred izgubo. Lahko si začnete prizadevati, da boste postopoma začeli živeti drugače. Sprejemanje je proces, sestavljen iz neskončnega števila odločitev, da boste s svojim čustvom ravnali pogumno.

. . .

Vsebine na spletni strani niso recenzirane in lektorirane. Iskreno sem hvaležna za opozorila na vsebinske nejasnosti in nedoslednosti, dvomljive ali zmotne trditve ter slogovne in pravopisne napake. PRIJAVITE NAPAKO.

Besedila na spletni strani so vam za uporabo na razpolago pod licenco Creative Commons: Vsebine lahko kopirate in delite ter urejate, predelujete in vključujete v lastna dela pod pogojem priznanja in navedbe avtorstva (https://mceh.si).

 

Leave a Reply