Pozitivna in negativna psihoterapija

Psihoterapiji, predvsem psihoanalitičnim orientacijam, je neredko očitano, da tako ali drugače preveč poudarjamo negativne vidike vaše življenjske izkušnje in njenih posledic.[1] Ključni problem obsesivnega ukvarjanja z negativnim je povezan s predpostavko, da osredotočanje na negativno plat življenja deluje kot nocebo. Nocebo je negativni placebo učinek oz. učinek negativnega pričakovanja, ki deluje kot samoizpolnjujoča se napoved.[2] Samoizpolnjujoča se napoved je psihološko-sociološki pojav, ki zajema več različnih mehanizmov nezavednih učinkov predpostavk in pričakovanj na izide družbenih in duševnih procesov.[3] Ti izidi so lahko pozitivni in v tem primeru govorimo o placebo učinku, lahko pa so negativni in govorimo o nocebo učinku.[4] Če se v psihoterapevtskem procesu prekomerno posvečamo negativnim vidikom vaše preteklosti in sedanjosti, lahko izkrivimo vaše doživljanje in preusmerimo vaše delovanje. [5] Če se omejimo le na travmatske izkušnje, ozaveščanje in podoživljanje žalosti, strahu, jeze, nemoči, na primer hipersenzitiviramo  vaše mehanizme za zaznavanje in doživljanje teh občutkov.[6] To pomeni, da bolj kot se s temi občutki v psihoterapiji ukvarjamo, pogosteje in močneje jih občutite. Izhodiščna predpostavka, iz katerega so se razvila psihoanalitična psihoterapija in njene naslednice, je ravno nasprotna, da izražanje sprošča negativni čustveni naboj. T. i. predpostavka katarzičnega delovanja predvideva, da potlačevanje ali zadrževanje negativnega čustvenega naboja povzroči razvoj duševne motnje.[7]

Moje trenutno stališče je, da drži oboje in moramo v psihoterapiji in v življenju vzdrževati ravnotežje med obema skrajnostma. Odpiranje in sprejemanje bolečih spominov in doživljanj je ključni del psihoterapevtskega procesa, vendar predstavlja le en delež našega skupnega dela. Drugi delež zajema aktivno vključevanje, spodbujanje in krepitev vaših pozitivnih življenjskih izkušenj.[8] Mogoče je takšna srednja pot najtežja, saj imata najbolj goreče zagovornike obe skrajni prepričanji. Postavljanje v eno ali drugo opozicijo je del tradicionalnega rivalstva med psihoterapevtskimi šolami. V psihoanalitični psihoterapiji se boste najverjetneje znova in znova vračali k vsakdanjim in preteklim stresnim in travmatskim izkušnjam. V kognitivno-vedenjski psihoterapiji pa boste negativne občutke in misli ozaveščali zlasti z namenom, da si jih boste znova in znova prizadevali nadomestiti s pozitivnimi. Kognitivno-vedenjski pristop se je razvil kot odgovor na psihoanalitičnega in namesto da bi koncepte skozi desetletja razvoja združili, v večjem delu še vedno vzdržujemo polarizacijo. Temeljno filozofijo kognitivno-vedenjskih smeri nadgrajujeta pozitivna psihologija in pozitivna psihoterapija, ki poudarjata škodljivost obsesivnega ukvarjanja z negativnim.[9],[10],[11],[12] Psihoanalitična smer in drugi kritiki gibanja samo pozitivnega razmišljanja v odgovor opozarjajo na patogenost kompulzivnega optimizma.[13],[14],[15],[16]

V psihoanalitičnem jeziku takšnim pojavom rečemo razcep, kar enostavno pomeni črno-belo videnje. Črno-belo videnje je tip kognitivne pristranskosti, ki se je skozi človeško evolucijo razvil s ciljem lažjega obvladovanja sicer neobvladljive kompleksnosti pojavov z neskončno niansami. Ko opazujete znano iluzijo figure in ozadja, najbrž ne morete hkrati videti vaze in obrazov, čeprav lahko med enim in drugim vidikom preklapljate. Vaša duševnost deluje tako, da poskuša zaznave in podatke kategorizirati na preproste načine, saj so le tako obvladljivi.[17] Zaznavanje nians zahteva več napora in da lahko ta napor v zaznavanje in opredeljevanje vlagate, morate razviti potrebne kapacitete.[18],[19] Tudi v psihoterapiji zahteva preklapljanje med fokusiranjem na negativno in fokusiranjem na pozitivno dodatni trud, in sicer tako za vašega psihoterapevta kot za vas same. Toliko bolj je naloga težka, če kdo od vaju zavzema katero od skrajnih perspektiv pozitivnega ali negativnega zornega kota. Odkrivanje bolečih spominov in občutkov je pomembno v psihoterapiji in v življenju. Vaša žalost, strah, nemoč, jeza, obup, tesnoba, dvom potrebujejo odnosni prostor, v katerem so prepoznani in sprejeti. Izkušnjo, da okolica te vaše občutke zavrača, ste v življenju najbrž dobili in njeno ponavljanje lahko povzroča retravmatizacijo. Morda takšne vsebine tudi sami težko prepoznavate in sprejemate, saj vas tega nihče ni učil. Lahko da vam je bilo njihovo izražanje implicitno ali eksplicitno prepovedano. Zato je ukvarjanje z negativnimi izkušnjami, občutki in vidiki v psihoterapiji še kako pomembno.

Gotovo pa je prav tako pomembno ukvarjanje s pozitivnimi platmi vašega življenja in vas samih. Pozitivna psihoterapija poudarja, da ste veliko več kot seštevek vaših travm in njihovih posledic.[20] Osredotoča se na vaše prednosti, talente, moči ter črpa pozitivno pričakovanje iz vaših pozitivnih izkušenj.[21] Na podlagi teh ne oblikujemo le strategij soočanja s čustvenim in življenjskim stresom ter travmo, temveč predvsem kapacitete za zaznavanje in doživljanje pozitivnega. Zanimivo vprašanje pozitivne psihoterapije je, ali je stres in stisko zmeraj potrebno maksimalno minimalizirati in ali ni mogoče, da soobstajata skupaj z dobrim počutjem.[22] Pozitivna psihoterapija vas spodbuja, da čim bolje prepoznavate tisto, kar je v vašem življenju že bilo in že je dobro in lepo. S tem nadgrajuje kognitivno-vedenjski model nadomeščanja negativnega s pozitivnim ter psihoanalitični model katarze.[23] Znova je ob tem zelo pomembno, da tako zunaj psihoterapije kot v okviru psihoterapevtskega procesa ne spregledamo in zapostavimo realnih stisk in težav . V psihoterapiji odkrivamo in sprejemamo tako prijetne kot neprijetne vidike, pri delu ne dajemo neuravnotežene prednosti niti belemu niti črnemu. Vse nianse povezujemo v celoto vašega bitja in življenja. Čeprav to ni vodilo samo za psihoterapevtski proces, se v psihoterapiji integraciji posvečamo namensko in omogočimo prenašanje naučene drže v vašo občo življenjsko filozofijo.

***

[1] Leffert, M. 2017. Positive psychoanalysis: meaning, aesthetics and subjective well-being. London: Routledge.
[2] Locher, C., Koechlin, H., Gaab, J. in Gerger, H. (2019). The other side of the coin: nocebo effects and psychotherapy. Frontiers in psychiatry, 10(1), 555–571.
[3] Gomboc, S. (2011). Samouresničujoča se prerokba: pojav in implikacije. Psihološka obzorja, 20 (2), 83–105.
[4] Bootzin, R. R. in Bailey, E. T. (2005). Understanding placebo, nocebo, and iatrogenic treatment effects. Journal of clinical psychology, 61(7), 871–880.
[5] Locher, C., Koechlin, H., Gaab, J. in Gerger, H. (2019). The other side of the coin: nocebo effects and psychotherapy. Frontiers in psychiatry, 10(1), 555–571.
[6] Panksepp, J. (2018). Understanding the brain: primary, secondary and tertiary processes. London: NPSA.
[7] Eskin, M. (2013). Problem Solving Therapy in the Clinical Practice. New York: Elsevier.
[8] Leffert, M. 2017. Positive psychoanalysis: meaning, aesthetics and subjective well-being. London: Routledge.
[9] Seligman, M. E., Rashid, T. in Parks, A. C. (2006). Positive psychotherapy. American psychologist, 61(8), 774–786.
[10] Rashid, T. (2015). Positive psychotherapy: a strength-based approach. The journal of positive psychology, 10(1), 25–40.
[11] Peseschkian, N. (2012). Positive psychotherapy: theory and practice of a new method. New York: Springer Science & Business Media.
[12] Gelso, C. J. in Woodhouse, S. (2003). Toward a positive psychotherapy: focus on human strength. Counseling psychology and optimal human functioning. V Walsh, W. B. (ur.), counseling psychology and optimal human functioning (str. 171–197). London: Lawrence Erlbaum Associates.
[13] Beier, M. (2014). Always look at the bright side of life? Positive psychology, psychoanalysis, and pastoral theology. The journal of pastoral theology, 24(2), 1–34.
[14] Bruckner, P. (2011). Perpetual euphoria: On the duty to be happy. New York: Princeton University Press.
[15] Ehrenreich, B. (2009). Bright-sided: How the relentless promotion of positive thinking has undermined America. New York: Metropolitan Books.
[16] Oettingen, G. in Wadden, T. A. (1991). Expectation, fantasy, and weight loss: Is the impact of positive thinking always positive? Cognitive therapy and research, 15(2), 167–175.
[17] Geher, G. (2016). Black-and-white thinking in our social worlds: the evolutionary basis of simple thinking. Dostopno na https://www.psychologytoday.com/us/blog/darwins-subterranean-world/201601/black-and-white-thinking-in-our-social-worlds (22. 9. 2019).
[18] Clarke, G. S. (2018). Fairbairn and Glover: object relationships and ego-nuclei. V: Clarke, (2018). Thinking through Fairbairn (str. 23–48). London: Routledge.
[19] Fonagy, P. (2018). Affect regulation, mentalization and the development of the self. London: Routledge.
[20] Peseschkian, N. (2012). Positive psychotherapy: theory and practice of a new method. New York: Springer Science & Business Media.
[21] Rashid, T. (2015). Positive psychotherapy: A strength-based approach. The journal of positive psychology, 10(1), 25–40.
[22] Gelso, C. J. in Woodhouse, S. (2003). Toward a positive psychotherapy: focus on human strength. Counseling psychology and optimal human functioning. V Walsh, W. B. (ur.), counseling psychology and optimal human functioning (str. 171–197). London: Lawrence Erlbaum Associates.
[23] Rashid, T. in Seligman, M. P. (2018). Positive psychotherapy: clinician manual. Oxford: Oxford University Press.

. . .

Vsebine na spletni strani niso recenzirane in lektorirane. Iskreno sem hvaležna za vsa opozorila na vsebinske nejasnosti in nedoslednosti, dvomljive ali zmotne trditve ter slogovne in pravopisne napake. PRIJAVI NAPAKO.

 

Tags: črno-belo videnje, kako deluje psihoterapija, kognitivno-vedenjska psihoterapija, pozitivna psihologija, pozitivna psihoterapija, psihoanalitična psihoterapija, psihoterapija, razcep

Related Posts

by
Specializantka nevro/psihoanalitične psihoterapije in magistrandka psihoterapevtske znanosti. Psihoterapevtsko delo opravljam v Ambulanti Fakultete za psihoterapevtsko znanost USF in v Zasebni psihoterapevtski kliniki RRPI. E-pošta: malka.ceh@rrpi.si.
Previous Post Next Post

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

0 shares

Malka Čeh

Magistrandka psihoterapevtske znanosti in specializantka nevro/psihoanalitične psihoterapije

Psihoterapevtsko delo od 2018 opravljam v fakultetni ambulanti Fakultete za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda (FPZ SFU) ter od 2019 v zasebni specialistični kliniki Razvojno-raziskovalnega psihoterapevtskega inštituta FPRZ Moji supervizorji so doc. dr. Emil Benedik, klin. psih., mag. pth. Urška Battelino, pa. pth. in asist. Parov Anzelc, univ. dipl. fil.