Nevrotransmitorji: kako v resnici delujejo?

Davi Johnson Thornton v svoji knjigi Kultura možganov: nevroznanost in popularni mediji raziskuje, zakaj smo v današnji družbi tako obsedeni z nevroznanostjo. “Nevro-” ni več samo popularno, ampak je neredko populistično in senzacionalistično, zlorabljeno za vzbujanje pozornosti, privabljanje klikov in ustvarjanje včasih navidezne relevantnosti. Iluzije revolucinoranega in dramatičnega se nalezejo tudi iskreno dobronamerni poskusi psihoedukacije in promocije duševnega zdravja. Problem je v tem, da se intenzivnost pari s hudimi simplifikacijami, česar rezultat so predstave tipa “več nevrotransmitorjev, tem bolje”. Res je, da lahko pomanjkanje nevrotransmitorjev ali živčnih prenašalcev povzroča različne in hude motnje (ne samo) duševnega delovanja. Vendar isto negativne posledice povzroča tudi preveč nevrotransmitorjev in predvsem preveč ali premalo specifičnega nevrotransmitorja na specifični lokaciji in v specifični okoliščini. Nevrotransmiterji so molekule, ki na različnih lokacijah v živčnem sistemu opravljajo funkcijo prenašanja informacij. Nevrotransmiter se sprostijo ob elektrinčnem impulzu ter iz enega nevrona potuje v sosednjega, s čimer se informacija prenaša vzdolž živčne mreže. Isti nevrotransmiter lahko prenese povsem različne informacije, odvisno od živčne poti, na kateri svojo funkcijo prenašanja opravlja.

Glavni nevrotransmitorji so glutamat, gaba, acetinholin, serotonin, dopamin in noradrenain. V vaših možganih so milijarde živčnih poti, od katerih so nekatere glutamatne, druge dopaminske in tako naprej, in do katerih vsaka prenaša specifične informacije. Katere informacije se prenašajo vzdolž katerih živčnih poti, še zdaleč nismo dokončno raziskali. En primer znane živčne poti je mezo-limbično-kortikalna dopaminska pot, po kateri med drugimi potekata funkcija hotenja in sanjanje. Če v nevronih na tej poti primanjkjuje dopamina in so izpolnjeni še drugi pogoji, je mogoče, da ste zboleli za depresijo. Če je dopamina preveč (in so prav tako izpolnjeni še drugi pogoji), je mogoče, da ste razvili shizofrenijo ali motnjo pozornosti. Takšni pari, nevrotransmiter in duševni pojav, so le preprosti izolirani primeri (ne nujno vzročno-posledičnih) povezav, ki so neločljivo vpeti v kompleksno množico dejavnikov. Tudi same živčne poti različnih nevrotransmitorjev so med seboj kompleksno anatomsko in funkcijsko povezane, neredko pa en nevron komunicira več kot eno vrsto nevrotransmiterja.

Trenutna faza razumevanja delovanja nevrotransmitorjev in večine ostalih nevropojavov nam ne dovoljuje, da izpeljujemo preproste vzročno-posledične povezave. Čeprav študije večinoma res opazujejo korelacijo izoliranih pojavov, moramo rezultate interpretirati v kontekstu nakazane kompleksnosti. Visoke ali nizke ravni nekega nevrotransmitorja na določeni lokaciji ne moremo razumeti kot edinega dejavnika neke posledice na duševni ravni, npr. depresije. Raven nevrotransmitorja je lahko eden izmed številnih dejavnikov duševnega pojava ali pa  je raven nevrotransmiterja posledica (in ne vzrok) tega pojava.  Tako raven nevrotransmiterja kot duševni pojav sta lahko tudi posledici nekega (še) neznanega vzročnega dejavnika. Študija, ki se skriva za kričečim naslovom o švedskih znanstvenikih, ki so našli nevrovzrok obsesivno-kompulzivne motnje, najverjetneje poroča samo o odkritju enega od številnih bioloških specifik motnje. Da bi odkrili resnične biološke dejavnike, bo gotovo potrebnega še ogromno dela.

Tags: dopamin, kaj so nevrotransmitorji, kaj so živčni prenašalci, kako delujejo nevrotransmitorji, nevrotransmitorji, noradrenalin, psihoterapija, psihoterapija možgani, serotonin, živčni prenašalci

Related Posts

by
Magistrandka psihoterapevtske znanosti in specializantka nevro/psihoanalitične psihoterapije.
Previous Post Next Post

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

0 shares

Malka Čeh

Magistrandka psihoterapevtske znanosti in specializantka nevro/psihoanalitične psihoterapije

Psihoterapevtsko delo od 2018 opravljam v fakultetni ambulanti Fakultete za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda (FPZ SFU) ter od 2019 v zasebni specialistični kliniki Razvojno-raziskovalnega psihoterapevtskega inštituta FPRZ Moji supervizorji so doc. dr. Emil Benedik, klin. psih., mag. pth. Urška Battelino, pa. pth. in asist. Parov Anzelc, univ. dipl. fil.